41-letni Ritesh Batra je za svoj celovečerni prvenec, festivalsko uspešnico Okus po ljubezni (2013), prejel nagrado občinstva na Tednu kritike v Cannesu. Hollywood mu je vrata takoj odprl na stežaj: za Netflix je posnel flm Our Souls at Night (2017), četrto igralsko sodelovanje v karierah Roberta Redforda in Jane Fonda, ter isto leto še Smisel konca (2017), ekranizacijo romana Juliana Barnesa s Charlotte Rampling v glavni ženski vlogi. Čeprav so vprašanja srca rdeča nit njegovega opusa, pa se šele s četrtim celovečercem, Fotograf (2019), končno vrača v Mumbaj in k avtorskemu izrazu, ki ga je izstrelil med zvezde.

Sorodna novica Filmska recenzija: Fotograf

Režiserju ljubi Nawazuddin Siddiqui, ki je bil v Okusu po ljubezni sicer v senci velikega Irrfana Khana, tokrat stopi v ospredje: igra Rafija, ki se preživlja s fotografiranjem turistov pred mumbajskimi znamenitostmi. "Čez leta, ko se boste ozrli na fotografijo, boste začutili sonce na koži, veter v laseh, spet boste slišali vse te glasove," obljublja mimoidočim. Sicer bo "vse to izginilo," pa je svarilo, ki ga vedno dodaja. Čustvo v njegovih besedah je, tako se vsaj zdi, nostalgični glas režiserja, ki se ‒ vsaj v mislih ‒ vedno vrača v svojo domovino.

Ker na Rafija družina vse bolj pritiska, da je čas za poroko, babici impulzivno pošlje fotografijo ene od svojih portretirank, neznanega dekleta, in jo okliče za svojo zaročenko. Starka je seveda že v naslednjem prizoru na poti v Mumbaj, da bi si to skrivnostno lepotico ogledala na lastne oči. Rafi ima torej silno težavo ...

Fotograf je kljub nerealistični premisi tih in nežen film, v katerem so čustva podana prek najsubtilnejših gest in ukradenih pogledov. Zgraditi mu uspe svet, ki je zaradi avtentičnosti odnosov dovolj prepričljiv, da lahko verjamemo, da je Rafi Miloni v 20-milijonskem mestu še enkrat našel po naključju in da mu v ljubezenski stiski lahko svetuje duh umrlega. "Ljudje so večinoma pametni, znajo sešteti ena in ena," o skoposti svojih dialogov pove Batra. A morda ne gre samo za to: ko ga za dogovorjeni intervju pokličem v new York, se režiser izkaže za redkobesednega, čeprav priljudnega govorca. V intervjuju, ki sledi, razmišlja o Bollywoodu, prihodnosti kinematografov in o "trikih" za ohranjanje gledalčeve pozornosti.

Film Fotograf, ki je slovensko premiero doživel v okviru lanskega Liffa, je na ogled tako v dvorani Kinodvora kot v obliki spletne projekcije.

Film Fotograf je premiero doživel že leta 2019, a zaradi pandemije ponekod, denimo pri nas, na spored prihaja šele zdaj. Se radi v mislih vračate k preteklim projektom ali pa raje zaključite poglavje in se posvetite naslednji veliki stvari?

Fotografa smo posneli na začetku leta 2018, izšel je na začetku leta 2019, tistega leta smo bili na Sundanceu in v Berlinu, torej je res že dve leti. Če sem iskren, grem raje vedno naprej – ampak zavedam se, kakšen privilegij je snemanje filmov. Filme je treba promovirati, to je del službe, vedno z veseljem odgovarjam na vprašanja.

Okus po ljubezni in Fotograf, filma, ki ste ju posneli v Indiji, sta med drugim tudi portret življenja v Mumbaju. Ali sta zaradi pandemije, ki je tako zelo prizadela Indijo, na neki način postala spomenik preteklosti? Se je določen način življenja v skupnosti za vedno izgubil?

Iskreno: nimam pojma, kaj se bo zgodilo, tega nihče ne ve. Sam živim v New Yorku, kjer se stvari odpirajo, ampak težko je oceniti, kako je prav ravnati. Kako se vrneš v normalnost? Ne verjamem pa, da na dolgi rok določene vrste filmov ne bomo več snemali oz. gledali. Nekaj časa bomo potrebovali, da predelamo, kar se je zgodilo v zadnjem letu, ne verjamem pa, da se bo glede gledalskih navad veliko spremenilo.

V vašem opusu celovečernih filmov je opazen zanimiv trend: filma, ki ste ju posneli v Indiji, sta nastala po vašem lastnem scenariju, oba hollywoodska filma, Smisel konca (The Sense of an Ending) in Our Souls at Night (Najini duši ponoči) pa sta ekranizaciji priljubljenih romanov.

