Kolonizacija, tako fizična kot kulturna in ekonomska je povzročila velike travme med staroselskimi ljudstvi po vsem svetu. Vnesla je razdejanje, uničevala stoletno kulturo, znanje in vrednote, ki so se se, če so preživele, umaknile, 'skrile' med preživele pripadnike skupnosti, ki so jih negovali na skrivaj. Označbe manjvrednosti, trpljenje zaradi krivic, rasizma in diskriminacije še vedno živijo in povzročajo travme, čeprav jih navzven včasih ni videti. Gre za ljudi, ki tudi v našem 'naprednem' svetu živijo pod vplivom dediščine kolonializma, zgodovinskih krivic, suženjstva, prilaščanja zemlje …

Dekolonizacija, ki bi osvobodila staroselska ljudstva in jim znova dovolila zaživeti po svojih pravilih, se ni nikoli končala. Tudi formalna neodvisnost ni prinesla velikih sprememb, saj so mnoge države ostale odvisne od kolonizatorjev, v dobi globalizacije pa so se vrednote t. i. zahodne kulture razširile po vsem svetu.

Kako o prevladujoči zahodnjaški kulturi, nadvladi in dekolonizaciji razmišljajo predstavniki staroselskih ljudstev iz različnih delov sveta?

"Zahodnjaška kultura ima zelo močno predstavo o tem, kakšna naj bi bila pravilna filozofija, politika in religija … skozi zgodovino so se zahodnjaki vedno počutili superiorne drugim, prepričani, da je njihova resnica absolutna in da imajo zato pravico sprejemati odločitve o svetu," pravi Luis Alejandro Vasquez Aliaga, pripadnik staroselskega ljudstva Ajmara v Boliviji.

"Za staroselce je bilo zelo boleče, ko so bili prisiljeni sprejeti antropocentrično razumevanje sveta, ki je bil povsem drugačen od njihovega. A vseeno so našli način, da so svojo kulturo vpletli v kulturo zahodnjakov in nam s tem posredovali pisan dialog različnih znanj in modrosti ter obenem prostor, kjer tudi danes sobivata tradicija in sodobnost," pa pravi Ana Sofia Pinedo Toguchi iz Peruja in dodaja, da je bilo življenje avtohtonih ljudstev vedno povezano s celotnim vesoljem, kjer vse deluje vzajemno, kjer nihče ni ne več in ne manj. Zahodna kultura pa vidi ravno nasprotno, saj človeka postavi v položaj, na katerem mu je vse podrejeno. Tega staroselske kulture ne poznajo.

"Zame dekolonizacija pomeni predvsem dostop do lastne zemlje. To je to. Trenutno živimo v Johannesburgu, kjer plačujemo drago najemnino belim najemodajalcem. Trpimo," pravi Leonard Ndlovu, starešina ljudstva Zulu iz Južne Afrike. "Na zemlji lahko pridelam svojo zelenjavo, sadje, koruzo .... ali pa zgradim infrastrukturo, kot je koča ali stanovanja, ki jih lahko oddamo v najem. Le tako lahko v življenju dosežem ekonomsko svobodo," še dodaja.

"Zahodno kulturo preveva mišljenje, da moraš biti boljši od drugih in imeti več denarja kot drugi, da jih moraš preseči in imeti nad njimi premoč. Ne, pred našimi 'encantados' (duhovna bitja človeških in nečloveških prednikov, ki so del kozmologije številnih staroselskih ljudstev v Latinski Ameriki, op. a.) smo vsi enaki, zato pripadniki ljudstva Tremembé kakor tudi drugi staroselci razumemo, da smo vsi ena, skupna generacija. Razumemo, da smo generacija, ki je že v svoji mladosti odgovorna za prihodnost otrok, ki bodo na ta svet šele prišli. Današnja družba se mora zavedati, da živeti v skupnosti pomeni tudi prevzeti skrb in odgovornost za prihodnost," pa pravi Mateus Tremembé, eden od mladih voditeljev ljudstva Tremembé, ki živi na obalnem območju brazilske zvezne država Ceará.

"Avtohtono znanost ali znanje je doletela usoda kolonializma. Obravnavalo se ga je kot nepomembnega, celo neveljavnega. Privilegij so imeli zahodni sistemi znanja. Tako še danes na univerzah 'slavijo' prispevke zahodnih učenjakov, filozofov, umetnikov, Afričani pa so le redko priznani", opozarja Namibijec, pripadnik etnične skupine Rehoboth Baster Bayron Van Wyk.

Abhišek Kumar iz Indije pa pravi, da ne verjame v dekolonizacijo in kolonizacijo. "Verjamem, da smo vsi eno. Zame je človečnost na prvem mestu," pravi.

Ob pomoči društva Humanitas – Centra za globalno učenje in sodelovanje smo zbrali "staroselske glasove", ki so nam razkrili njihove poglede na belsko prevlado, dekolonizacijo in nekatere skrivnosti avtohtonih skupnosti, ki jim jih je uspelo ohraniti in 'skriti' pred belsko nadvlado.

Luis Alejandro Vasquez Aliaga – kulturni aktivist, slikar, scenograf in gledališki pedagog, pripadnik staroselskega ljudstva Ajmara v Boliviji.

Luis Alejandro Vasquez Aliaga pravi, da avtohtone kulture v Latinski Ameriki izhajajo iz nezaupanja. Zato omahujejo pri tem, da bi se razkrile javnosti in pokazale svoje znanje in modrosti, saj na vsakodnevni ravni doživljajo nenehno zatiranje, in to ne samo zaradi svoje umeščenosti v prototip kolonialnega okolja, temveč tudi zaradi novih sodobnih stereotipov globalizacije (nova kolonizacija).

