V veliki dvorani Grand Hotela Union bo danes zvečer znova zadonela zborovska pesem in med njimi simbolna Lipa zelenela je. Akademski pevski zbor (APZ) Tone Tomšič ter nekdanji pevci in pevke tega zbora, združeni v Mešanem pevskem zboru Lipa zelenela je, bodo s tradicionalnim koncertom obudili spomin na dogodke pred 80 leti. 12. decembra 1941, v času okupacije današnjega slovenskega ozemlja, je namreč APZ izvedel svoj zadnji koncert, ki mu je sledila razglasitev kulturnega molka.

Akademski pevski zbor je imel takrat že 15-letno tradicijo, njegov zborovodja in eden izmed pobudnikov ustanovitve je bil France Marolt. Ta je zbor moških pevcev, študentov Univerze v Ljubljani, z napornimi in doslednimi vajami ter lastnim poglobljenim raziskovanjem slovenske glasbene dediščine, še posebej ljudske pesmi z različnih delov slovenskega ozemlja, dvignil na visoko raven in mednarodno prepoznavnost. A leta 1941 težko pričakovanega pomladnega letnega koncerta, ki je bil vedno tematsko obarvan, ni bilo. Aprila so namreč Kraljevino Jugoslavijo zasedle okupatorske nemške, italijanske in madžarske vojske. Vsaka s svojo taktiko prisvajanja tega ozemlja.

Bojkot kulturnih prireditev, ki podrejajo slovensko kulturo

Italijanski okupator, ki je zasedel Ljubljano, je sprva poskusil zbližati slovensko in italijansko kulturo. Po mestu so prirejali koncerte italijanske popularne glasbe, igrala je italijanska godba, na začetku je bila uvedena dvojezičnost prostora, vendar s tendenco, da pokrajina čim prej dobi italijansko podobo. Že kmalu se je začelo jasno kazati, da v načrtih nove Evrope Slovencev kot političnega dejavnika in celo kot avtonomnega naroda sploh ni bilo. "To je bila zelo redka situacija v celotni Evropi," je ob obletnici napada na Jugoslavijo za MMC pojasnil zgodovinar Damijan Guštin, ki to obdobje proučuje na Inštitutu za novejšo zgodovino.

Začelo se je organizirati odporniško gibanje, ki se je poleti 1941 poimenovalo Osvobodilna fronta slovenskega naroda in v katerega so se združile različne skupine. Med njimi so pomembno mesto zasedali kulturniki. Enega izmed načinov, kako se zoperstaviti potujčenju slovenskega naroda na okupiranem ozemlju, so videli v razglasitvi kulturnega molka. "Večina kulturniške srenje je podpirala odporniško gibanje," pravi zgodovinar Aleš Gabrič z Inštituta za novejšo zgodovino in dodaja, da je "prvotno razumevanje razglasitve kulturnega molka pomenilo, da je treba bojkotirati tiste kulturne prireditve, ki kažejo poskus zbližanja ali podrejanja slovenske kulture".

Sorodna novica 80 let OF-a: "Leta 1941 je šlo za to, da Slovenci izginemo"

Kako se tega prelomnega koncerta spominjata dva udeleženca?

France Marolt je ob koncu leta 1941 dobil tajno nalogo, da naj pripravi program slovenskih pesmi, ki opevajo slovensko kulturo, običaje in jezik. S koncertom priznanega Akademskega pevskega zbora bi torej izvedli veliko manifestacijo slovenske pesmi in se s tem uprli vsiljevanju tuje kulture. OF si je prizadeval, da bi bil ta koncert 12. decembra kljub napetemu ozračju v mestu množično obiskan. Med aktivisti, ki so vabili na koncert, je bil tedaj tudi dijak Bogo Gorjan. Svojo zgodbo je opisal v pogovoru za prispevek Središča za javno zgodovino, ki deluje na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani:

Lidija Šentjurc mu je naročila, naj organizira čim več dijakov, ki bodo šli na koncert v unionski dvorani. Represivna dejanja okupatorjev Italijanov so zastrašila nekatere že najavljene poslušalce, zato je imel nalogo, da dijaki ob potrebi zapolnijo prazne prostore. Z gimnazije na realki in dekliške gimnazije na Poljanah je prišlo več kot 50 mladih. "Takoj sem ugotovil, da je unionska dvorana polna navdušenih poslušalcev. Kaj storiti drugega, kot da smo se prerinili na balkon in tam ustvarili zelo živahno občinstvo," se spominja.

