"Zakaj se smejite? Mi ne verjamete? Zakaj nam nihče ne verjame?"
"Vas naučim nekaj besed, ki vam bodo prišle prav na našem prelepem otoku? Karibu. Dobrodošli. Pole pole. Počasi, počasi. Jambo. Živijo. Hakuna matata. Ni problema," prav počasi in potrpežljivo, z melodičnim naglasom našteva taksist Abdul.
Kot bi zamahnil s čarobno palico. Vse pandemične težave in pomisleki se očitno v Tanzaniji razblinijo s piši toplega tropskega vetra, ki veje tik pod ekvatorjem in kodra Indijski ocean nezemeljsko turkizno modre barve, ter kozarcem dawe, tanzanijskega koktajla z vodko, medom in limeto, ki v svahiliju pomeni – zdravilo.
Zanzibar je v teh zimskih dneh, ko je večji del zahodnega sveta v popolnem primežu pandemije, spokojni, idilični pristan, vsaj tako se zdi. Iluzija raja? Iluzija varnosti? V trenutku, ko pristaneš na majcenem, s tropsko soparo in znojem obteženem letališču, maske padejo.
Najprej malce oprezno. Prestrašeno, po mesecih strogih ukrepov, ki so te navdali s tesnobo, da boš lastnoročno povzročil genocid naroda že, če ti maska zdrsi z nosa.
Tudi uradniki, ki ti v potni list pritisnejo žig za vizum in poberejo 50 dolarjev (kot zanimivost – očitno gre za pavšalno letališko tarifo za vse, saj vas bo isto prišel tam tudi ponaredek negativnega PCR-testa), mask ne nosijo.
"Taxi, miss?" Nenavadno je po toliko časa sesti v taksi brez predelne stene, brez vsakršnih omejitev. S taksistom, ki se turistom z masko reži.
Prav zaradi svojih ohlapnih (beri: neobstoječih) ukrepov je v času, ko so letalske družbe zaradi turističnega mrtvila ukinjale in krčile povezave, Tanzanija lani pritegnila nove letalske družbe in nov demografski profil potnikov, pri čemer največji porast predstavljajo Rusi in Ukrajinci.
Veliko je v teh dneh na Zanzibarju tudi Slovencev, ki tja večinoma letijo iz Milana prek Dohe ali Dubaja, nekaj časa pa se je za ta mesec celo napovedoval čarterski polet z Brnika, ki pa je zdaj prestavljen na, predvidoma, jesen.
Ko je test papaje in koze pozitiven
Skeptičnost glede Zanzibarja kot brezkoronske destinacije je na mestu. Iz Afrike sicer kljub katastrofalnim napovedim nikdar niso zares prihajala apokaliptična poročila koronskega davka. "Covid-19 je pri njih še najmanjši problem," cinično pripomni kolega. Je res tako preprosto?
V Afriki se vedno prepleta toliko kompleksne zgodovine, turbulentne politike, stereotipov in predsodkov ter značajskih potez tamkajšnjih prebivalcev, ki so tako zelo specifične. Tako zelo … hakuna matata. Ne glede na vse. Virus, ki ruši svetovni ustroj, kot ga poznamo, je za njih samo še ena kaplja v morje.
In še najbolj lagodni glede vsega skupaj so prav v Tanzaniji. 0 novih okužb, 0 smrti, kažejo podatki WHO-ja, ki pa so jih tanzanijske oblasti tam nekje maja lani nehale oskrbovati z ažuriranimi podatki, potem ko je do korone skeptični tanzanijski predsednik John Magufuli dal testirati kozo, papajo, prepelico in kurilno olje – test slednjega je bil negativen, prvi trije pozitivni.
Za Magufulija je bil to dokaz, da testi ne delujejo, ergo, korona je zgolj napihnjeni bavbav, država pa krvavo potrebuje turistične dolarje.
V času, ko imajo tisti potovanj željni zelo omejene možnosti, kam potovati, sta Tanzanija, zlasti pa delno avtonomni Zanzibar, to izkoristila. V državo spuščajo potnike brez vsakršnih omejitev, brez karantene ob prihodu, celo brez negativnega PCR-testa (tega sicer lahko zahtevajo določene letalske družbe).
In tisti, ki bi sicer verjetno v teh zimskih dneh v normalnih razmerah raje potovali na (cenejši) jugovzhod Azije, predvsem Tajsko, Indonezijo in Vietnam, so ob tamkajšnjih zaprtih mejah preprosto presedlali na edino, kar je na voljo in dovolj zanesljivo, da ne bo čez noč uvedlo kakih zaprtij – to so Dubaj, Maldivi in Zanzibar, pri čemer zadnji zagotovo prednjači po ponudbi, kaj dejansko lahko vidiš in počneš tam.