Filma, ki ju omenjate, so mi ponudili v režijo, nista bila projekta, ki bi se ju lotil sam od sebe, obakrat sem bil samo delček večje sestavljanke. Všeč so mi bili igralci, ki so sodelovali, všeč sta mi bili literarni predlogi, zato sem sprejel. V kratkem bom režiral še en film, za katerega sem sam napisal scenarij. Raje seveda režiram scenarije, ki sem jih napisal sam. (Op. n.: revije, ki se posvečajo zabavni industriji, poročajo, da bo naslednji projekt Ritesha Batre filmska upodobitev romana Little Bee z Julio Roberts v glavni vlogi, a o tem ne želi govoriti, ker "ne ve, ali lahko".)

Okus po ljubezni je nagovoril ogromno gledalcev po vsem svetu, tudi takih, ki nimajo nobenih izkušenj z indijsko kinematografijo, z Bollywoodom. Tudi Fotograf je bil v svetu sprejet bolje kot v Indiji. Imate pri delu v mislih zahodnjaško občinstvo, to, kako mu predstaviti drug svet z estetskimi prijemi, ki so mu blizu?

Po navadi se samo osredotočim na film. Že to samo po sebi je dovolj naporno, ne morem razmišljati še o tem, kdo bo film gledal, ko bo končan. Odraščal sem v Indiji, zapustil pa sem jo, ko sem bil star 19 let, tako da zdaj že večji del svojega življenja živim v New Yorku. To verjetno vpliva na moj avtorski pogled. Če sem iskren ‒ ne vem. Vem pa, da nikoli ne razmišljam strateško o občinstvih; targetiranje je bolj relevantno za, ne vem, računalniške igre. V idealnih okoliščinah bi si želel, da film učinkuje kjer koli na svetu. Uspeha ne moreš napovedati s tako zanesljivostjo, kot lahko napoveš neuspeh. Rad pa delam srednjeproračunske filme, ker imam pri njih precej veliko mero avtonomije, kar se tiče ustvarjalne svobode.

Pa vas je, če je uspeh težko napovedati, globalna priljubljenost Okusa po ljubezni res presenetila? (Režiserjev prvenec so odlično sprejeli tako kritiki kot občinstva, nominiran je bil za tujejezično bafto in je do danes najdonosnejši nebollywoodski film Irrfana Khana.)

Če nekoga uspeh ne preseneti, verjetno nekaj ni v redu z njim. Taka oseba res nočeš biti, nikoli.

Kakšen vpliv je imela indijska filmska industrija na vas kot ustvarjalca? V Fotografu je več nostalgičnih, ljubečih omemb klasičnih bollywoodskih filmov. Prav tako se zdi, da je hommage Bollywoodu sam koncept pravljice o zaljubljencih, ki ju ločuje razredni prepad.

Ogromno nostalgije imam za starimi indijskimi filmi, na primer iz petdesetih in šestdesetih let. Zelo pri srcu mi je spektakularni Guru Dutt (režiser, producent, igralec in koreograf iz petdesetih, eno največjih imen indijskega filma, op. n.). Lahko rečem, da je to vplivalo name.

Niti Okus po ljubezni niti Fotograf nista klasična "kulinarična" filma, a vseeno je v obeh zelo pomemben motiv hrana – pripravljanje hrane kot izraz ljubezni in skrbi, kot povezujoči element med ljudmi.

Oba filma sta zame zelo osebna, tako da je to dobro opažanje. V resnici me hrana zelo zanima, potovalne destinacije pogosto izbiram na podlagi zanimive kulinarike.

Najbolj razpoznaven atribut vaših filmov je, vsaj zame, vedno zaključek. Zgodbe se končajo na prvi pogled antiklimaktično, brez velikega razkritja ali razpleta, a zato pustijo subtilnejši, bolj večplasten vtis. Jih strukturirate od konca "nazaj"?

Včasih res, če sem iskren. Kot avtor si želiš, da bi ljudje film odnesli s sabo domov in o njem razmišljali – ne glede na to, ali jim je všeč ali ne, to je že ločeno vprašanje. Filma je v resnici konec, ko osrednji lik doživi preobrazbo – ko se to zgodi, ni več razlogov, da bi razpredali naprej. Snemam take konce, kakršne imam rad kot gledalec. Če na koncu povežeš vse pike in odgovoriš na vsa vprašanja, gledalcu ne daš razloga, da bi filmu posvetil še kako misel. In mislim, da ljudje radi živijo z liki tudi, ko grejo iz kina – tega se ne zavedamo dovolj.
Pa ne mislim, da sem vedno uspešen, ampak vsakokrat je to moj cilj.

