V osmi sezoni podkasta Številke govorimo o besedi osebno. Tokratna gostja je novinarka in voditeljica Vala 202 Uršula Zaletelj, ki je pred kratkim prejela nagrado Društva novinarjev Slovenije (DNS) za dosežke mladih novinarjev, ki so v poklicu manj kot pet let. Vabljeni k poslušanju pogovora, v katerem se je razgovorila o svojem delu, sočutju, treniranju atletike, popravnem izpitu iz matematike in številnih drugih temah.

Sorodna novica Znani nagrajenci novinarskega ceha: med njimi tudi Ksenija Horvat in Uršula Zaletelj z RTV-ja

Ali vas je nagrada DNS-ja presenetila?
Letos me je presenetilo več dogodkov, februarja bom dobila otroka, potem pa je prišla še nagrada za mlado novinarko leta. To me je presenetilo. Po naravi imam težave s sprejemanjem komplimentov, pohval in nagrad. Seveda se jih razveselim, veliko mi pomenijo. Za nekoga, ki je v poklicu manj kot pet let, ni večje nagrade, kot je stanovska. A potem se pridružijo vsi dvomi: Ali sem prava? Kdo vse bi si to zaslužil? Samo v naši pisarni jih je mnogo. Potem pa pride še strah ali bolje rečeno izziv, ali bom upravičila pričakovanja. Ali bo nemara nekdo 'razkrinkal', da ne vem dovolj. To je strah vseh novinarjev, kadar koli se lotiš neke teme, o njej želiš izvedeti čim več, hkrati pa se zavedaš, da imaš omejitve − časovne, raziskovalne, umske, intelektualne ... Nekje boš moral potegniti črto, na koncu tudi vsega ne moreš povedati, ti si tisti, ki odbira informacije. To me mogoče malo bremeni ob pohvali. Ali mi bo uspelo upravičiti pričakovanja, ki so morda prišla z nagrado (čeprav se ta podeljuje za nazaj).

Iz stavka 'ne vem dovolj' razumem samokritiko, a vseeno je treba razlikovati proces ustvarjanja nekega krajšega prispevka ali raziskovalne naloge, ki lahko traja tudi več let. Znanje gre v obeh primerih razumljivo različno globoko.
Res je. Žanri se med seboj razlikujejo, od reportaž do komentarjev. 'Hard news' je nekaj popolnoma drugega. A vseeno, vedno se ti zdi, da bi lahko vedel nekaj več (smeh).

V svojem prvem odzivu ste poudarili pomen dobrega kolektiva na Valu 202.
Mogoče mi največ pomeni, da to niso samo moji kolegi, ampak tudi prijatelji. Niso samo profesionalni sodelavci, to pomeni, da ves čas prehajamo med profesionalnim in zasebnim, res izhajamo iz najboljših namenov v obeh smereh. Moji kolegi so moji mentorji, zavezniki in zaupniki. Oni so tisti, ki me učijo, kako početi. Domišljam si, da sem neka lepljenka vseh, kar seveda nisem, vmes je tudi kaj mojega (smeh). Dali so mi osnove valovskega dela. Na začetku študija sem si predstavljala, da bom stroga novinarka (smeh). Potem pa sem prišla v drugačen prostor, kjer se novinarstvo povezuje z ustvarjalnostjo, in to je tisto, kar mi je všeč v tem kolektivu. Da so ustvarjalni in upajo iz okvirjev ter so drzni. To se sliši v programu, oddajah in produkciji. Tudi zato se jim moram zahvaliti.

Na eni strani torej vpetost v kolektiv, na drugi strani pa izrazito cenite svobodo pri svojem delu, da lahko naredite vse od ideje, izvedbe, produkcije do montaže.
To mi ogromno pomeni. Rada imam delo v kolektivu, a če izhajam iz tega, da sem trenirala individualne športe, je jasno, da stvari rada počnem sama. Največji izziv mi je, da lahko sama izberem sogovornika, seveda po posvetu in uredniški potrditvi, ga sama posnamem in sama pripovedujem njegovo zgodbo. Sama izberem podlage, učinke, linijo upovedovanja. Ne predstavljam si, da bi mi kdo odvzel kateri kos te sestavljanke, ker bi bila potem izgubljena. To ni sindrom perfekcionizma, bi si želela, da je kaj tega v meni (smeh).

