V zadnjega pol stoletja se je večinoma zaradi povečanja ladijskega prometa močno povečal tudi podvodni hrup. Ta lahko resno škoduje morskim organizmom, povzroča motnje v komunikaciji, spremembe v obnašanju in celo fizične poškodbe živali.

Robertina Šebjanič v svojih umetniških raziskavah podvodnega hrupa morij in oceanov v ospredje postavlja zvočno onesnaževanje, ki je posledica človekovega delovanja. Kot poudarja, je "povezovanje znanosti, umetnosti in tehnologije v kontekstu ekološkega razumevanja še posebej pomembno, saj omogoča, da se na ta način tudi širšemu občinstvu predstavi in prikaže teme trenutnega obdobja."

Z mednarodno priznano in nagrajeno novomedijsko umetnico, sicer akademsko kiparko, sva se pogovarjali v prvi polovici meseca, ko je v tednu med 11. in 19. novembrom s sodelavci predstavlja trojico projektov (Aquatocene/V iskanju podvodne tišine, AquA(l)formings – Podvodni preplet in Zgodbe iz Atlantika), ki jih je na povabilo kustosinje Anje Zver razvijala v okviru rezidence avdiovizualne in novomedijske umetnosti v Kinu Šiška, izpeljane na začetku leta. Po tem se je odpravila v Sankt Petersburg, kjer je bilo njeno delo vključeno v večjo skupinsko razstavo in je predavala na eni od tamkajšnjih univerz na oddelku za povezovanje znanosti in umetnosti.

Vabljeni k branju intervjuja!

Po izobrazbi ste akademska kiparka in – poenostavljeno rečeno – rezultat kiparjenja je običajno neka stvaritev, ki sestoji iz trde materije. Kako ste prišli od tega do umetniškega ustvarjanja, ki je pogosto vezano na vodo in zvok?
Kiparstvo se večinoma realizira v treh dimenzijah oziroma oblikuje volumen objekta, lahko imamo na primer opraviti tudi s prostorskimi postavitvami ali z uravnavanjem le-tega, najsi je objekt ali pa zvočna struktura. V času študija kiparstva na ljubljanski akademiji sem izkoristila priložnost, da sem se v okviru študijske izmenjave odpravila na Švedsko. Na akademiji Valand Univerze v Göteborgu sem se pobliže seznanila še z drugimi tehnikami. Veliko smo delali z elektroniko, na primer z mikrokontrolerji arduino in zvokom. Iz tega je izšlo moje zanimanje, kako oživiti oziroma narediti umetniška dela tudi interaktivna. To so nekako bili moji začetki, iz katerih se je razvila ta moja druga zvrst ustvarjanja. Običajno se stvari v življenju zgodijo posledično. Od nekdaj me je zanimalo tako naravoslovje kot humanistika in posledično sem bila v razcepu, v katero smer se podati v življenju. Zato moram priznati, da sem zelo vesela, da sem v svojem trenutnem delu dejavna na obeh področjih.

Menim, da je povezovanje znanosti, umetnosti in tehnologije v kontekstu ekološkega razumevanja še posebej pomembno, saj omogoča, da se na ta način tudi širšemu občinstvu predstavijo in prikažejo teme trenutnega obdobja. Sam čas, v katerem živimo, nas pelje v nujni razmislek o okolju in našemu vplivu nanj. Vselej se mi je zdelo pomembno, da s svojo umetnostjo živim in govorim o temah, ki se me dotikajo v kontekstu razumevanja Drugega. Zato v svojih delih pogosto obravnavam in prevprašujem različne odnose med nami ljudmi, našim človeškim obstojem in obstojem drugih bitij, ter sploh vseh, s katerimi si delimo življenjski prostor in jim ga predvsem radi jemljemo.

