Narodni muzej Slovenije (NMS) je zaradi koronakrize in trenutnega epidemiološkega stanja za obiskovalce zaprt, tako da bo prvi del razstavne triologije Muzej skozi zgodovino ob vstopu v jubilejno 200. leto mogoče videti zgolj po spletu. Kranjski deželni zbor je Deželni muzej za Kranjsko namreč ustanovil 15. oktobra 1821 in 200. obletnica se nezadržno bliža. Na prvi razstavi, ki se je odprla danes ob 12. uri, slavnostno odprtje pa je bilo mogoče spremljati v neposrednem prenosu na spletu, so na ogled postavili najstarejše predmete, ki jih je muzej pridobil prva leta delovanja.

"Že veliko vnaprej smo računali s tem, da verjetno ogled razstave v živo ne bo mogoč in da ga bomo izvedli virtualno. Poleg protokolarnega dela z nagovori treh direktorjev (NMS, Prirodoslovni muzej Slovenije (PMS) in Slovenski etnografski muzej (SEM), op. a.) smo zasnovali tudi virtualni ogled po razstavi, ki ga bodo vodili kustosi, ki so zasnovali razstavo. O razstavljenih predmetih bodo povedali marsikatero zanimivost, v odprtje razstave pa smo vključili tudi kulturni program z interpretacijo Schmidburgovega poziva v pismu iz leta 1823, kjer nagovarja Kranjce, naj muzeju darujejo predmete, pomembne za deželo Kranjsko," je priprave na odprtje razstave ob 200. obletnici obstoja za MMC komentirala Petra Grom iz NMS-ja.

V znamenitem pismu Domoljubnim prijateljem znanosti je Jožef Kamilo Schmidburg, guverner in predsednik deželnih stanov dežele Kranjske, 15. februarja 1823 zapisal: "Naš domovinski muzej naj bi zajel zlasti vse s področij nacionalnega slovstva in narodne ustvarjalnosti. Prav tako naj združi vse, kar sta v domovini ustvarili narava ali človeška pridnost. Shrani naj vse spomine na usodo dežele in na zasluge njenih prebivalcev."

Dežela Kranjska je bila takrat del Avstrijskega cesarstva in po letu 1867 Avstro-Ogrske. "Schmidburg poziva domoljubne prebivalce dežele Kranjske, to je bil Deželni muzej za Kranjsko. Deželni stanovi so 15. oktobra 1821 sprejeli odločitev, da se muzej ustanovi, da tudi Kranjska potrebuje svoj muzej, kranjski guverner Schmidburg je nato napisal štiri strani dolg poziv v nemščini, v katerem je pozval vse kranjske domoljube, naj prispevajo predmete za muzej," je za MMC nadaljevala soavtorica razstave iz Numizmatičnega kabineta NMS-ja, kustosinja Alenka Miškec. In prav ta datum kot obletnico ustanovitve muzeja po njenih besedah praznujemo že 125 let. Potencialno bi lahko kot začetek vzeli tudi kakšen drug datum, na primer, ko je muzej prvič odprl vrata za obiskovalce, a kot prelomna se je uveljavila odločitev kranjske politike.

Predmeti prvega muzeja

To je bil čisto prvi muzej na Kranjskem, ki je bil pristojen za vse, in čisto prvi predmeti, ki so jih zbrali že prva leta, še danes bogatijo zbirke narodnega, prirodoslovnega in tudi etnografskega muzeja. "Že iz Schmidburgovega poziva je razvidno, da so si zamislili muzej, ki bo zbiral najrazličnejše predmete. Opredelil je šest področij, in sicer zgodovino, statistiko, naravoslovje, tehnologijo, fiziko in matematiko, se pravi, vse, kar je povezano z naravoslovjem, zgodovino, vse arhivsko gradivo, vse, kar je povezano z običaji in nošami, torej etnologijo, in dejansko so nato najrazličnejši predmeti začeli prihajati v muzej," je nadaljevala in dodala, da so "z majhno razstavo" želeli pokazati nekaj predmetov z vsakega področja. "Zgodovina je veda, ki veliko piše, muzeji pa ne smemo, muzej mora s predmeti pokazati, in pokazali smo, da je že v prvem desetletju obstoja muzeja od 1821 do 31prišlo veliko zanimivih predmetov, ki so jih darovali meščani, plemiči, duhovščina, pa tudi ljudje s podeželja," je sklenila misel.

Poleg pomembnih predmetov je bilo darovane tudi veliko različne eksotike, kot je na primer lupina kokosovega oreha. Če se prestavimo spet v začetek 19. stoletja, v čas, še preden je svet postal globalna vas, si sicer ni težko zamisliti, da je bila kokosova lupina za ljudi zanimivost, ki je še nikoli niso videli.