Posebej ste bili izpostavljeni za linije upovedovanja. Kako jih iščete?
Z eksperimentiranjem. Radio je tisti (s)lepi medij, ker preseneča. To je njegova največja vrednost. Seveda obstajajo sidrne vsebine, novice ob določeni uri ... Vse to razumemo, to mora stati, da poznamo formo in vemo, kje smo se znašli. A radio je tisti, ki ti nekaj da, in ne veš, kaj ti bo dal. Ni slike, ki bi ti nekaj napovedovala ali obljubljala, ampak je tisto, kar spustiš v eter. To mi je izredno pomembno, včasih si drznem storiti tudi neke stvari, ki se na koncu ne izkažejo prav za dobre. Skupina Batista Cadillac ima skladbo Pust' me do besede, meni se je zdelo blazno zabavno, da bi polovico pesmi govorila in izpostavila, kako so nekateri ljudje neotesani. Seveda sem na koncu trapa izpadla jaz (smeh). S takimi presenečenji in eksperimenti lahko ugotoviš, kaj želiš početi in na kakšen način vzdramiti poslušalca. Lahko si dovoliš nepričakovane trenutke, ki si jih lahko dovoliš samo na radiu: govoriš o neki futuristični temi, v podlagi pa vrtiš Vivaldija (smeh). Težava pa je, če se zaradi negativnih kritik ustaviš pri nadaljnjem eksperimentiranju. Včasih se prav iz napak rodijo čudovite stvari. Prav pri eksperimentiranju grem največkrat čez sebe.

Novinarje na začetku radijskega ustvarjanja zelo pogosto čaka naloga snemanja anket na terenu, pri čemer vas sodelavci opisujejo kot izrazito uspešno. Kako vam uspe prepričati mimoidoče, saj je najbrž pogosto samodejen odziv 'nimam časa, mudi se mi'?
Ljudi šokiram. Običajno snemam v Ljubljani, pa jim res glasno in s smehom rečem: 'Zdravo, imate minuto za anketo?' (smeh). S tem prebijemo led, ljudje se zdrznejo, ustavijo, in še preden najdejo izgovor, da se jim mudi na vlak ali v službo, privolijo in vprašajo, ali bo trajalo samo minuto. Na koncu se vedno zaklepetamo in traja dlje. Anketa je pristna izkušnja stika z ljudmi. To je fantastična forma, slišiš ljudi in ulico, to je nekaj najboljšega. Potem srečuješ ljudi, ki jih že poznaš, na tržnici dobiš kakšno mandarino, poznaš kavalirje ... Z ljudmi spleteš vezi, ki so sicer kratkotrajne, a o njih in njihovem življenju izveš veliko.

O sebi pravite, da vas zanimajo fenomeni vseh vrst, kar demonstrirate z različnimi oddajami, morda še najbolj z Liki. Warhol je rekel, da vsakega v prihodnosti čaka 15 minut slave. Bi lahko naredili portret o (skoraj) komer koli?
O tem sem že razmišljala. Banksy pa naj bi rekel, da bo vsak v prihodnosti deležen 15 minut anonimnosti. Ob tem sem se vprašala, ali se res da iz vsakega človeka izvleči zgodbo in ali si jo vsak sploh zasluži. V času, ko sami ustvarjamo zgodbe, sem si odgovorila, da si vsak te pozornosti ne zasluži. Prepričana sem, da ima vsak svojo zgodbo, ki se jo da upovedati na zanimiv način, a čisto vsak človek si ne zasluži zgodbe. Želim si poiskati ljudi v anonimnosti, ki si želijo to anonimnost predreti. Zgodba mora biti zanimiva, ne morem narediti čudeža iz nekoga, ki nima kaj povedati. Takih ljudi je malo, ti, ki pa so, so res vredni zlata. To so ljudje, ki ne delajo le zanimivih reči, ampak imajo zanimiv pogled na svet. Večinoma so prijazni, topli in odprti, čeprav niso vajeni medijskega nastopanja. To me vedno preseneti, pridem k njim, me pogostijo, nekateri me celo pobožajo. Kdo ima še tak odnos? Take ljudi si želim poiskati.

