Suzana Tratnik (1963) je pisateljica, publicistka, avtorica več strokovnih del o lezbični literaturi in lezbičnem gibanju, prevajalka britanske in ameriške proze in strokovne literature ter sodelavka Festivala LGBT-filma.

Diplomirala je na oddelku za sociologijo na Fakulteti za družbene vede (FDV), magistrirala pa iz antropologije spolov na Institutu Studiorum Humanitatis (ISH).

Njena dela so doslej prevedli v že več kot dvajset jezikov, večkrat je bila za svoje delo tudi nagrajena. Leta 2007 je dobila nagrado Prešernovega sklada za literaturo, leta 2017 nagrado Novo mesto short za kratko prozo in leta 2018 nagrado desetnica za najboljši mladinski roman.

Napisala je vrsto romanov in kratkih zgodb, otroško slikanico Zafuškana Ganca (2010), monodramo Ime mi je Damjan (2002), radijsko igro Lep dan še naprej (2011), dve strokovni deli o lezbičnem gibanju v Sloveniji in o lezbični literaturi ter memoare Lezbični aktivizem po korakih (2013).

Sorodna novica Suzana Tratnik: Norhavs na vrhu hriba

Doslej je izšlo sedem njenih kratkroproznih zbirk, med katerimi so Pod ničlo (1997), Na svojem dvorišču (2003), Vzporednice (2005), Česa nisem nikoli razumela na vlaku (2008), Dva svetova (2010), Rezervat (2012) in Noben glas (2016).

Njen romaneskni prvenec Ime mi je Damjan je izšel leta 2001. Zatem je napisala še romane Tretji svet (2007), Tombola ali življenje! (2017) in Norhavs na vrhu hriba (2019). Zadnji je bil izbran v peterico finalistov za nagrado kresnik. Njen zadnji roman Pontonski most je izšel lani. Pri založbi Beletrina kot prizorišče romana opisujejo svet večne študentke Jane na eksistenčnem in eksistencialnem robu v devetdesetih v Sloveniji, na ozadju političnih sprememb v državi in legitimizacije sovražnega govora do manjšin.

Današnja avtoportretiranka pravi, da je njeno pisanje posebno zaznamoval roman Slika Doriana Graya irskega pisatelja Oscarja Wilda. V njem je kot srednješolka odkrila nekaj, kar želi doseči tudi v svojih zgodbah. Več v Avtoportretu.