"V literaturi se pogosto pojavlja, da je bil ta muzej na začetku v bistvu naravoslovni muzej, a raziskave arhiva nam jasno kažejo, da ustanovne zbirke niso bile samo naravoslovne, ampak je bilo izredno veliko numizmatike, arhivskega gradiva, na primer zbirka urbarjev, ki je še danes pomemben del Arhiva Republike Slovenije, in gradiv za knjižnico. Poleg tega so prišla tudi posamezna kiparska in slikarska umetniška dela. Muzej je res pokril vsa področja človekovega delovanja na ozemlju dežele Kranjske," je za MMC pristavila soavtorica razstave iz Oddelka za zgodovino in uporabno umetnost NMS-ja, kustosinja Mateja Kos, in dodala, da ta razstava kaže predmete, zbrane čisto prva leta obstoja muzeja. "Gre za najstarejše pridobitve, ki jih imamo," je poudarila.

Kranjska med hitrejšimi po zaslugi kongresa

Je bila Kranjska ena prvih ali zadnjih dežel z muzejem? "Dežela vojvodina Kranjska je bila ena prvih avstrijskih dežel, ki je dobila muzej. Najstarejši je Narodni muzej v Budimpešti, potem je sledil štajerski deželni muzej v Gradcu in Narodni muzej v Pragi, potem pa so se že zelo hitro Kranjci odločili, da tudi oni potrebujejo kompleksen muzej, ki bo zbiral vse, kar je narod ustvaril, od literature do umetnosti, tehnike in epigrafike," je odgovorila Kosova.

Da so bili Kranjci tako hitri, je po njenih besedah pripomogel ljubljanski kongres Svete alianse leta 1821, ki je urejal ponapoleonsko Evropo, ki so jo pretresale revolucije. V Ljubljani se je takrat znašla kopica vladarjev najvplivnejših velesil. "Pojavilo se je vprašanje, zakaj Kranjska nima svojega muzeja, v katerem bi se obiskovalci lahko seznanili z zgodovino te dežele. Baron Žiga Zois in njegov krog razsvetljencev sta šla v akcijo in ideja o ustanovitvi muzeja je dozorela. Na predlog Avguština Gruberja (ljubljanski škof, 1763–1835, op. a.) nato kranjski deželni stanovi ustanovijo muzej," je nadaljevala. Prav razsvetljenstvo v drugi polovici 18. in začetku 19. stoletja je odigralo ključno vlogo pri ustanavljanju muzejev v Evropi.

Iskanje prostorov

"Muzej ni nastal kar tako, njegovi idejni očetje so naštudirali druge muzeje v Avstrijskem cesarstvu, muzej v Pragi, Gradcu, na podlagi ugotovitev so si zamislili strukturo in kaj bo muzej zbiral. Na tej podlagi je kranjski guverner Schmidburg izdal poziv domoljubnim prijateljem znanosti, zgledajoč se tudi po podobnem pozivu, ki so ga izdali za muzej v Pragi," je nadaljevala Alenka Miškec.

Prva velika težava so bili prostori. Muzej je bil ustanovljen na papirju, a kje je potem našel svoje prostore? "To je dolga zgodba, ob kateri je bilo prelitega veliko črnila. Naravoslovec Franc Jožef Hohenwart (1771–1844), ki je bil predsednik muzejskega kuratorija in med prvimi kustosi muzeja, si je ves čas neutrudno prizadeval. V prvih letih je prostore odstopila Kranjska kmetijska družba, v Pogačnikovi hiši v današnji Salendrovi ulici, šlo je za eno stanovanje z dvema sobama, to je bilo v bistvu skladišče za predmete. Hohenwart je želel dobiti Tivolski grad (grad Podturn), deset let je prosjačil, se dogovarjal, a vse zaman. Prostore so nato dobili v ljubljanskem liceju, gimnaziji, notri pa so bile še tri knjižnice," je opisala prostorsko stisko.

Prva razstava je bila končno lahko za javnost šele leta 1831, Hohenwart pa je zanjo napisal podroben vodnik. Njegovi opisi omogočajo natančno rekonstrukcijo, tako da danes natančno vemo, kako je bila videti prva razstava v kranjskem deželnem muzeju. Po njenih besedah je že v prvem pičlem desetletju muzej nabral okoli 10.000 predmetov, sploh numizmatična zbirka je bila že takrat zelo impresivna.

Kranjci tekmujejo, kdo bo več doniral

"Ob patriotizmu prebivalcev Kranjske, ki so ga pogosto izkazovali v mirnih dneh, pa tudi v dneh nevarnosti in nuj, lahko ob aktivnem sodelovanju z zaupanjem pričakujemo razcvet ustanove, katere cilj je razširiti najpomembnejše znanje za praktično življenje, doseči izboljšave v vseh industrijskih panogah in izkoristiti najbolj smiselno uporabo zakladov domovine," je v pozivu še zapisal deželni guverner Schmidburg.

Kako pripravljeni so bili Kranjci muzeju odstopiti predmet, dva? "Odziv ljudi je bil izjemno velik, v prvih letih, če povem za numizmatiko, so v muzej prišle velike količine starega denarja vseh vrst, od zelo lepih predmetov do popolnoma neprepoznavnih, s katerimi si ne moreš kaj dosti pomagati in so samo ležali v škatlah. Da ima neki predmet muzejsko vrednost, morajo biti izpolnjena določena merila, če mi danes prinesete bankovec za pet evrov in ga boste želeli donirati muzeju, ga ne bomo vzeli," je odgovorila specialistka za numizmatiko.

