Italijanska pisateljica je ena tistih ljudi, ki so naravni pripovedovalci, a hkrati nikoli ne zapadejo v klišeje, ampak poslušalca vedno presenetijo. Je dinamična in izjemno energična sogovornica. Njeni iskrivi odgovori so vedno ponudili nekaj več, kot sem pričakovala.

Sprva je odraščala kot italijanska priseljenka v hrupnem New Yorku, ki se je v 80. letih prejšnjega stoletja pospešeno razvijal. Ko je bila še otrok, se je njena mati ločila od očeta in jo nepričakovano odpeljala v reven predel na jugu Italije, v Basilicato.

Če se ji v Združenih državah Amerike ni uspelo dobro naučiti angleščine, je bila zdaj vržena v jezikovno okolje, ki ga ni poznala in kjer so govorili zanjo popolnoma novo italijansko narečje.

A to svobodo jezikovnih norm, v kateri je odraščala, je znala izkoristiti v svoj prid, izmojstrila se je tako v italijanščini kot v angleščini. Danes je njen avtorski glas drzen, prepoznaven in vpliven.

Roman Tujka je edinstven zato, ker v njem neposredno predstavi svoje življenje prav z brezkompromisnim jezikom, ki je skozi leta nastajal.

Kot ste mi povedali, trenutno bivate v Rimu, prav blizu Trastevera, kjer sta se spoznala vaša mati in oče. Čas pandemije covida-19 ste torej doživeli tako v New Yorku, kjer ste bivali pred tem, kot v Italiji. Kako sta se ta dela sveta odzvala na krizne razmere?

New York je pristaniško mesto, v vseh smislih. Še vedno le s težavo govorim o izkušnji teh krajev s pandemijo, saj je bila zelo intenzivna. V spominu imam veliko zvokov iz okolice.

Nekaj dni sem preživela tako, da sem vsakič, ko se je mimo mojega stanovanja peljalo reševalno vozilo, na list narisala črtico. Bili so tudi dnevi, ko sem tako popisala cele liste papirja. Mislim, da je mesto med pandemijo covida-19 dobro reagiralo, hkrati pa je občutljivo, saj je izmenjava ljudi njegov bistveni del, zato se širjenju virusa ni moglo izogniti. ZDA so se odzvale v svojem slogu, zato jim je tudi uspelo stanje hitro izboljšati. K temu je po mojem mnenju pripomogla tudi menjava predsednika. Kadar to hočejo, znajo ZDA uporabiti tudi zelo militantno retoriko.

Italija je po drugi strani v prvem delu pandemije uporabila retoriko, ki se je nanašala na javno dobro, pa tudi na pogum, saj so tu uvedli enega najhujših zaprtij. Druga faza epidemije je bila nekoliko bolj fleksibilna. Ne pojavlja se le problem z organizacijo, težava je tudi v tem, da država ne uporablja več strategij, ki jih je uporabljala v prvi fazi.

Pri založbi Beletrina je v slovenskem prevodu izšel vaš roman Tujka, ki je vaše prvo avtobiografsko delo. Kako se avtobiografsko pisanje razlikuje od fikcijskega, če sploh se? Kako ste doživljali pisanje tega romana?

V resnici sem že v prvih štirih knjigah pisala o svojem življenju. Med temi knjigami teče neki dialog, določeni motivi se ponavljajo. Pogosto se pojavljajo liki umetnikov, introvertirani matere in očetje, odraščajoča dekleta, ki iščejo razlago sveta in svojo lastno emancipacijo.

Tako sem v resnici pisala o svojih starših in o delih svojega življenja, posebej – paradoksalno – prav v svojih romanih. Čutim, da sta moja mama in oče čustveno v večji meri prisotna in pristna v mojih romanih, ko sem jima spremenila ime in priimek, ko sem ju postavila v neki drug lik in spremenila v fiktivne like. V svoji zadnji knjigi pa sem dejansko pisala avtobiografsko. Želela sem se znebiti svojih travm in se spopasti s težavami v svojem življenju.

To je v resnici knjiga, ki je nisem hotela napisati. Tako je, že od svojega šestega leta sem razmišljala, da zgodbe svojih staršev ne bom nikoli zapisala. Na neki način se mi je to zdela prelahka naloga, saj sem vedela, da bi bila taka knjiga vsem zelo zanimiva. Že kot majhna deklica sem namreč na podlagi te zgodbe videla, kakšna je moč književnosti. Ko so me vprašali, od kod prihajam, sem jim povedala in moja zgodba je vse izjemno šokirala. Mislila sem, da biti pisatelj pomeni predvsem, da si izmišljaš stvari, da se "lažeš", kar sem v prvih nekaj letih svoje kariere tudi počela.

