Odnos do hrane je skupen imenovalec naše družbe in se je v sistemu, v katerem je vsega preveč, kjer je izbira raznolika, kjer imamo hiperprodukcijo ogromnih količin prehrambnih proizvodov, močno pokvaril. "Na policah želimo imeti deset vrst kruha, in to ob sedmih zvečer," karikira predsednica društva Ekologi brez meja Urša Zgojznik in dodaja: "Zato pa otroci, kot je pokazala neka raziskava, še vedno včasih pravijo, da krompir in paradižnik rasteta na drevesu. Izgubili smo stik s hrano. Otroci niso več vključeni v pripravo obrokov in zato nimajo odnosa do nje. Ne vedo, kaj pomeni … skuhati zelenjavno juho. Po drugi strani pa se spomnim otroka, ki je rekel, da pa se potica, ki jo speče babica ne meče stran. Kaj to pomeni? Do babičine hrane imamo odnos, do hrane, ki jo kupimo, pa ne."

Hrana je naše gorivo. Potrebujemo jo, da lahko živimo, a jo, kot kažejo količine zavržene, a še užitne hrane, jemljemo preveč samoumevno. "Odtujeni smo od izvornega," pravi Urša Zgojznik," kdor hrano prideluje sam, od trenutka, ko daš seme v zemljo …, in ki ve, kaj vse je treba narediti, da ti zraste npr. solata, korenje … ima drug odnos do hrane. In to je stoodstotno res!". Prepogosto je namreč hrana "samo en predmet, ki ga vržeš vase, pri tem pa ni pomembno nič. Niti vidik zdravja," dodaja.

Odpadna hrana in užitna hrana, ki konča v smeteh

Odpadna in zavržena hrana nista eno in isto. Oboje sicer spada med biološke odpadke, a se definicije razlikujejo. Čeprav se v zakonodajni obliki uporablja besedna zveza odpadna hrana (ker pač gre v smeti in je torej odpadek), pa je zavržena hrana vsebinsko nekoliko natančneje določen pojem. Med pripravo hrane seveda nastajajo tudi odpadki. To so koščice, neužitni olupki sadja, čajne vrečke, lupine jajc, neužitni, morda uveli ali nagniti deli zelenjave … To je odpadna hrana, ki spada v zabojnike za biološke odpadke. Seveda pa biološki odpadki niso samo hrana – užitna ali neužitna, ampak tja spada tudi zeleni odrez, ovenelo in odpadlo rastlinje, listje …

Se pa med biološkimi odpadki pogosto znajdejo tudi izdelki, ki so še užitni. Pogosto gre za ostanke obrokov, ki nam jih pri kosilu ali večerji ni uspelo pojesti in jih nihče ne želi več jesti, pa tudi živila s pretečenim rokom uporabe, ki so se pokvarila po naši krivdi (ker smo jih kupili, potem pa pozabili nekje globoko v hladilniku), ali pa so kljub pretečenim rokom še vedno užitni in uporabni, a jih raje, za vsak primer vržemo proč. Potem sta tu tudi zelenjava in sadje, ki sta slabše kakovosti, pogosto spet zaradi tega, ker smo kupili več, kot potrebujemo in/ali ne znamo, ne želimo, nimamo časa iz tega ustvariti kakšne druge jedi, v kateri bi lahko še užitne dele koristno in okusno porabili.

Med odpadno hrano 40 odstotkov še užitnih živil

Ločevanje neužitnega in še užitnega dela odpadne hrane je sicer zelo težko, ni pa neizvedljivo. Kot pravi Urša Zgojznik, je bilo lani, leta 2020, med 143 tisoč tonami odpadne hrane po ocenah okoli 40 odstotkov še užitnega dela. "To je ogromno. To je veliko hrane. Že če bi samo tono manj užitnega dela zavrgli, bi bilo to že nekaj," pravi. Gre torej za večplastno težavo, ki ni le okoljska, ampak tudi družbena. V Sloveniji namreč živi ne tako malo ljudi, ki nimajo dovolj sredstev za nakup kakovostne hrane in ki, kot pravi Zgojznik, tudi več dni ne dobijo toplih obrokov. Tako imamo na eni strani tone zavržene, a še užitne hrane, na drugi pa lačne ljudi.