Kdaj ste se začeli posvečati svojemu prvemu projektu, povezanemu s podvodnim življenjem?
Prvi tovrstni projekt je začel nastajati leta 2008 oziroma 2009 in v tem času sem se začela tudi konkretneje povezovati z znanstveniki. Prva znanstvenica, s katero sva se odlično ujeli in tudi nadaljevali sodelovanje, je bila Špela Petrič, ki je nato presedlala v povsem umetniške vode. S Špelo Petrič sva skupaj razvili projekt Humalga, ki se je posvečal povezovanju med človekom in algo. Nekako istočasno sem se srečala tudi z morsko tematiko, tako da se imam – to imam za eno pomembnejših sodelovanj pri oblikovanju mojega dela – zagotovo zahvaliti srečanju z Alenko Malej, ki je bila dolga leta vodja Morske biološke postaje v Piranu in ki je ena mojih stalnih svetovalk in odličnih sogovornic za pereče ekološke tematike, povezane z morskim življenjem.

Katero izkušnjo bi navedli kot tisto, s katero ste pridobili največ znanja o podvodnem življenju?
Glede pridobitve konkretnih izkušenj bi navedla mesto Izmir v Turčiji, kamor sem leta 2012 odšla na umetniško rezidenco. Tam sem sodelovala na trienalu sodobne umetnosti, na katerega me je povabila takratna kuratorka Saša Nabergoj. Ob sodelovanju na trienalu mi je uredila tudi to, da sem lahko dva meseca delala v tamkajšnji morski biološki postaji. To pomeni, da sem imela tam na razpolago laboratorij in in sem lahko sodelovala z znanstveniki. Našo pozornost pri izbiri teme projekta so pritegnile meduze. Bil je namreč februar, meduze pa so na veliko cvetele, kar je zelo nenavadno. To je bila posledica dejstva, da se je morje že takrat tako segrelo in so se meduze posledično tako zelo namnožile. Tako zame kot za znanstvenike morske postaje je bil to sprožilec vprašanja, kaj natanko se je zgodilo, da je bilo naenkrat toliko meduz v tistem obdobju v letu, nato pa smo se vsak iz svojega zornega kota lotili projekta. Ta izkušnja mi je omogočila dober vpogled v delovanje bioloških organizmov, iz česar je izšlo razvijanje mojega projekta Aurelia 1+Hz, ki je bil potem 2014 prikazan v Galeriji Kapelica, leta 2015 pa je bil drugi del projekta razvit in prikazan v Le Cube v Parizu.

Sorodna novica Komunikacija meduz in kemobrionični vrtovi - slovenski umetniki na Ars Electronici

Izšlo je torej razvijanje projekta, ki vam je nato prinesel častno priznanje na Ars Electronici v Linzu? Odmevajo tovrstna priznanja tudi onkraj sveta umetnosti?
Aurelia 1+Hz / proto viva sonification je pravzaprav performans, v katerem koncertiram z meduzami. Za ta projekt sem prejela častno priznanje na Ars Electronici v letu 2016, kar mi je zagotovo omogočilo boljšo umeščenost v mednarodni prostor in odprlo več priložnosti. Tovrstna priznanja in nagrade zagotovo tudi odpirajo velik vrat in dajejo možnost za boljša sodelovanja, na primer istega leta smo bili na tem festivalu z Ido Hiršenfelder in Alešem Hiengom za projekt Time Displacement / Chemobrionic garden nominirani še za nagrado STARTS, ki poudarja inovacije v tehnologiji, industriji in družbi, ki jih spodbuja umetnost. V projektu kemobrioničnih vrtov smo raziskovali kemične procese, pri čemer smo na teoretski ravni izhajali iz znanstvenega članka From chemical gardens to chemobrionics, v katerem je poudarjena pomembnost raziskav samovzpostavljajočih se struktur. Naš projekt se je nato, tudi zahvaljujoč avtorjem omenjenega članka, dejansko znašel na Nasinem znanstvenem blogu Astrobiology. To je bila zanimiva smer razvoja dogodkov in kaže, da je na obeh straneh, tako v umetnosti kot v znanosti, težnja po povezovanju. Letos pa me je zelo razveselila mednarodna prepoznavnost, ker sem se s projektom Aquatocene uvrstila med deset zmagovalcev v kategoriji Art&Sci na konferenci Falling Walls v Berlinu, ki je usmerjena predvsem v znanost.

Projektu z meduzami se bova še posvetili v nadaljevanju, vrniva se na kratko k morski postaji v Izmirju. Vas je poleg vpogleda v delovanje bioloških organizmov kakor koli zanimal tudi vpogled v delovanje organizacij, ki se posvečajo tem organizmom?
Tudi to me je zanimalo, saj se mi pri takih medinstitucionalnih in interdisciplinarnih povezovanjih zdi zelo pomembno predvsem razumevanje različnih principov delovanja. Razumevanje drug drugega in načinov, na katere pristopamo k vprašanjem, nam pomaga pri lažjem medsebojnem povezovanju in dopolnjevanju. Umetnika v laboratoriju oziroma, nasprotno, znanstvenika v umetniškem delu vidim kot velik doprinos pri razvoju novih projektov. Ravno v Izmirju sem začela prve raziskave o ožigalkarjih in planktonu ter sem raziskovanje nato nadaljevala z odličnim sodelovanjem tudi v Sloveniji z Alenko Malej, ki je bila strokovna svetovalka pri umetniškem opusu Aurelia 1+Hz, v katerem sem podrobneje obravanavala odnose in razmisleke o medvrstni komunikaciji ter odnos človek-meduza-stroj.

Ste umetniki za znanstveno srenjo zanimivi, koristni oziroma uporabni tudi z vidika razvoja metodologije? Koliko védenja obstaja o problematiki podvodne onesnaženosti v Sloveniji ter v svetovnih morjih in oceanih ter kdo se še posveča raziskovanju tega področja?
Zagotovo. Ob sodelovanjih, v katera smo vključeni posamezniki iz različnih disciplin, se pogosto zgodi, da imamo nemara nadvse različne pristope, vendar znamo s svojimi metodologijami drug drugemu oplemenititi koncepte, ideje, razmišljanje. To je tudi neizbežno, če želimo nadaljevati pot do konkretnejših rezultatov. Vedno me tudi razveseli, ko me znanstveniki poiščejo. Navedla bi tak primer – pred kratkim sta me na tak način kontaktirala Chi-Mao Wang in Kerhsuan Chien s Tajvanske nacionalne univerze, ki sta me poiskala za uporabo koncepta in tudi skovanke Aquatocene v kontekstu njune raziskave.

Že zaradi tematik in kontekstov, ki jih obdelujem v svojem delu že vrsto let, sem v stiku z več znanstveniki in umetniki strokovnjaki, ki se ukvarjajo z isto problematiko na različnih koncih sveta. Med projektom sem preživela tudi dva tedna na raziskovalni ladji Celtic Explorer skupaj z mednarodno interdisciplinarno ekipo. Njeni člani so med drugimi raziskavami delali tudi analize in eksperimentalne sisteme neinvazivnega mapiranja živali v Severnem atlantiku, in sicer v bližini Irske. Tako da se znotraj področja znanost-umetnost-tehnologija veliko navdihujemo – tako umetniki z znanstveno mislijo kot tudi znanstveniki z našimi deli. Ena takih zanimivih skupin, v kateri občasno sodelujem na seminarjih, je tudi delovna skupina umetnikov in znanstvenikov Ocean memory Project, ki deluje na The Stanford Center for Computer Research in Music and Acoustics, krajše CCRMA, na Stanfordski univerzi v ZDA.

Za pandemično obdobje, ko je bila možnost potovanj najbolj okrnjena, bi dejala, da sem dobila možnost za vnovično vrnitev na "domačo obalo", kjer sem se najprej sama in nato še z odličnima umetnikoma Sofio Crespo in Feileacanom McCormickom podala v problematiko izumiranja velikega leščurja, latinsko Pinna Nobilis, katerega eno zadnjih prebivališč v naravnem okolju je ravno pri nas, v severnem Jadranu.

Projekt Aqua(l)formings – Podvodni preplet smo kot avdiovizualno postavitev pred kratkim predstavili tudi v Katedrali Kina Šiška. Pri razvoju projekta so nas odlično podprli pri laboratoriju HEKA in organizaciji PiNA v Kopru, njihov namen pa je podpreti raziskave in področje okoljskih morskih problematik. Hkrati smo imeli tudi priložnost pri projektu imeti svetovalca Matjaža Ličerja, ki nam je pomagal pri obvladovanju in razumevanju podatkovnih baz, povzetih iz EU Copernicus, EU-programa za opazovanje Zemlje. V projektu smo združili torej podatke zadnjih 30 let, ki med drugim prikazujejo spremembe v temperaturi in slanosti v severnem Jadranu, združili pa smo jih s podatki in videozapisi, ki smo jih zbrali poleti 2021 in nato vse obdelovali prek strojnega učenja oziroma umetne inteligence. Pri projektu nam je bila v veliko oporo tudi Manja Rogelja iz Akvarija Piran, ki nam je omogočila podrobnejše seznanjenje z morskim življenjem slovenskega obalnega pasu.

Vaši performansi so tako rekoč materializacija vaše raziskovalne dejavnosti. So taki javni dogodki dober način za senzibiliziranje občinstva za kompleksnejše teme?
Mislim, da trenutne tematike o ekoloških razmerah zelo resonirajo z občinstvom, večinoma sprožajo vprašanja in razmisleke o podanih tematikah. Umetnost je še posebej pri tako močnih in težkih temah, kot sta izguba biodiverzitete in onesnaženost okolja, ki že same po sebi sporžajo veliko pomislekov, dober način za senzibiliziranje občinstva in upam, da občinstvu omogočim razmislek tudi s svojimi deli. Velikokrat so moji projekti izpeljani kot avdiovizualne pripovedi, performansi ali avdiovizualne postavitve, kot so bila tudi pred kratkim v Kinu Šiška predstavljena dela Zgodbe iz Atlantika, AquA(I)formings in Aquatocene.

V vašem delu Aurelia 1+Hz / proto viva sonification pa so živali dejansko tudi v živo prisotne v galeriji ...
Prej omenjeno delo Aurelia 1+Hz / proto viva sonification, v katerem koncertiram z meduzami, je namenjeno, da občinstvu približa bitja iz oddaljenega pomorskega sveta. V performansu je polovica zvoka uravnavana prek tehnologije s sledenjem gibanju meduz ter se tako glede na njihovo gibanje in pulziranje spreminja tudi njihova zvočna struktura. Pri programiranju tega dela projekta mi je pomagal odličen programer Slavko Glamočanin. Po koncu koncerta odidem z odra in meduze ostanejo same na odru, občinstvo pa ostane z njimi.

To je doslej tudi moj edini projekt, pri katerem uporabljam živali v samem kontekstu galerije, kar nikakor ni preprosta tema, saj je treba prinesti živo bitje iz njegovega okolja v galerijo. Temu projektu se posvečam vse od leta 2014 in v tem času sem spoznala veliko sodelavcev iz različnih akvarijev. Med ustvarjanjem sem se tudi sama naučila ravnati z meduzami oziroma natančneje z uhatimi klobučnjaki v zaprtih sistemih. V morjih in oceanih so zelo robustni, saj obstajajo tam že 500 milijonov let. Takoj ko jih prestaviš v akvarij, pa moraš skrbeti za to, da so izpolnjene njihove življenjske potrebe in da jim je med drugim omogočenega zadosti gibanja. Meduze namreč ne cirkulirajo in so potrebni posebni zbiralniki. Zato pri projektu uporabljam posebne akvarije, ki so namenjeni meduzam kot domačim živalim. Prav tako se za vsako izvedbo performativnega dela projekta vselej dogovorim z bližnjimi akvariji za izposojo meduz, ki se po nastopu znova vrnejo tja.