Roman Tujka pa sem napisala, ko sem našla neki drugačen način, neko novo formo, ki se mi je zdela zanimiva za oblikovanje avtobiografskega gradiva. Gre za vlogo opazovalke dogajanja, ki pa v njem tudi sodeluje. Delala sem se, da je moja družina neka tuja skupina ljudi, ki sem jo obiskala, kot da bi bila antropologinja. Opazovala sem dejstva in detajle ter si jih zapisovala.

Mislim, da ne drži, da je avtobiografija nekaj najintimnejšega, kar lahko človek o svojem življenju napiše. Mislim, da so bili nekateri moji prejšnji romani mnogo intimnejši od romana Tujka, ki je avtobiografski. Ta roman je napisan v obliki raziskave, nekakšne umetniške raziskave, ki se sprašuje, kakšno obliko ima lahko življenje?

Vaši družinski člani so naenkrat postali liki romana. Kako je potekala ta umetniška preobrazba? Kakšne strategije ste uporabili pri pisanju avtobiografije?

Pomagali so mi starši, ki so mi pripovedovali o preteklosti, a se njihove različice dogodkov niso ujemale, na primer glede tega, kako sta se spoznala, kako je to potekalo. To mi je pomagalo, da sem se otresla zahtev, da odkrijem, kaj se je v preteklosti zares zgodilo in kaj ne. Tako je nastala zgodba o tem, kako si ljudje izmišljamo zgodbo lastnega življenja. Tudi sama sem pozneje kot dekle in odrasla ženska skušala ustvariti zgodbo svojega življenja. Pri tem mi je pomagala tudi ideja, da sta moja starša vesoljca. Ko sem bila majhna, mi je moj brat nenehno govoril, da najina starša nimata okvare sluha, ampak sta v resnici vesoljca, ki sta prišla na Zemljo in se skrivata, njuna naloga pa je, da vohunita za prebivalce drugega planeta. V tistem času, v 80. in 90. letih preteklega stoletja, so bile take zgodbe v medijih popularne, moj brat pa jih je razumel po svoje.

Ko sem pisala roman Tujka, sem se vprašala: Kdo je vesoljec? Sem to jaz ali so to moji starši? Kako smo se v vseh teh letih sploh razumeli, ko pa nismo imeli skupnega jezika za sporazumevanje? Med drugim sem hotela raziskati jezik, ki smo ga uporabljali. Že od otroštva sem bila dvojezična, obvladala sem angleščino in italijanščino, zato so me vsi spraševali, v katerem jeziku sanjam, kateri jezik imam raje, katerega raje uporabljam za pisanje …?

Tako sem bila vedno razpeta med angleščino in italijanščino, poleg vsega pa sem za sporazumevanje s starši uporabljala neki tuj jezik. Ni šlo za znakovno govorico, ampak za neko obliko jezika, ki smo jo uporabljali samo mi, za neko privatno, zelo intimno govorico, ki je ni govoril nihče. Drži sicer, da vsaka družina uporablja neki specifičen jezik. Vse te ideje so me vodile pri pisanju avtobiografije. Pri tem se nisem zgledovala po velikih pisateljskih imenih, ki so uveljavili ta žanr, ampak sem iskala svojo pot, ki je nekoliko drugačna, saj gre za neke vrste antropološko raziskavo.

Ta jezikovni kaos, ki ga omenjate, vas je gotovo zelo zaznamoval. Tej zmedi ste se na neki način uprli s tem, da ste se v različnih jezikih izmojstrili in postali prevajalka. Kako so okoliščine vašega življenja vplivale na vaš jezik?

Precej pozno sem ugotovila, da želim biti prevajalka, kar je moj poklic. Pisateljsko žilico pa sem podedovala od svojih staršev, ki sicer niso pisali knjig, a so bili na svoj način veliki pripovedovalci.

Mislim, da sem postala prevajalka prav zaradi tega kaosa jezikov, v katerem sem odraščala. Dolgo sem prevajala iz angleščine v italijanščino – čeprav vidim, da v resnici obstaja več angleščin in več italijanščin.

Na papirju bi morala biti jaz slaba prevajalka, saj je bilo moje poznavanje jezikov zmedeno. Italijanščine sem se učila v ZDA pri migrantski družini, ki se tega jezika nikoli ni naučila dobro. Govorili so ameriško italijanščino, neki sleng, ki pa je izhajal iz narečnega jezika. Italijanščina ima ogromno narečij, ki se med posameznimi kraji zelo razlikujejo.

Sorodna novica Claudia Durastanti: Tujka

Angleščine se po drugi strani nisem učila v šoli, to je bil zame le govorjeni jezik, ki sem ga spoznala kot deklica. To je bil jezik knjig, ki smo jih brali, glasbe, ki smo jo poslušali, in filmov, ki smo jih gledali. A pravil, slovnice nismo poznali. Mislim, da so bili vsi jeziki ki sem se jih naučila, nestandardni, kar pogosto uporabljam tudi pri svojem prevajalskem delu.

