Po izdaji knjige o slovenski zgodovini Temelji slovenstva, ki so jo v nizu prestižnih knjižnih del pri Cankarjevi založbi izdali na začetku leta 2020, so se odločili, da v podobni obliki izdajo še celovit pregled prvih tiskanih knjig v slovenskem jeziku. 300 izvodov ročno vezanih knjig, ki na 330 straneh prinašajo podroben pogled na dela, ki so utemeljila slovensko književnost, je kljub ceni 1990 evrov skoraj razprodanih. Urednik Aljoša Harlamov je na predstavitveni novinarski konferenci povedal, da jih je trenutno na voljo še 16.

Sorodna novica Prestižna bibliofilska izdaja, ki demitologizira stereotipe o slovenstvu

"Po Temeljih slovenstva smo na založbi iskali nov veliki projekt. O prvih slovenskih knjigah se nam vedno zdi, da vemo veliko, a se izkaže, da ni tako," je pojasnil ozadje projekta. Po njegovih besedah je čas epidemije dodal dodatne izzive, saj niso potrebovali kopice dovoljenj le za fotografiranja, temveč tudi za vstop v institucije, da so lahko prišli do njihovih arhivov in knjižnic. "Trudili smo se, da so na fotografijah vidni tudi zmečkani listi, robovi, ki so jih nagrizle miši, kakšna je globina tiska …"

Prav to, da je imela založba v načrtu podrobno fotografirati vseh 50 knjig, katerih izvodi so razpršeni v različnih krajih od Tübingena do Ljubljane in Londona, je k sodelovanju pritegnilo avtorja Kozmo Ahačiča, izjemnega poznavalca tega obdobja, strokovnjaka za zgodovino jezikoslovja ter predstojnika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. "Gre za delo, ki ga niti sam nisem pričakoval. Šlo je za splet različnih naključij. Že od svojega doktorata leta 2007 v okviru dela na sekciji za zgodovino slovenskega jezika, kjer pripravljamo Slovar slovenskega jezika 16. stoletja, sem sistematično nabiral vse gradivo, ki se je dotikalo posamezne knjige," je povedal.

Odkritje novih povezav in izdaj

Posebnost dela Stati inu obstati je torej to, da knjiga ni razdeljena na podlagi avtorjev, ampak spremljajmo življenje knjig – kako so izhajale, kakšne so bile okoliščine njihovega nastajanja, s kakšnimi težavami so se spopadali avtorji, kako so iskali denar za izdajo, kako so čakali na vrsto v tiskarnah, kako je knjiga našla pot do bralcev. Tako zbrani podatki so po Ahačičevih besedah sami po sebi omogočili odkritje novih povezav, podrobnosti, na katere prej ni bil tako pozoren. "Mogoče je bilo ugotoviti kar nekaj novih sklepov o zgodovini jezika, o določenih književnih elementih," je pojasnil za MMC.

Ob tem je v različnih evropskih knjižnicah odkril kar nekaj neevidentiranih izvodov slovenskih protestantskih tiskov. Raziskovanje je torej prineslo 20 novoevidentiranih izvodov. "Mnogo del je danes digitaliziranih, iskanje knjig po knjižnicah je zato zelo drugačno kot nekoč. Včasih si v knjižnici iskal po katalogih, a velikokrat kakšne tudi niso našli, saj je bila napačno zavedena, ni bil zapisan avtor ali kaj podobnega," je opisal Ahačič. Tako je našel dva izvoda evangelija sv. Matevža iz leta 1555 – do zdaj so bili znani le trije izvodi, zdaj smo dobili še dva, in to zelo dobro ohranjena.

Kako raziskovalci danes vedo, katere arhive ali knjižnice naj še preverijo za morebitne nove najdbe 500 let starih tiskovin? "Gre za iskanje po neznanem. S poskušanjem in sistematskim iskanjem po različnih brskalnikih, ki omogočajo veliko lažje iskanje kot nekoč. Predvsem pa z nekaj znanja, kaj gre lahko pri vpisovanju določenih knjig narobe, da jih do zdaj še niso našli," odgovarja. Tako se v iskalnik vpiše na primer besedna zveza 'tiga testamenta' ali 'tiga tes', kar prinese okoli 2000 zadetkov, ki jih je treba pregledati, ali je med njimi kakšna povezava s slovenskim avtorjem. "To je stvar, ki vzame veliko časa, a se je vložek vsekakor obrestoval," je prepričan Ahačič.

Podrobnosti o zgodovinskih okoliščinah, jeziku, tiskanju ...

Kako so se te knjige ohranile, saj vemo, da je obdobju reformacije sledila protireformacija, ki je bila na Slovenskem vseobsegajoča? "Po eni strani so se ohranili izvodi, ki so jih slovenski protestantski pisci pošiljali v zahvalo za financiranje in podporo. Po drugi strani pa nam nekateri izvodi pričajo o delovanju slovenskih protestantov po izgonu z območja Slovenije, ko pa so se res razpršili po vsej Evropi," pravi.

V knjigi je tako Ahačič ob kratkih povzetkih vsakega dela dodal še tudi "razdelek z zanimivostmi", v katerem je zaobjel vse, kar bralec potrebuje, da razume celoto slovenskega protestantskega gibanja v 16. stoletju. Prav tako so pregledno zapisani vsi pomembni podatki o samih knjigah: kdaj in kje so bile izdane, pri katerem tiskarju, v koliko izvodih, kje jo hranijo, kje so dostopni prepisi …

Avtor ob tem poudari, da v 16. stoletju ne gre za en sam slovenski knjižni jezik, kot ga razumemo danes – strogo normiranega, ki nima različic: "Gre Trubarjev jezik in način zapisovanja, ki se ga je sam držal, pomemben je poskus Sebastjana Krelja, kako narediti nekaj novega z jezikom, nato je tukaj Dalmatinova Biblija, v kateri je jezik najbolj izbrušen, in temu sledijo tudi naslednji pisci."

Pomembno je bilo, kdo je bil tiskar

Pomembno je bilo tudi to, pri katerem tiskarju je bila kakšna knjiga natisnjena. Tiskar je bil namreč po Ahačičevih besedah tisti, ki je neposredno postavljal vsako knjigo od črke do črke. Manj sposobni tiskarji so lahko pomenili slabše črkovno in posledično jezikovno izvedeno knjigo. Ob tem opozori na pomembno vlogo Janža Mandelca, ki je bil tiskar iz Ljubljane in je tudi sam osebno spodbujal pisanje določenih knjig v slovenščini, da jih je lahko natisnil.

Tiskanje prvih knjig v slovenskem jeziku je bila naloga, v katero je bilo vključenih veliko ljudi. In prav moč sodelovanja je na predstavitvi poudarila tudi predsednica uprave Mladinske knjige Simona Mele: "Ta knjiga je dokaz, kaj vse zmoremo, če se povežemo, če imamo skupni cilj in če drug drugemu želimo uspeh." Bogatejši smo torej za pregledno in podrobno delo o začetkih slovenskega knjižnega jezika in tiskane besede, kar bo širši javnosti odkrilo veliko novosti, nove podrobnosti pa tudi raziskovalcem.