"Takrat ni šlo toliko za predmete, ampak za darovanje samo po sebi. Darovati predmet deželnemu muzeju je bila častna stvar, pozneje so začeli celo objavljati sezname darovalcev v časopisu Illyrishes Blatt (Ilirski list), in to je postala stvar prestiža. Tvoje ime je bilo objavljeno v rubriki Za deželni muzej prispevali," je dodala Mateja Kos. Kranjci so tako kar tekmovali, kdo bo daroval bolj imenitno stvar ali pa več denarja.

Cesar spotoma položi kamen za novo stavbo

Za stavbo, v kateri danes prebivata dva od naslednikov Deželnega muzeja za Kranjsko, je temeljni kamen položil sam avstro-ogrski cesar Franc Jožef I. "Praznovali so 600 let priključitve dežele Kranjske v habsburško cesarstvo, bil je v Ljubljani in je spotoma položil še ta kamen," je komentirala Miškečeva. Gradnja se je začela 1883 in v le petih letih je bila končana. V novo stavbo se muzej pod taktirko Karla Dežmana (1821–1889) preseli s prvo stalno razstavo že leta 1888.

"Prelomno leto je 1875, ko so odkrite najdbe na Ljubljanskem barju, Dežman se loti izkopavanj in muzej začne pridobivati veliko arheološkega gradiva s kolišč pri Igu, količinsko je bilo tega veliko, zato Dežman vztraja, da je treba zgraditi novo stavbo, da v liceju prostora več ni," je opisala enega od razlogov za gradnjo nove stavbe.

Med obema vojnama muzej dosega današnje številke

Po besedah sogovornic preseneča na primer število obiskovalcev muzeja med obema vojnama, ki dosega današnje, se je pa treba zavedati, da je to takrat bil edini muzej na Kranjskem, in izbire, katerega boste obiskali, ni bilo. "Ko so muzej odprli prvi dan po koncu 1. sv. vojne, je prišlo čez tisoč ljudi, na letni ravni pa je bilo obiskovalcev od 20.000 do 30.000, bile so šolske ekskurzije, ob obisku Ljubljane so popotniki zavili še v muzej, ljubljanski meščani pa so ga obiskovali redno, razvila se je muzejska kultura." Najbolj obiskana razstava vseh časov so bili Asirci in Babilonci leta 1981, ki je prišla iz Irana in imela je oboroženo varovanje, saj je šlo za "fantastične predmete" izginulih civilizacij. Danes ima Slovenija več kot 60 muzejev.

Muzeji so se modernizirali in preselili na splet, kot današnja razstava pod prisilo epidemije, a strahu, da muzejev zaradi tega ne bi nihče več obiskoval, ni prav nobenega, saj čar nekaj "videti v živo" ne bo nikoli izginil, sta poudarili. Cele zbirke lahko najdeš na straneh muzejev na spletu in gledaš fotografije, "a videti tisto pravo stvar ima svoj čar, muzeologi rečejo, da ima predmet svojo avro, portret Mone Lize lahko vsak dan gledaš na fotografiji, a izvirnik v Louvru te bo vseeno mikalo videti".

200 predmetov za 200 let

V NMS-ju so se po besedah Kosove odločili še za eno akcijo, in sicer ob 200. obletnici objaviti in prikazati zgodbe prav toliko pomembnih in zanimivih muzejskih predmetov, pri čemer ne gre nujno za najdragocenejše predmete. Na spletni strani muzeja in na družbenih omrežjih jih tako že in bodo še objavljali vse jubilejno leto. Zadnji, 45. predmet, ki so ga razkrili, je posrebrena tobačnica slovenskega pesnika, narodnega buditelja, učitelja, prevajalca in slovničarja Valentina Vodnika (1758–1819). V času Ilirskih provinc se je izjemno navduševal nad Francozi in njihovim priznavanjem pravic narodov. S pomočjo Francozov je videl priložnost za uveljavitev slovenskega jezika v šolah, kar mu je tudi uspelo, postal pa je celo ravnatelj in šolski nadzornik. Po vrnitvi Avstrijcev na oblast ti nad njegovim početjem niso bili navdušeni in so ga kot politično sumljivega upokojili. Umrl je v Ljubljani popolnoma odrinjen iz javnega življenja.

Razstava Muzej skozi zgodovino je zasnovana v treh sklopih, po prvem o najstarejših predmetih NMS-ja bosta sledili še dve, in sicer drugi del o zaposlenih v muzeju od 1821 do danes, v tretjem sklopu pa razstava o odzivih prvih obiskovalcev muzeja. "Predmeti, zaposleni in obiskovalci, to so trije bistveni elementi vsakega muzeja," je sklenila Mateja Kos.

V galeriji spodaj vabljeni k ogledu najstarejših predmetov muzeja, ki so jih pridobili pred 200 leti.