Umetnost je navsezadnje zgodovina napak, ki pa so poetične, ki delujejo kot nekaj izvirnega. Za vsemi napakami se skrivajo neke zgodbe.

Ko sem se kot deklica z družino iz New Yorka preselila v Italijo, sem v šoli ugotovila, da moram obvladati knjižno italijanščino, če želim postati dobra državljanka. Vrgla sem se v učenje, saj sem si želela, da se italijanščine dobro naučim, da jo bom lahko učinkovito uporabljala. S tem pa je ta moj jezik na neki način postal veliko bolj plitek. Zdelo se mi je, da z njim nenehno zanikam kraj, iz katerega prihajam, in deželo, iz katere izhajam. V romanu Tujka sem tako znova vstopila v večglasno vesolje, iz katerega sem izhajala.

Med romanesknimi liki gotovo izstopa lik vaše matere: je umetnica, oseba s posebnimi potrebami, ločenka, priseljenka …

To knjigo sem napisala tudi zato, da bi ulovila svojo mamo, da bi jo nekam zaprla. To je bila gotovo zelo močna in pogumna ženska. Bila je tudi ženska, ki je mnogo pretrpela in ki so se ji dogajale velike tragedije. V resnici je nekakšna melodramatična junakinja. Ta knjiga tako ni le ljubezensko pismo moji mami, ampak tudi poskus, da bi jo ulovila in ji dala neko stabilno obliko.

Knjiga je v Italiji izšla pred dvema letoma, moja mama pa od takrat ni nehala obstajati. (smeh) Tako lahko rečem, da je fikcija izgubila tekmo proti življenju, ki je šlo svojo pot naprej, saj se dogajajo nove zgodbe, ki bi jih bilo treba povedati, moja mama pa se še naprej razvija. Moja mama je oseba s posebnimi potrebami, je oseba s posebnimi potrebami, a to ni edina lastnost, ki določa nekega človeka.

Tako sem se pri pisanju spraševala: Je bila moja mama v določenih primerih v večji meri oseba s posebnimi potrebami ali v večji meri tujka? Je bila v večji meri priseljenka ali oseba s posebnimi potrebami? Ali mojo mamo danes v večji meri določajo njene posebne potrebe ali starost? Moja mama se je namreč tudi postarala, a o tem v tej knjigi ne pišem. Like skušamo v avtobiografiji uloviti v času, a ti se v resnici, kot kaže primer moje mame, temu v realnem življenju upirajo. V odnosu z mojo mamo sem se veliko naučila o relacijah med življenjem in književnostjo.

New York, Basilicata, Rim – kako so ti medsebojno izjemno različni kraji, kjer ste bivali že od otroštva, vplivali na vas?

V prvih letih svojega življenja, pri svojih šestih letih, sem se z družino preselila iz ZDA v Basilicato, pri 19 letih pa sem šla študirat v Rim. Ko sem kot otrok zapustila New York, sem morala za sabo pustiti tudi ljudi, ki sem jih poznala, in neke socialne mreže, ki sem jih gojila.

Preselili smo se na jug Italije, v utrjeno mesto in precej ruralne kraje, ki so bili odrezani od sveta. Moje življenje bi bilo drugačno, če bi se moja mama ob ločitvi preselila iz New Yorka na primer v Rim. Nismo se preselili le v tujo deželo, ampak tudi iz tedanjega središča zahodnega sveta na periferijo sredozemskega območja. Res pa je, da smo v ZDA hodili redno, na primer za večje praznike, tako da so na moj imaginarij vplivali tedanji ameriški filmi, ki sem jih tam videla.

Zame je bil odločilen čas pubertete, ko sem razmišljala o tem, kaj pomeni biti tujec. V Italiji nisem bila tujka le zato, ker je imela moja mati okvaro sluha, ampak tudi zato, ker je bila ločenka in ker v tistih krajih nismo imeli nobenih sorodnikov. Za to, da smo se preselili prav tja, v resnici nismo imeli nobenega razloga, zato sem v tem času veliko razmišljala o tem, kako se v določenem kraju udomačimo, kako neki prostor postane dom.

Basilicata je bila zame nekaj domačega šele leta po tem, ko sem jo zapustila. S partnerjem, ki je prav tako odraščal tam in s katerim sva živela v Londonu, sva te kraje ponovno obiskala čez leta in jih raziskovala. Doživela sva to, da moraš iti stran, da neke kraje čez čas ponovno odkriješ. A pojma korenin in nostalgije zame ne prideta v poštev, niti posebej poetična se mi ne zdita. Gre za to, da v krajih, kjer smo bivali, pustimo neki del sebe, to, kar smo nekdaj bili. S pisanjem romana Tujka sem ugotovila, da v nobenem od krajev, kjer sem odraščala, v resnici nisem pognala korenin. S tem po mojem mnenju ni nič narobe, prav tako to zame ni noben poraz.