Če so v anonimnosti, jih je težje najti.
Veliko je takih, ki so lokalno že znani in so bili izpostavljeni v kakšnem lokalnem vestniku. Na začetku je bila osnovna premisa, da iščem ljudi samo po ustnem izročilu. Nekoč sem gledala kviz Vem, kjer je tekmovalec v predstavitvi povedal, da je pred kratkim diplomiral. Zdel pa se mi je starejši, poklicala sem na televizijo, ali mi zaupajo njegove podatke. Šlo je za gospoda Francija, ki je diplomiral pri 56 letih, kar se mi je zdelo fantastično. Ljudje, sodelavci, prijatelji in sorodniki mi rečejo, da so ravno govorili z znancem, ki pozna nekoga, ki počne nekaj ... Skratka, res naj bi delovalo po ustnem izročilu. Včasih zaslediš nekoga, ki se je medijsko že izpostavil, in si želiš o njem izvedeti več, saj še ni imel dovolj priložnosti. Po drugi strani pa je to tudi nehvaležno, portret traja približno sedem minut, v tem času več odvzameš, kot pa dodaš. Na koncu se mi vedno zdi, da človeka nisem popolnoma celostno predstavila, ker toliko stvari odpade.

Velika večina se ne pojavlja v medijih, kakšne so potem povratne informacije?
Ni bilo še nobenega negativnega odziva. Ne vedo, kaj pričakovati, razumem jih. Marsikdo po že posnetem pogovoru še vedno tuhta in mi pozneje piše ter pojasni kakšno zadevo, tega boste tudi vi deležni po najinem pogovoru (smeh), tako pač je. Izpustiš misli iz sebe, govoriš in razlagaš, potem pa ima to nekdo drug v rokah. Za ljudi, ki nimajo izkušenj z mediji, je to velika odgovornost, da nameniš ves ta čas in bo nekaj portretnega ustvaril. To res cenim, da mi zaupajo na ta način. Pogosto mi pišejo, tudi o odzivih prijateljev in sorodnikov. To sploh velja za manjše kraje, kjer to predstavlja poseben dogodek, se zberejo in poslušajo skupaj, nato pa delijo na lokalnih straneh.

V tej formi skušate iz ljudi potegniti najbolje, kar je drugače od prej opisane želje na začetku kariere, ko ste se videli kot stroga novinarka, ki morda lovi nepravilnosti in laži sogovornikov. Se bolj domače počutite v tej 'pozitivni' obliki?
Zahtevno vprašanje, ne vem. Ne upam si reči 'ne', mogoče je vse skupaj proces prehoda k 'resnemu' novinarju. Bojim se, da bi potem odpadla ta ustvarjalna plat, v ospredju pa bi prišla neka druga, ki si jo tudi želim raziskati. Trenutno se ne čutim, da bi se lahko 'zoperstavila' politiku, tega si ne želim. Ne vem, zakaj bi v tem trenutku to počela. Trenutno v svojem delu uživam. Mogoče je to sebično in s svojim delom dajem družbi premalo, a morda pa družba potrebuje tudi lepe, spodbudne in navdihujoče zgodbe ter malo več sočutja, ki ga res primanjkuje. Pogovarjati se z nekom, ki tega nima, si v tem trenutku res ne želim. Morda kdaj v prihodnosti.

