V slovenščino imamo prevedeni dve Hertmansovi deli, in sicer Vojna in terpentin ter Tujka. Z avtorjema smo se pogovarjali po koncu literarnega večera, ki ga je povezovala prevajalka Hertmansovih del v slovenščino Staša Pavlović.

Stefan Hertmans na vprašanje, zakaj se loteva pisanja zgodovinskih romanov, odgovarja, da si kot mlad avtor ni nikoli predstavljal, da bo pisal zgodovinske romane, saj so se mu vedno zdeli nekoliko nepristni.

"Potem pa sem dobil v roke dedkove dnevniške zapiske iz obdobja 1. svetovne vojne," pravi Hermans, "ki so obsegali več kot 600 strani iz let, ko je bil vojak na fronti na flandrijskih poljanah. Takrat sem si rekel, da moram napisati o tem zgodbo. Toda kako, na kakšen način? Iznašel sem svojo obliko zgodovinskega romana, ki je hkrati avtobiografski in zgodovinski. Se pravi, da se morata hkrati prepletati sedanjost in preteklost. Tako je nastal roman Vojna in terpentin. Potem pa je prišel roman Tujka, ko sem po naključju odkril, da je v vasi, kjer imam v Provansi poletno domovanje, živelo deklo, ki je bilo (v 11. stoletju, op. a.) žrtev pogromov."

Drago Jančar in Stefan Hertmans sta se tokrat osebno srečala prvič, sta pa oba že brala dela drug drugega in ugotovila, da med njima obstaja neka sorodnost. Drago Jančar: "Pri obeh so v ozadju neki resnični, dokumentarni dogodki, iz katerih potem rastejo zgodbe. Ampak kot sem povedal med današnjim pogovorom, zame zgodovinskega romana ni. Vsi zgodovinski romani so tudi sodobni, če odpirajo neka individualna, eksistencialna vprašanja o človekovem bivanju, o njegovi morali, etiki, o razmerju z drugimi ljudmi. In o socialnem, družbenem okolju, v katerem živi, če je represivno itn. V tem smislu ni zgodovinskih romanov, so pa zgodovinske relacije oziroma sorodnosti zmeraj zelo zanimive, ob tem, kako se človek malo spreminja s svojimi dejanji."

Podobno je tudi razmišljanje Hertmansa, ki je prepričan, da ko pišemo o preteklosti, vedno pomislimo tudi na sedanjost. "Če pogledate sijajne romane Draga Jančarja, npr. Galjota, ki govori o pandemiji v 17. stoletju, boste videli, da gre za sedanjost. Enako velja za moj roman Tujka, kjer je govor o begunki, in to se dogaja tudi zdaj, v našem času. Pisanje zgodovinskih romanov je dejansko vedno pisanje tudi o sodobnem času."

Drago Jančar je tudi prepričan, da mu zgodovinski okvir zgodb daje več svobode in širine za izražanje: "Galjot ima za ozadje pitoreskno 17. stoletje, ampak prav tam naletimo na kugo, ki je zelo primerljiva z nekaterimi današnjimi dogodki. Imamo zgodbe lažnih prerokov, ogromno predsodkov in vsega drugega, kar se dogaja v času zelo hude epidemije kuge. In v današnjem globalnem svetu, z medmrežjem in ogromno informacij, z visoko zdravstveno tehnologijo, medicinsko znanostjo itn. bi človek pričakoval, da se kaj takega ne more zgoditi. Imamo pa zelo podobno situacijo, s to razliko, da je takrat informacija šla od ust do ust, zdaj se pa širi v ogromnih količinah prek spleta. Ampak obstajajo take situacije, da se ljudje, množice odzovejo na zelo podoben način. Tehnologija sicer gre naprej, ampak mi ostajamo enaki na neki način."

Tako Jančarjev roman To noč sem jo videl kot Hertmansov Tujka sta močno pritegnila bralce. Kot pove Jančar, gre v "teh romanih za ženski, ki sta izstopili iz socialnih okvirov, na neki način drugače živeli, celo tragično končali. Tudi v Tujki se nekaj podobnega dogaja. V njegovem romanu junakinja konvertira iz krščanstva v judovstvo, kar je bilo za tisti čas nepojmljivo, napol kriminalno. In tudi za Juda, ki se je poročil s kristjanko. In potem dobimo na ozadju te velike, strastne ljubezenske zgodbe, ko jima vsi nasprotujejo kot Romeu in Juliji, še zgodbo o Evropi z antisemitizmom, s preganjanji, tudi z judovsko ekskluzivnostjo. Dobimo celotno sliko. Verjetno je povezava med zelo intimnim in širokim družbenim, tu sva si nekoliko podobna na nekaterih točkah, ta sorodnost med nama. Čeprav sta drugače oba romana napisana vsak na svoj, povsem drugačen način. Si nista podobna, obstajajo pa neki stiki, da."

Po mnenju Stefana Hertmansa je ena najpomembnejših stvari odnos med posameznikom in zgodovinskim dogajanjem, v katero je "pahnjen": "Zgodovina (zgodovinska dejstva, op. a.) ima na sebi nekaj "objektivnega", toda posamezniki jo živijo na svoj "subjektiven" način. Zgodovinsko dogajanje je le majhen košček v veliki zgodbi. Zato je zelo zanimivo slediti posamezniku ali nekaj posameznikom, da začutiš, kako je moralo biti takrat tem ljudem, fizično in mentalno. Zame je magičnost romana v tem, da lahko ustvarjaš neke vrste zgodovinski zapis, vendar pa hkrati skozi eno ali dve osebnosti razkriješ celotno epoho. Tako da se bralec lahko vživi v grozoto in trpljenje teh ljudi. Na ta način lahko začuti zgodbo in zgodovino. Lahko čuti, kaj je bila npr. 1. svetovna vojna, kaj so bili pogromi. Je tako, kot da bi se znašel v tem obdobju. Zato je zame povezovanje posameznika in kolektivnega glavna sila ustvarjanja romanov."

Hertmans, ki je naključno naletel na zgodbo mlade krščanske spreobrnjenke v judovstvo, se je celo odpravil na potovanje po njenih sledovih. "V določenem trenutku sem začutil, temu dekletu moram slediti! To je bila zame izredno pomembna odločitev. To je ljubezenska zgodba – podobno kot pri Romeu in Juliji – iz 11. stoletja. Imamo judovskega mladeniča in krščansko dekle, ona svetlolaska, on iz juga iz Narbonna, kar je že skoraj Španija. Prisiljena sta bila bežati peš 900 kilometrov daleč, in to v 11. stoletju, ko imamo povsod volkove in medvede. Odšel sem v kraj, od koder je izviralo dekle, in takrat sem ugotovil, da moram na potovanje po njenih sledovih, če želim razumeti, kako je moralo biti v tistih časih. Zaključil sem v Kairu, kjer je morala biti tudi ona, živela pa je tudi v moji vasi v Provansi. Kar se je začelo kot zgodba v majhni provansalski vasi, se je razvilo v zgodbo o celotnem svetu. O tej zgodbi namreč obstajajo pisni dokazi v Tel Avivu, prevajalec, ki je prvi prevedel pisne odlomke, živi v Chicagu, sam dokument je shranjen v Cambridgeu, jaz pa sem odpotoval v Kairo. Na potovanje sem se odpravil zato, da bi do podrobnosti lahko razumel, kako je moralo biti takrat. Zame je bilo to pravo razodetje, da sem razumel, kako je biti begunec," je povedal Hertmans.

Tako v Jančarjevem romanu To noč sem jo videl kot Hertmansovem Tujka sta v ospredju mladi junakinji. Zakaj? Hertmans odgovarja: "Po mojem mnenju je za pisatelja izredno pomembno, da skuša razumeti like, ki so drugačni od njega. Literarno ustvarjanje ni le lastna informacija, ampak to, da postaneš nekdo drug. Pisanje zgodbe in si ob tem predstavljati, kako je bilo v času partizanov in nacistov v Jančarjevem delu, ali pa v mojem delu Tujka, pri tem pa ne podajati svojega pogleda na dogajanje. Zato je zelo zanimivo, da si zamisliš, kako je moralo biti mlademu dekletu v tistih časih. Bila je ranljivejša, lahko jo napadejo moški, biti danes ženska sama na ulici sredi noči je tudi drugače, kot če ste to vi ali jaz. Vse to spremeni tvoj način razmišljanja, če si skušaš predstavljati, kako čuti mlada ženska. To, da vstopiš v življenje nekoga drugega, te po mojem mnenju zelo obogati."