Na koncert, ki so ga videli kot 'neškodljiv koncert moškega zbora', so prišli tudi visoki predstavniki oblasti v Ljubljanski pokrajini. Zgodovinar Gabrič predvideva, da je bil v dvorani tudi italijanski vrhovni cenzor Umberto Urbani, ki je bil sicer profesor slovanskih jezikov v Trstu in je imel tudi slovenske korenine.

"Že takoj po prvih pesnih je ob navdušenem ploskanju v dvorani prisotni visoki italijanski funkcionar videl, da ima koncert tudi političen značaj, ne le kulturno-umetniški. Zaradi tega se je demonstrativno umaknil iz dvorane, kar smo s huronskim aplavzom pozdravili. Koncert je potekal v čudovitem vzdušju, ljudje so bili ganjeni in navdušeni. Vsaka pesem je bila pospremljena z mogočnim aplavzom. Dokler ni na koncu zbor zapel Lipa zelenela je. Takrat je v dvorani zavladala neverjetna tišina. Ljudje so ob zvokih te pesmi dobili solze v oči, molčali so vse do konca. Ko je zbor končal to pesem, je sledil ganjen aplavz in pozdrav. Vse skupaj je izzvenelo v mogočno slovensko politično, uporniško in kulturno manifestacijo ter istočasno demonstracijo proti italijanski okupaciji. Šele pozneje smo se zavedali, da je bila to kot poslovilna pesem pred kulturnim molkom," se tega posebnega koncerta spominja Gorjan.

V dvorani je kot 10-letni deček v naročju svoje mame sedel tudi Jože Hartman. Njegov oče Lojze je bil namreč med člani zbora. Za MMC je tudi on opisal odlično vzdušje, navdušeno občinstvo ter neverjetni nastop APZ-ja: "Pesem Lipa zelenela je bila kot borbena pesem, ki je poudarjala slovenstvo v okupiranih časih. Takrat smo vsi v Ljubljani in drugje že čutili konkretne posledice okupacije. Ni še bilo najhujšega nasilja, se je pa slutilo, kakšno bo obnašanje tuje vojske in oblasti. Ljubljančani so že bili nabiti z odporom, OF se je že razplamtel. Tudi zato je bila ta pesem tako dobro sprejeta med občinstvom."

Zadnja kitica se namreč glasi: "Spavaj, spavaj ljubica, večno ne boš spala. Nova pomlad zelena, novi cvet bo gnala. Zopet bodo ptičice, ptičice vesele, pesmi nam prepevale, pesmi žvrgolele."

Omota koncert posnel z mikrofonom v lestencu

O tem se lahko danes prepričamo tudi sami. V dvorani je bil namreč takrat tudi vsestranski izumitelj in tonski mojster Rudi Omota. Aktivisti OF-a so mu priskrbeli nekaj filmskega traku, ki ga je prepolovil in nanj mu je uspelo posneti zvok iz dvorane. Mikrofon je skril v lestenec nad odrom. Njegov podvig ima danes tako po vsebinski kot po tehnični plati izjemno dokumentarno vrednost. Sam pa je ta večer opisal: "Zvečer med koncertom sem sedel v prostoru za projekcijskim platnom in snemal. Četudi nisem bil fizično prisoten v dvorani, sem čutil, kako je občinstvo sodelovalo, kako je viharno in nato v grobni tišini spremljalo izvajanje Maroltovih pevcev. Pri Jenkovi Lipi je zaihtelo in iz posnetka se dobro sliši ta žalost, ki je bila bridka spremljevalka tega časa, naznanjajočega borbo in smrt."