Potemtakem nimate nobenih meduz, ki bi bile vaše stalne sodelavke ...
Lahko bi dejali, da so te različne meduze nekakšne "rezidenčne umetnice" pri meni. Ne bi želela uporabljati enih in istih ter jih predolgo izpostavljati stresu. Tako da se vedno, ko prikazujem to delo, povežem z najbližjim akvarijem in se vedno dogovorimo za sodelovanje, tako da si živali izposodim in jih po dogodku znova vrnem. Vsekakor je pomembno poudariti, da delam vedno samo z živalmi, ki živijo v zaprtih sistemih, torej jih ne gremo lovit na morje, temveč uporabimo samo take, ki so prilagojene na življenje v zaprtih sistemih in so takega življenja navajene.

Ste bili kdaj deležni očitka, da izkoriščate živa bitja za svoje nastope?
Komentarji so različni – od navdušenja, občudovanja in spoznanja drugačnosti teh čudovitih in zanimivih bitij do komentarjev ljudi, ki jih je to lahko tudi zmedlo. Vendar menim, da smo ljudje sposobni zelo dvoličnega odnosa do živali. Naš odnos do živali, ki jih dojemamo kot tako rekoč industrijske, je povsem drugačen. Za nekatere izmed njih bi dejala tudi, da so nekakšne skrite industrijske živali, kot so čebele, ki jih imamo za pridobivanje medu za našo potrošnjo. Zanje se nam zdi povsem normalno, da so to neke delavke, ki delajo za nas, in imamo celo frazo, da si delaven kot čebelica. Pomislimo samo na število piščancev in drugih industrijsko izkoriščanih živali. Zgodba pa je precej drugačna, ko prinesemo meduze v kontekst galerije. Za potrebe vzpostavitve projekta imam stroge in zelo natančno zastavljene tehnične normative, kar zadeva dobro počutje živali, ter jih galerijam pošljem vnaprej. V preteklosti sem kdaj tudi že zavrnila sodelovanje z organizatorji, ki ne bi mogli v celoti izpolniti vseh teh tehničnih zahtev za optimalno vzpostavitev kakovostnega okolja za živali. Glede na to, da v svojem delu govorim o kakovostnem sobivanju, je pomembno, da se potem tudi zavedam, da se je treba potruditi tudi z dejanji.

Vendar pa so podvodni organizmi v svojem naravnem okolju dejansko vse bolj izpostavljeni hrupu, ki ga povzroča človek ...
V projektu Aquatocene / V iskanju podvodne tišine poudarjam prav to našo antropogeno hrupno prisotnost v morjih in oceanih, industrializacijo voda. Večina vsega, kar uporabljamo v vsakdanjem življenju, je s točke A na točko B prišla z ladjo. Kljub resnosti tematike je ta nekako zapostavljena, saj smo kar sprejeli dejstvo obstoja teh ladij in se jim ne posveča pozornosti. No, pozornosti se jim ne posveča, dokler katera od njih ne nasede in ustavi prometa skozi Sueški prekop. Šele takrat smo se res zavedli, kako krhka je naša siceršnja situacija. Zvočna onesnaženost morja je ena najbolj neumnih onesnaženosti, saj jo je mogoče precej preprosto rešiti oziroma zmanjšati. To bi lahko dosegli na primer že s počasnejšo plovbo in drugačno uporabo motorjev. Z onesnaženji na kemični ravni, ki so posledica farmacevtske industrije ali pesticidov, se je veliko teže spopasti. V zadnjem času se vsaj veliko govori o onesnaženju voda z mikroplastiko, kar se mi zdi dobro, saj bi se morali resneje posvečati vsem tem stvarem.

