Morebitna vojna v Ukrajini bi imela strahovite posledice, človeške žrtve, vplivala pa bi tudi na gospodarstvo.
Hrvaški poslanec v Evropskem parlamentu Tonino Picula je za hrvaški Dnevnik N1 dejal, da je velika vojna mogoča, in to bolj kot kadar koli v zadnjih dvajsetih letih. "Začela se je evakuacija zaposlenih na ruskem veleposlaništvu. V tem trenutku je vse teže ostajati optimist," je dejal. A kljub veliko vloženega truda diplomacija ni obrodila sadov.
Nato je bil pravzaprav tisti, ki je začel pred meseci svoje enote nameščati v baltskih državah, v zadnjih dneh pa tudi v Romuniji in Bolgariji. Sledil je odgovor Rusije z namestitvijo 100.000 vojakov ob mejo z Ukrajino.
Odnosi z Rusijo so zaostreni vse od ruske priključitve Krimskega polotoka, kar je Moskva storila po referendumu za odcepitev tega ozemlja. A Ukrajina in njene zahodne podpornice se strinjajo, da je bila to okupacija ukrajinskega ozemlja. Vse od takrat potekajo tudi spopadi v proruskih ukrajinskih avtonomnih regijah Doneck in Lugansk na vzhodu države.
Ukrajinsko-ruske odnose pa je verjetno poslabšalo tudi to, da v Beli hiši sedi predsednik demokratske stranke Joe Biden, ki na neki način nadaljuje politiko nekdanje ameriške državne sekretarke Hillary Clinton. Ta je, kot je znano, Rusijo označila za "sovražnico", prav tako pa je med predsedniškimi volitvami, na katerih je zmagal Donald Trump, za izid volitev okrivila "rusko vmešavanje". Predsedovanje republikanca Trumpa pa je dalo ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu manevrski prostor, da je utrdil svoje vezi s Kitajsko.
Kremelj vseskozi poudarja, da je Zahod tisti, ki ustvarja napetost in paniko. Svetovalec v Kremlju Jurij Ušakov je dejal, da si Rusija ne zna pojasniti, zakaj ZDA širijo "napačne informacije", da želijo Rusi napasti Ukrajino ter da trenutne razmere ustvarjajo scenarij, po katerem bi ukrajinske sile lahko sprožile provokacijo, na katero bi se ruske sile morale odzvati.
Pogovori na diplomatski ravni še potekajo. Predlogi so na mizi, a se jih, kot kaže, ne ena ne druga stran ne želita držati. Vsebina mirovnih predlogov javnosti ni znana. Jasna so stališča Vladimirja Putina: Krimski polotok ostaja ruski (Rusija ima svoje najpomembnejše črnomorsko vojaško oporišče na Krimu, in sicer v Sevastopolu), Ukrajina pa ne sme postati članica Nata.
Kaj bi torej lahko storila tiha diplomacija ali diplomatska pogajanja na najvišji ravni, kot so bili nedavni pogovori francoskega predsednika Emmanuela Macrona in predsednika ZDA Joeja Bidna s Putinom.
BBC je navedel pet možnih scenarijev, ki bi lahko umirili nastali položaj brez uporabe orožja.
Zahod bi prepričal Putina, da se umakne
Po tem scenariju bi moral Zahod ruskega predsednika prepričati, da bi bile posledice vojne slabše od ciljev, ki bi jih dosegel. To bi bile človeške žrtve, ostre sankcije, prekinitev diplomatskih odnosov ...
Če bi se Putin umaknil, bi mu morali v tem primeru priznati diplomatsko zmago in ga prepoznati kot miroljubnega protagonista, ki se je uprl vojaškemu posredovanju in ni klecnil ob provokacijah Nata. Rusija bi s tem tudi opomnila svet, da je vojaška velesila, svoj vpliv v Belorusiji pa bi še okrepila.
