"What the f**k!?!" je odgovor na moje prvo vprašanje. V več kot uro dolgem intervjuju je zaklel le enkrat. Kaj ga je tako vznemirilo? Vprašanje, zakaj je delo vojnega poročevalca, tega uglednega poklica, zamenjal za pisanje oziroma ozaveščanje javnosti o okoljevarstvenih temah, ki je, vsaj v slovenski javnosti, malo manj ugledno (samo preletite komentarje pod novicami o Greti Thunberg ali protestih za podnebje).

"V vojnem poročevalstvu ne doma ne v tujini že desetletja ni nič glamuroznega, in to še zdaleč ni ugleden poklic. Je izumirajoč poklic, ki je najemal podplačane, nezavarovane, tisočkrat bolj izpostavljene domačine. Moja t. i. poročevalska kariera je le en del tega, kar sem v življenju delal, in se s tem ne identificiram in se celostno tudi nikoli nisem," pove jasno in doda, "vseh zgodb, ki jih delam, ne delam z mislijo, da jih pišem za slovenski trg."

Boštjan Videmšek je neizprosen sogovornik, ki svoje dolge, a argumentirane odgovore vrtinči v niz pojasnjevalnih stavkov. Na vprašanje ne odgovarja zaradi odgovora samega, ampak vanj vplete vse možno znanje, ki ga je pridobil kot kleni družboslovec in ki ga je v zadnjih treh letih hotel in tudi moral oplemenititi z naravoslovno-tehniškim. Že res, da se je poslovil od vojnega poročevalstva in se po dolgih letih sodelovanja odločil za samostojno novinarsko pot (z osrednjim slovenskim časnikom Delo sicer še vedno sodeluje), a kot pravi, je Plan B tudi njegov "osebni plan, ne le profesionalni".

Plan B: pionirji boja s podnebno krizo in prihodnost mobilnosti (v nadaljevanju Plan B) je njegova četrta samostojna knjiga, ultramaratonsko izkušnjo Ultrablues: Kako so se trije kompanjoni lotili ultramaratona je napisal z Žigo X. Gombačem in Samom Rugljem, Rugelj je Plan B tudi izdal (založba UMco).

Videmškov okoljevarstveno-podnebni prvenec, ki ga je ustvaril skupaj in celo na pobudo uveljavljenega fotografa Matjaža Krivica, nikakor ne gre obsojati po frazemu "ne sodi knjige po platnicah". To je knjiga, obtežena z dejstvi in zgodovinskimi primeri inovacij pridobivanja električne energije na način, ki ni jedrski. Knjiga si zasluži najmanj dve branji.

Primeri dobre prakse torej že obstajajo in se ponekod tudi uspešno izvajajo. Spreminjajo življenja prebivalcev, in ne boste verjeli, ne tam daleč stran, ampak v sosednji Avstriji. Gradiščansko mestece Güssing je postalo svetovni primer dobre prakse pridobivanja energije iz biomase odmrlih dreves, "Savdska Arabija biomase," kot pravi župan mesta in nekdanji vrhunski košarkar Reinhold Koch. Mesto z okoli 4000 prebivalci je ustvarilo kar 1500 novih delovnih mest.

Boštjan, ste želeli s to knjigo sebi ali drugim dokazati, da se da?
Oboje, kar koli dokazujem, moram najprej dokazati sebi, kognitivna disonanca je vseskozi prisotna. Knjiga je kronološko postavljena na glavo, saj je bil prvi del o litiju (op. p. v Boliviji), s katerim sva z Matjažem tudi stopila v te projekte. Ambicija ni bila knjiga. Vedela sva, da bo nastalo nekaj več kot novinarsko besedilo in reportaža, a vrata so se nama odpirala, takšen je bil tudi duh časa. Zavestno sem začel prebirati tone in tone materiala, ki knjigo podpira. Začel sem se naravoslovno intenzivno in agresivno izobraževati.

V knjigi omenjate različne pristope k zelenim oziroma obnovljivim virom energije: od odmrlih dreves, plimovanja morja in zelenega vodika do geotermalne energije ter vetrne in sončne energije. Pa seveda litij. Katera od teh se vam zdi najbolj perspektivna?
Na to vprašanje je čisto nemogoče odgovoriti z enim odgovorom. Edino, kar bo res delovalo, bo mešanica vseh možnosti, ki jih imamo na voljo.