Dubaj je za nakupovanje, stavbe rekorderke in koktajle v 120. nadstropju enega od vrtoglavo visokih nebotičnikov, Maldivi za (drag) romantični oddih in Instagramiranje v enem od atolskih letovišč, Zanzibar pa poleg potapljanja, plaž in plavanja z delfini ponuja še plantaže začimb, neposreden stik z domačini, očarljivi, kaotični Stone Town in obilico zgodovine.
Koronska statistika obstala v maju 2020
Zahod, pa tudi Afriška unija in zdravstvena stroka tanzanijske nonšalantnosti ne odobravajo. A Magufuli ostaja neomajen. Kot je zatrdil ob svojem koronsko skeptičnem poskusu lani, je teste dobil iz tujine (več podrobnosti ni razkril), tanzanijskim varnostnim silam pa dal napotke, naj zberejo naključne nečloveške vzorce in jih pošljejo v laboratorij, pri čemer so jih označili s človeškimi imeni in starostjo, da laboratorijski tehniki ne bi vedeli izvora vzorcev.
Ko sta bila vzorca papaje in koze pozitivna, je predsednik to interpretiral, da je zelo verjetno, da rezultati tudi za nekatere ljudi pokažejo, da so pozitivni, ko v resnici niso okuženi s koronavirusom, in rešitev raje iskal v zeliščnih zdravilih po vzoru "kolegov z Madagaskarja".
Od začetka pandemije do danes so v Tanzaniji, državi z 58 milijoni prebivalcev, uradno zabeležili zgolj 509 primerov okužb (da, manj kot na Ferskih otokih in manj kot na križarki Diamond Princess), 21 ljudi je s covidom-19 umrlo. Za malce bolj merodajno primerjavo sosedska statistika navaja 103.840 okužb in 1.813 smrti v Keniji ter 73.200 okužb in 1.002 smrti v Zambiji.
A v nasprotju z večino afriških držav, Tanzanija, kjer je povprečna starost prebivalstva pičlih 17,7 let, povprečna življenjska doba pa 62,6 let, svojih podatkov praktično ne osvežuje in številka se od maja lani, ko so oblasti nehale objavljati statistiko, ni spremenila.
In le kako bi se, če korone v državi ni, saj so jo iztrebili z ‒ molitvijo. Tako je namreč junija slavnostno oznanil Magufuli. Če ste bolj prizemljeni, boste verjetno bolj sprejeli tezo, da virusa ni, ker tudi testirajo praktično nič.
Na Zanzibarju sicer izvajajo PCR-teste, če ne zaradi drugega, ker številni turisti potrebujejo negativni test, bodisi za vkrcanje na letalo, bodisi ob vrnitvi v svojo državo. A število mest, kjer teste izvajajo, je izredno omejeno, na rezultat pa čakate tudi do tri dni.
Maske kot tujek
Ker korone "ni", je logično, da tudi ukrepov za zajezitev virusa ni. Vsaj ne zares. Živopisna zaščitna maska v svahilijskih vzorcih obtiči nekje na bradi uslužbencev v Hyattu, Hiltonu in podobnih tujih hotelskih verigah, kjer so sprejeli enotne protikoronske standarde za vse svoje izpostave. Tu tudi ponekod izmerijo telesno temperaturo ob vhodu, a smeje, z napravo, usmerjeno nekam v tvoj prst. Termometer nam vsem pokaže do decimalke enako temperaturo.
Mask med množicami ni na spregled nikjer, v Stone Townu jih nosita dve sami samcati evropski turistki, ko se sprehajata po žgoči prašni ulici, ki vodi mimo nekdanje tržnice s sužnji. Deležni sta skoraj posmehljivih pogledov.
Vzdrževanje razdalje ni zahtevano nikjer, tudi najprevidnejši dopustniki pa se že po pol dneva te fantastične nove (stare) realnosti sprostijo dovolj, da pozabijo na pandemijo, ki se tu zdi nekaj zelo oddaljenega.
Maske se izgubljajo vse globlje in globlje v torbicah, razkužilo, ki smo ga prej mencali po dlaneh praktično samodejno, pozabljeno, pozdrav s komolcem zamenja prepletanje prepotenih teles na plesiščih s slamo kritih nabito polnih klubov.
V boj proti koroni z ingverjem
"Ne, na otoku korone ni. Mi prisegamo na naravna zdravila. Ingver, masala čaj, limonska trava … Daleč najbolj zdravilna pa je aloe vera, hočete?" me vpraša Halil, barman v enem od letovišč v Nungwiju na severni obali Zanzibarja.
Seveda bom poskusila čudežni zvarek, zakaj ne. Halil mi najprej postreže topel pikanten napitek iz svežega ingverja, limete in limonske trave, nato pa predme postavi še majhen odmerek čiste aloe vere. "Več od tega vam ne bom dal, vam bo slabo, ker aloa razstruplja telo," pravi. Prav ima, vsebina druge skodelice je bila tako grenka, da je bila zagotovo zdravilna – ali pa močno toksična, izberite sami.
"Še nekaj vam bom povedal. Vas v Evropi ne ubija korona. Ampak stres. Stres zaradi zapiranja za štiri stene. To ni življenje," zmajuje z glavo v lahno belo laneno uniformo odeti Zanzibarčan, medtem ko čisto počasi in z občutkom seklja mango.
S covidom umrl zanzibarski podpredsednik
Ne, stresa na Zanzibarju pač ni zaznati. Vse poteka zelo … hakuna matata.
Stres pač ni bil tisti, ki je pokončal zanzibarskega podpredsednika Seifa Sharifa Hamada. 77-letni Hamad je umrl v sredo v bolnišnici v tanzanijski prestolnici Dar es Salaam, kjer so ga zdravili zaradi – covida-19.
"Covid-19 ubija ljudi in opažamo veliko primerov, a covida ne smemo omenjati," je za AFP prejšnji teden povedal zdravnik v bolnišnici v Dar es Salaamu, ki zaradi strahu pred vladnimi sankcijami ni želel razkriti svojega imena.
Kot pravi, tudi število smrtnih žrtev narašča, a jih uradno pripisujejo "pljučnici". Tanzanijske oblasti so namreč lani sprejele nov zakon, ki prepoveduje objavo kakršnih koli podatkov "o smrtonosnih ali nalezljivih boleznih" brez uradne privolitve. Bloomberg je prejšnji teden poročal, da je moralo sedem večjih bolnišnic v prestolnici na vratih zavračati bolnike, ker so tako polne.
Zdravnik v centru za testiranje na koronavirus na Zanzibarju, ki šteje 1,5 milijona prebivalcev, je za AFP povedal, da so na otoku od sredine decembra do sredine januarja potrdili več kot 80 primerov koronavirusa. "A ne smemo objavljati podatkov," je dejal.
Samo brez nepotrebne panike.
Z naraščanjem primerov je tudi vladna komunikacija postala vse bolj konfuzna. Zanzibarsko ministrstvo za zdravje je denimo ta mesec v uradni objavi pozvalo ljudi, naj se izogibajo večjim združevanjem in se takoj napotijo v najbližjo bolnišnico na testiranje, če imajo težave z dihanjem.
A predstavnik ministrstva za zdravje je zanikal, da ima to kakšno povezavo s koronavirusom. "Ne, radi bi samo, da so ljudje pazljivi, ker se število ljudi z dihalnimi težavami povečuje. Ne govorimo pa o covidu-19," je zatrdil. Temu je pritrdil tudi predstavnik ministrstva za zdravje Mabula Mchembe, ki je obiskal bolnišnice v Dar es Salaamu in zatrdil, da v njih ni bolnikov s korono, samo "govorice, ki bi lahko povzročile nepotrebno paniko".
Presenetljivo je bolj pripravljena nasloviti besedo na "k" rimokatoliška cerkev v Tanzaniji, ki je vernike pozvala, naj se zaščitijo. "Naša država ni otok. Imamo vse razloge, da sprejmemo zaščitne ukrepe in molimo, da bi lahko iz te pandemije izšli varni," se bere pismo škofov, ki priporočajo maske in fizično razdaljo.
Cepivo? Zahodnjaška zarota proti Afriki
Magufuli je sicer prejšnji mesec dopustil možnost, da virus še vedno kroži v državi. A je to pripisal peščici Tanzanijcev, ki naj bi odpotovali v tujino, da bi se cepili, "a so prinesli nazaj neki čudni tip koronavirusa". "Pri boju s to nevarno boleznijo moramo vodstvo prepustiti Bogu, istočasno pa tudi sprejeti določene ukrepe, da zaščitimo same sebe," je priznal.
S temi "ukrepi" pa očitno še vedno ne misli konvencionalnih, kot so maske – ali cepivo. Člani njegovega kabineta so se namreč odkrito posmehovali nošnji mask, sosednje države, ki so za zajezitev širjenja virusa odredile zaprtja, pa kritizirali, ker da "bo Bog že obvaroval svoje ljudi".
Namesto tega je ministrica za zdravje Dorothy Gwajima ta mesec prikazala, kako zmešati smoothie iz naravnih sestavin za krepitev imunskega sistema, in kako inhalirati zeliščni poparek, s čimer se da ogniti boleznim, kot je covid-19, in premagati dihalne okužbe.
Ob tem je mimogrede navrgla, da vlada nima nobenih načrtov nabaviti cepiv, ki jih je Magufuli, samooklicani borec proti zahodnemu imperializmu, ki rad gradi na kultu osebnosti, označil za nevarna in "morda del tuje zarote proti Afriki, da bi ukradli naša zemeljska bogastva".
“Cepiva niso dobra. Če bi bila, bi nam beli človek prinesel cepiva za aids," je dejal Magufuli pred dnevi ob odprtju nove plantaže v svoji domači regiji na zahodu države. “Mi, Tanzanijci, se nismo zaprli in se tudi ne mislimo. Ne mislim napovedati kakršnih koli zaprtij, ker naš Bog živi in bo še naprej varoval Tanzanijce."
In še napotek: “Inhalirajte, ko molite Bogu, molite, ko sadite koruzo in krompir, da bi lahko dobro jedli in preprečili koroni, da vstopi v vaše telo. Veliko vas bodo plašili, rojaki moji, a ne zlomite se."
Zaradi vsega naštetega so pri Foreign Policy ta teden objavili članek, v katerem se sprašujejo: "Je tanzanijski predsednik nevarnejši od koronavirusa?".
Porazna ocena za zanzibarsko letališče
In pri Skytraxu, svetovalnem podjetju, kjer v svojih ocenah letališč po svetu zadnje mesece še posebej intenzivno spremljajo protikoronske ukrepe na njih, so prejšnji mesec zanzibarskemu mednarodnemu letališču Abeida Amanija Karumeja, kjer je gneča nepopisna, mask pa, vključno z osebjem, ne nosi nihče, prilepili najnižjo oceno za varnost v času pandemije.
“Šokirani smo nad poraznimi zdravstvenimi in varnostnimi standardi na letališču Abeida Amanija Karumeja, za katere se zdi, da odražajo tanzanijsko zanikanje covida-19," je dejal izvršni direktor Skytraxa Edward Plaisted.
"Naša revizija je potrdila popolno odsotnost kakršnih koli ukrepov proti covidu-19. Naše ekipe v zadnjih osmih mesecih izvajajo covidne inšpekcije na različnih delih sveta, zanzibarsko letališče pa je slabše, kot bi si lahko kadar koli predstavljali, saj varnostnih protokolov glede covida-19 dejansko sploh nimajo. Vse potnike, ki razmišljajo o obisku Zanzibarja, opozarjamo, da je v aktualni globalni pandemiji to potencialno nevarno letališče.”
Ko turizem cveti v času pandemije
Ob toliko slabe reklame, kot sta je deležna Tanzanija in Zanzibar v tem času, bi bilo logično sklepati, da se bodo ljudje izogibali te destinacije kot hudič križa, a je ravno obratno – otok se šibi pod težo turistov.
Medtem ko so letala v tem času večinoma na pol prazna, so tista, ki letijo na Zanzibar, do zadnjega sedeža polna. Polni so hoteli, polne so plaže, polni nočni klubi. Ni malo takih, ki porjaveli od sonca z masajskimi koraldami okoli zapestja in dawo v rokah spontano prestavljajo svoj polet nazaj v domovino, kolikor je mogoče v prihodnost.
"Nikamor ne grem. Prišel sem decembra, za dva tedna, pa sem še vedno tu," razlaga nonšalantno zagoreli Britanec boemskega videza, ki poseda s pivom v roki na terasi hotela Emerson Spice v Stone Townu. Ura je 11 dopoldne.
Predstavi se kot Nigel ("Ampak me vsi tu kličejo Tiger"), bojda sila ugledni odvetnik iz Londona, ki je videti bolj kot inkarnacija Keitha Richardsa kot nekdo, ki dela z "ločitvenim odvetnikom princese Diane". "Zakaj bi šel nazaj? Doma bi moral ob pristanku v hotelsko karanteno za 14 dni, na moje stroške, za nameček pa me čaka razjarjena nekdanja žena, ki bi rada prodala hišo, a potrebuje za to moj podpis."
Nigel, ki pove, da ima enega od domovanj tudi v Dar-es-Salaamu, ni naiven. "Seveda je korona tu. Morda na Zanzibarju manj, v Dar es Salaamu pa je je ogromno. Ampak če zanikaš njen obstoj, imaš turizem. Zelo preprosto. In turizem tu še nikdar ni tako cvetel."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje