Miklavževo je vpisano v register 1. junija, bovški govor in petje na četrtko pa 2. junija.

Bovški govor sodi v obsoško narečje in je najsevernejše narečje primorske narečne skupine. Govorijo ga od Predela in Vršiča prek Bovške kotline do Srpenice v porečju Soče. Zaradi geografskih danosti in zgodovinskih okoliščin so v govoru ohranjene številne arhaične posebnosti. Nosilci bovškega govora so domačini na Bovškem. Ohranja se predvsem ustno med starejšimi prebivalci in v družinah, v krogu prijateljev in v interesnih skupinah. Nedomačini govorca bovškega govora prepoznajo po značilni melodiji z zelo pogostim glasom u (ukanju). Najbolj prepoznavni narečni besedi sta kabi (seveda) in čuompa (krompir), piše v opisu enote v registru.

Besedišče bovškega narečnega govora lahko zasledimo v zapisih že od zadnje četrtine 19. stoletja, pozneje tudi v strokovnih in znanstvenih dialektoloških in folklorističnih objavah. Besedje bovškega govora je zbrano v Slovarju bovškega govora iz leta 2007 avtorice Bovčanke Barbare Ivančič Kutin.

Način petja na četrtko je znan na območju Luč
Petje na četrtko je pevski način, ko se osnovnemu štiriglasju v najvišji legi pridružita tretji (tretka) in četrti (četrtka) glas nad basom. Način petja na četrtko je znan na območju Luč v Zgornji Savinjski dolini. Tretko in četrtko izvajata dva pevca, ki se z značilno melodično figuro pridružita skupnemu sozvočju v zaključkih melodičnih fraz ali pa vztrajata ob celotni melodični liniji. Linija tretke se giblje okoli kvinte osnovnega tona in na njej zaključuje, četrtka pa okoli osnovnega tona in prav tako na njem zaključuje. Zaradi zahtevnosti izvajanja je petje na četrtko redkost v repertoarjih poustvarjalnih pevskih skupin. Čeprav ga danes izvajajo le pevci, je bil konec 20. stoletja razširjen tudi med pevkami.

Na širšo prepoznavnost petja na četrtko, ki naj bi segala že v konec 19. stoletja, so vplivali pozornost etnomuzikologov, vključevanje v radijske oddaje, na zvočne nosilce in v odrske nastope, pa tudi spodbude Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti za obnavljanje tega pevskega načina, piše v opisu.

Sv. Miklavž je slovensko ime za sv. Nikolaja
Miklavževo je otroški verski praznik, povezan s sv. Miklavžem, ki na predvečer svojega godu 6. decembra obišče in obdaruje otroke na domu, v župnijah, obhodih po hišah, na prireditvah ali sprevodih. Sv. Miklavž je slovensko ime za sv. Nikolaja, ki je med drugim tudi zavetnik otrok. Sv. Nikolaj je bil škof v Miri (Mala Azija), ki je umrl je leta 324.

Miklavž je kostumiran lik z dolgo belo brado, oblečen v škofovska oblačila s škofovsko mitro in škofovsko palico. Miklavževa spremstva se tako po številu kot po likih nekoliko razlikujejo. Običajno ga spremljata dva angela, oblečena v bela oblačila, del spremstva pa so običajno tudi hudiči oz. parklji. Ti so največkrat oblečeni v navzven obrnjene ovčje kožuhe in opasani z zvonci in verigami. Zaradi strašljivega videza in hrupa, ki ga povzročajo, se jih veliko otrok boji, zato pri obhodih po hišah največkrat ostanejo zunaj. Miklavževi obhodi s spremstvom po hišah so razširjeni predvsem na podeželju. V nekaterih mestih organizirajo Miklavževe sprevode in sejme kot začetek veselega decembra, ponekod organizirajo tudi dobrodelne Miklavževe koncerte. Ob enoti sta bila evidentirana dva nosilca: Frančiškanski samostan Ljubljana Center in Skupnost fantov in deklet iz Godešiča.

Register nesnovne dediščine trenutno šteje 94 enot in 263 nosilcev nesnovne kulturne dediščine.