Verjetno je to odvisno tudi od same lege države?
Seveda, od geografske danosti. Jasno je, da ima Islandija več geotermale kot Grčija. Jasno pa je tudi, da ima večji del Škotske, ki je izjemno predana obnovljivim virom energije, več vetrne in pomorske energije, pridobljene s plimovanjem in valovanjem. Popolni miks vetrne in sončne energije, kot je na grškem otoku Tilos, je marsikje v Sredozemlju … Ljudje morajo imeti talent za črpanje t. i. evropskih sredstev, vsaj glede EU-ja, brez tega ne gre, in teh bo v naslednjih letih z novim zelenim načrtom in z načrtom zelene obnove EU-ja več kot kadar koli. Večina računic kaže, da samo z obnovljivimi viri rešitve ne bo, preveč se nam mudi. Tudi zelo napačna je razlaga ali interpretacija morebitnih rešitev plana B, da je to samo tehnologija. Ključ je v sociologiji.

V knjigi me je navdušil podatek o pilotnem projektu ladje v japonskih ozemeljskih vodah, ki iz morja pobira plastiko in jo na krovu s posebnim sežigalnim procesom spreminja …
… v nafto, v to, kar je.

Ta primer mi ni šel iz glave, sploh zato, ker je govor o s plastiko onesnaženem morju.
Se strinjam, ampak ta mi od vseh primerov, ki jih omenjam v knjigi in poskušam izpostaviti kot delujoče in aplikabilne, primer Tilosa, zdi še najbolj znanstvenofantastičen. Pa tudi ga ne zaznavam kot primer neke vsestranske rešitve glede vprašanja plastike. Poraba plastike v času korone je strmo narasla v nasprotju z nafto. Plastika je enako nafta, večinoma pa jo izdelujejo podjetja, ki so v samem vrhu izčrpavanja fosilnih goriv.

Ko dobivamo statistiko o padcu cene nafte, sredi aprila v Teksasu na minus 30 dolarjev, to sicer zveni kot dobra novica, ko veš, da 180 tankerjev čaka v Mehiškem zalivu pred obalami ZDA, ki bi izčrpale nafto, pa je nimajo kam dati, saj so vse skladiščne zaloge v ZDA polne. Hkrati pa Kitajska praktično zastonj kupuje velike količine bližnjevzhodne nafte, zalog ima dovolj za dve leti, in na novo zaganja termoelektrarne ali odpira nove. Zato, ker je to zanjo preprosto cenejše, ne glede na zeleno revolucijo, ki se na Kitajskem dogaja veliko bolj na tehnološki kot na sociološki ravni. Na severu Evrope, ki je specifična, pa se dogaja tudi sociološka preobrazba, kar se tiče energetske preobrazbe …

… kaj imate v mislih s sociološko preobrazbo?
Da je med ljudmi čutiti skupinsko ozaveščanje, da je treba drugače živeti, da je treba nehati porabljati, da se je treba odpovedovati stvarem, ki niso nujne v življenju. Tukaj ima protestantska etika kar solidno zaslombo.

Govoriva o Norveški?
Pa tudi o Islandiji, v resnici. Pri tem je izrazita tudi Danska, čeprav v knjigi ni tega primera, bi pa lahko vpeljal vrsto primerov iz Danske, knjiga bi zagotovo lahko imela 10.000 strani.

Nastaja že drugi del knjige?
Ne.

Nastaja pa angleški prevod?
Knjiga bo že zelo kmalu izšla v elektronski različici v angleščini. Knjiga je od vsega začetka zasnovana globalno. Vse zgodbe, ki jih delam, ne delam z mislimi, da jih pišem za slovenski trg.

Ste imeli težave pri iskanju založnika, ali ste takoj vedeli, na koga se morate obrniti?
To je tudi dobro vprašanje. S tujimi založniki imam dobre in slabe izkušnje. Tukaj se mi je pa preprosto preveč mudilo, okolju se preveč mudi in vsem nam se preveč mudi, da bi lahko čakal. Samo Rugelj, urednik, in UMco sta neskončno hitra in učinkovita in bom večno hvaležen za njegovo odzivnost v predrealnem času. V tujini stvari potekajo precej drugače. Je treba skozi založniške mline, skozi uredniške postopke, ki niso nujno vsebinski, do vzpostavitve avtorske podobe, kar lahko traja tudi do leta in pol od trenutka, ko se dogovoriš, da bo knjiga izšla.

