"Prejemnica letošnjega prstana je vrhunska dramska igralka, ki prihaja iz Danske, kjer se je šolala. Gledališko akademijo je opravila v Aarhusu, pozneje pa se je izpopolnjevala na znameniti gledališki šoli Jacques Lecoq v Parizu, kjer je spoznala svojega bodočega moža Borisa Ostana. Pozneje je delala v tujini, v 90. letih pa je začela delovati tudi v slovenskem gledališkem prostoru," je bogato igralsko pot Ostan Vejrupove opisal umetniški direktor festivala Aleš Novak.

Žirijo so sestavljali gledališka kritičarka in novinarka Petra Vidali, gledališka kritičarka, esejistka in direktorica Slovenskega gledališkega inštituta Mojca Jan Zoran, režiser Matjaž Zupančič, dramaturginja in umetniška vodja Prešernovega gledališča v Kranju Marinka Poštrak ter lanski dobitnik prstana Peter Boštjančič.

Na odru Mestnega gledališča Ljubljanskega
Igralka je ob prihodu v Slovenijo sprva delovala kot svobodnjakinja, ki je bila prisotna v institucionalnem in neinstitucionalnem delu slovenskega gledališča, z zaposlitvijo v Mestnem gledališču Ljubljanskem (MGL) pa je nastopila zrela faza njene igralske kariere.

V tem času je bila prejemnica štirih Borštnikovih in številnih drugih nagrad na področju dramske igre, za svoje delo pa je bila deležna tudi najvišjih ocen slovenske gledališke stroke.

Onkraj jezikovnih ovir
Novak je poudaril, da ji je strokovna žirija prstan podelila soglasno.

"Tudi če se morda zdi, da so danes medjezikovni prehodi težji, da so sodobni standardi odrskega jezika strožji in od igralca zahtevajo veliko bolj natančno obvladovanje vseh jezikovnih registrov, pa je Jette Ostan Vejrup dokaz za to, da se igralčeva, igralkina substanca skriva onkraj jezikovnih ovir. Najdemo jo v enkratni in neponovljivi energiji telesa na odru," je v utemeljitvi žirije med drugim zapisala dramaturginja Tea Rogelj.

Samoironija in perfekcionizem
Žirija je ob tem dodala, da je Ostan Vejrupova s svojim prodorom v slovenski gledališki prostor nedvomno razširila njegove meje – s človeško toplino in neulovljivo kompleksnostjo, z igralskim perfekcionizmom, prepletenim z bolečino samoironije in nalezljivo sproščenostjo humorja.

Z izkušnjo tujke v okolju, ki se vsem ostalim lahko zdi domače ali samoumevno, je slovensko gledališko krajino obogatila za nove odrske izkušnje.