Nekoč ste dejali, da želite s svojimi romani stvari pokazati v neki drugačni luči, z neke druge perspektive, ki presega ustaljene ideje, ki jih imajo ljudje o stvareh. To je zame pravzaprav tudi definicija romana, odgovor na vprašanje, kaj je to roman.

Nekatere knjige so me močno zaznamovale in mislim, da je roman zvrst, ki te nauči razmišljati. Svoje življenje delim na čas pred in po branju nekaterih literarnih del. Zaradi njih sem razširila svoj način razmišljanja. Romani nam pokažejo različne vidike.

Ko sem pisala svoj zadnji roman Tujka, sem tekst uporabljala kot neki stroj, ki omogoča, da svoj pogled preusmerim. Kot neki kalejdoskop, ki kaže različne odtenke resničnosti. Cilj je, da vse stvari, o katerih pišem, prestavim nekam drugam, na drugo mesto. Morda je ta pristop k pisanju romana nekoliko preambiciozen, a sama pri vsakem tekstu oblikujem neki koncept, ki ga določa.

Mislim, da kot pisateljica nisem preveč dobra pri ustvarjanju domišljijskih svetov in likov, moja močna točka pa je opazovanje sveta. Bralcu znam predstaviti neki nov vidik. V Tujki sem se na primer ukvarjala z jezikom, pa tudi s tišino in zanimivo je, koliko bralcev je prišlo k meni in mi pripovedovalo o tem, kako so bili v svojih družinah nenehno soočeni s tišino, čeprav noben družinski član ni bil oseba s posebnimi potrebami. V zadnjem času me sicer pri pisanju vse bolj zanima tema družbe, neke širše skupnosti, ki je zame nova. Kdo smo kot družba, kako se v teh družbah obnašamo? K tem razmislekom nas je prisilila prav epidemija, ki je razgalila medsebojne odnose ljudi v posamezni skupnosti.

Tujka doživlja velik mednarodni uspeh in okrog vas se je zbrala skupina prevajalcev vašega romana v različne svetovne jezike. Tudi sami se ukvarjate s prevajanjem, zato me zanima, kako doživljate to sodelovanje? Zakaj kot prevajalka, ki obvlada angleščino in italijanščino, romana Tujka v angleščino niste prevedli kar sami?

Če bi Tujko v angleščino prevajala sama, bi jo morala napisati na novo, ne bi je razumela kot dokončano delo. Tega prevoda nikoli ne bi končala.

Ker sem tudi sama prevajalka, mislim, da je krasno, da lahko prevod zaupam drugim, ki delujejo na tem področju. Vsak od njih besedilo nekoliko spremeni. Imam to srečo, da sem našla mrežo prevajalcev, ki so pri svojem delu izjemno dobri in strastni ter so se v roman zaljubili. Rekla sem jim to, kar bi si kot prevajalka želela slišati tudi sama: Prevod naredi po svoje in po želji tudi kaj spremeni, prilagodi.

Prevajalci so se name obračali z več vprašanji, ukvarjali smo se z detajli, ki jih niso opazili niti bralci italijanskega izvirnika. Angleški prevod bo imel celo drugačen naslov, tj. Tujci, ki jih poznam, kar je paradoks. S tem naslovom se sicer izgubi poudarek na ženskem liku, na moji mami in meni, hkrati pa novi naslov poudari, da je tujcev med nami več.

Prejle ste dejali, da roman kot zvrst spreminja bralce, da jim prinaša neke nove uvide, spoznanja. Je roman Tujka podobno vplival tudi na vas osebno?

To, kar ste načeli, je zelo zanimivo. Res je, ta knjiga me je spremenila, zdaj popolnoma drugače gledam na mnoge teme: na selitve, na pripadnost, na moje bivanje v Londonu, na odnos z mojimi starši. To knjigo sem napisala zato, da bi podrla nekaj ovir, ki sem jih čutila. Pomembno je bilo, da sem v roman postavila svojo mamo, pa tudi samo sebe. Veseli me, da mi je to uspelo. Ustvarila sem nekakšno simfonijo, ki vključuje vse ljudi okrog mene.

To je paradoksalno: avtobiografsko delo bi moralo biti moja najbolj osebna zgodba, vendar je to knjiga, ki najbolj od vseh govori o moji skupnosti, o povezavah znotraj neke družine. Mislim, da je prav zato ta knjiga nekaj edinstvenega, nekaj, česar ne bom mogla nikoli ponoviti.