Na vprašanje, kako doživlja in občuti t. i. belsko nadvlado, odgovarja, da je v zavesti koloniziranih držav še vedno občutek, da je nekaj boljšega vedno v rokah ’belske premoči’. "Jaz bi jo imenoval kar premoč Evrope in Severne Amerike," pravi in našteva: "začenši z lepotnimi standardi, zaradi katerih so nas ves čas zavračali, pa do tega, kako dojemamo življenje v naravnem okolju."

"Tako na primer velja, da če tvoje razmišljanje ni enako razmišljanju evropskih filozofov, v akademskem krogu Latinske Amerike ne obstajaš. In pa, da bi moral naš način življenja slediti tistemu, ki izvira iz premoči Evrope ali Severne Amerike. Vsakodnevno nas mediji prepričujejo, da pravilni življenjski slog izhaja iz evropskega ali severnomaeriškega načina življenja. Tega nam postavljajo kot edini pravilen primer," opiše posledice kolonializma, ki jih je še vedno čutiti v Boliviji.

Pa vendar imajo tudi staroselske skupnosti znanja in veščine, ki so se prenašali iz roda v rod in so pomembno vplivali na kakovost življenja in razvoj staroselcev. "Bolj kot za znanje gre za modrosti naših dedkov in babic. Tovrstna znanost nima nikakršnih znanstvenih metod, temveč je odraz življenja samega. Kaže se kot povezava med človekom in naravo. Eden od načinov, kako lahko ponovno razumemo to modrost, je, da se nujno vrnemo k svojim koreninam, ponovno najdemo dialog z naravo, poslušamo (mater) Zemljo, čutimo reko, živimo z vetrom, sobivamo z živalmi. Ponovno moramo postati Človeško bitje," poudari Vasquez Aliaga.

Svetloba in tema sta v ravnovesju
Staroselska ljudstva imajo svoje praznike in svojo kulturo, ki se jih trudijo ohranjati, čeprav kot posledica globalizacije v življenje vdirajo tudi drugi praznični dogodki. Med staroselskimi prazniki med ljudstvom Ajmara v Boliviji in pomembnimi dogodki Vasquez Aliaga izpostavi dan spomina na mrtve in volitve vladarjev. "Različne kulture verjamejo v neprekinjeno povezavo med življenjem in smrtjo, ki sta osnovni dopolnili razumevanju tega, zakaj smo tukaj, prisotni na tem svetu. Mi ne verjamemo v dvojnost dobrega in slabega, da bi bila ločena med sabo, temveč v to, da sta svetloba in tema v stalnem življenjskem ravnovesju," pojasni staroselski pogled na življenje na smrt.

Vladanje je bolezen, ki jo je treba razumeti
Zelo pomembne so tudi volitve vodij skupnosti, saj so, kot pravi, prepričani, da je oblast bolezen, ki se ji ne moreš izogniti in ki slej ko prej vpliva na skupnost, zato je treba znati z njo pravilno ravnati. Če jo želimo bolje razumeti, se je treba o tem pogovarjati, saj lahko le tako to bolezen bolje razumemo in z njo uspešno sobivamo.

Kot zelo pomemben element staroselskega življenja pa Vasquez Aliaga izpostavlja zabavo. Ta je nepogrešljiv element v staroselskem okolju, saj "vsak dan plešemo. Naša telesnost je utelešenje žive energije, ki jo delimo drug z drugim, z moškim in žensko. Najboljša formula, preko katere se pretakajo naši strahovi, sramežljivost in strasti, se odraža v plesnem ritualu. S plesom povežemo svoje življenje z zemljo, kjer živimo, in z našimi prednicami in predniki."

"Sem, če smo."
In kaj zanj pomeni dekolonizacija? "Pomeni mi spremembo življenja in miselnosti, pomeni na novo vzpostaviti koncepte, ki sicer zaničujejo staroselce. Pomeni mi zavesten vstop v kritiko in hkrati tudi samokritiko vsakdanjega življenja, ki ga živi vsak od nas. Oblikovati je treba nove prostore, kjer poleg bele najdejo mesto še druge barve kože našega človeštva, kjer enakovredno spoznamo avtohtone prebivalce in prebivalke domorodnih območij. S pojmom dekolonizacije bi na koncu zgodbe vsi in vse bili “mi” in “me”, ne več “oni” in “one”. Kajti namen ni samo dekolonizacija uma, temveč tudi telesa. Sem, če smo," poudari.

Ana Sofia Pinedo Toguchi – igralka, pedagoginja, sociokulturna menedžerka in direktorica umetniške skupine Arena y Esteras iz Peruja, pripadnica andskih ljudstev iz Peruja

Svet in avtohtona ljudstva Amerike so nastala iz skupne povezave s celotnim vesoljem. V tej kozmoviziji je vse prežeto z življenjem in deluje vzajemno, nihče ni več in nihče ni manj, vsi so si enakovredni, vse raste in se vzgaja v nameri, da bi življenje teklo v izobilju. Zahodna kultura s svojim prihodom to prekine, saj svet vidi in razume povsem nasprotno. Človeka postavi na najvišji položaj, vse mu je podrejeno. Staroselske kulture tega ne poznajo, živijo v harmoniji z vsem, kar je živo, kjer imajo vsi pravico do obstoja, voda, rastline, dež, živali, vsi so živi in nihče ni več in nihče ni manj. Tako pogled na svet staroselcev iz Peruja razlaga Ana Sofia Pinedo Toguchi.

Dodaja, da je bilo za staroselce zelo boleče, ko so bili prisiljeni sprejeti antropocentrično razumevanje sveta, ki je bil povsem drugačen od njihovega. So pa našli način, da so svojo kulturo vpletli v kulturo zahodnjakov in tako v svet posredovali pisan dialog različnih znanj in modrosti. Tako so ustvarili prostor, kjer tudi danes sobivata tradicija in sodobnost.

"Peru je država, kjer sta diskriminacija in izključevanje na podlagi rase, jezika in družbenega statusa še danes zelo močno prisotna," o tem na vprašanje o belski prevladi odgovarja Pinedo Toguchi. "Multikulturno perujsko ljudstvo, mešanih etničnih ozadij in polno raznolikosti, se je temu uprlo tako, da je ves čas ohranjalo svojo kulturo in s tem svojo prisotnost v družbi, kjer je premoč belcev še kako očitna. Tudi danes lahko vidimo, kako v našem Peruju toliko ljudskih kultur prebiva v sožitju, medsebojni ljubezni in naklonjenosti," pojasnjuje.

Čas in prostor nista linearna in strogo definirana
Drugačnost pogleda na svet je vidna tudi iz dojemanja pomena skupnosti in toka časa. "Civilizacijski model zahoda želi življenje nasilno spremeniti v dobiček, ki gre v korist peščice ljudi, davek pa plača ostala večina prebivalstva. V kozmoviziji, kakor jo dojemamo andska ljudstva, staroselci perujske Amazonije in Latinske Amerike, čas in prostor nista linearna in strogo definirana, temveč rezultat stoletij življenja in njegovega prepleta v vseh smereh in oblikah. Družine se tukaj združujejo in gradijo velike skupnosti, imenovane ayllu. Ayllu pripadajo še veliko večjim skupnostim, to so skupnosti narave, skupnost božanstev, skupnosti človeštva. Nam je pomembno, da se skrbi za življenje, za zemljo, za polje, da bi živeli v izobilju, da bi imeli vsi dovolj hrane, da bi vsi skrbeli za vse," pravi. Tudi vprašanje izobraževanja se dojema drugače in ne na "način, kakršnega so nam vsilili s šolskim sistemom". Tako učitelji ene od skupnosti v regiji Ayacucho pojasnjujejo, da ne poučujejo, ampak se vsi skupaj učijo.

Tudi pogled na spol je drugačen, saj briše hierarhijo med spoloma. "Tudi koncepta spola ne dojemamo na način, kakršnega nam želijo vsiliti. Ženska je zemlja, ona je seme, ker daje življenje in v tem smislu ženska ni postavljena v kuhinjo, ker bi bil njen položaj podrejen, temveč ker je kot ženska odgovorna za hrano, da nahrani telo, duha, celotno stvarstvo."

Družina je (tudi) ayllu
Družina je za andska ljudstva zelo pomembna, a ne v ožjem nuklearnem smislu, ampak v smislu aylluja oz. razširjene družine. Ta ima v andskih skupnostih zelo veliko vlogo. "Eden od pripadnikov skupnosti iz mesta Puno, nam je nekoč rekel: ’(Zahodnjaki) pridejo sem in nas gledajo s pomilovanjem, ker vidijo našo malo hišo iz opek in ker ne posedujemo veliko stvari. Ne zavedajo pa se, da hiša, kjer spimo, ni naš dom, temveč so naš dom gore, jezero, polje ... V tem smislu je razširjen tudi koncept družine, kajti k naši družini spadajo tudi ptice, hribi, ki so naši dedje, voda, ki je naša mati, rastline, ki so naši bratje, in živali, naši sorodniki. To je povsem drugačen odnos, v katerem sta najpomembnejša medsebojna ljubezni in spoštovanje. Nihče ni nič več in manj od nikogar in vse deluje, vse izhaja iz ljubezni," pojasni Pinedo Toguchi.

Ne poučujemo, ampak se vsi učimo
V andskih skupnostih se znanje ne poučuje, temveč se izmenjuje: "Vsi se učijo, vsi od vseh, uči dedek, uči otrok, uči polje, uči gorski vrh, uči podnebje, in ta koncept je precej drugačen od sodobnega izobraževalnega sistema, tako v sami strukturi kot v smislu same institucije." "Drugi pomemben vidik je tudi to, da je staroselska znanost, še posebej v Peruju, močno razvrednotena in podcenjena, morda tudi za to, ker zanjo niso uporabljali pisanega jezika," izpostavi in kot primer navede vozljane vrvice, imenovane quipus, ki so jih uporabljali v komunikaciji precej zapletenega jezika andskih staroselcev.

Staroselska znanost? Da. Pomislimo na Inke.
Kot primere staroselske znanosti Pinedo Toguchi izpostavlja tehnologijo, ki se kaže v obliki arhitekture, omeni hidravlični inženiring, pa koledarje, izdelavo tkanin, poznavanje naravne medicine. Ne gre le za del dediščine staroselcev, temveč znanost, ki se je ohranila do današnjih dni in je še vedno v uporabi. Prav zato je inkovska kultura ena izmed izvornih kultur, maternic človeštva. "Mislim, da se je tukaj pomembno opomniti, da znanosti ni razvila samo moderna družba. Na takšno dojemanje vpliva pomanjkljivo znanje sodobnega človeka in njegove civilizacije o tem, kako so živele in kako so univerzum razumele stare kulture," pravi. Andska ljudstva veliko pozornosti namenjajo tudi odnosu človeka z drugimi oblikami življenja, kar izhaja iz dediščine preteklih generacij. "Pri tisočletnih ljudstvih je bil izrednega pomena dostop do znanja z doživljanjem duhovnega sveta. Povsem jasno je, da se znanost ne more obravnavati ločeno od njega, in prav to je omogočilo njeno moč, ki se je ohranila vse do danes," je prepričana Pinedo Toguchi.

Praznik kot stik z vesoljem
Tudi Ana Sofia Pinedo Toguchi potrjuje, da je moderni svet veliko svojih praznikov vsilili kot del trga in potrošništva, in dodaja, da zahodna civilizacija na tak način pojmuje tudi vlogo koledarja. "V staroselskih kulturah Peruja so prazniki še kako pomembni, saj ohranjajo vez z vesoljem ter s tem spoštovanjem življenja. Ob praznikih, kot so na primer dan matere zemlje, enakonočje ali dan, ko se začne deževje, se opravi zahvalna daritev. Na praznični dan imamo priložnost, da se kot človeška bitja zahvalimo vesolju za zdravje, zemljo, dež. To vidim kot največjo razliko med nami in Zahodom," pojasni.

Marija in mamacha Carmen
Seveda pa se tudi v Peruju ob praznikih pojavlja sinkretizem, združevanje različnih, tudi nasprotujočih si nazorov in elementov. "Na primer kip device Marije oblečejo v več plasti tradicionalnega ženskega krila, pollera in jo poimenujejo mamacha Carmen. Ob njenih nogah sta simbolično upodobljena Luna in Sonce. Ob takšnem prazniku se tako ne pleše le v čast mamachi Carmen in devici Mariji, temveč tudi mami killi oz. mami luni, se ji zahvali za vse, kar nam je podarila, in se prosi za zaščito," spajanje različnega ponazori Pinedo Toguchi. Nekatere skupnosti imajo tudi čisto svoje praznike, ki so se rodili iz življenja v tem okolju, in tako se v zahvali in priprošnji nanj tudi nanašajo.

Dekolonizacija je za Ano Sofio Pinedo Toguchi izjemno pomembno politično in ideološko gibanje, ki je bilo v državah, kot sta Bolivija in Ekvador, tudi precej uspešno. "Verjamemo, da dekolonizacija ponuja možnost, da zruši vzorce in odpravi stigme, ki jih je prinesel razvoj in zaradi česar se še vedno prezirajo staroselske kulture. Dekolonizacija se mora zgoditi v mišljenju, dekolonizirati se mora telo, kjer je suženjstvo še globoko ukoreninjeno, prav tako se mora aktivirati v ukoreninjenih vzorcih vsakdanjega življenja. Z dekolonizacijo lahko dosežemo dialog, v katerem se vzajemno in enakovredno izmenjujejo starodavna znanja z modernimi oblikami življenja," poudari.

Mateus Tremembé – eden od mladih voditeljev ljudstva Tremembé, ki živi na obalnem območju brazilske zvezne država Ceará.

"Glavna razlika, ki jo opažam med zahodno kulturo in kulturo staroselcev, je v povezanosti z naravo, v povezanosti z duhovi narave, z živalmi, z rastlinami. Staroselci to vez ohranjamo z načinom življenja, ki se prenaša iz roda v rod, preko katerega se učimo, da je skrbeti za Mater Zemljo enako skrbi za naše lastno telo, saj smo del njenega. Ko varujemo našo mater, ščitimo to, kar nam je najpomembnejše, prihodnost naslednjih generacij. Ta skrb tvori najpomembnejši del naše zgodovine, naše identitete in naše kulture, in učimo se je od naših voditeljev, starešin, naših žensk, ribičev in poljedelcev znotraj ozemlja, na katerem živimo. Od njih se učimo razumevanja, da avtohtone rastline in drevesa niso pomembni samo zaradi svojih sadežev, temveč tudi zato, ker so zdravilna in nas zdravijo. Vemo, katero lubje dreves se uporablja pri izdelavi zdravilnih pripravkov, vemo, katero lubje zdravi tako duha kot fizično telo," pojasnjuje Mateus Tremembé, iz ljudstva Tremembé, v Braziliji.

Zemlja je mati, in ne predmet, ki se izkorišča
Ljudstvo Tremebé v nasprotju z zahodno kulturo Zemljo dojema kot mater in ne, kot pravi "predmet, ki mora za vsako ceno pridelati hrano, in da bi se to doseglo, se uporabljajo strupi, s stroji se luknja tla, ki so sveta, sekajo drevesa in uničuje narava. Vse to vodi pohlep kapitalizma, pohlep po denarju." Njegovo ljudstvo se zato bojujejo za drugačno prihodnost, prihodnost, v kateri bodo rastline in živali ohranjene za prihodnji rod. Ljudstvo Tremembé sebe dojema kot del "Matere Zemlje", kot del narave, s katero smo vsi povezani, zato je treba to vez obnavljati iz dneva v dan, "ko živimo sredi njenega telesa".

Ljudstvo pozna tudi posebno molitev, s katero vez z Zemljo obnavljajo. "S to molitvijo in s tem obredom pokažemo, da nismo pohlepni kot zahodna civilizacija, ki nam večkrat poskuša pridigati in pokazati, da več kot imaš, več veljaš. Ne, naša staroselska kultura nas uči, da deliti pomeni pomnožiti in da moramo znanje vedno deliti in širiti," pravi Tremembé.

Ko industrializacija in razvoj prinašata uničenje

Industrializacija je posegla tudi v tradicionalno ozemlje ljudstva Tremembé, kar po njegovih besedah s sabo prinaša takšen projekt modernosti in razvoja, ki grozita, da bosta uničila identiteto kulture ljudstva, katere bistvo je v tem, "da stojimo s stopali globoko posajenimi v zemljo, in smo kot skupnost ukoreninjeni v zemljo, kjer živimo. Razvoj nam bo vzel to, kar je za nas najsvetejše, in to je ravno povezanost med nami."