Sočutja res primanjkuje, sploh na družbenih omrežjih. S #PohvalaNaDan izpostavljamo pozitivne drobce, ki na kratko vračajo vero v dobro in ljudi. Kaj bi vi izpostavili s tem ključnikom?
Bila sem v Mariboru, kjer sem bila s svojimi družinskimi člani, na njihov račun pohval nikoli ne zmanjka (smeh), res lepo skrbijo zame. Vsakič me presenetijo s kakšno zgodbo, ki je iz njihovega otroštva ali mojega, to mi res veliko pomeni. Danes (pogovor je bil posnet 6. 12., op. a.) mi je sodelavka Nina Zagoričnik prinesla parkeljna, že leta nisem dobila ničesar za Miklavža, bil sem zelo presenečena.

Ko sva pri Mariboru, Anja vas sprašuje 'koliko časa ste se trudili, da ste izgubili naglas'.
Kakšen kompliment (smeh). Še vedno se borim s svojim naglasom. Včasih ga uporabim namenoma, ker so stvari, ki delujejo v narečju, in samo v narečju so pristne in prave, ne moreš drugače. Še vedno preverjam izgovarjave, imam bolestno obsesijo, Fran je moje prvo iskanje. Nekaterih stvari še vedno nisem ozavestila in ne vem, ali mi bo to kdaj uspelo, ker se mi zdijo preveč nenaravne. V govorni šoli me je sezulo, da obstajajo besede, ki se izgovorijo anéks, brátranec, klošár ... Te izgovarjave so mi nedoumljive in jih z veseljem razlagam kolegom iz Štajerske. Tega procesa se ne bom nikoli osvobodila.

V Mariboru menda skrbite za začudene poglede, ko na povodcu peljete mačka.
Res je (smeh). V Ljubljani so se sosedje in okolica tega že privadili, v Mariboru pa jim je to zelo zanimivo. K mački hitro prileti bernardinec, ki jo želi pojesti, ker so ga učili, da je treba mačke pregnati (smeh). Tam se ljudje temu res čudijo. Ljudje v Ljubljani rečejo 'o, mačkec na povodcu', v Mariboru pa je 'kaj maš ti mačka na štriku'. Da, mačka imam na štriku (smeh). Potem ko razložiš, da si ji s tem povečal svobodo, gre za mačko, ki živi v stanovanju, posvojena je iz zavetišča, s tem ji jamčiš, da ne bo šla blizu cest in prometa, to je zanjo izhod. Ljudje potem razumejo, da je to ena izmed možnosti. Veliko ljudi ima mačke v stanovanju, veliko ljudi pa jih ne pelje ven. Če imam to možnost in je to mački všeč (ker kaže, da si želi ven), potem se mi zdi to pravilno. Ljudje s tem tudi malo izgubijo predsodke.

Predsodke in jezikovne tabuje pa podirate v Jezikanju, to oddajo ustvarjate s Tadejem Košmrljem. Če ne bi razumel slovenskega jezika, bi zgolj ob poslušanju oddaje sklepal, da se precej zabavata.
Res? To me veseli. Velikokrat se zgodijo stvari med oddajo, ko predvaja posnetke − gostje so posneti vnaprej − se med poslušanjem smejiva in se komaj priklopiva, potem se stvari običajno razdrejo in grejo v drugo smer. Pri tem se res zabavava, morda tudi zato, ker nastopava v dvoje. Z nekom se res pogovarjaš in si privoščiš šalo ali preblisk, česar si sam ne moreš, ker nimaš replike, ni tiste dinamike. Ljudje pogosto rečejo, da je oddaja zabavna, sama si bolj želim, da bi pomislili na izobraževalna. Razumem pa, da je izobraževalni vidik mogoče skrit v tem, da je oddaja poljudna in zabavna. Ljudje se potem o njej lahko pogovarjajo v službi, zbornici ali menzi. Teme so take, da zanimajo vse. V in o jeziku se pogovarjamo ves čas.

Sorodna novica Ko v istem stavku omenite knjige in preveč, postanem izjemno slabe volje

V rubriki Štafeta prejšnji gost postavi vprašanje naslednjemu. Samo Rugelj vas tudi zaradi Jezikanja sprašuje, kaj je za vas beseda leta.
Moja najljubša, ki je prišla iz akcije beseda leta, je drečka, najboljši neologizem leta 2018. To je res genialna zamisel. Letos se mi zdijo vse besede negativne, pomislimo na karanteno, policijsko uro ... Moja bi bila 'oddaljeni dostop' (smeh). Gre za bolečo zadevo, gre za dostop do kulture, službe, službenega računalnika, prijateljev ...

