Marko Jaklič, profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, ni optimist: "Vse več podobnosti je s 30. leti prejšnjega stoletja, in res upam, da se ne bo končalo s kakšno globalno uničujočo vojno." V intervjuju smo se pogovarjali o tem, kako je Rusija pod Putinovim vodstvom zagledana v imperialistično zgodovino, predvsem pa o gospodarskih posledicah vojne v Ukrajini, vse višjih cenah energentov, ki še dodatno podžigajo inflacijo, in o pomanjkanju evropske strategije energetske neodvisnosti.

Težko je predvideti vse politične in gospodarske posledice ruske agresije, pa vendar je vse bolj jasno, da gre za veliko prelomnico in morda konec svetovnega gospodarstva, kot smo ga poznali do zdaj. Kakšno je vaše mnenje?
Čaka nas popolnoma drugačna globalizacija, kot smo jo poznali v zadnjih 40 letih. Delitev na dva bloka bo še izrazitejša. Na eni strani ZDA in Zahodna Evropa, na drugi strani Kitajska in Rusija, ki se povezujeta v nekakšno zavezništvo, ki tudi za njiju ne bo enostavno. Gre za dve zelo močni avtokratski sili, ki sta se zadnja desetletja počutili ponižani v mednarodni politični in gospodarski ureditvi. Pričakovati je velike politično-gospodarske napetosti in motnje v gospodarskem poslovanju. Nič več ne bo tako, kot je bilo.

Zahod uvaja stroge sankcije in želi gospodarsko destabilizirati Rusijo. Je to prava pot, kako jo kaznovati za napad na Ukrajino?
Tako ostrih sankcij še nismo videli, sploh pa ne do tako velike sile, kot je Rusija. Približno podobna je morda le zgodba z Iranom. Sankcije so dvorezen meč z različnimi in negotovimi posledicami. Ena od dolgoročnih posledic je, da se bo Rusija gospodarsko veliko bolj povezala s Kitajsko. In če primerjamo ti avtokratski državi: Kitajska je v zadnjih desetih letih naredila velik kakovostni gospodarski napredek, medtem ko se Rusija ni bistveno odmaknila od svoje surovinsko-energetske osnove rasti. Rusija bo postajala vse bolj odvisna od Kitajske, čeprav si Putin tega verjetno ne želi. Gotovo bo Kitajska z dostopom do cenovno ugodnih ruskih energentov in surovin postala še močnejša gospodarska in tudi politična sila, kar ne bo všeč ZDA.

Kako stabilno bo zavezništvo med Kitajsko in Rusijo?
To je spet drugo vprašanje. Gre za gospodarsko različni družbi, dve veliki avtokratski sili, ki imata kar nekaj zgodovinsko nerazrešenih težav. V času imperialističnega razvoja Rusije med 17. in 19. stoletjem so Rusi vzeli veliko zemlje Kitajcem, ki je bila s svojimi ljudstvi prisotna na tistem območju, Kitajci pa zdaj precej naseljuje nenaseljen del vzhodne Rusije, ki ima precejšnje težave s svojo rodnostjo oziroma nezmožnostjo naseljevanja teh odročnih območij. Kitajska sicer javno nasprotujejo spreminjanju meja med državami, a dejstvo je, da bo Kitajska tako ali drugače poseljevala in vse bolj gospodarsko dominirala v vzhodnem delu Rusije. Vemo tudi, kakšno je kitajsko stališče glede Tajvana, ki ga ima za svojega. Stopnjevanje napetosti v Aziji bi gotovo pomenilo še večjo grožnjo za gospodarstvo in svetovni mir.

Bi lahko ruski oligarhi pritisnili na Putina, naj se spametuje?
Oligarhi so mu podrejeni. Njihova moč je vedno izhajala iz "koncesij", ki jim jih je podelil Putin na osebni ravni. S tem denarjem so pogosto "v imenu in na račun" Putina igrali pomembno vlogo v zahodnem gospodarstvu. Pred leti sem bil presenečen, ko sem spoznal, da je glavni lastnik rudnikov v Apalačih v ZDA ruski oligarh, čigar premoženja in finančna moč je izhajala iz "monopolnih pravic" nad naravnimi viri v Rusiji. Ko je Trump spet oživil rudnike, je na neki način delal za ruske investitorje. A pustimo to.

Zahod računa, da bodo ti oligarhi, ki so se sami in predvsem njihove družine navadili zahodnega življenja, tako ali drugače pritisnili na Putina. Težko je reči, koliko volje in moči imajo, da jim to uspe, a ena od strategij, ki bi bila kratkoročno ugodna za Ukrajino in vse nas, bi gotovo lahko bila sprememba vodstva v Rusiji. Dolgoročno pa, ne glede na to, kdo bo vladar v Rusiji, je dejstvo, da se je nezaupanje med zahodnim svetom in Rusijo močno poglobilo. Evropa si bo želela čim prej zmanjšati oziroma popolnoma prekiniti energetsko odvisnost od Rusije. Pomembno je tudi spoznanje o globokem razkolu pri pogledu na demokracijo, na razmerja med večjimi in manjšimi državami, na uporabo oziroma izrabo moči ...

Očitno je Rusija pod Putinovim vodstvom zelo zagledana v imperialistično zgodovino, v 19. stoletje, ko je bila sicer Rusija veliko bolj del Evrope, kot je danes. Vendar je bila to drugačna Evropa, Evropa velikih narodov, ki so si z močjo podrejali male. Putin očitno še vedno živi v tistem času. Evropa je šla skozi težke zgodovinske izkušnje naprej. Slovenci se ne čutimo več ogroženih od Italijanov, Germanov ... Ruska zagledanost v hegemonizem, v imperializem 19. stoletja ... To ni v duhu sodobnega evropskega razmišljanja. Vidimo sicer, da tudi na Zahodu svoboda in demokracija nista zagotovljeni za vedno in tudi nista razviti do prave mere. Tudi mi smo soočeni z avtokratičnimi težnjami posameznih evropskih voditeljev, predvsem v nekaterih vzhodnih članicah EU-ja. Zgodovina nas uči, da med vladavino avtokracije in demokracije obstaja nenehno trenje za prevlado, tako je bilo že v stari Grčiji.

Vojna v Ukrajini je pretresla svet, spremembe bodo neslutene, tako želen prehod k zelenim energijam je zdaj v drugem planu, države bodo raje več denarja namenjale oboroževanju ...
Poglejte Nemčijo, kakšne spremembe se dogajajo tako v odnosu do oboroževanja kot v odnosu do energetske odvisnosti od Rusije. Kar naenkrat so Nemci enotni, da močno povečajo izdatke za oboroževanje in da se energetsko osamosvojijo od Rusije. Žal bodo šli izdatki za oboroževanje povsod po svetu, in predvsem v Evropi, navzgor. Glede na izraženo grožnjo Rusije je to na neki način tudi razumljivo. Pred ruskim napadom na Ukrajino in ob pripravi na izhod iz covidne krize smo upali, da bo šla struktura BDP-ja s pomočjo usmerjanja držav bolj v smer reševanje izzivov naravnega okolja in zagotavljanja večje kakovosti življenja ljudi. Na teh področjih potrebujemo nove tehnologije, inovativne podjetniške in družbene rešitve ter tudi nove zaposlitve. Zdaj bo šel denar kar naenkrat v večji meri za oboroževanje. Naravovarstveni izzivi in naložbe v ljudi bodo veliko bolj potisnjeni na stranski tir. To zaostajanje bo človeštvo drago plačalo. Stvari so se zapletle, pa ne le zaradi Putina. Vse več podobnosti je s 30. leti prejšnjega stoletja, in res upam, da se ne bo končalo s kakšno globalno uničujočo vojno.