Negativne strani prinaša tudi razmah potrošništva, ki kot pravi Tremembé, kljub temu da prinaša tudi nekatere pozitivne plati, razdiralno vpliva na njihove družine, ker poglabljajo prepad med otroci in starejšimi. In kar je še pomembneje, industrializacija prinaša tudi industrijsko pridelano hrano, "ki predstavlja grožnjo naši prehranski varnosti in suverenosti." "Onemogoča nam uživati zdravo avtohtono hrano, ki so nam jo zapustili naši predniki, ogroža našo genetsko dediščino. Mi čutimo veliko odgovornost do prihodnosti naših družin, naših otrok, naše mladine, naših žensk, naših ribičev in poljedelcev. Zato varujemo in branimo svojo zemljo, zato skrbimo za svoja drevesa, svojo reko, lagune in sipine, ker razumemo, da so del našega lastnega telesa. Razumemo, da je to vedno naša glavna naloga, dan za dnem, brez prestanka," poudari.

Dekolonizirati je treba egoistično razmišljanje Zahoda
Na vprašanje, kaj mu pomeni dekolonizacija, Mateus Tremembé odgovarja, da je nujno dekolonizirati egoistično razmišljanje Zahoda. Dodaja, da je prihod kapitalizma že uničil gozdove, zastrupil ribe, "razrezal našo mater Zemljo, jo preluknjal, uničil vse naše bogastvo". Kot pravi, je treba "ustaviti ta genocid, to etnično čiščenje, izsekavanje gozdov in požige v naši Amazoniji. Naša staroselska kultura nam to narekuje. Kako žalostno je, da želijo bogati beli ljudje uničiti to, za kar so se borili naši predniki in prelivali kri v želji po ohranitvi."

Nasilje in rasizem kot zahvala
In še: "V zahvalo za to, da se vsakdan bojujemo za Mater Zemljo in jo varujemo, od zahodne družbe prejemamo nasilje, posilstva, rasizem. Zaradi našega boja za ohranitev Matere Zemlje, naših običajev in tradicije, si nas želijo podrediti kot manjvredna bitja. Vsi skupaj moramo delati na dekolonizaciji, da bi ljudje razumeli, da mi smo del Matere Zemlje, da predstavljamo del rešitve problema podnebnih sprememb. Staroselska ljudstva smo del narave. Smo kot drevo, ki mu režejo veje. Vendar bomo zdržali tudi to, saj naše korenine segajo globoko v zemljo, kjer živimo."

Kot pravi, se staroselci dobro zavedajo, da se nad njimi izvaja okoljski rasizem in da njihova vloga varuhov gozdov zahodni družbi ostaja nevidna. To realnost, v kateri Zahod, namesto da bi pomagal ohranjati naravo, deluje v smeri njenega uničevanja, je treba po njegovem mnenju spremeniti.

Zato njegov poziv: "Zahodna družba se vede, kot da so beli, bogati ljudje boljši in več vredni od nas, staroselskih prebivalcev. Toda moje vprašanje je usmerjeno v prihodnost. Na prihodnost vas, ki živite v mestnih središčih in ki se danes prehranjujete le s tem, kar proizvede podeželje. Bomo v prihodnosti imeli dovolj denarja, da si bomo lahko privoščili zrak, ki ga dihamo? Mnogokrat sem slišal naše starešine omenjati pregovor, ki pravi, da se bo človek zavedel, da ne more jesti denarja šele takrat, ko bo posekano zadnje drevo, ko bo zastrupljena zadnja riba in ko bo uničen še zadnji del sveta s čistim zrakom, šele takrat mu bo postalo jasno, da se denarja ne da jesti. Denar ljudem ne more kupiti prihodnosti. Dekolonizirati je treba zahodno miselnost, katere industrializacija, potrošništvo in lepotni standardi delajo kulturo tradicionalnih, staroselskih ljudstev povsem nevidno. Staroselska ljudstva ne predstavljamo nikakršne ovire razvoju. Staroselska ljudstva ponujamo številna semena drugačnih prihodnosti, potencialno bolj trajnostnih, bolj zrelih, in, v več pogledih, nezamisljivih."

Leonard Ndlovu – starešina ljudstva Zulu iz Johannesburga v Južni Afriki

"Razlika med kulturo Zahoda in staroselsko kulturo je v tem, da je naša staroselska kultura skromna in zadržana, medtem ko je zahodna kultura glamurozna in zelo hitra," o razlikah razmišlja Leonard Ndlovu iz skupnosti Zulu. Nekaj podobnosti seveda obstaja in kot primer navaja poroko, ki je po njegovem mnenju pomembna v obeh svetovih. "Razlika pa je v tem, da v naši kulturi moški plača iLobolo (doto op. a.) bodisi v gotovini bodisi v kravah, nato pa ženska spremeni svoj priimek v priimek svojega moža. Dota je znak hvaležnosti moža svojemu tastu, očetu svoje žene, vendar pa pogoje plačila določi ženina družina, ki pove, koliko krav (ali gotovine) si želi. Pomembno je, da gre za gotovino, ne pa bančno nakazilo," ponazori običaj sklepanja porok v skupnosti Zulu .

Znanje se prenaša ustno in z obredi
Staroselska znanost v Južni Afriki po njegovih besedah ni nič drugega kot tradicionalni in kulturni način življenja, spopadanje s težavami in njihovo reševanje. "Če vzamemo za primer nadlogo, imenovano covid-19. Rečeno nam je bilo, naj se cepimo. V naši kulturi bi se preprosto ’kuhali v pari’ in pili afriška zelišča, kot je denimo uMhlonyane (Artemesia ali afriški pelin) in virus bi se ti preprosto izognil."