Kakšne bi bile lahko posledice tega scenarija? Nato bi še okrepil svoje enote ob ruski meji, Švedska in Finska bi se morda odločili za priključitev k Natu.
Nato in Rusija skleneta nov mirovni dogovor
Zahodne zaveznice so složne pri podpori ukrajinske ozemeljske celovitosti in nedeljivosti te države ter njeni pravici, da postane članica Nata.
Vendar pa se na drugi strani Nato in ZDA strinjajo, da je mogoče z Rusijo najti skupne točke glede širših evropskih varnostnih vprašanj. To bi lahko pomenilo oživitev določenih propadlih sporazumov o orožju oziroma zmanjšanju števila raket na obeh straneh, okrepitev zaupanja med Rusijo in Natom, večjo preglednost nad izvajanjem vojaških vaj in lokacij testiranja raket, pa tudi sodelovanje pri testiranju protisatelitskega orožja.
Kremelj in Kijev oživita dogovor iz Minska
Dogovor v Minsku je bil dosežek pogajanj v Belorusiji med letoma 2014 in 2015 z namenom končanja spopadov med proruskimi uporniki na vzhodu Ukrajine in ukrajinsko vlado. Sporazum je propadel, spopadi pa se nadaljujejo.
Nekateri zahodni voditelji se zavzemajo za obuditev tega sporazuma, med njimi tudi francoski predsednik Emmanuel Macron, ki ga vidi kot "edino pot za gradnjo miru". A težava sporazuma iz Minska je v tem, da so določene točke zapletene in tudi sporne.
Kremelj tako na primer zahteva, da Ukrajina izvede lokalne volitve, ki bi se okrepila moč proruskih voditeljev na vzhodu Ukrajine. Kijev pa zahteva, da Rusija razoroži in umakne ruske borce, pri čemer Kremelj vseskozi zanika vojaško prisotnost v Ukrajini.
Pa vendar, največji spor se zapleta glede tega, kakšno moč bi imeli voditelji proruske regije Doneck. Kijev je privolil v samoupravo, a se Kremelj s tem ne strinja, saj meni, da bi morali imeti predstavniki Donecka in Luganska besedo tudi pri zunanji politiki Ukrajine in s tem pravico veta na članstvo v Natu. To je tudi največji strah Kijeva, da sporazum iz Minska pravzaprav pomeni, da Ukrajina ne bi postala članica Nata.
Ukrajina bi postala nevtralna tako kot Finska
Francoska diplomacija naj bi bila tista, ki je kot rešitev ponudila finski model, po katerem bi bila Ukrajina nevtralna država. Finska se je za to odločila med hladno vojno kot neodvisna, suverena in demokratična država; tudi zato danes ni članica Nata.
Pa bi bilo to zanimivo za Ukrajino? S tem bi se izognila vojaški operaciji in ugodila Putinovi zahtevi, da se ne pridruži Natu, zavezniškim državam pa ne bi bilo treba sklepati kompromisov glede t. i. politike odprtih vrat. Ukrajina bi se suvereno odločila, da ne bo članica Nata.
Trenutno stanje bi postalo status quo
Morda pa spopada ne bo, ampak se bo obstoječe stanje le vzdrževalo, kot na primer tisto med Severno in Južno Korejo, ki sta teoretično še vedno v vojni, saj nista nikoli podpisali mirovnega sporazuma.
To bi pomenilo, da bi začela Rusija postopoma umikati svojo vojsko in bi razglasila konec vojaških vaj. Mogoče pa je, da bi veliko vojaške opreme ostalo, kjer je, "za vsak primer". Moskva bi še naprej podpirala upornike v Donbasu, ukrajinska politika in gospodarstvo pa bi bila še naprej destabilizirana zaradi nenehnih groženj Kremlja.
Zahod bi na drugi strani ohranil navzočnost Natovih sil v državah vzhodne Evrope, nadaljevala bi se diplomatska pogajanja. Ukrajina bi ostala v nemilosti, a vojne ne bi bilo.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje