Kabino požre koprena oblakov, za trenutek vas zajame klavstrofobična belina, preden nekje na 2000 metrih ne izplavate iz nje in že drvite proti obsijanemu vrhu Kronplatza, ki mu v zadnjih letih dominirata dve impresivni stavbi.

Prva je muzej gorske fotografije LUMEN, v sklopu katerega najdemo restavracijo AlpiNN Norberta Niederkoflerja, s tremi Michelinovimi zvezdicami nagrajenega kuharskega mojstra, ki kot nekakšen razsvetljeni premec ladje lebdi nad previsom.

Druga pa še impozantnejši gorski muzej Reinholda Messnerja, ki ga mnogi celo uvrščajo med največje arhitekturne dosežke novega stoletja.

Leta 2015 odprti muzej je delo znamenite Zahe Hadid (1950–2016), britansko-iraške arhitektke, ki si je stavbo zamislila kot del veličastne krajine, ne kot tujka v njej.

Sorodna novica Reinhold Messner za MMC: K sreči sem že kar hitro dojel, da neuspeh pomeni učenje.

Messner – velikan med alpinisti

Pravzaprav ne čudi, da je bil domačin Messner deležen tako impresivne stavbe, ki nosi njegovo ime.

V Brunecku rojen danes 76-letni alpinist velja za enega največjih, ko gre za osvajanje najvišjih vršacev sveta. Južnotirolski alpinist je bil namreč prvi, ki je brez dodatnega kisika osvojil Everest, in prvi, ki se je povzpel na vseh 14 osemtisočakov.

Je tudi malce nagnjen k samomalikovanju, čeprav rad poudarja, da muzej na Kronplatzu ni muzej o njem.

Dejstvo je, da se Messnerju v tem delu Južne Tirolske praktično ni mogoče ogniti – njegovo ime, njegov obraz, ki strmi v vas kot v neosvojeno goro, sta vseprisotna.

Kar šest Messnerjevih gorskih muzejev boste našli v teh koncih, vse na impresivnih lokacijah, kot so gradovi in utrdbe, pri čemer ta na Kronplatzu, na 2257 metrih, predstavlja zadnje dejanje.

""Krone" v nemščini pomeni krona. In Kronplatz je zdaj dom kronskemu koščku mojega projekta gorskih muzejev, prostor tišine, kjer se ljudje lahko umirijo in uživajo v nepozabnih razgledih," je povedal Messner o muzeju.

"To je kraj umika, ki odpre človeške čute, kjer gore postanejo eksperimentalni prostor in del naše kulture. V miselnih poletih prek vseh vrhov se razkrijejo na novo."

Šesti, poglavitni košček sestavljanke

Tudi šesti košček Messnerjeve sestavljanke je posvečen, seveda, alpinizmu, še posebej okoliškim goram in gorskim verigam, ki so oblikovale Messnerja že v otroštvu v gornika – vzpon na Heiligkreuzkofel še danes označuje za najtežjega v svojem življenju.

V muzeju je na tisoč kvadratnih metrih površin predstavljen razvoj sodobnega alpinizma zadnjih 250 let, pri čemer ne gre toliko za šport ali rekorde kot za ključne figure, ki so tako ali drugače pustile svoj pečat v gorništvu.

Od filozofov do pionirjev alpinizma, ki so zbrali pogum in prešli od zamisli k dejanju ter se pri tem niso ozirali na vprašanje "Zakaj?".

Roko na srce, sama muzejska zbirka ni ravno nekaj, zaradi česar bi veljalo obiskati Messnerjev muzej na Kronplatzu, razen za res goreče privržence alpinizma in Messnerja samega.

V eni vitrini so razstavljeni predmeti, ki segajo od plezalnega kladiva Paula Preussa do cepina Tonija Eggerja. V drugi je predstavljen razvoj plezalne opreme od 19. stoletja do danes, stene pa so polne Messnerjevih osebnih fotografij, slik z alpinističnimi motivi in misli o osvajanju gora.

Kraljica valov

Morda pa zbirka malce razočara zgolj zato, ker je umeščena v tako impresivno strukturo, da ji je težko konkurirati?

Dela Zahe Hadid imajo pogosto tak učinek na obiskovalca in opazovalca. Vedno avantgardna, vpadljiva, monumentalna.

Kraljica mehkih, ukrivljenih, zaobljenih volumnov, so ji rekli. Stavbe, ki bolj spominjajo na igro orjaških valov.

Pri Messnerjevem muzeju ta rdeča nit ostaja, a je arhitektka dobro vedela, da so tako veličastne gore, kot so Dolomiti, morda edini poligon, ki si ga nobena, še tako megalomanska stavba, ne bo mogla pokoriti.

Muzej je zato umestila v goro samo, napol vklesan je vanjo, napol vkopan, zato je s strani, ko mu pristopate, videti zgolj kot vhod v kak sistem gorskih jam, z druge pa se vam s ploščadi razteza 240-stopinjska panorama na okoliške vrhove, od Dolomitov do Zillertalskih Alp in ledenika Marmolada.

V globine in nazaj proti vrhu

"Ideja je, da se obiskovalci lahko spustijo v goro samo, kjer nato raziskujejo njene jame in votline, preden vzniknejo prek gorske stene na drugo stran ter na previsno teraso s spektakularnimi panoramskimi razgledi na Alpe in Dolomite," je koncept razložila Hadidova.

Previsna razgledna ploščad je usidrana v enega od treh orjaških betonskih mehko zaobljenih volumnov, ki štrlijo iz zaobljenega gorskega vrha, pri čemer sta dva kot panoramski okni z razgledom na gorsko veduto.

Hadidova je izbrala beton, da bi stavba spominjala na skale in led, s čimer bi odražala geologijo te regije.

Zunanjost je bledo sivih tonov kot kamen, notranjost temnejših, kot antracit.

Razstavne galerije se razprostirajo v treh nadstropjih, povezanih s stopnišči, zasnovanimi kot brzice gorskih potokov.

Svetloba je pritajena, ker so prostori speljani meandrasto, da obiskovalec tisto svetlobo iz treh oddaljenih oken res zaznava zgolj kot nekakšen obet – podobno kot ko se alpinisti vzpenjajo proti obljubljenemu vrhu, ki se izrisuje nad njimi.