Znanje se v skupnosti Zulu tradicionalno prenaša od ust do ust, večinoma s pripovedovanjem zgodb in izvajanjem obredov. Obrede se izvaja iz različnih razlogov, slabih ali dobrih, pri čemer pogosto zakoljejo kozo in zvarijo tradicionalno afriško pivo, da pomirijo prednike/bogove in da je komunikacija z njimi pri iskanju usmeritev in njihove modrosti enostavnejša. Mlajša generacija ob obredih spozna, kako potekajo njihovi družinski rituali, in to prenašajo iz roda v rod, zato je pomembno, da se obreda vedno udeležijo vsi člani družine.

"V naši kulturi imamo starodavne obrede, ki so si jih zamislili že naši predniki in jih izvajamo še naprej, čeprav so ta dva, ki ju bom omenil, prepovedali britanski kolonialisti in pozneje režim apartheida, naš pokojni kralj, Njegovo veličanstvo Kralj dobre volje Zwelithini, ki je preminil lani, pa ju je obudil," pojasnjuje. "Poznamo slovesnost, imenovano uMkhosi woKweshwama (Festival prvih sadežev). Med tem dogodkom se Amabutho (kraljeva vojska op.a.) bori in ubije bika z golimi rokami, nato pa svojo moč preda kralju. Vsakoletni in slavni obred je tudi uMkhosi wo Mhlanga (Ples trstičja op. a.). Tu se vsa mlada dekleta slavnostno oblečejo v svoja čudovita in barvita tradicionalna zulujska oblačila, med njimi pa si kralj izbere svojo novo ženo."

Ndlovu še doda, da njegova skupnost spoštuje tudi božični dan in velikonočne praznike, ker, kot pravi "smo ljudje, ki verjamemo v Stvarnika vesolja, Boga." "Ne sledimo pa praznikom, kot so t. i. Boxing Day, dan zahvalnosti itd. To so prazniki za bogate ljudi," je jasen.

Kaj je dekolonizacija? Lastništvo zemlje!
Za Ndlovuja dekolonizacija pomeni predvsem dostop do lastne zemlje, saj zanj le to pomeni svobodo. Ob tem poudarja, kako visoke so najemnine v Johannesburgu. "Trenutno živimo v Johannesburgu, kjer plačujemo drago najemnino belim najemodajalcem. Trpimo. Večina mladih dela vsak dan od 8. do 17. ure in ko ob koncu meseca prejmejo plačilo, porabijo 70 odstotkov svoje plače za plačilo najemnine, vse zato, ker nimajo svoje zemlje .... Zame je to to! Zemlja! Zemlja! Zemlja! Z zemljo lahko pridelam svojo zelenjavo, sadje, koruzo … ali pa zgradim infrastrukturo, kot je koča ali stanovanja, ki jih lahko oddam v najem. Le tako lahko v življenju dosežem ekonomsko svobodo," razloži Ndlovu.

Ko te vzgajajo z mislijo, da je belec vedno "šef"

Premoč belcev je bila po njegovih besedah vedno povezana z rasno in finančno segregacijo. "Vzgajali so nas z mislijo, da je belec boljši, temnopolti pa manjvredni. Že od malega smo verjeli, da je belec 'šef', ne glede na starost. Če si videl belega otroka, si videl šefa in si ga moral tako tudi ogovoriti. Mladi še danes to doživljajo na svojih delovnih mestih. Res danes že najdete tudi veliko temnopoltih ljudi tudi na višjih položajih, ki pa zaslužijo manj kot njihovi beli kolegi na istem položaju," razlaga neenakost v Južni Afriki.

Kako globoko je ta neenakost zakoreninjena, razloži s primeri. "Celo pes belca je včasih prepoznal temnopoltega človeka, ko ga je videl, saj je bil naučen, da ga mora ugrizniti. Pred dvema letoma je belec ustrelil in ubil svojega temnopoltega kmetijskega uslužbenca z ’opravičilom’, da je mislil, da je pavijan. Tako da vidite, da je v naši državi še vedno belska prevlada. Seveda ne moremo slikati vseh belcev z istim čopičem in reči, da so vsi rasisti, ker so nekateri med njimi tudi dobri in prijazni."

In za konec Leonard Ndlovu citira Nelsona Mandelo, ki je nekoč dejal: "Nihče se ne rodi s sovraštvom do drugega človeka zaradi barve njegove kože, preteklosti ali religije. Ljudje se morajo sovraštva priučiti, in če se lahko naučijo sovražiti, se lahko naučijo tudi ljubiti, saj je ljubezen za človeško srce naravnejša kot njeno nasprotje." O tem je prepričan tudi Ndlovu.

Bayron Van Wyk – pripadnik etnične skupine Rehoboth Baster iz Namibije, aktivist in strokovnjak za dekolonizacijo

V svetu, ki je globaliziran, je težko potegniti mejo med avtohtonim in zahodnim, pri čemer pa je treba poudariti, da se je v zgodovini na ta dva pojma gledalo kot na "diametralno nasprotje" in skozi hierarhično prizmo, v kateri je 'zahodno' pomenilo superiorno, 'afriško' pa nekaj, kar je slabše in manjvredno, pravi Namibijec Bayron Van Wyk. 'To je tisto, kar je strokovnjak za dekolonizacijo Frantz Fanon poimenoval območje bivanja in območje nebivanja. To pomeni, da ni bilo vedno prostora za 'biti Afričan', da je bilo biti Afričan nekaj, kar je bilo treba prezirati in celo uničiti," pojasnjuje.

