Z danes razglašenimi nagradami v društvu za promocijo žensk v kulturi – Mestu žensk že tretjič usmerjajo pogled v "feministične junakinje, borke za enakost in pravice žensk, spregledane šampionke prizadevanj za boljši svet." V okviru feministično obarvanih obmarčevskih dogodkov jih bodo podelili nocoj ob 20. uri v Stari mestni elektrarni. Prireditev je odprta za širšo javnost.

Nagrada bo tokrat prvič podeljena pod poslovenjenim imenom (prej je bila poznana kot nagrada Women on Women ali krajše WoW), vendar z istim namenom. Nagrado podeljujejo kot odziv na sistematične izbrise žensk, njihovega dela in dosežkov iz zgodovinskega kanona, pravijo v Mestu žensk, pri katerem poudarjajo, da z izrazom ženske razumejo ženske, trans- in interspolne osebe.

Nominiranih je bilo več kot 150 posameznic in kolektivov iz vse Slovenije, med njimi pa je petčlanska komisija – Urška Sterle, Eva Jus, Gala Alica Ostan Ožbolt, Maja Peharc in Marina Uzelac – izbrala pet dobitnic nagrade. Priznanje za dolgoletno delo so želele podeliti aktivistkam in kolektivom, "ki v skorajda nemogočih pogojih vztrajajo pri nudenju infrastrukturne pomoči, orjejo ledino na področju pravic manjšin, zagotavljajo varnost in zaščito osebam v stiski ali nevarnosti, odpirajo dialog in krepijo družbene vezi," so zapisale v komisiji.

Sorodna novica "Če želimo, da se zgodovina piše v našem imenu, jo moramo pisati same."

Kontinuirano aktivistično delo – pogosto neplačano in podcenjeno
Pri svoji izbiri so skušale posebno pozornost nameniti tudi aktivizmu, ki se s svetovnimi problemi ukvarja na lokalni ravni, nevezani izključno na prestolnico. Komisija opozarja, da veliko število aktivističnih posameznic deluje iz položaja prekarnih delavk. "Njihov položaj je nezavidljiv in težaven, njihov dolgoletni družbeni angažma pa vreden našega spoštovanja. Vztrajanje v uporni in odgovorni drži terja izjemen napor in številna odrekanja. Malokdo vzdrži dolgoletno kontinuirano aktivistično delo, ki je pogosto neplačano in podcenjeno."

Antropologinja in klasična filologinja Svetlana Slapšak, častna predsednica društva Mesto žensk, razmišlja, da "morda nikoli prej ni bilo tako pomembno, da se podelijo prav te nagrade. V tem trenutku ne gre samo za to, da se spomnimo, katere cilje smo vsaj delno realizirale v zadnjih tristo letih, ampak da damo tudi sebi trenutek veselja in zadovoljstva, da obstaja toliko aktivnih, kreativnih in pogumnih žensk." Obenem opozarja, da je tudi trenutek, "da zelo resno začnemo vojno zoper vojno."

"Ženske so bile vedno prve pripravljene boriti se za mir."
Kot pravi, so in bodo ženske vedno prve pripravljene boriti se za mir: "To je zelo pomembno v času, ko želijo nekatere politične opcije in nekateri izrazito patriarhalni moški izkoristiti situacijo te nezamisljive vojne v Evropi in jo prenesti na domače področje, da bi si zagotovili več moči in priložnosti za politične zmage. To je treba preprečiti in spomniti, da so bile ženske vedno prve v mirovnih gibanjih. Obnoviti je treba spomin na mirovna gibanja in podpreti vse možnosti za to, da se vojna prepreči in da ženske vodijo na tej fronti."

Nagrade bodo podelili na mednarodni praznik žensk, ko po vsem svetu usmerjajo pozornost v aktualne boje za enakopravnost žensk, obenem pa obračajo pogled v zgodovino, ki so jo začrtale predhodnice današnjih feminističnih junakinj. "Osmi marec se je na začetku dvajsetega stoletja začel odvijati kot manifestacija, ki opozarja na največjo marginalizirano skupino na svetu, ženske, ki so bile do tedaj obravnavane kot manjvredna bitja, brez možnosti za ekonomsko, politično, intelektualno in tudi čustveno neodvisnost," opisuje zgodovinarka Manca G. Renko z Oddelka za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete.