Všeč so mi bile tudi nepričakovane režijske odločitve. Fotograf je, če poenostavimo, romantična drama o moškem, ki mora dekle prepričati, naj se pretvarja, da je njegova zaročenka. To je že večkrat videna premisa – a v filmu nam ne pokažete trenutka, v katerem skleneta dogovor. Vidimo samo dogajanje prej in potem; morala sem zavrteti film nazaj in preveriti, da nisem česa izpustila. Klasična romantična komedija ne bi na ta način odstopila od obrazca.

Prav imate, to je bila zelo specifična odločitev – ko jo enkrat sprejmeš, moraš tudi živeti z njo, verjeti vase (in tudi sprejeti možnost, da bo spektakularno neuspešna). Ne obstaja en sam pravilen ali napačen način delanja stvari. A če ne pustiš v filmu nobenega prostora, ki povabi gledalca bližje, potem ustvarjaš monolit, tvegaš, da boš izgubil zanimanje občinstva. To je zelo krhko ravnovesje. Še enkrat ponavljam, da morda nisem vedno uspešen, a vedno delam z mislijo, da je treba gledalca najprej povabiti naprej, potem pa mu dati razlog, da ostane. Predavanja in natančne razlage niso ravno izraz spoštovanja gledalčeve inteligence. Ljudje so večinoma pametni, znajo sešteti ena in ena. Dovolj je, da poveš samo toliko, kar je nujno vedeti.

Ena od tem v filmu je dogovorjena poroka oz. širše, iskanje partnerja v indijski družbi. Okolica je zelo občutljiva na odtenek polti – oseba velja za veliko bolj zaželenega partnerja, če je svetlejše polti. Prikažete tudi uporabo krem za posvetlitev kože.

V Indiji, podobno kot v Braziliji in še marsikje drugje – do neke mere tudi v Ameriki – sta družbeni razred in rasa zelo tesno povezana. Ne gre za to, da sem hotel kaj poudariti, samo nisem skrival resničnosti, ki jo protagonista živita. Ne morem trditi, da sem imel kako agendo, ni šlo za namensko sporočilo. Gre za to, da vem, s čim se ljudje spopadajo.

Nawazuddin Siddiqui je imel stransko vlogo že v Okusu po ljubezni, v Fotografu pa je glavni moški igralec. Zakaj radi delate z njim? Kot igralec zelo dobro poda nekoga, ki je zadržan in ranljiv, ki nerad izrazi svoja čustva.

Nawaz je zelo nadarjen igralec in res rada delava skupaj – paziti moraš, da izbereš ljudi, s katerimi ti ne bo muka delati, s katerimi se lahko sporazumeš brez odvečnega govoričenja. Vlogo sem v resnici napisal z njim v mislih. Prihaja iz majhne vasi na severu, tako da je v vlogo vnesel tudi veliko samega sebe. Vsekakor mi je zelo olajšal delo. Če bo še kdaj priložnost, ga bom z veseljem spet angažiral.

Študentko Miloni igra Sanya Malhotra. V preteklosti ste že povedali, da ste njenemu liku odvzeli velik del dialoga in pustili, da se izraža z zelo malo besedami. To se zdi precej tvegana odločitev, saj obstaja nevarnost, da njenemu liku odvzamete avtonomijo. Ogromno mora biti odvisno od izbire igralke.

Veliko avdicij smo imeli, res je. Ampak očitno vloge le ni bilo tako težko zasesti, ker se je Sanya pojavila že precej na začetku celega procesa. Najbrž smo imeli srečo. Od trenutka, ko sem jo videl, je bila moja favoritka. V retrospektivi težko analiziram svoje stilistične odločitve, kot je na primer količina dialoga. Mislim, da tišina v mojih filmih nima toliko opravka z mano, ampak z ljudmi, o katerih pišem. Ko enkrat vem, kakšen je moj lik, ga ne morem siliti z govoričenjem, če to ni njegov način izražanja. Ne gre za to, da bi namenoma poskušal delati filme s skopimi dialogi.

Kako pa ugotovite, kdo so vaši liki? Si zanje izmislite celo predzgodbo, se o njih pogovarjate z igralci?

Ne, za nikogar ne izpišem življenjske zgodbe – mislim, da to včasih delajo igralci, ko se pripravljajo na vloge. Jaz napišem samo scenarij, potem pa igralcem pustim, da zgodbo vzamejo za svojo. Ne morem se vmešavati v priprave na vlogo, to je zelo intimen proces. Na koncu je vseeno, kakšno predzgodbo imajo v mislih oni in kakšno jaz, pomembno je, kaj počnejo pred kamero.