Sorodna novica Klobučarji in bivanje v dobi antropocena: performans z živim sistemom

Zvočne kompozicije podvodne zvočne pokrajine v projektu Aquatocene spodbujajo poslušalce k razmišljanju o antropogenih zvočnih vplivih na podvodni habitat in morsko življenje ter osvetljujejo zavest in poudarjajo pomen ohranjanja varnega zvočnega okolja za živali, ki živijo v svetovnih oceanih, morjih, jezerih in rekah. Projekt Aquatocene bo v kratkem tudi izšel kot album, ki ga pripravljam z Lászlóm Juhászem in Natašo Serec v sklopu založbe Inexhaustible Editions. Zvočne kompozicije so mešanica med bioakustiko morskega življenja – kozice, ribe, morski ježki in drugi — vodno akustiko in prisotnostjo hrupa, ki ga povzroča človek v svetovnih oceanih in morjih. Naj poudarim, da so glede podvodnega hrupa še posebej težavne ladje, ki s pošiljanjem zvočnih signalov iščejo nahajališča nafte. To so zelo močni signali, saj se pod vodo težko dela z isto tehnologijo kot zunaj nje. Pri vprašanju raziskovanja podvodnega sveta je precej zgovorno dejstvo, da o vesolju vemo več kot o globinah. Ko se podamo v globine, že pri 200 metrih nastopijo tema in močni pritiski, zaradi katerih takoj odpade možnost uporabe radijskih valov. Morska tehnologija oziroma njena uporaba je tako ne le precej drugačna, temveč tudi precej dražja. Posledično je bilo raziskovanje in razumevanje morij dolgo časa odrinjeno na stran. Zanimanje zanj je bilo v zadnjem obdobju obujeno, ko se je začelo govoriti o globokomorskem rudarjenju. To bi bili katastrofalni posegi v podvodni svet in k sreči se zdaj posveča tudi več kritične pozornosti tovrstnim idejam.

Kateri podvodni pojav, ki je posledica človekovih vplivov, se vas je najbolj dotaknil ali vas celo šokiral?
Živimo v času, ko je postalo jasno, da ima človeški odtis zagotovo močen vpliv v različnih okoljih, ki si jih delimo s številnimi drugimi vrstami. Izguba biodiverzitete se zagotovo prikazuje tudi v sedanjih problematikah, kakor je trenutna zdravstvena kriza, torej pandemija. Vse prisotnejše so tudi naravne katastrofe, ki jih je vse več, saj z našim nenehnim poseganjem v okolje rušimo ravnovesje. S to problematiko se ukvarjam tudi v svojih delih, predvsem s poudarkom na vodnih telesih, kot so svetovna morja, oceani, reke, ki so podvrženi nenehni industrializaciji. Z izrazom aquaforming naslavljam naš odtis od mikro- do makroravni v svetovnih morjih in oceanih. To skovanko sem začela uporabljati ob besedi terraforming (prilagajanje drugih planetov, da bi bile na njih bivalne razmere, primerne za ljudi, op. n.). Drugi izraz, s katerim opredeljujem človekovo prisotnost v svetovnih vodah, je že prej omenjeni aquatocene, ki naslavlja problematiko podvodnega hrupa.

Nedavno se je končala podnebna konferenca v Glasgowu. Koliko pozornosti se je namenilo vodam in škodljivim človekovim posegom vanje? Koliko pozornosti so vode na splošno deležne v okoljevarstveni sferi in koliko pozornosti je prav posebej deležen podvodni hrup?
Na konferenci je bil namenjen prostor oceanom in morjem, tako da je bilo izpostavljenih veliko polemik, vendar vsaj zaenkrat premalo konkretnih načrtov za reševanje trenutnih razmer. Zavedam se, da je ekologija je kompleksno vprašanje, ki vključuje veliko različnih parametrov - od političnih do bioloških in onkraj. V zadnjih letih opažam naraščajoče zanimanje za razumevanje trenutnih ekoloških razmer v medijih, znanosti ter tudi v kontekstu umetniških razstav in problematik, obravnavanih v umetniških delih, saj je umetnost na neki način zrcalo družbe ter ponuja tudi vpogled v prihodnost in etični premislek za nazaj. To je odlična priložnost, da širšo javnost obvestimo o tem, kje smo in kam gremo. Mislim, da se človeška družba vse bolj zaveda, da bo premik v bolj ekološko stabilno prihodnost mogoč le s sodelovanjem in vztrajanjem – tako na lokalni kakor tudi na globalni ravni.