Posledice kolonializma: ko te lastna skupnost ocenjuje glede na zunanji videz
Van Wyk kot primer navede svoj lastni izvor. Je pripadnik etnične skupine Rehoboth Baster, katere pripadniki so potomci belih kolonialistov iz 17. in 18. stoletja in afriških žensk, pa tudi malajskih in indijskih suženj iz jugovzhodne Azije. Beseda 'baster' izvira iz afrikanerske besede za "mešanca", kar izhaja iz kolonialnih predstav o večvrednosti določenih barv kože, pripadniki skupine pa danes živijo v Namibiji in na severozahodu Južne Afrike. "V skupnosti so barva kože, tekstura las in celo barva oči zavzeli pomembno vlogo v družbenih odnosih. Prednost so imeli svetlejši odtenek kože, ravnejši in bolj svilnati lasje ter modra ali zelena barva oči. Če si imel vsaj eno od teh bioloških lastnosti, si se z lahkoto premaknil navzgor po družbeni hierarhiji, si zagotovil boljši družbeni položaj in pridobil več družbenega spoštovanja. Vse to se je odrekalo tistim članom skupnosti (vključno z ljudmi, kot je moja družina), ki so imeli temnejši odtenek kože in bolj grobe, 'kroes' lase," pojasnjuje Van Wyk.

Dodaja, da se je omenjeno prepričanje o več- in manjvrednosti npr. pri otrocih zakoreninilo celo do te mere, da so ti otroci, ko so odrasli in postali starši, svojim otrokom svetovali 'vat vorentoe', kar bi v ohlapnem prevodu pomenilo, da naj si najdejo življenjskega partnerja z družbeno bolj sprejemljivimi biološkimi lastnostmi, torej svetlejšim odtenkom kože in bolj ravnimi lasmi.

"Prevlada belcev je nekaj, s čimer sem imel med odraščanjem zelo osebne izkušnje. Tudi kot mlad odrasel in v namibijskem smislu ’rojen svobodno’ (to je nekdo, ki se je rodil po osamosvojitvi države leta 1990 op.a.), se s tem srečujem. Danes bi izraz rojen svobodno moral pomeniti, da bi bili vsi svobodni in ne bi smeli imeti več nobenih neposrednih izkušenj z nadvlado belcev, kot so jih denimo imeli naši predniki, vendar ni tako," pravi Bayron Van Wyk.

Dejstvo je namreč, da kolonializem preživi formalno dekolonializacijo/neodvisnost kolonij in se nato celo vzdržuje s pomočjo strukturnih sil v postkoloniji. "Te strukture so zasnovali kolonialisti in zaradi pomanjkanja 'ustrezne' reforme postkolonialnih vlad so te strukture tudi obstale. To je tisto, kar so znanstveniki poimenovali kot kolonialnost. S kolonialnostjo se tako srečujemo vsak dan na univerzitetnih kampusih, kjer študiramo, v naših lokalnih trgovinah z živili, v vladnih uradih, tudi ko potujemo med državami na afriški celini in drugod – kolonialnost je prisotna," poudari.

Gre torej za nekakšno kontinuiteto, na katero v Namibiji in drugod po Afriki opozarjajo tako znanstveniki kot umetniki in aktivisti. Kot pripoveduje Bayron Van Wyk se zato, da bi kolonialnost odpravili, vrstijo pozivi k temu, da bi nekdanje kolonialne prostore in zgradbe namenili za lokalne kulturne in druge dejavnosti in s tem premagali trpko zgodovino, ki jo predstavljajo."To so zgradbe in prostori, v katerih temnopolti v preteklosti niso bili dobrodošli ali pa jim je bil dostop celo prepovedan, v katerih so se sprejemali zatiralski kolonialni zakoni, ki še vedno obstajajo, kot so zakoni, povezani s splavom, homoseksualnostjo, pravicami žensk in LGBTQA+ skupnostjo. Prav tukaj, kjer so nastajali, bi jih lahko tudi reformirali in odpravili," pravi Van Wyk.

Ko je avtohtono znanje ne le nepomembno, ampak celo neveljavno
Ko gre za avtohtono znanost ali znanje, ga je, kot pravi, doletela usoda kolonializma. Obravnavalo se je kot nepomembno, celo za neveljavno. Privilegij so imeli zahodni sistemi znanja. Tako na univerzah 'slavijo' prispevke zahodnih učenjakov, filozofov, umetnikov, Afričani pa so le redko priznani. Kot pravi, sicer prihaja do sprememb, zlasti v Južni Afriki, kjer se pojavljajo zahteve po dekolonizaciji učnega načrta in uvajanju tudi afriških načinov poučevanja in učenja.

"Naj navedem še en primer, ki omenjeno dokazuje. V Windhoeku, glavnem in največjem mestu Namibije, v soseski Academia, ki obdaja glavni kampus Univerze v Namibiji (UNAM), so bili številni zahodni učenjaki nagrajeni in 'vtisnjeni' v ulično pokrajino. Tam je tako, denimo, Hegelstrasse ali Heglova ulica, poimenovana po nemškem filozofu Heglu. In to je človek, ki je na Afriko in njene ljudi gledal kot na ljudi brez zgodovine. Seveda to izvira iz časa, ko so afriški načini pridobivanja in prenašanja znanja, ki so potekali preko govorjene besede, telesnih predstav in umetniških del, veljali za manj vredne od pisane besede, ki so jo uporabljali takratni Evropejci.".