Sodelujete v še eni zabavni oddaji Pot v raj, ki jo je ustvaril Miha Šalehar. Kako je sodelovati z Mihom?
Vrhunsko. To me pogosto vprašajo. On je tak lik, da ljudje ne vedo, kaj pričakovati. 'Kakšen je v resnici?' me sprašujejo. Ja, tak, kot je, kakšen pa naj bo (smeh). Miha je res zlat človek. Spodbuden, izredno inteligenten, načitan, ni je teme, ki bi ga presenetila, če pa ga, jo zna speljati v svojo smer (smeh), kar je genialno. Ti teksti so res dobro napisani, res so premišljeni. Ljudje me sprašuje, ali se smejim, ker je takšna igra. Ko prvič berem, se smejim, a to ni glasen krohot, ko bi se valjal po tleh, smejiš se v sebi, nekako te polni. To je pameten humor, gre za preslikavo časa in ljudi. Miha je fantastično oblikoval like, zarezal je v dušo nekega para in njuno dinamiko. Razmišljal o ljudeh, ki so del teh likov. Vrhunsko.

Pot v raj seveda takoj asociira na misel o poti in cilju ter cilju kot sreči. Ste srečni?
Ko govorimo o konceptu sreče, to je nekaj, kar je netrajno. Sreča ne more biti trajna, je neki trenutek. Seveda bi jo bilo fino zadržati, a potem se niti ne bi zavedal, kaj pomeni sreča, in bi jo s tem izgubil. Sem zadovoljna, kar pa ne pomeni, da sem ves čas srečna. To je nemogoče, če kdo to pričakuje, potem živi v iluziji (smeh). Iluzija je tista, ki te ohranja v tem, da sploh si. Tisti, ki so preveliki realisti, so pogosto depresivni in nezadovoljni. Iluzija drži tvoj sistem skupaj.

Rdeča nit te sezone je osebno. Kaj osebnega lahko poveste o sebi, česar ne ve veliko ljudi, ki vas dobro poznajo, pa bi vseeno lahko delili z bralci in poslušalci Številk?
Ljudje, ki me dobro poznajo, res vedo vse o meni. Vsaj upam (smeh). V 3. letniku srednje šole sem imela popravni izpit iz matematike. Na maturi sem imela matematiko 5. Ob zgodnjih jutranjih urah nisem rada hodila v šolo, tega ljudje najbrž ne vedo. Takrat sem imela status športnice, ki sem ga pridno izkoriščala. V šolski zbornici so bili v nekem trenutku prepričani, da imam zjutraj treninge (smeh). Seveda jih nisem imela, a tega nisem nikoli zanikala, a nihče me ni postavil pred dejstvo. Moji starši so svobodomiselni, pametni in odprtega duha. Zdelo se jim je pomembno, da se kot najstnica naspim. Jutranje ure so tako odpadle, mislili so, da sem na treningu. Veliko ur sem "prešpricala", dobila sem celo ukor pred izključitvijo, s tem je nato sovpadel popravni izpit iz matematike.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem Uršula Zaletelj govori še o naslednjih temah:
− vstajanje ob 4:40, kadar vodi jutranji program,
− pogostost imen Uršula, Urška, Urša in Ursula,
− sprejemanje kritik,
− popravljanje že narejenih novinarskih izdelkov,
− zgodba o uporabi besed drek in sranje pri vodenju programa,
− v srednji šoli je svojo prihodnost videla kot pravnica,
− odgovarja na vprašanje Jerneja Šavla,
− kako ves čas išče nove teme v Jezikanju,
− ali kdaj prekinejo snemanje oddaje Pot v Raj,
− lik Mojce,
− treniranje atletike,
− zakaj je pri skoku v daljino skakala bosa.