Hkrati pa nekaj takšnega, kot je resen knjižni trg, roko na srce, ne obstaja več, razen, če to ni novi Harry Potter. In ker to seveda ni novi Harry Potter, sem se pri Planu B zavestno odločil, vsaj pri angleški različici, računam, da bo preveden v še katere tuje jezike, da grem v neko obliko, ki ni čisto klasično samozaložništvo. To je založba BookBaby, ki se ne ukvarjajo z vsebino. Knjigo izdajo, naredijo končni paket, poskrbijo za distribucijo, imaš možnost knjigo natisniti ali pa jo imeti le v elektronski različici. Stroški niso visoki in imaš popoln nadzor nad izdelkom. Meni pa je pri tej knjigi nujno imeti popolni nadzor nad izdelkom, saj sem tesno povezan z določenimi ljudmi, ki so vpleteni v ustvarjanje Plana B po svetu in smo vnaprej dogovorjeni, da bo knjiga v angleščini ena od platform na globalni ravni za upovedovanje, kaj potrebujemo in zakaj to potrebujemo.

V knjigi omenjate primere iz devetih držav sveta, s fotografom Matjažem Krivicem sta med drugim obiskala švicarski Climeworks, ki črpa ogljikov dioksid iz zraka in ga shranjuje, na Kitajskem sta bila v visokotehnološkem centru Geely, v Boliviji na slanišču Salar de Uyuni. Sta imela kakšne težave pri pridobitvi sogovornikov?
Ne, nobenih, edino, kar je bilo res problematično v tej zgodbi, je bila Kitajska. Kitajska je zaprta, težko prideš v industrijo, ki je še toliko bolj zaprta, saj je inovativna, svoje patente izumlja v živo in jih ščiti. Ampak to nama je uspelo morda ravno zato, ker … sva tja prišla dosti na videz naivno. Hkrati pa sva prej obiskovala sejme električne mobilnosti, avtomobilske sejme v Nemčiji, Avstriji in Italiji, kjer so bila kitajska podjetja, in tam dobila njihove stike. To je bil dolgoročen postopek.

Tudi v Boliviji sva spoznala kitajske podjetnike, ki so tam zelo vpleteni v posel z litijem, in dobila njihove stike. Nekaj jih je imel Matjaž, z medijskimi stiki, ki jih imava, pa so se nama odprla vsa vrata. To zdaj niti slučajno ne bi bilo več mogoče. Zgodba je tudi za Kitajsko postala preveč resna. Po trgovinski vojni z ZDA je visoka industrija visoke tehnologije na Kitajskem zares zares občutljiva in zaprta, tako kot je bila nekoč zaprta cela država.

Katera zgodba ali država pa je na vas naredila največji vtis, predvidevam, da Grčija?
Takoj postanem mehak, saj sem zaljubljen v Tilos. Grčija je nekako moja druga domovina, poleg Slovenije sem v Grčiji preživel daleč največ časa.

Bi se zgodba na Tilosu, grškem otoku, ki je danes energetsko samooskrben, bil pa je obsojen na propad, zgodila, če ne bi bilo politične volje? Nekdanji župan Tasos Aliferis, pa tudi zdajšnja županja Marria Kamma, je vodil otok kot osebni projekt.
Da, ampak on je bil prej vojaški zdravnik, preganjan od vojaške hunte. Izbral si je nenaseljeni otok in iz ničesar na novo zgradil družbo in ekonomijo. Še več, to ni le otok, ki je prvi energetsko samooskrbni otok v Sredozemlju, nasprotno. Je tudi prvi otok, kjer je bila izvedena prva istospolna poroka v Grčiji, je prvi otok, ki je obnovil antične poti. Je prvi otok v Sredozemlju, ki je prepovedal lov, hkrati pa je, in tako sem tudi izvedel za energetsko dogajanje na otoku in zgodbe z obnovljivimi viri energije, med letoma 2016 in 2018 gostil fantastičen begunski projekt (op. p. Center dobrodošlice za begunce in migrante, ang. Tilos Hospitality Centere).