Dan po koncertu so Italijani zbor razpustili, dirigent Marolt pa se je pred aretacijo umaknil iz Ljubljane.

A tudi vojna leta niso prekinila vzpostavljene tradicije študentskega zborovskega petja. Že leta 1946 se je APZ znova vzpostavil, nadel si je ime njihovega pevca Toneta Tomšiča, ki so ga med vojno ustrelili okupatorji. Pred vojno je APZ deloval kot moški zbor, ženski APZ je Marolt vodil od leta 1938. Po vojni pa so se oblikovali kot mešani zbor.

Visoka raven vaj in tematski koncerti

Občinstvo je zbor ves čas videlo kot buditelja narodne zavesti, ohranjanja slovenske ljudske pesmi in kot generatorja vrhunskega kulturnega ustvarjanja mladine. Zborovodja France Marolt je namreč vzdrževal strog režim vaje. Eden od prvih članov zbora Niko Kurent je nekoč opisal, da "biti pevec APZ se mi vsaj spočetka ni zdelo zabavno. Preizkusi in vaje na mizi: dihanje, prepona, nato petje 'v masko'. Pa pevska vadnica. Ko pa smo začeli vaditi program, se je vse zasukalo. Vaje niso bile nadlega, nasprotno. Hodili smo redno, tudi brez zamujanja. Vsaka vaja je bila namreč doživetje, kakršnega dotlej nismo poznali. Čez dan smo v vročini študirali in se potili, zvečer smo se potili v balkonski dvorani pri vajah. Marolt je bil – in je moral biti – neusmiljen. Peli smo do enajstih ali še čez. "

V želji, da bi dobil čim izvirnejše gradivo, se je France Marolt tudi sam lotil zapisovanja narodnih melodij in uresničil zamisel o tematskih koncertih. Tako je v Ljubljani leta 1935 priredil Koroški dan, leta 1936 Belokranjski dan, leta 1939 pa v Mariboru tudi že folklorni festival. Zbor je imel v teh letih 30 velikih koncertov in dva mednarodna radijska prenosa, poleg tega pa še številne manjše nastope po Ljubljani in na podeželju.

"Pri nas doma so se velikokrat srečevali po vajah. Oče je rad pel tudi doma. Spomnim se, da so imeli v repertoarju tudi veliko pesmi z avstrijske Koroške," se spominja tudi naš sogovornik Jože Hartman, ki je kot otrok APZ-jevca slišal večji del repertoarja zbora. "V APZ-ju tedaj nisi mogel peti, če nisi imel prave barve glasu, saj je bil Marolt zelo pozoren na harmonijo," dodaja.

Tradicijo nadaljujejo tudi danes

In ta tradicija – dobro izurjeni pevci in pevke, novi pristopi v interpretaciji, ohranjanje slovenskih pesmi ter pletenje medsebojnih vezi – je močno prisotna v zboru tudi danes. "Kulturno dediščino nosimo naprej in ohranjamo. Če v preteklosti ni bilo toliko priložnosti, da se to bogastvo zborovske tradicije prenese tudi zunaj meja države, pa so danes vrata širše odprta, to se mi zdi pomembno poslanstvo," pove zborovodkinja Rahela Durič.

Tako kot pred 80 leti imajo vaje v prostorih ljubljanske univerze. Pozno zvečer se sliši harmonija v izgradnji, zborovodkinja večkrat zahteva ponovitev točno določenega dela skladbe, da vsi začutijo in ujamejo pravi ritem, dihanje, glasnost ... "Tudi danes so pogoji za članstvo v APZ-ju dokaj strogi, posameznik mora že veliko znati. Najprej imajo novi člani avdicijo z mano, če se mi zdi, da vidim potencial, lahko nekaj časa hodijo na pevske vaje. V treh mesecih morajo osvojiti določene pesmi, nato sledi še ena avdicija, če jo uspešno opravijo, postanejo člani zbora," nam opiše postopek selekcije.

