Kar je morda malce predrzna in nepoštena ocena. Ne nazadnje je osvojil Ligo prvakov, petkrat je postal angleški prvak, v zgodovinske knjige pa se je vpisal kot najboljši strelec v zgodovini tako Manchester Uniteda kot angleške nogometne reprezentance.

Temu moram nujno dodati še neizmerno strast do nogometa in pripadnost dresu, a do tistih največjih višav, ki presegajo čas in prostor, mu je vendarle zmanjkalo kar nekaj. Denimo konstantnosti, golov in podaj v finalih ali reprezentančnega pečata.

Wayne Rooney je bil zvest vojak, ki se je znal podrediti klubskim prioritetam. Če je na sceno priletel kot meteor in začel zabijati gole, je dokaj kmalu po selitvi na Old Trafford svoj položaj klasičnega napadalca počasi spreminjal v bolj defenzivno vlogo, marsikatero tekmo v drugi polovici kariere je tako preživel na sredini igrišča.

Že na svojem prvem reprezentančnem turnirju na Euru 2004 je zablestel in nakazal, da bo morda takoj Anglijo popeljal do naslova, a je bil žrtev poškodbe. Pozneje na velikih tekmovanjih nikoli ni bil v tako dobri formi.

Njegova pot me asociativno spominja na svetopisemsko zgodbo o Samsonu, izjemno močnem možakarju, ki je imel skrito moč v laseh. Zaradi te nenaravne danosti je med drugim z lastnimi rokami ubil leva. Njegovo dekle Dalila ga je izdalo, Filistejcem je razkrila skrivnost, ko so ga ostrigli, je ostal brez nadčloveških moči. V ujetništvu so mu lasje spet zrasli, v templju je podrl stebra, stavba se je porušila, v nesreči je tako umrl, z njim pa tudi tisti, ki so ga držali ujetega.

Rooneyja ni nihče ugrabil in mu ukradel moči, a v drugi polovici kariere so njegove predstave precej upadle. Zgolj naključje je, da je skoraj hkrati (pri le 25 letih) postajal plešast, kar je preprečil z operacijo. Lasje so se sicer vrnili, a bleščečih predstav je bilo vse manj, ostajal je le spomin na bombastičen začetek kariere.

Njegova zgodba predstavlja prototip ene najzanimivejših športnih ugank. Zakaj nekateri športniki, ki so na začetku kariere izjemno dominantni, prepričljivi in navdušujoči, v drugem delu kariere v primerjavi s svojimi potenciali precej padejo? Pri nekaterih je krivo pomanjkanje motivacije, pri drugih so vpleteni drugi dejavniki (denar, glamur), pri tretjih poškodbe.

A zdi se mi, da je Rooney vendarle jadral mimo vseh potencialnih čeri in se je preprosto iztrošil. Njegovo telo ni zmoglo vseh naporov, njegov rok trajanja je bil pač krajši od nekaterih njegovih vrstnikov. Zanimivo, Rooney je skoraj tri četrt leta (natanko 261 dni) mlajši od Cristiana Ronalda, s katerim sta skupaj tvorila zadnjo udarno ekipo rdečih vragov. Minevajo tri leta, odkar je Rooney odigral zadnjo tekmo v ligi najboljše petice, v istem času pa je Portugalec samo v Serie A za Juventus zabil 67 golov.

Morda ob koncu kariere res ni najbolj pošteno poudarjati ta vidik, zatorej le spomin na njegovo srčnost in nepopustljivost. Naj spomnim na njegov zlati trenutek s konca kariere, ko je v dresu DC Uniteda na tekmi proti Orlandu v šesti minuti sodnikovega podaljška stekel v obrambo, z drsečim startom rešil protinapad, vstal, z žogo stekel 20 metrov, diagonalno podal proti nasprotnim vratom, njegov soigralec Luciano Acosta pa je zadel za zmago s 3:2.

Ne le zaradi rekordov, v zgodovino nogometa bo šel zaradi svojega nepopustljivega odnosa. Z lasmi ali brez njih.