Na ta otok je ljudi naplavilo. Je otok brodolomcev. Ljudje, ki so prišli sem, so bili v psiho-fizičnem slabšem stanju, kot tisti, ki so prišli na vzhodnoegejske otoke. Tamkajšnje prebivalstvo jih je nemudoma brez vprašanja in kakršnih koli varnostnih preverjanj, birokracije in tême, ki ljudi čaka na mejah EU-ja in v EU-ju, sprejela medse. Oblikovali so socialno podjetje, pozneje je zrasla sirarna. Ljudje so praktično dva, tri dni po tem, ko so prišli k sebi na otoku, že delali v restavracijah, na plažah. Lahko pa so počivali v zelo udobnem begunskem središču, ki mu je nemogoče reči taborišče ali šotorišče. To je bil skrajno dostojanstven prostor glasbe, ljubezni in medčloveške topline. To me je prepričalo, da lahko verjamem tudi v tehnologijo. Tehnologija je bila posledica tega, da okoljskih vprašanj ne moremo reševati drugače kot politično. Če nismo sposobni rešiti osnovnih medčloveških odnosov, tudi migracij, potem je jasno, da bomo okolje še bolj zavrgli kot sočloveka.

Na Tilosu pridobivajo hibridno energijo iz vetrne in sončne energije, ki jo danes proizvedejo toliko, da jo lahko z otoka izvažajo v notranjost Grčije, prav tako pa jo baterijsko shranjujejo.
To je pa njihova posebnost. S pomočjo projekta Horizon 2020 so dosegli, pa to danes niti ni več takšna posebnost, razvoj sistema za baterijsko shranjevanje energije (BSS).

Konkretno, kako so te spremembe vplivale na življenje ljudi?
Predvsem tako, da je na Tilosu visoka samozavest, saj so prvič v zgodovini postali prepoznavni. Energetski projekt Tilos je dobil dve zelo visoki priznanji na ravni EU-ja, kar nekaj novinarjev je prišlo na otok. In to se jim zdi fino, to je bila prva neposredna posledica, druga pa je bila pred korono, ko se je na otoku okrepil turizem, a kljub temu ne postavljajo nobene resne infrastrukture. Vse je nemnožično. Želijo postati tudi samopreskrbni, zato nočejo iti v širino, temveč v kakovost. Po drugi strani pa se je v tem času družba na otoku intenzivno povezala, saj ni bilo skorajda nikogar, ki bi projektu nasprotoval.

Ta projekt ni imel hierarhije, tako kot otok nima zares hierarhije. Župan ni politična funkcija, saj na otoku ni političnih strank. Zdaj sva že pri točki, ko lahko govorimo o delujoči utopiji. Tega modela verjetno res ni mogoče tukaj in zdaj nikjer aplicirati, energetskega pa. V tem trenutku na 12 grških otokih že poteka tilosizacija, saj je ta projekt skopiran. In to je ključ, dokazali so, in to je tisto, o čemer sva govorila na začetku, dokazali so sebi, da se da, in zato je to postalo zanimivo drugim.

So pa za ta projekt dobili 11 milijonov evropskih sredstev!
Da, znali so jih najti, saj so predstavili vrhunski projekt! Znali so ga poiskati. Tega denarja je tam zunaj ogromno. To nikomur ni bilo dano, to je treba najti, imeti dober projekt in si stvari izrazito želeti. To je tako kot pri prodaji reportaže v tujino. Če je dobra vsebina, če znaš zgodbo dobro predstaviti, bo ta absolutno objavljena. Treba je vztrajati.

Podobna zgodba s svojevrstnim zasukom pa se je zgodila v Avstriji. Mesto Güssing je bilo pred skorajšnjim koncem, potem pa so nekega dne ugotovili, da živijo sredi gozda, kjer je veliko odmrlega drevja, ki je primeren material za biomaso …
… ugotovijo, da s tem lahko postanejo energetsko neodvisni, občutno zmanjšajo račune za energijo in razvijejo nekaj patentov, med drugim tudi za elektrarno za biomaso. Na veliko proizvajajo biogorivo in v drugi polovici 90. let, tik po vstopu Avstrije v EU, je bila to super zgodba o uspehu, ki pa je zagotovo ne bi bilo, in tu se znova vrneva k sredstvom, če Avstrija ne bi dobivala velikanske količine denarja iz EU-ja, in tega znala počrpati.