V opisu Zgodb iz Atlantika lahko preberemo, da te "prepredajo mitologijo in znanost ter govorijo o kompleksnosti reševanja izzivov v dobi antropocena". Kako sta mitologija in znanost primerni orodji za poglobitev v kompleksnost teh vprašanj?
Kako oceani čutijo delovanje človeka, kako njegovo delovanje vpliva na prebivalce oceanov in morij ter kaj bi nam lahko o tem povedala v njih živeča bitja, če bi jih razumeli oziroma želeli razumeti. Protagonista zvočne pripovedi Zgodbe iz Atlantika sta migracijski morski pes orjak, latinsko Cetorhinus maximus, in školjka nežna lovkarica, latinsko Limaria hians, majhna endemična vrsta, s katerima sem se srečala med bivanjem na raziskovalni znanstveni ladji RV Celtic Explorer na ekspediciji po severnem Atlantskem oceanu. Na ladji sem bila z multidisciplinarno skupino znanstvenikov v okviru raziskave Backscatter and Biodiversity on Shelf Sea Habitats (BaBioSSH). Vodil jo je Chris McGonigle z univerze Ulster, raziskava pa je bila osredotočena na uporabo neinvazivnih novih tehnologij za izboljšanje znanja o raznolikosti vrst v morskih ekosistemih, zlasti na zaščitenih morskih območjih in posebnih varstvenih območjih.

Izkušnja je bila res enkratna. Preživljati čas na Atlantskem oceanu, biti del raziskovalne ekipe, imeti privilegij razmišljanja o morju in biti tam. Bivanje in druženje na ladji mi je zagotovo dalo nov pogled na podvodno življenje. Vsak dan sem preživljala čas z znanstveno ekipo, venomer je bilo vznemirljivo, ko smo zbirali vzorce z morskega dna. Pri izvajanju znanstvenih raziskav na ladjah je sondiranje pomemben instrument za analizo različnih vodnih območij, opazovanje globin Atlantika s podvodnimi videosondami. Vsakodnevno smo imeli spremljevalce ob ladji, tudi morske pse orjake. V zvočni pripovedi Zgodbe iz Atlantika, ki je razdeljena na šest poglavij, obravnavam mitološke zgodbe, povezane z morskimi psi orjaki, ki so – ne glede na to, da so migracijska vrsta – tesno povezani z življenjem na Irskem, mitologijo, in industrijo. Dandanes so zaščitena vrsta in ljudje jih radi srečujemo – so namreč nežni orjaki, ki se prehranjujejo z filtriranjem vode, saj jedo pretežno plankton. V preteklosti, natančneje v 18. in 19. stoletju, so jih veliko lovili za izdelovanje olja, ki je gorelo v oljenkah. Tu se srečajo zgodbe mitološke živali, "industrializirane živali" in današnjega kulturnega simbola, gre torej za vpliv prisotnosti pomena te živali na prisotnost spomina domačinov, na preteklost in tudi na potencialno prihodnost. V zvočni pripovedi se izmenjujejo naratorka besedila Polona Torkar in pevki irskega petja sean-nós Caitríone Ní Cheannabháin in Róisín Seoighe, ki jih spremljajo posnetki podvodnih atmosfer Atlantskega oceana, ki sem jih zajela s hidrofoni med bivanjem na ladji.

Za konec pa še praktično vprašanje: kako se izdela lasten hidrofon ter kako se ga uporablja?
Hidrofon je mikrofon, ki zaznava zvočne valove pod vodo. Večina hidrofonov temelji na osnovi piezoelektričnih pretvornikov, ki generirajo električno energijo ob spremembi tlaka. Lastnega se lahko po principu naredi-si-sam zgradi enostavno – z uporabo piezo mikrofonov in sestavo avdiokablov ter z dobro zaščito pred vodo. Pred leti sem imela delavnico in takrat sem tudi pripravila vadnico, kako se naredi hidrofon, ki je dostopna na tej spletni povezavi.