Zavrženo hrano plačujemo trikrat

A problematika zavržene hrane se ne tiče le okolja in družbe. Hrana ima namreč tudi finančni vidik, in kot pojasnjuje Urša Zgojznik, predstavlja trikratni strošek. Najprej moramo hrano kupiti. Gremo v trgovino, h kmetu … in jo seveda plačano. Drugi strošek je priprava: hrano moramo obdelati, skuhati, shranjevati v hladilniku … pri čemer porabljamo energijo, ki jo seveda (spet) moramo plačati. Tretji strošek pa je hrana, ki jo vržemo v smeti. Tudi to je strošek, saj za odvoz in predelavo odpadkov prav tako plačujemo položnice. Prav zato je finančni vidik zavržene hrane pomemben in vsako preprečevanje nastanka odvečne hrane pomeni tudi prihranek denarja.

Naše vedenje temelji na na našem odnosu do hrane

Dejstvo je, da večino še užitne hrane zavržemo zaradi lastnega odnosa do hrane. To pomeni, da moramo sami pri sebi razmisliti o svojem odnosu do hrane. Pogosto se ponašamo s svojo gostoljubnostjo, kar pomeni, da ko pridejo gostje, verjamemo, da ne sme ničesar primanjkovati, in pogosto zato kupimo preveč. Če pa smo doma že dokaj skrbni s hrano, pa morda na dopustu malo popustimo, ker nas zapelje bogata ponudbe hrane in samopostrežni meniji v hotelih, kjer dopustujemo. Takrat se na krožnikih (ker bi radi poskusili ’vse’) pogosto znajde več, kot pa zmoremo pojesti.

Ko pridejo gostje …

"To razmišljanje, da ko pridejo gostje, pa res ne sme ničesar zmanjkati, in zona, ki nas oblije, da ne bomo imeli dovolj za na mizo, verjetno izvira tudi iz časov pomanjkanja, kjer je bilo to, da imaš kaj ponuditi, tudi odraz hiše in gospodinjstva," razmišlja Urša Zgojznik in dodaja, da je danes pač drugače in imamo trgovine za vsakim vogalom, ki so odprte skoraj neprestano, tako da je skrb, da bo česa zmanjkalo, odveč. Zato ni razlogov, da ne bi skrbno načrtovali nakupov, in prav tako ni razlogov za delanje zalog.

… in nekoliko nerazumno na dopustu

Razmisliti pa bi morali tudi, ko se odpravimo na dopust in v restavracijo. Pa ne le mi, ampak tudi ponudniki hrane. "Zanimivo se mi zdi, da nekatere boljše restavracije že ponujajo manjše količine hrane. Tudi jedilni listi so krajši, na njih je npr. samo nekaj jedi. Saj gostje niti ne potrebujemo ne vem kakšnega izbora. Pa tudi količine potem niso takšne, da bi zrezek gledal čez krožnik na vse konce," ponazori Zgojznik in poudarja, da je bistveno izobraževanje, in to tako sistemsko kot na ravni posameznika. Prav sistemskega izobraževanja v obliki kontinuiranih kampanj, v katerih sodelujejo vsi, ki so vpleteni v prehransko industrijo, pa je v Sloveniji premalo.

Če kot primer vzamemo hotele, ki v svojih restavracijah ponujajo samopostrežne obroke, pri katerih si gost sam vzame, kar (koli) želi, bi bilo dobro, da bi gostom tudi sami na neki način dajali informacije o problematiki zavržene, še užitne hrane. Potem bi morda vsak razmislil, kaj vse si nalaga na krožnik, hkrati pa vedel, da lahko vedno pride po več, če si tega želi. "Če mu bo nekdo prijazno povedal: ’Oprostite, danes imamo samo dve vrsti jedi, ne pa deset,’ bo mogoče premislil in ugotovil, da je to upravičeno in predvsem čisto dovolj," razmišlja Zgojznik.