Odprli so 1500 novih delovnih mest, v Güssing je prišlo kar 60 novih podjetij z vsega sveta …
… in to v takšen majhen kraj, in to v nekaj letih. In ne le to, tam je zrasel Evropski center obnovljivih energij. Zdaj po padcu, ki je sledil …

.. zaradi cene biomase?
Niti ne, biomasa je izgubila tudi zaradi zlorabe, saj se je marsikje začelo kar sekati gozdove, pa ne govorim v Evropi, v ZDA, v Indoneziji.

Kjer sekajo zdrava drevesa, in ne tista, ki so za odpad.
Tako. Pri biomasi je bilo ogromno zlorabe, v Güssingu ne. Hkrati pa je prišlo v mestece veliko investicij. To jih je pokončalo, saj niso imeli varnostnih mehanizmov.

Na kakšni točki so danes?
Drugega vala, pozitivnega (smeh), če smo v modernem diskurzu, saj so se debalastizirali, znebili so se mrtve teže. Kar naenkrat so hoteli vse: od biomase do solarnih panelov, razvijali so vetrno energijo. Šli so v Azijo in začeli zgodbo o ladji …

… ki pobira plastiko iz oceanov.
Vse to, in vse to je delalo le nekaj ljudi. Postali so megalomanski, in to jih je pokopalo za nekaj časa. Ne čisto, ampak delno pokopalo. Po letu 2010, 2012 so šli navzdol, zmanjkalo je politične volje. Je pa v tem času po Avstriji zraslo 120 t. i. modelnih skupnosti, ki so ne popolnoma skopirani, a narejeni po vzoru Güssing. Ni nujno, da je to biomasa, lahko je solarna energija, samopreskrba. Povezava med lokalnimi oblastmi in lokalnim podjetništvom ter med deželno in zvezno vlado deluje.

Güssing je pokopal predvsem padec cen solarnih panelov z množično proizvodnjo na Kitajskem, prej so imeli neke vrste dominacijo na trgu. Ko je to postalo množično, so mala podjetja propadla. Plačali so ceno globalizacije. Zdaj so se lotili partikularnih projektov, ki jih na novo vzpostavljajo v bližnjih vaseh, in zdaj ta zgodba znova raste.

Ali je po izdaji Plana B stopil v stik z vami kdo z našega ministrstva za okolje?
(smeh) Z ministrstva za okolje nihče, so me pa pred uro in pol poklicali iz predsednikovega urada, da bi se gospod predsednik rad pogovoril o Planu B.

Jabolko navdiha, morda?
(smeh) Lepa in tudi dovolj hitra.

Dajva še besedo ali dve o vetrnicah. Kot ste zapisali v knjigi, jih je na Škotskem več kot 800, "tako rekoč vsaka večja kmetija ima svojo". Tudi v primeru Tilosa pišete: "Postavitev energetske infrastrukture ni ogrozilo niti ene živali. Tam, kjer je potekalo največ del, je lokalno prebivalstvo zasadilo tisoče novih dreves". Ob tem sem premišljevala o težavah, ki smo jih imeli v Sloveniji ob postavitvi prvih dveh vetrnic. Kakšno je vaše stališče do vetrne energije?
Živali imam raje od ljudi, to je nesporno dejstvo. Od svojega 16. leta ne jem ne mesa ne rib, saj nisem sposoben dojeti, da lahko nekdo sprejme, da se ubija za njegove užitke, seveda pa sprejemam, da se jé meso in ribe, če je to življenjsko nujno. S tem izhodiščem bi naredil vse, da bi zaščitil eno samo ptico. Ampak, mi smo v vojni. Živali umirajo ves čas, povsod, ljudje umirajo ves čas, povsod.

Rešitev glede vetrnic v Sloveniji mora biti v vsakem primeru racionalna, in ne emocionalna. Neskončno težko bi mi bilo sprejeti, da je trem pticam odsekalo glavo, a bi to pogoltnil, ker bi vedel, da bi morda, če bi pospešili razvoj obnovljivih virov energije, z žrtvijo teh treh odsekanih ptičjih glav, rešili nekaj hitro izumirajočih živalskih vrst ... Da, potrebujemo veliko vetrnic. Slovenija nima, tako trdi stroka, idealnih pogojev za to, da bi bila res država, ki proizvede resne količine vetrne energije. Veliko bolj smo solarno prijazni in imamo ogromno t. i. zanemarjenih, degradiranih okolij, imamo veliko avtocest in veliko praznega prostora, kjer bi z malo politične volje, tehnologija je tu, zelo hitro lahko potrojili vložek obnovljivih virov celotni generaciji energije.

