Sajko je znan po svojih kratkih in dokumentarnih filmih s socialnimi temami, običajno po lastnem scenariju. Leta 1969 je prejel nagrado Prešernovega sklada za režijo dokumentarnih filmov, posebej za film Samomorilci, pozor!, leta 2009 pa Badjurovo nagrado za življenjsko delo.

Dokumentarna kinematografija je v slovenski filmski pokrajini tudi v 21. stoletju še v povojih: zares razvili nismo ne poučevanja ne produkcije in tudi ne prikazovanja dokumentarcev. Zato je nenavadno, da vendarle imamo svoje dokumentarne klasike, čeprav pičle, pogosto kratkometražnega formata in neredko osamelce v seznamih igranih filmov, je zapisano v obrazložitvi. "Resnično izjemen v tej za dokumentarce nerodovitni grudi pa je bogati opus Maka Sajka, letošnjega prejemnika nagrade Franceta Štiglica za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije: niz klasik, ogrlica filmskih biserov na nehvaležnem vratu slovenske kinematografije. In kljub temu, da so združeni posamezniki političnega sistema Sajkovo ustvarjanje nasilno ovirali in nazadnje prekmalu prekinili, je ustvaril zavidljiv opus (žal le) kratkometražnih filmov."

Ob tem piše, da vsi Sajkovi kratki, a neverjetno potentni dokumentarci ne razkrivajo le tematik, ki so pestile določen prostor in čas, temveč, tako popolnoma jasno vidimo danes, tudi današnjemu gledalcu postavljajo vprašanja, na katera si ne odgovori vedno najlažje.

Med njegovimi najbolj znanimi deli je večkrat nagrajen Strupi, ki ga je posnel leta 1964. "Strupi je dokumentarni eksperiment, ki brez komentarja, zgolj z močjo slike, montaže in glasbe boleče prikaže strupeno uničevanje okolja," je zapisano v obrazložitvi. Kot je povedal nagrajenec, so film Strupi odkupili tudi Američani, ki so film videli prav na beograjskem festivalu. Zanj je od njih leta zatem prejel posebno priznanje, saj si je film ogledalo več kot 20 milijonov ameriških gledalcev. Še predtem je leta 1962, ko so hoteli ukiniti ljubljansko mestno tržnico (oziroma jo preseliti na obrobje), posnel film Kaj za vas? in opozoril (zelo verjetno tudi pomagal zaustaviti) nerazumni urbanistični "napredek".

Tedanja oblast se je neusmiljeno odzvala zlasti na Samomorilci, pozor! (1967), saj je film premiero doživel na festivalu v Beogradu, kjer so ga videli svetovni novinarji – in poročali o visoki stopnji samomorov med mladimi v socialistični republiki (film sicer govori o visoki stopnji samomorov v Sloveniji, a tujci so tematiko nevedno razširili na vso Jugoslavijo). Uradna politika filma sicer ni prepovedala, je pa poskrbela, da ni bilo več javnih projekcij, je še zapisano.

Med filmi, ki so jih izpostavili v obrazložitvi, je tudi Promiskuiteta (1974), duhovit, drzen in zeitgeistovski prikaz naslovne tematike oziroma vprašanja spolnosti v sodobnih odnosih, šolstvu, zdravstvu, se pravi, življenju. Slavica exception (1971) pa eden izjemno redkih feminističnih filmskih klicev zgodovine slovenskega filma: film o striptizeti, ki poklic humanizira, saj ga prikaže z vidika Slavice, ki to delo opravlja.

Sajko je leta 1959 v Beogradu diplomiral iz študija režije, se izpopolnjeval v Parizu in Münchnu ter začel kot asistent režije pri Františku Čapu, Francetu Štiglicu, Janetu Kavčiču in Francetu Kosmaču.