"Biti ženska še danes pomeni stati na okopih"
Po njenih besedah se je zgodovinskih bojev za emancipacijo pomembno spominjati "ne le zato, ker s tem počastimo spomin na vse heroj(k)e in žrtve, ampak tudi, ker z razumevanjem okoliščin njihovih bojev lažje lahko razumemo lastne. Biti ženska še danes pomeni stati na okopih ter iz dneva v dan postavljati meje, za svoje telo, za enake možnosti, za intelektualno integriteto, za pravico do javne besede, za čustveno neodvisnost in – žal, kot priča statistika nasilja nad ženskami – tudi za golo preživetje."

Maja Peharc, ena od članic komisije, pravi, da je bil izbor letošnjih finalistk zanjo hitro izkristaliziran in da ga sama doživlja v luči vsega, kar se je dogajalo v zadnjem letu: "Nagrajenke nagovarjajo pereče teme, kot sta femicid in kršenje človekovih pravic." Članica komisije Eva Jus pa dodaja: "Trenutno obstaja ogromno družbenih tem, ki jih je treba naslavljati - od rasti cen življenjskih dobrin do vojaških intervencij v Ukrajini. Ob tem je pomembno, da se ne pozabi na boj za pravice žensk, ki ga ne smemo poriniti v ozadje, ampak ga ohranjati kot pomemben del skupnih bojev."

Letošnje nagrajenke se v skupen boj vključujejo tudi s pesmijo, pomočjo žrtvam nasilja, varstvom demokracije, ustvarjanjem varnih prostorov in LGBT-aktivizmom. Več o njih lahko preberete spodaj.

Ženski pevski zbor Kombinat

Ženski pevski zbor Kombinat je prepoznaven glasbeni kolektiv, "ki prek pesmi goji in širi izročilo upora in tako na svojevrsten način mobilizira množice ter si prizadeva za boljši svet," piše komisija, ki je nagrado dodelila nekdanjim in sedanjim članicam za kontinuirano kolektivno delovanje in neutruden aktivistični angažma.

Prepričanje, da je upor ena osnovnih človekovih pravic
Zbor so ustanovile leta 2008 na ustanovni skupščini v Avtonomni tovarni Rog v Ljubljani, njihova želja pa je obujanje pesmi upora iz spoštovanja do vseh, ki so skozi zgodovino povzdignili glas. Kot pravijo, zbor združujeta pesem in prepričanje, da je upor ena osnovnih človekovih pravic.

Tiva Vlaj iz Kombinata opisuje, da v zboru pojejo pesmi upora iz različnih zgodovinskih obdobij in ob tem poudarjajo, kako nas nagovarjajo v današnjem času. "Pesem nas spremlja skozi vso zgodovino boja za svobodo in človekove pravice. Očitno je, da ima veliko moč, pomaga nam izraziti stisko in jo artikulirati, daje ljudem glas in nas povezuje v skupnosti."

V štirinajstih letih delovanja se je ŽPZ Kombinat uveljavil kot eden vidnejših ženskih zborov, sodeluje s številnimi uglednimi glasbeniki in nastopa po celotni Sloveniji in v tujini. Njihovo petje upornih pesmi v izvirnih jezikih se ne razlega le na koncertih, spominskih slovesnostih ter proslavah ob dnevih žena, dnevih mladosti in dnevih upora, temveč "tudi bodri množice, zbrane na mestnih ulicah, na neštetih protestih in aktivno sodeluje pri številnih družbenih iniciativah."

V zboru, kot pravi Tiva Vlaj, ob osmem marcu dvigajo glas za aktualne problematike, kot so razlike v plačah, feminizacija poklicev, ki vodijo v slabše plačana dela, ter retradicionalizacija družbe. "Ponovno se poskuša vsiliti ideal ženske kot podobe matere, žene in gospodinje, umaknjene iz javnega življenja. V Kombinatu opozarjamo, da se je treba vedno znova boriti za pravice, ki so nam že bile izborjene."