Pred intervjujem sem pregledala podatek Eurostata o deležu energije iz obnovljivih virov, saj se mi je zdelo zanimivo, zakaj v knjigi ni Nizozemske. Ugotovila sem, da je bila leta 2018 Nizozemska na zadnjem mestu med vsemi 27 državami članicami EU-ja, celo Slovenija je bila na 11 mestu.
"It's a Shell country" (op. p. To je država Shella, britansko-nizozemski energetski koncern).

Že res, a Nizozemska je vendarle evropska država vetrnic!
Mislim, da je v to statistiko vključena tudi poraba fosilnih goriv na prebivalca … Amsterdam je sijajen primer urbane zgodbe, ki sva jo hotela z Matjažem uvrstiti v knjigo, a je potem korona ... V tej knjigi manjkata dve zgodbi, ki sta bili že pripravljeni: Amsterdam kot mesto in Kostarika kot prva srednje velika država, ki želi do leta 2021 vstopiti v brezogljično dobo. Amsterdam je najboljši primer – poleg Osla, ki je še kar zastarelo, zgoščeno urbano okolje –, kako se v nekaj letih z dovolj politične volje in družbene ozaveščenosti pretvori v zeleno prestolnico, v treh do petih letih pa bo imel tudi brezogljični promet.

V Švici pa je zgodba obrnjena na glavo, saj podjetje Climeworks iz zraka posrka ogljikov dioksid in ga vbrizga pod površino zemlje v bazalne skale.
Tudi, da. Carbone Capture and Storage (op. p. zajem ogljikovega dioksida in njegova shranitev) je tehnologija, ki bo predvsem na Norveškem temeljila na tem, da se bo v geološke jame, ki so nastale ob izčrpavanju fosilnih goriv, nafte in zemeljskega plina iz severnega morja, zapolnilo, in se bo ogljikov dioksid vrnilo tja, od koder prihaja.

V primeru Švice je stvar malo drugačna, saj zajemajo ogljikov dioksid neposredno iz ozračja prek turbin in aminov (op. p. poseben material, ki lovi molekule CO2) in ga shranjujejo v jeklenke. V mestu Hinwil so gigantske tople grede, kjer zajemajo ogljikov dioksid: del zajetega ogljikovega dioksida se odpelje domačim in svetovnim proizvajalcem gaziranih pijač, med drugim tudi Coca-Coli, del se uporablja za proizvodnjo biogoriv, del pa se bo v prihodnosti uporabljal tudi za proizvodnjo biokerozina, letalskega goriva. Prav tako pa se del tega ogljikovega dioksida, do pred kratkim je bila ta izvedba še pilotna, zakoplje globoko v bazaltne skale na Islandiji. Vendar pa to ni ogljikov dioksid, zajet v Švici. Direct Air Capture (odvzemanja ogljikovega dioksida neposredno iz zraka) se dela tam, kjer se zajema, sicer bi s prevozom ustvaril še velike stroške. Prihodnost teh turbin je, da so postavljene, kjer je le mogoče, le tako bo lahko ta tehnologija delovala in prispevala k zmanjšanju emisij.

Res delujoča stvar, v kateri Climeworks vidi svojo prihodnost, pa je na Islandiji, kjer si ob velikanskih količinah električne energije, ki jo Islandija proizvede – le pet odstotkov proizvedene energije, recimo, porabijo gospodinjstva –, lahko privoščijo ob izjemno nizkih stroških proces Direct Air Capture. Zelena energija zajemanja ogljikovega dioksida iz ozračja, ki ga s pomočjo energije, ki jo proizvaja geotermalna mestna elektrarna Hellisheidi pri Reykjaviku, zakopljejo v bazaltne skale, kjer se spremeni v mineral.

In kot tak ni škodljiv za okolje.
Niti približno ne, po dveh treh mesecih, včasih lahko traja dlje, ga lahko primeš v roke in je videti kot granitna kocka.