EU iz Rusije uvozi več kot tretjino zemeljskega plina. Kako rešiti to težavo, kako zmanjšati energetsko odvisnost od Rusije? Kaj bo s cenami plina?
Gotovo bo plin in s tem tudi drugi energenti dražji. Kratkoročno imamo v Evropi težave, da nimamo dovolj terminalov za uvoz utekočinjenega naravnega plina iz ZDA, arabskih držav, Norveške ... Američani so se v preteklih dveh desetletij strateško pripravljali na svojo energetsko samozadostnost in tudi za izvoz. Obama je na primer namenjal milijarde dolarjev za gradnjo plinskih terminalov na vzhodni obali ZDA, ki naj bi bili za izvoz v Evropo. Opozarjali so Evropo, naj se ne naslanja preveč na Rusijo. Izkazalo se je, da so imeli prav.

Evropa ni imela in še vedno nima strategije energetske neodvisnosti. Skladišč ni dovolj, preden jih bomo zgradili, bo trajalo veliko let. Spomnite se zgodbe o terminalu pri Trstu, ki so ga preprečili ekologi z obeh strani meja. Tudi če bi že zdaj imeli plinske terminale, bi bil ta plin precej dražji od tistega, ki pride po plinovodu iz Rusije. Pripraviti se moramo torej, da bodo energenti kratkoročno in tudi dolgoročno dražji. Upam, da bo to spoznanje povzročilo več vlaganja v znanstveno-tehnološki napredek in inovacije pri obnovljivih virih energije, kot so voda, sonce, veter, geotermalna energija, biomasa. Pa da najdemo še kakšne vire, vezane na fuzijo in druge nove tehnološke rešitve. A vsaj v naslednjem desetletju bo plin gotovo še nenadomestljiv.

Kdo bi nam lahko bil za zgled pri prehajanju na obnovljive vire?
Idealnih zgledov, ki bi jih lahko neposredno prekopirali, ni. Zanimivi so primeri Avstrije, Danske, Finske, Švedske, ki na primer že danes 60 odstotkov energije dobiva iz obnovljivih virov, primarno iz vode, in 40 odstotkov iz jedrskih elektrarn. Takšno strukturo bi morali, če bi bili v preteklosti bolj pametni, imeti že danes tudi mi, imamo pa v 30 odstotkih premog, ki najbolj onesnažuje, 30 odstotkov predstavlja jedrska energija in le 30 odstotkov je elektrike iz obnovljivih virov, primarno voda in zelo malo sonce ter še manj veter in geotermalna energija. Pa začetnem zagonu in težavah smo zelo zastali tudi pri uporabi biomase. Morali bi napeti vse sile pri iskanju dolgoročno vzdržnih oziroma trajnostnih rešitev, a naredimo premalo. Sončna energija trenutno prispeva le dva odstotka pri zadovoljevanju naših potreb po elektriki. V primerjavi z gradnjo plinskih terminalov in novih jedrskih elektrarn so možne hitrejše in tudi dolgoročno bolj smiselne rešitve. Že ob sedanji elektro-tehnološki razvitosti je v Sloveniji veliko neizkoriščenega potenciala, ki je relativno poceni. Mi pa s političnimi odločitvami jemljemo investicijski potencial elektrodistribucijskim podjetjem, ki bi morali pospešeno vlagati v omrežje, omogočati modele samooskrbnih lokalnih skupnosti, tudi v povezavi z agrarnim sektorjem.

Kaj vse imate v mislih?
Če postaviš neko sončno elektrarno nad poljem, je to polje lahko za določene poljščine veliko bolj rodovitno, še posebej če v rešitev povežeš še namakalni sistem, zmanjšaš tveganja toče in zmrzali ... Morali bi torej pospešiti množico raznolikih rešitev, tudi sodobnih bioplinarn, ki bi uporabljale lesno biomaso, ki je imamo v Sloveniji ogromno, in jih preko baterijskih in vodikovih hranilnikov primerno povezati v stabilen, robusten in samooskrben elektroenergetski sistem. Kot družba in kot posamezniki moramo več in pametneje vlagati. Velika razlika je, ali kupim nov avtomobil, ki bo že čez pet let brez vrednosti, ali pa investiram v sončno elektrarno. Pri tej gre tako za naložbo širšega družbenega pomena kot tudi za pametno naložbo posameznika, na primer za zagotavljanje varnejše starosti.