Zvitega stročjega fižola pa že ne bomo jedli

A zavržena hrana se ne začne v gospodinjstvih. Del je zavržejo že med samim procesom pridelave, in ta del večinoma roma nazaj, za prehrano živali. Del pa je zavržejo trgovci, ki včasih hrane zaradi "pomanjkljivosti", sploh ne želijo odkupiti. Če se spomnimo, da smo pred leti v Sloveniji imeli kampanjo, ki je ozaveščala o tem, da je tudi hrana, ki na pogled ni "lepa", kakovostna in okusna, pa je med nakupovanjem, kot pravi Urša Zgojznik, še vedno veliko izbiranja. "To pogosto slišimo od trgovcev. Da se še vedno ne bo pobral tisti korenček, ki mogoče ni brez napak. Takšnih, ki res ne izpolnjujejo "lepotnih" meril, pa trgovci sploh ne dajo na police, ker pravijo, da jih nihče ne bo kupil. In jih tudi neradi odkupujejo od kmetov," pravi in navede primer, ko je bil stročji fižol zaradi suše ukrivljen, in ne raven, zato ga trgovec ni odkupil. In čeprav se delajo premiki k preprečevanju nastanka odvečne hrane tudi v javnih razpisih, gre za majhne premike, ki niso dovolj.

Siti in lačni. Vedno je vredno.

Hkrati pa Urša Zgojznik pravi, da se je največji premik k omejevanju količin odpadne, a še užitne hrane v Sloveniji zgodil prav na ravni trgovcev, saj je večina največjih trgovcev že sodelovala (nekateri pa redno sodelujejo) pri donacijah hrane prostovoljskim organizacijam, ki to hrano potem delijo tistim, ki jo potrebujejo. Vendar se to po navadi dogaja v večjih krajih. "Nekoč mi je neka trgovka rekla, da je pri njih ’brez zveze donirati', ker nimajo več kot pa eno škatlo hrane vsak dan, ki bi jo lahko podarili. Oprostite, ena škatla hrane lahko nahrani nekaj ljudi, torej je vedno vredno," je jasna Urša Zgojznik, ki velike možnosti omejevanja odvečne, zavržene hrane vidi predvsem na področju distribucije. Problematika je, kot pravi, povezana tudi s sistemom javnih naročil, kjer se je treba ukvarjati s pogodbami, pa upoštevati najcenejšega ponudnika, kar pa lahko pomeni tudi, da je včasih hrana malo slabša in se potem spet vrže v smeti. Opozarja še, da je na tem področju premalo načrtovanja in predvsem premalo kadra, ki bi se s tem ukvarjal.

Epidemija: Trgovci so se prilagodili navalu, nato pa presežke zavrgli

Letos je povprečen prebivalec zavrgel približno kilogram odpadne hrane več kot leto poprej, a če gledamo v celoti, je največ hrane v smeti romalo na področju distribucije in trgovine. Za to je kriva tudi epidemija, saj so posamezniki na začetku zelo "navalili" na posamezne izdelke (spomnimo se nakupovanja kvasa in testenin), trgovci pa so se na to odzvali z večanjem zalog, ki pa se, ko se je situacija umirila, niso prodale. In ker so jim potekli roki uporabe, so jih morali zavreči. Tukaj je zato znova treba poudariti pomen načrtovanja in se kot potrošniki vsak dan znova vprašati, kaj delamo s hrano.

Kompostarne in bioplinarne so le konec verige

In če se vrnemo k zabojnikom za smeti in biološkim odpadkom. Vse to se odpelje v predelavo bodisi v kompostarne, kjer nastaja kompost za prodajo, ali v bioplinarne, kjer se proizvaja bioplin. Manjši del gre tudi v predelavo olj, nekaj pa se tudi odloži ali pošlje v sežig. V tem smislu je krog torej sklenjen. Od pridelave do predelave v nekaj drugega. Pa smo lahko s tem zadovoljni? Nikakor ne, saj je to že konec verige, pravi Urša Zgojznik: "V to hrano, ki jo zdaj predelamo, smo namreč že vložili ogromno virov: vodo, energijo za obdelavo, zemljo, pridelavo, skladiščenje, hlajenje … Če to hrano po tem velikanskem vložku obravnavamo le kot odpadek, je to pač slabo. Ker živimo na planetu, ki je omejen z viri, je to pač slabo početje. Zato bi se res morali truditi za preprečevanje nastanka odpadne hrane.«

Predelava hrano uniči. In z njo vse uporabljene vire.