Zanimiv pa se mi je zdel Climeworksov pristop glede odkupa osebnega ogljičnega odtisa, saj lahko za sedem evrov mesečno, recimo, v mojem imenu v enem letu zajamejo 85 kilogramov ogljikovega dioksida, kar je toliko, kot naj bi osebni bencinski avtomobil proizvedel izpustov v 700 kilometrih vožnje. Ste že kupili svoj odpustek?
Nisem, saj jih kupujem drugje. Je pa to predšolska definicija odpustka. In po mojem mnenju so tehnologije same po sebi odpustki, in to je lahko skrajno nevarno, če ohranimo sedanji način bivanja.

To je pač najmanjša linija odpora.
Daleč najmanjša, res je.

In priročna za korporacije.
Zdi se mi, da je to podobno ubijanju z brezpilotnimi letali. Lahko si doma v Tampi (ZDA) za računalnikom, otroci in mačka ti težijo za hrbtom, ti rečeš: "Še malo, še malo, samo še tole ..." in "puf", 200 mrtvih ljudi čez nekaj sekund v vasi v Pakistanu. Potem greš pa na večerjo.

Zelo hitro se tehnologija sprevrže v nekaj pošastnega, ko je brez etične podstati predstavljena kot končna rešitev okoljskega vprašanja. Še več, ob pomanjkanju etike se bojim, da obstaja tudi pri nas skrajna desnica, kot Zlata zora v Grčiji, ki bi lahko ozurpirala okoljske teme, v estetiki Leni Riefenstahl. Tega se zelo bojim. Če bi bil pa politični svetovalec skrajne desnice, bi jim pa seveda dejal: "That's it!" (To je to).

Ko ravno omenjate moralno odgovornost, zanima me Norveška, ki je svoje bogastvo zgradila na nafti, še vedno dela nove vrtine, hkrati pa sama postaja okoljsko čista. 77 odstotkov prodanih avtomobilov spomladi v Oslu je bilo električnih.
Na Norveškem je zadnje mesece prodaja električnih avtomobilov več kot 60-odstotna!

Ali ni to tista klasična evropska zgodba?
To je popolnoma neklasična evropska zgodba. Zakaj? Norveška bi bila z lahkoto monogospodarska družba, kot Kuvajt, Katar, toda kljub velikanskemu naftnemu bogastvu je ostala in postala ena najbolj demokratičnih in odprtih družb na svetu. Je ena najbolj vključujočih in gospodarsko bolj razgibanih, inovativnih. Lahko bi bilo nasprotno. Večina z nafto bogatih držav je: ali diktatura, ali so padle, ali so bile kolonizirane, ali so šle v maloro, ali pa so ZDA. Kar loči Norveško od Evrope in EU-ja, je to, da so leta 2012 sprejeli dolgoročni načrt spopadanja s podnebnimi spremembami.

Mislila sem bolj v smislu, da Norveška postaja vse bolj zelena in do okolja prijazna država, čista država, še vedno pa po drugi strani črpa nafto, ki jo izvaža tudi v Slovenijo, v smislu, stari nemški audiji na naših cestah. Vse, česar sever ne potrebuje ali ne želi imeti, pristane "nekje tam spodaj", pri nas, torej.
Se strinjam. Ampak Norveška ne more čez noč nehati črpati nafte, fosilna goriva bodo še nekaj desetletij velik del svetovne energetske generacije. Tukaj in zdaj je to vseeno ena najbolj obetavnih praks. Lahko bi se bogatila in razslojila družbo, a zgodilo se je nasprotno, vsak prebivalec Norveške od naftnega bogastva dobi zelo veliko. Oblikovali so izjemen zdravstveni in šolski sistem, javni sistem, tehnokracijo, javno infrastrukturo. Stvari delujejo, hkrati pa je največja ponudnica ali dajalka razvojne pomoči humanitarnih projektov po vsem svetu. Pa to ne govorim kot norveški advokat.

Ene same države ni na tem svetu, ki bi bila brez greha. Norveška ga poskuša vsaj omiliti. Črni denar iz nafte vlaga v zelenega ... Pri morebitnem najinem (op. p. z Matjažem) novem projektu Planu C je evropski center za razvoj jedrske fuzije, kot gradnje Sonca na Zemlji, kot nečesa, kar bi lahko v 20 ali 30 letih rešilo vsa energetska vprašanja. Zdi se mi, da se malo preveč mudi in da zaupamo tehnologiji kot odrešeniku. A civilizacija je odrasla, zrasla in se oblikovala na fikciji, brez nje ne moremo živeti.