Nagrado so po njenih besedah sprejele kot priznanje skupnosti Mesta žensk, "ki je podobna njihovi, ki si prizadeva odpravljati neenakosti in posega v nevralgične točke družbe, kot so zatiranje, trpinčenje, izkoriščanje. Vesele smo, da je nagrajenk več, ki delamo na različnih področjih, a z istim ciljem. Verjamemo, da se spremembe dogajajo le v množini, v solidarnosti posameznic."

Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja

Društvo SOS telefon je nastalo leta 1989 kot neformalna skupina v okviru Sekcije Lilit. Ta je delovala v formalnem okviru organizacije ŠKUC-Forum, ki je v svojih temeljih feministični projekt. Nastal je iz potrebe, prepoznane in opredeljene v manjši skupini žensk, ki so želele pomagati ženskam z izkušnjo nasilja. Društvo SOS telefon je bilo prva nevladna organizacija v Sloveniji na področju dela proti nasilju nad ženskami in nasilju nad otroki.

V svoji skoraj 33-letni zgodovini je društvo prešlo iz neformalne v bolj institucionalizirano obliko, a še zmeraj sloni na angažirano-feminističnem delu tako zaposlenih kot tudi številnih prostovoljk, ki so v vseh teh letih zagotovile nujno pomoč ženskam v stiski.

"Feministična podstat našega dela, skozi katero smo med drugim opozarjale, da nasilje ni zasebni, temveč javni problem, je danes temelj dela z ženskami, ki imajo izkušnjo nasilja," pravi predsednica društva Maja Plaz. "Žal nenehni poskusi repatriarhalizacije in poveličevanje preteklega kot edino dobrega in pravega, zaradi še vedno globokega odtisa patriarhata, vsakič znova majejo že pridobljene pravice. In čeprav že tolikokrat povedano, naj ponovno poudarimo, da človekove pravice žensk, od odločanja o lastnem telesu naprej, niso samoumevno nastale, temveč so plod dolgoletnih prizadevanj aktivističnih feminističnih organizacij, ki so opozarjale na razkorak v enakosti med spoli," še pravi.

Njihovo delo je na neki način skrito pred očmi javnosti, vsakodnevna
konkretna in neposredna pomoč žrtvam nasilja pa zagotovo spreminja
družbo na bolje. "Vsaka ženska, vsak otrok, ki od nas odide bolj
opolnomočen in seznanjen s pravicami, predvsem pa bolj varen, je velika potrditev, da moramo delovati naprej." Predvsem pomembno zanje je delovanje v smeri preventive, torej da nasilje sploh ne bi izbruhnilo, saj je to ena temeljnih kršitev človekovih pravic žensk in ena največjih ovir za dosego enakosti v družbi.

Po njenih besedah je klic na SOS telefon lahko prvi korak, da ženska začne iskati pot iz nasilja. "Potiskanje žensk nazaj za štedilnik pomeni potiskanje žensk v izpostavljenost moči in kontroli tistih, ki imajo, žal še vedno, večjo moč v vseh pogledih družbenega in zasebnega življenja. Samo skupaj, tako ženske kot moški, pa lahko premikamo meje v glavah in ravnanju, da zlorab moči ne bi bilo."

Zavod Koroška Pride

Zavod Koroška Pride je nevladna organizacija trinajstih Korošic, ki se je sklenila izpostaviti v boju za pravice lezbične, gejevske, biseksualne in transskupnosti. Njihovo primarno vodilo je delovati v dobro skupnosti tam, kjer so začutile pomanjkanje tovrstnega boja. Osebe LGBT+ živijo tudi na podeželju in, kot pravijo, tudi one potrebujejo varen prostor tam, kjer so doma. "Naše mesto ni samo v velikih mestih, kamor smo primorani bežati," pravi direktorica zavoda Neža Oder.

Cilji zavoda so v prvi vrsti fizično ustvarjati varen prostor za skupnost LGBT+, kar se jim zdi ključni pogoj za prvi korak. "S svojim dostopnim in odprtim načinom dela odpirajo pomembne teme in k sodelovanju privabljajo širšo skupnost," opisuje komisija, ki jim je podelila nagrado za pripoznanje pomembnega dela na področju zapolnjevanja geografskih in vsebinskih vrzeli na področju boja za pravice skupnosti LGBT+, za ustvarjanje varnih prostorov, kjer jih primanjkuje, ter kot popotnico za prihodnje delovanje.