Če bi posameznik videl smisel ekonomski smisel v takšni naložbi, bi pri tem tudi sodeloval. S sončnimi elektrarnami smo danes v Sloveniji nekako tam, kjer smo bili nekoč s satelitskimi antenami, ki jih je vsak posamično postavljal na svojo streho. Tudi zdaj mnogi posamično na neprimerne strehe postavljajo neučinkovite in negospodarne sončne elektrarne. Tudi pri izkoriščanju geotermalne vode smo zelo neučinkoviti. Četudi v Sloveniji nimamo veliko z vidika energetike kakovostnega vetra, da ne želimo dodatno uničevati vodotokov, kot so to že pred desetletji storili Avstrijci, sem prepričan, da imamo dovolj potenciala, da morda ne bi bilo treba graditi terminalov za drag plin in postavljati novih jedrskih elektrarn.

Kako bodo slovenska podjetja, ki so pomembna na ruskem trgu, preživela krizo? Krka za zdaj kaj dosti ne želi povedati, kako se bo znašla in kako se bo kaos v Rusiji poznal na dobičku ...
Kratkoročno so gotovo v velikih težavah. Rubelj je strmo padel. Krka mora proizvodnjo v lastni tovarni v Rusiji zalagati tudi z uvoženimi tehnologijami in surovinami. Dobiček bo zelo padel. Podjetja, ki tja izvažajo v Sloveniji proizvedeno blago, so v še večjih težavah. V Rusiji se pričakuje velika inflacija in hkrati oteženo plačevanje v tuji valuti, tako zaradi izločanja iz sistema SWIFT kot zaradi zamrznitve približno polovice deviznih rezerv ruske države. Uvedene gospodarske sankcije bodo gotovo imele svoj učinek. S takšnimi izzivi poslovanja na ruskem in ukrajinskem trgu naša podjetja še niso bila soočena. Na Rusijo in Ukrajino je poleg Krke vezanih kar precej do zdaj zelo uspešnih slovenskih podjetij. Seveda vsi upamo, da se bo vojna kmalu končala, verjetneje pa je, da bosta ta dva trga neprivlačna precej dolgo časovno obdobje.

Makroekonomski problem številka ena postaja inflacija oziroma kar stagflacija. Že opažate znake stagflacije?
Znaki stagflacije, torej anemične gospodarske rasti in konstantnih šokov s ponudbenih strani, ki vplivajo na inflacijo, so bili že lani. Seveda so mnogi mislili, da bo po koroni bolje, toda vse kaže, da se bodo vsi ti šoki nadaljevali. Vojna v Ukrajini poleg humanitarne krize predstavlja še en velik ponudbeni šok, ki hitro spreminja inflacijska pričakovanja. Cene energentov in surovin so vse višje, sledili bodo pritiski na plače, ljudje bodo, ker je denar vreden vse manj, s povečanim povpraševanjem le še pospešili ta stagflacijski cikel. Tudi ko se bo agregatno povpraševanje zaradi prihajajoče gospodarske krize umirilo, bo inflacija zaradi konstantnih ponudbenih šokov še vedno živa.

Kaj lahko naredijo centralne banke?
Če inflacija izvira s ponudbene strani, tradicionalne metode centralnih bank, torej zaostrovanje denarne politike z višanjem obrestnih mer, ne učinkujejo, saj inflacijski spodbujevalci prihajajo od drugod, ne iz povpraševanja. Že lani so bile ZDA v mehki stagflaciji – inflacija je bila višja kot gospodarska rast. Podobno je bilo v Nemčiji. Lahko pričakujemo, da bo stagflacija močnejša in precej bolj vseobsežna. Ne le z rastjo cen, soočeni bomo tudi z vsaj občasnim pomanjkanjem dobrin, česar v zadnjih desetletjih nismo bili več vajeni. Mnoga podjetja bodo propadala. Pred nami je zelo nemirno desetletje, ki pa ima za pametne tudi kar nekaj priložnosti.