"Hrana se takrat dobesedno uniči, uporabi se za neki drug namen, in ne za tistega, zaradi katerega smo jo pridelali. Gre torej za trenutek izgube virov," je jasna. Izupiček komposta in bioplina je namreč manjši, če upoštevamo vse vire, ki smo jih za pridelavo hrane uporabili. Hkrati pa se v bioplinarnah uničijo tudi mikroelementi, ki se pojavljajo v hrani, ki raste v različnih tleh in ki jih ni mogoče obnoviti. S kompostiranjem te mikroelemente vračamo v zemljo, v bioplinarnah pa se nepovratno uničijo, poudarja Zgojznik in kot primer navede fosfor, ki ga najdemo v gnojilih.

Država Odpadna hrana

Na odpadno hrano lahko pogledamo s še ene plati. S plati ogljičnega odtisa, o katerem v zadnjem času veliko govorimo. Tudi odpadna hrana ima namreč ogljični odtis, in če bi vso odpadno hrano sveta dali na kup in ji izmerili ogljični odtis, bi bila tretja največja država na svetu. Večji ogljični odtis namreč puščata le še Kitajska in ZDA. Pomembno je poudariti, da pozneje ko hrano zavržemo – na poti s polja do krožnika – večji ogljični odtis ima.

Trud humanitarnih organizacij in prostovoljcev

Kaj torej lahko storimo? Trditi, da v Sloveniji prav ničesar ne naredimo za zmanjšanje odpadne in zavržene hrane, bi bilo neresnično in nepravično. Številne humanitarne organizacije se trudijo in zbirajo prehranske izdelke, pri čemer pogosto sodelujejo tudi veliki prehrambni trgovci. Tudi ostanki tople hrane iz kuhinj nekaterih zavodov, iz tako imenovane toploteke, ki jo je treba razdeliti v 24 urah, se ponekod oddajo tistim, ki toplega obroka sicer sploh ne bi zaužili.

A pri teh stvareh gre predvsem za vprašanje volje, tudi do premagovanja ovir, poudarja Zgojznik. Nemogoče je namreč, da bi neki entuziast obroke kar odpeljal ljudem, saj je treba vedeti, h komu gre, pri čemer je treba upoštevati tudi vidik varovanja osebnih podatkov, kar pomeni, da se morajo v proces vključiti tudi druge institucije. In nekatere te ovire premagujejo. "In čeprav na koncu dneva mogoče ni nekega velikanskega številčnega ali pa finančnega izkupička, pa je še vedno vredno zaradi ljudi. Težje je takšno pomoč izvajati sistemsko, saj včasih nekomu ostane deset obrokov, včasih samo nekaj. To je res težko. Če bi bil sistem prijazen tudi v smislu zakonodaje, tako da bi bilo jasno, kaj se lahko naredi, bi se ti obroki pogosteje razdeljevali. Tako pa je še vedno veliko bojazni, da tega ne omogoča zakonodaja … in ti ostanki romajo med odpadke. So se pa nekatere humanitarne organizacije že organizirale in razvažajo toplo hrano, a je tako, da je v večjih krajih na voljo več prostovoljcev, ki so na razpolago, da to hrano vzamejo in odnesejo nekomu, ki jo potrebuje, v manjših pa mogoče manj. Ampak za vsak obrok se splača in je vredno," je prepričana Urša Zgojznik.

H komu spada odpadna hrana, ki to ni?