Septembra 2020 so organizirale prvo Parado ponosa na Koroškem. Ob tem v društvu Stigma zapisali: "Koroška Pride je ena sama sreča na varnem, ljubečem in neustrašno kreativnem prostoru. Je praznovanje vsega lepega v kaosu, ki skuša lepoto zatreti. Je družina zunaj družinske hiše. Je priložnost za to, da se lahko vsak postavi zase in za druge, najde svoj glas (tudi če ga potem izgubi od navdušenega kričanja) in vsaj enkrat na leto ve, da je popolnoma in brezpogojno sprejet."

"Namesto rož pravice, namesto rož enakopravnost"
Neža Oder ob tem poudarja, da ciljev, ki so si jih zastavile, še zdaleč še niso uresničile v dveh letih, odkar delujejo: "Prek delovanja se še razvijamo kot organizacija in aktivistke. Ogromno nam pomeni intersekcionalnost: trenutno se oblikuje mesto v javnem življenju, kjer vedno bolj prepoznavamo, kako se različni boji, predvsem na marginah, povezujejo med seboj. To je naslednja točka, ki se je veselimo, in naslednji izziv, ki ga bomo morali zagnati kot civilna družba – povezovanje vrednot in ciljev med sabo."

Osmi marec doživljajo kot izjemno pomemben praznik. Sporočilo vsakega osmega marca bi po njihovem mnenju moralo biti: "Namesto rož pravice, namesto rož enakopravnost, vsak dan naj bo osmi marec, tekoč boj in nenehno zavedanje, da osebno je politično, ki je morda obrabljena floskula, ampak tudi nekaj, kar bo vedno res."

Pravna mreža za varstvo demokracije

Pravna mreža za varstvo demokracije je pobuda, "ki obeležuje dobro leto delovanja in je nastala kot odziv na grobo in samovoljno poseganje vlade v osnovne človekove pravice in vladavino prava," opisuje komisija.

Vzpostavila je sistematično sodelovanje civilne družbe s področja varstva človekovih pravic, pravnih strokovnjakinj in strokovnjakov ter odvetniških pisarn, "s čimer je pomembno prispevala k zmanjšanju neizogibne razlike med premočno državo in njenim represivnim aparatom ter posameznico_kom oziroma družbo kot celoto."

S pravnimi mnenji, stališči in pozivi za pravično, svobodno in solidarno družbo
Kot so še zapisali, se s podporo pri uporabi pravnih sredstev za izpodbijanje nezakonitih in protiustavnih postopkov in praks, z zmago na ustavnem sodišču glede neustavne vladne prepovedi shodov, opazovanjem policijskega ravnanja na protivladnih protestih ter s pravnimi mnenji, stališči in pozivi pravna mreža bori za pravično, svobodno in solidarno družbo.

Nosilne organizacije pravne mreže so Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja, Amnesty International Slovenija, Inštitut Danes je nov dan in Zavod za kulturo raznolikosti Open. Gonilna sila pravne mreže pa so izkušene borke za človekove pravice Katarina Bervar Sternad, Nataša Posel, Barbara Rajgelj, Jasna Zakonjšek, Maja Cimerman in Anuška Podvršič.

"Bistvo našega projekta je prizadevanje s pravom varovati demokracijo. Pri tem demokracija mora delovati po predvidenih postopkih in pravilih, a nikoli ne sme biti zreducirana na golo formo; številni avtoritarni režimi 20. in 21. stoletja so namreč nastali na formalno zakonit način, demokracija v smislu sobivanja v raznolikosti, širokega dialoga in dobrega življenja za vse pa je iz njih izrinjena," poudarja Barbara Rajgelj.

Prvenstveno se ji zdi nagrada ženske o ženskah dragocena, ker udeleženih ne sili v tekmovanje, ni zmagovalke, ampak organizatorke izberejo nekaj nosilk idej, ki dobijo možnost predstaviti svoje delo.

Nagrada po njenih besedah tudi omogoča, da pozornost dobi delovanje kolektivov, ne le posameznic. "S tem nagrada prepoznava, da v skoraj nobenem družbenem premiku nismo same, zanj nismo ne zaslužne, ne v njem osamljene. Hkrati se s tem Mesto žensk vsaj do določene mere upira medijskemu terorju personalizacije idej in prizadevanj, ki šibi skupnostno delovanje in ga na dolgi rok uničuje. Seveda se tej pasti ne moremo v celoti izogniti zgolj s tem, da nas je na odru šest namesto ene, saj so tudi za nami in ob nas številne nevidne druge. Zato je nujno, da širimo prostor tudi zanje."

Suzana Tratnik, pisateljica in aktivistka

Suzana Tratnik je pisateljica, prevajalka, publicistka in dolgoletna lezbična aktivistka, "ki kot prekarna delavka v kulturi in aktivizmu že skorajda štirideset let bogati kulturni in družbeni prostor za LGBT-skupnosti in celotno družbo," opisujejo pri Mestu žensk.

Na zgodovinskih točkah LGBT-gibanja na Slovenskem
Kot lezbična aktivistka stoji na zgodovinskih točkah LGBT-gibanja na Slovenskem, je soustanoviteljica lezbične skupine LL v Ljubljani leta 1987, prve in najstarejše lezbične skupine v vzhodni Evropi. Kot dolgoletna sodelavka Festivala LGBT-filma je zagotovila, da je postal najstarejši filmski festival LGBT v Evropi. S sodelavkami in sodelavci ter Institutom za novejšo zgodovino je z digitalizacijo arhiva LGBT-vsebin društva Škuc iz obdobja 1984–2021 omogočila, da lahko manjšinske skupnosti ohranjajo zgodovinski spomin.

Doslej je objavila sedem kratkoproznih zbirk, šest romanov, otroško slikanico, monodramo, radijsko igro ter dve strokovni deli o lezbičnem gibanju v Sloveniji in o lezbični literaturi. Njena dela so bila prevedena v več kot trideset jezikov. Od njenih začetkov pisateljevanja so se stvari v slovenskem prostoru korenito spremenile. Po njenih besedah se je do konca 90. let preteklega stoletja v Sloveniji zdelo, kot da pesnic in romanopisk – razen svetlih izjem – skorajda ni. "Zatem se je številčnost avtoric večala, tako imamo danes ogromno odličnih pisk. Prihaja pa do razlik, saj je še vedno v tuje jezike prevedenih veliko manj slovenskih pisateljic kot pisateljev. A se stvari počasi spreminjajo. Problem ostaja, da je šolski kurikulum že dolgo časa enak in da najdemo v šolskih učbenikih in na maturi le redke sodobne avtorice."

Kot pravi, je danes navzočih več glasov, spodbudno je tudi to, da se pri pisateljicah in umetnicah zelo veliko govori o položaju žensk, "prečijo pa nas razredne razlike." "Ženska, ki se je rodila v privilegirani poziciji in je imela podporo staršev in okolice, bo drugače dojemala svojo pozicijo kot nekdo, ki teh privilegijev ni imel. Zato je pomembno govoriti tudi o drugih privilegijih, ki obstajajo v družbi, a si pred njimi dostikrat zatiskamo oči," izpostavlja.

Obenem opozarja, da ženske še vedno težko pridejo do višjih položajev na delovnih mestih, zlasti v gospodarstvu. "Ženske imajo večinoma zelo visoko stopnjo izobrazbe, a jim to očitno ne pomaga vedno in ne dovolj. Kot grassroots aktivistka tudi vedno poudarjam, kako dobro in koristno bi bilo, da bi imeli več obrtnic. Pri nas nimamo keramičark, vodovodark, redke so mizarke. V obrtniških poklicih še vedno vztraja veliko predsodkov: odpeljati avto k avtomehaničarki na primer je še vedno tabu. Spolna ločnica ostaja močna."

Lani so bile prejemnice nagrade Zana Fabjan Blažič, aktivistka na področju podpore in solidarnosti z begunkami in begunci, Rdeče zore, mednarodni feministični in kvirovski festival, Aigul Hakimova, borka za pravice izbrisanih, brezposelnih, migrantskih delavk in delavcev ter begunk in beguncev, Gabrijela Simetinger, seksologinja, ginekologinja, specialistka spolne medicine in porodničarka, ter Lezbomanija, lezbična in LGBTQ+ mesečna radijska oddaja na Radiu Študent.