Vaje imajo dvakrat tedensko, potem so tu še koncerti, nastopi, razne turneje in tekmovanja. Kaj je torej tisto, kar danes, v svetu, ki postaja vedno bolj virtualen in individualističen, še pritegne mlade k članstvu v zboru, sploh takem, ki zahteva veliko prostega časa? Brucka Nina odgovori, da gre za "lepo izkušnjo, saj si deliš skupen izdelek – nastop, koncert. V takem zboru se bolje spoznaš s slovensko pevsko kulturo in ohranjanje izročila je pomembno tudi mladim generacijam."

Ravno to, da so nasledniki tako dolge zborovske tradicije med študenti in da so pevci pred njimi dosegali odmevne uspehe, pa tudi sooblikovali zgodovino kot z zadnjim medvojnim koncertom, jih vse navdihuje s ponosom. Enkrat APZ-jevec, vedno APZ-jevec, zatrdita naša sogovornika in večletna člana zbora Ivan Koruza ter predsednica Urška Fajdiga. "V času, ko smo člani APZ-ja, so to običajno ena najlepših let našega življenja – študentska – ki jih tedensko vsaj osem ur preživimo z zborom. Zato se razvije močna pripadnost APZ-ju, ki se seveda ne neha, ko ne poješ več. Tako lahko zbor, ko kar koli potrebuje, hitro kontaktira koga iz t. i. APZ-diaspore, ki bo priskočil na pomoč. Hkrati pa je to tudi velika odgovornost – ni vseeno, kako poteka koncert, kako zapojemo kakšno pesem, saj čutimo tudi osebno odgovornost, da vzdržujemo zahtevano raven," pove Ivan Koruza. APZ je namreč po njunih besedah postal gonilo razvoja novih zborovskih slogov. Na koncertih se tako pričakuje rdeča nit, koncept, kot v Maroltovem času. "Ni dovolj, da le zapojemo posamične pesmi," pravita.

Sicer pa so v zboru zelo dobro organizirani, vsak ima kakšno nalogo in to priučijo tudi nove člane, od kulturnega menedžmenta naprej. "Imamo posebne skupine znotraj zbora, na primer skupino za vzgojo brucev, pa izvršni odbor, neformalno se družimo po vajah, skratka, vse to nas povleče in združuje, da smo radi v zboru," doda Koruza.

'Lipa zelenela je' je zdaj himna zbora

Vzdržujejo tudi medgeneracijsko povezanost med nekdanjimi in zdajšnjimi člani zbora, doda Urška Fajdiga: "Okoli 12. decembra imamo vsako leto pred hotelom Union krajši koncert skupaj z zborom Lipa zelenela je, ki je sestavljen iz starejših nekdanjih članov APZ-ja Tone Tomšič. Skupaj zapojemo nekaj pesmi iz železnega repertoarja, seveda tudi našo himno – pesem Lipa zelenela je. Medgeneracijsko se povezujemo na neformalnih druženjih, nekdanji pevci pogosto pridejo na druženja ali po vajah ali vsaj po letnem koncertu."

In ta se nikoli ne konča brez pesmi, ki je pred 80 leti tako ganila in hkrati opogumila navzoče v času vojnega nasilja. "Na letnem koncertu je zadnja pesem vedno Lipa. Ker je to himne zbora, se med njo vstane in zborovodja je ne dirigira. Z nami zapoje celotna dvorana, saj na koncert pride vedno tudi veliko nekdanjih članov. Ko kot bruc to doživiš prvič, te zvok celotne dvorane, ki poje s tabo, preseneti, šokira in navduši. Vedno se utrne tudi kakšna solza," še opiše naša sogovornica.