Težava je torej (tudi) na sistemskih ravni. Trenutno je vprašanje odpadne hrane razdeljeno med dve ministrstvi, ministrstvo za okolje, ki se ukvarja z vprašanjem hrane kot odpadka, in ministrstvo za kmetijstvo, ki se ukvarja z vprašanjem hrane na ravni hrane za ljudi, hrane za krmo živali, doniranja hrane … Oboje je po mnenju Urše Zgojznik slabo povezano, poleg tega pa bi bilo po njenem mnenju v to problematiko nujno vključiti tudi ministrstvo za šolstvo in ministrstvo za delo. Gre za širok družbeni problem, ki ne more biti izključno v domeni ministrstva za okolje, ampak bi morali do njega pristopati medresorsko. "Tukaj imamo toliko različnih zakonodajnih, sistemskih ovir, da razumem, da se ljudem na koncu, na eni točki, pač več ne da. Ampak če pogledamo oceno obrokov, ki bi jih lahko razdelili, pa bi se morali potruditi. Zaradi ljudi, ki so na robu, ki so socialno ogroženi, je to vredno početi. Kaj pa šele zaradi finančnih vidikov," je prepričana Zgojznik. Tako pa to področje za zdaj ostaja odvisno od volje posameznikov, ki jih sicer preko razpisov podprejo pri nakupih kakšne opreme, kar pa še zdaleč ni dovolj, dodaja.

Plast na plast težav (ki pa so rešljive)

Težava zavržene hrane je torej večplastna. Svoje mora prispevati vsak deležnik v procesu nastajanja hrane, uporabo presežkov pa je treba tudi sistemsko urediti, da bo razdeljevanje, predvsem toplih obrokov, ki vsak dan ostajajo v kuhinjah zavodov in jih je treba hitro dostaviti pomoči potrebnim, mogoče narediti, ne da bi bilo treba prej premagati kopico zakonskih ovir. Predvsem pa si je treba prizadevati za preprečevanje. To pa pomeni, da je treba odnos do hrane spremeniti. Pred nakupom je dobro načrtovati, ostanke znati znova uporabiti v kakšnem drugem obroku, poučiti se, kaj dejansko pomenijo roki uporabe na živilih, in če je le mogoče, pridelati tudi nekaj lastne hrane na vrtičkih.

Začne se pri kmetijski politki

"Spodbujanje večjega uživanja hrane rastlinskega izvora bi moralo biti del našega vsakdana. Zavrženo meso in mlečna živila namreč ne morejo biti kompostirana na domačem kompostu, kar pomeni, da morajo res nujno v sistem predelave odpadkov, ki nekaj stane. Druga težava je pridelave monokultur. Tukaj smo na svetovni ravni zavozili kmetijsko politiko. S tem se sicer zdaj ukvarja tudi Evropska unija z neko skupno strategijo Od vil do vilic, ampak enostavno bomo morali iti nazaj. Monokultura, posledično raba pesticidov, počutje živali … vse to je treba spet preizprašati," pravi Urša Zgojznik.

Evropska unija je v agendi za trajnostni razvoj zapisala cilj, da je treba do leta 2030 količino odpadne hrane razpoloviti. Je to mogoče? "Niti slučajno. Mi nismo niti blizu temu," pravi Zgojznik.

Po njenih besedah je kmetijska politika na prelomnici. Sistemski in zakonodajni vidik je še vedno zelo tog, veliko je tudi upora velikih pridelovalcev, velikih farm, korporacij. Zato je treba spodbujati manjše kmete, predvsem tiste, ki se trudijo vzgajati organsko hrano in s tem uživanje lokalno pridelanih proizvodov. Taka hrana namreč porabi mnogo manj virov kot uvožena od nekod daleč. "To, da je danes normalno vsak dan iti na argentinski steak, oprostite, to je zavožen sistem. Razumem, da je treba upoštevati delovanje trga pa pomen gospodarstva … ampak v razvitem svetu je navzoča tudi neka naša samovšečnost, zaradi katere mislimo, da moramo v vsakem trenutku dobiti vse. Vse to je povezano," je kritična Urša Zgojznik.

Kar koli naredimo, je nekaj vredno

Odvečna, odpadna in/ali zavržena hrana je torej tako družbeni kot okoljski problem. Pri tem vprašanja embalaže v tem članku nismo niti omenjali. "Pri tej tematiki ni enega recepta, ki bi rešil vse. Gre za seštevek majhnih ukrepov, ki lahko dajo rezultate, da kar koli naredimo, je nekaj vredno. In tako bi morali razmišljati," konča Urša Zgojznik.