Omenjeno delitev po njegovih besedah poslabšuje tudi odnos do dostopnosti univerzitetnega izobraževanja. "Danes se v Academii po kampusu dvigajo nove večnadstropne hiše v lasti nastajajoče postkolonialne temnopolte elite, medtem ko študentska stanovanja na univerzi ostajajo zelo velika težava. Večina študentov živi v barakarskih naseljih, daleč stran od kampusa, onkraj Katuture, zgodovinsko označene soseske za temnopolto prebivalstvo mesta. Prisiljeni so živeti v barakah in se ure voziti v kampus, kjer so se – implicitno – učili, da je njihov obstoj vprašljiv. To so stvari, s katerimi se srečujejo študenti, in to je treba nujno obravnavati, ne le pri univerzitetnih oblasteh, ampak tudi drugje," je jasen Van Wyk.

Lekcija dekolonizacije: politična osvoboditev ne vodi nujno do družbenih sprememb
Zato je dekolonizacija za Van Wyka nenehni boj. "Če nas je dekolonizacija česa naučila, je to, da politična osvoboditev ne vodi nujno do družbenih sprememb, za katere si prizadevamo. Je sicer del tega, vendar moramo pogledati tudi onkraj nje. Zato se boj nadaljuje za številne mlade Namibijce, ki si prizadevajo za boljše ekonomsko življenje zase in za svoje družine, saj je na novo pridobljeno postkolonialno bogastvo zdaj skoncentrirano v rokah nekaj temnopoltih elit." Vendar pa materialno bogastvo ni edino, česar si želijo mladi Namibijci, ampak, kar se kaže tudi v aktivizmu dekolonialnih umetnikov, kot poudarja Van Wyk, iščejo tudi tesnejšo in intimnejšo (beri: duhovno) povezanost s seboj in drugimi, tj. nove načine obstajanja. "Kot dekolonialni učenjaki samo praskamo po površini nečesa, kar je veliko večje, in ne vemo, kako bi se lahko razpletlo, toda tisto, o čemer smo v tem trenutku prepričani, je, da lahko vidimo znake, pozitivne znake, da se nekaj dogaja. Lahko rečem, da smo tega veseli," konča razmišljanje Van Wyk.

Abhišek Kumar – plesni pedagog in koreograf, direktor Dreamcatchers India, iz Biharja v Indiji

"Izkušnja z naše turneje po Evropi mi je dala misliti," o razlikah v dojemanju družbenih kategorij v različnih kulturnih okoljih razmišlja Abhišek Kumar. "Tu imajo ljudje pravico, da se sami odločijo, kateremu spolu pripadajo. Pa tudi, koga bodo ljubili. Indijcem je zelo težko sprejeti takšno razmišljanje. Prihajam iz severovzhodnega dela Indije, države Bihar. V moji pokrajini družina še vedno izbere moža za svojo hčer. Moža, ki ga v življenju še nikoli ni videla ali srečala. Temu pravimo dogovorjena poroka. Poroka iz ljubezni pri nas še vedno ni tako pogosta. Torej, če se že dekleta in fantje ne smejo odločiti sami zase, si lahko mislite, da je ljubezen med fantoma ali ljubezen med dekletoma še zelo daleč," pravi.

Uspeh je sreča
Kumar osebnega uspeha ne definira kot posledico dobre službe, položaja v podjetju … Zanj je uspeh to, da si srečen in osrečuješ druge."Če ste srečni, ste uspešna oseba skozi vse življenje," poudari. Tudi prijateljstvo zanj ni to, da te ljudje držijo za roke v tvojem srečnem trenutku. "Zame se pravo prijateljstvo pokaže, ko si sam, depresiven ali se boriš s svojimi notranjimi težavami. Če v tistem trenutku kdo pride k vam in te prime za roko ter reče: 'S tabo sem,' to je zame pravo prijateljstvo," pravi.

Če nekoga obsojate, ne boste našli razumevanja niti zase
Njegovo doživljanje sveta vključuje ustvarjalnost, odprto srce, odprt um in samorefleksija, saj samo vse to vključuje celoten spekter ustvarjalnosti. Prepričan je, da samo s samorefleksijo rasteš in napreduješ v svojem življenju. "Zunaj nas, posameznikov, je veliko svetov, znotraj nas pa prav tako poseben in neverjeten notranji skriti svet vsakega posameznika. Z očmi vidimo samo zunanji svet, a če ste sposobni najti tudi svoj notranji svet, potem lahko razvijete svoje večdimenzionalno mišljenje odprtega srca in uma. To vključuje tudi obsojanje drugih - če nekoga obsojate, nikoli ne boste našli globljega razumevanja ne za druge ne zase. Za razvoj večdimenzionalnega mišljenja morate najprej začeti sprejemati ljudi, takšne, kakršni so, brez obsojanja, ampak z ljubeznijo," pojasnjuje svoj pogled na življenje.

Človečnost je na prvem mestu
Tudi sicer je njegov pogled na svet vključujoč in poln strpnosti: "Verjamem v en svet. Verjamem, da si lahko podamo roke ne glede na to, katere barve so. Po mojem mnenju ima vsak pravico živeti na tem svetu in biti srečen in ima pravico, do tega, da ne trpi. Vsak ima pravico do svobode. Imamo samo en čudovit svet z različnimi verami, kulturami, možnostmi. To je čudež zase. Mir in polno malih zadovoljstev. Obstajajo posebna vesoljstva, rituali in trenutki, kjer lahko človek razišče pravico do življenja."

Prav zato pravi, da ne verjame ne v dekolonizacijo ne v kolonizacijo, saj je prepričan, da smo vsi ljudje eno. In to je sporočilo, ki ga svetu predaja kot Indijec. "Zame je človečnost na prvem mestu," poudari.