Zaključiva tam, kjer se je ta zgodba začela, v Boliviji.
V resnici se je začela v Darfurju.

V Darfurju?
To je bila prva vojna, v kateri sem neposredno dojel, da sta sušenje Sahare in izginjanje vodnih virov posledici podnebnih sprememb.

Ker ste potegnili črto nad vojnim poročevalstvom, sem premišljevala, ali vas ni morebiti ta vaša kognitivna disonanca, ki jo tako zelo radi omenjate, podzavestno pognala v smer raziskovanja, da bi svetu ponuditi odgovore, s katerimi bi lahko prispevali k rešitvam glede podnebnih beguncev, suše, lakote? V nekem pogovoru ste dejali, da vam je ta knjiga ljuba tudi zato, ker je prva, v kateri ni trupel.
Sem to res rekel?

Da.
Dober stavek (nasmeh). Vse vojne, ki sem jih pokrival, razen balkanskih, še vedno trajajo ... Predvsem sem šel stran od opisovanja posledic, kar v resnici res ni težko početi, sicer ima to čustvene, telesne in psihopatološke posledice, če to počneš tako dolgo, kot sem jaz. Veliko težje je iskati rešitve. Z izkušnjami, znanjem in neko javno prisotnostjo je tudi moja družbena odgovornost, da podam kakšen odgovor. To je poskus tega, to je krik pozornosti, več pa res ne morem narediti, saj nimam teh zmožnosti. "I'm just a Journalist" (Sem le novinar).

Vrniva se k Boliviji, torej, ki je zelo kompleksna zgodba.
Nadvse.

Ima največje zaloge litija, ki se uporablja pri električnih vozilih, elektronskih tablicah, telefonih itd. na svetu, nima pa strokovnjakov.
Razvoj dogodkov v Salar de Uyuniju, visoko v bolivijskih Andih, kjer je bolivijski litij, je bil močno povezan z vladavino lani odrinjenega predsednika Eva Moralesa. Lani se je zgodil puč, ki je bil nesporno povezan tudi ali pa predvsem z litijem. To je bilo le vprašanje časa. To razumem v kontekstu tretje svetovne vojne in vojne za energetske vire in vodo, ki poteka že vrsto let. Litij je eno od naravnih bogastev, ki v tej vojni sodeluje.

V zadnjih letih se je s širitvijo električne mobilnosti, predvsem pa s pametnimi telefoni, igralnimi paneli, potreba po litiju drastično povečala. Na svetovnem trgu litija vse bolj, ampak res skoraj monopolistično dominira Kitajska, tako kot pri proizvodnji litijevih baterij, obvladovanju oskrbovalne linije je bil temu primeren odziv v Boliviji.

Hodim po robu špekulacije določenih svetovnih igralcev, ki so se poskusili postaviti zoper vpliv Kitajske v Boliviji: Kitajska je v zadnjih 15 letih v velikem delu Afrike, v Južni Ameriki in tudi večjem delu Azije postala kolonialna sila, a brez izstreljenega naboja, saj to počne z ekonomskimi sredstvi. Učila se je na napakah starih morilskih kolonialnih sil, in to dela precej mehkeje, marsikje pa posledice za tamkajšnje prebivalstvo niso nič mehkejše, kot so bile v času velikega kolonialnega spopada.

Ker Bolivija največ litija izvozi ravno na Kitajsko.
Seveda in Kitajska proizvede daleč največ električnih avtomobilov, Kitajska kupi daleč največ električnih avtomobilov in ima monopol nad proizvodnjo litijevih baterij.

Tamkajšnji prebivalci pa v času vajinega obiska že dve leti niso videli dežja,
Tako je, to je neposredna posledica podnebnih sprememb. To je bilo 2017 spomladi. To je že tako suho območje visoko v Andih, kjer ne raste več kvinoja. Umirale so alpake in lame. To je ohromilo tamkajšnje prebivalstvo, hkrati pa so jim bili odvzeti in privatizirani vodni viri, ki se uporabljajo v evaporacijskih bazenih za proizvodnjo litija.