Je pa pisanje zelo repetitivno početje: večinoma samo popravljaš in pišeš na novo. V teh neskončnih popravkih in ponovitvah ugotovim, kdo so junaki. Včasih grem skozi celo besedilo in vnašam popravke samo za en lik, potem ponovim postopek z naslednjim. Samo shemo zgodbe imam v glavi od začetka, vsi detajli pa se razporedijo šele med delom.

Se vam zdi osamljenost kot umetniku zanimiva karakterna lastnost? Vaše like skoraj brez izjeme opredeljuje hrepenenje po stiku s sočlovekom. Je tovrstna osamljenost eden izmed atributov življenja v 20-milijonskem mestu?

To o hrepenenju je dobro opažanje, s tem se lahko strinjam. Rad imam zgodbe o hrepenenju. Nočem biti preveč samoanalitičen, ampak najbrž je res lahko biti osamljen v velikem mestu.

Način financiranja Fotografa je bil zanimiv. Film ste v naprej prodali distributerjem in ga nato posneli za toliko denarja, kot ste ga lahko zagotovili. Obenem pa imate tudi izkušnjo dela z Netflixom, ki je znan po tem, da odrine ogromne kupe denarja za posamezne projekte. Gre pri teh dveh modelih za dihotomijo med umetniško svobodo in visokim proračunom? Ali pa so zadeve malo manj črno-bele?

Z Netflixom je bilo zelo lahko sodelovati; kot režiserju ti na vse mogoče načine olajšajo delo in ti pustijo veliko ustvarjalne svobode. Fotograf je bil film v moji produkciji, a velik del enačbe, da smo ga lahko realizirali, je bil tudi Amazon; odkupili so pravice za pretočno predvajanje po vsem svetu ter za kinematografsko distribucijo v Indiji in v ZDA. Mislim, da nisem še nikoli delal z nikomer, ki bi se nasilno vmešaval v moje delo. Ključno je to, da lahko režiraš film po lastnem scenariju; na ta način imaš res ogromno nadzora nad celim projektom.

V času, ko ste zasloveli z Okusom po ljubezni, pretočne platforme še niso bile v takem razmahu, kot so zdaj. Gotovo je prednost, da je zdaj film lahko istočasno dostopen po vsem svetu, kar je včasih veljalo samo za blockbusterje. Toda ali se z usihanjem kinematografske izkušnje tudi izgublja kaj dragocenega?

Še preden se je zgodila pandemija, je bilo očitno, da se navade ljudi spreminjajo. Na zahodu so vse manj hodili v kino; na vzhodu, na primer v Indiji, je še vedno običajno, da greš v kino dvakrat na teden. Na različnih koncih sveta bodo torej kinematografi preživeli na različne načine, ne bodo povsod enako relevantni.

Stari model klasične distribucije je bil tako kompleksen, da do samega ustvarjalca ni prikapljalo skoraj nič od zaslužka, ko se je film izkazal za uspešnico. To je tudi eden od razlogov, zakaj se ustvarjalci selijo k pretočnim platformam.

Rad imam neodvisne kinematografe, tako kot imam rad knjigarne. A če naj kinematografski posel obstane, bo treba razviti model, pri katerem so ustvarjalci udeleženi pri (ne)uspehu filma. Potrebovali bodo podporo filmskih ustvarjalcev in ustvarjalce, ki bodo pripravljeni delati filme posebej za kinematografe. To pa bomo počeli samo, če bo preživetje dvoran v našem osebnem interesu.

Pred dvema letom vas je v svoje vrste povabila ameriška Akademija, ki trenutno zavestno dela na večji zastopanosti manjšin in večji raznolikosti svojega članstva. Se vam zdi, da so spremembe, ki smo jim priča v industriji, dejansko znamenje tektonskega premika v smer večjega vključevanja? Je industrija začela bolj ceniti raznolike glasove ali pa gre za prazno signaliziranje vrednot? V zadnji sezoni nagrad sta Lee Isaac Chung in Chloe Zhao dosegla velike uspehe za azijsko filmsko ustvarjalnost.

Mislim, da je bilo res dobro leto in da se stvari zares spreminjajo. Moramo pa vsi vztrajati pri vpeljevanju sprememb – avtorji moramo zavestno razmisliti, katere projekte smo pripravljeni sprejeti, katere igralce izberemo ipd. Odgovornost je na plečih vseh nas. Nikoli ni samoumevno, da se bo napredek nadaljeval po začrtanih tirnicah, za to se je treba ves čas aktivno prizadevati. Zavedati se moramo svoje odgovornosti, obenem pa verjamem, da ne bomo več nazadovali.