"Na začetku me je vsak, ki je imel pet minut časa, ustavil in me prosil, naj povem zgodbo. A do zdaj res nisem želel govoriti o tem. Čisto takoj sem še kdaj kaj povedal o dogodku, potem pa sem ta dogodek popolnoma odsekal," pravi Šparovec, danes gledališki in filmski igralec, član ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL).

Leta 1993 je bil star dvaindvajset let in je študiral dramsko igro na ljubljanskem AGRFT-ju. To je bilo že drugo poletje, ko se je za tri mesece odpravil na plovbo po Atlantskem oceanu – kot mornar na tovorni ladji. V trenutku padca je opravljal vzdrževalna dela na boku tovorne ladje Bočna, ki je bila na poti iz francoskega pristaniškega mesta Marseille v Kamerun. "Oblečen je bil v moder delavski kombinezon in prepasan z vrvjo, ki je bila edina vez med njim in ladjo. Ta vrv je popkovina, ki preprečuje, da bi mornar med delom padel v morje. Potem se je ta popkovina nenadoma pretrgala," so zapisali v MGL-ju.

Zaman je klical na pomoč, približno 40 milj od Sierre Leone. "In četudi bi se ladja obrnila nazaj, kdo bi sploh opazil drobno piko, človeški obraz med bleščečim lesketom in belimi penami valov? /.../ Lotos je vedel, da je to konec. Smrt zanj ni bila več domneva ali uganka. Bila je tam, z njim." Ob predstavi tako poudarjajo vprašanja, kot so: Kaj razmišlja mlad človek, ko zre smrti v oči? Kako se poslavlja, če njegovega slovesa nihče ne sliši? Kaj se dogaja z njegovim umom in telesom?

Več ur je trajalo, preden je kapitan obrnil krmilo. Njegovi tovariši so z daljnogledi prečesavali vodno gladino in ga nenadoma zagledali. "Rumeno majico je silovito vrtel nad glavo. Potegnili so ga na krov, bil je rešen. To je bil in še vedno je čudež. Lotos pa o tem ni nikoli govoril, čeprav smo drezali vanj, ga skrivoma motrili in se po tihem spraševali, kako ga je ta izkušnja zaznamovala," piše ob predstavi.

Sorodna novica Avtoportret: 59 sekund z Lotosom Vincencem Šparovcem

Pripovedovanje o tem dnevu je v njem nepričakovano sprožil čas epidemije. "Mislim, da ta čas še kar traja, to je čas strahu," pravi. "Živimo v obdobju, ali je to korona ali je to vojna, v času, ko nas bombardirajo s slabimi novicami. Vemo, da so prestrašeni ljudje najvodljivejši. Včasih me stanje spomni na pisanje Georgea Orwella. Ko sem začutil, da je v družbi navzočega toliko strahu in je postavljenih toliko omejitev, zato da se kontrolira strah, sem prvič dobil občutek, da lahko povem to zgodbo, ki daje upanje v neko priložnost. Želel sem povedati zgodbo in pokazati, da res ni treba do skrajnih meja, zato da se zavemo, kaj je pomembno."

Osnova za predstavo je njegov tekst, ki ga je mogoče prebrati v gledališkem listu. Besedilo je za oder priredila Ira Ratej, pomagala je kot nekakšen "neodvisni in zunanji voajer", prek izpraševanj je iz njega izvabljala še več podrobnosti spominjanj. "Prek njene transkripcije sva prišla do mase, dramaturgije, ki je postala ta gledališki dokumentarec." Pri uresničitvi zgodbe o 9. juniju so poleg Šparovca in Ire Ratej sodelovali še Iris Kovačič, Peter Bratuša, Maja Cerar, Andrej Koležnik in Sašo Dragaš.

Krstna uprizoritev uro in pol dolge predstave Človek v morju je bila 21. aprila na Mali sceni MGL-ja. Naslov je dobila po alarmu Človek v morju ali v pomorskem jeziku Man Overboard, ki je bil razglašen, ko so na ladji ugotovili, kaj se je zgodilo. Žanrsko so ga opredelili kot dokumentarni monoprojekt, Šparovec ga vidi predvsem kot zgodbo, kot dejanje pripovedovanja, v katerem se "človek usede na zloženo vrv in pove svojo zgodbo". Prepričan je, da ljudje še vedno hodijo v gledališče, zato da slišijo zgodbe. "Lahko bi jo povedal ob ognju, a sem hotel zgodbo izraziti skozi svoje poslanstvo igralca in v svojem matičnem gledališču, kjer delujem že vse življenje. Ta izpoved je poklon gledališki hiši, pomorstvu in upanju," pravi.

Kot dodaja, obstaja več tipov igralcev – in vse jih enakovredno spoštuje –, a sam spada v tisti igralski tip, ki ga najbolj zanima zgodba. "Bolj kot to zgodbo spustim skozi sebe, bolj jo lahko ozemljim prek izkušnje iz realnega življenja. Sem strelovod," opisuje.

Ko se je znašel sredi morja, so se občutki evforije in agonije zelo hitro menjavali, a zgodba, ki jo pripoveduje danes, v njem ne vzbuja več teh dveh skrajnosti. "Na koncu ni obveljala niti agonija niti evforija, enostavno sva z Iro naredila neki cehovski izdelek, ki ga posredujeva občinstvu. Pojma nimam, kako bodo gledalci to doživljali, res gre za eksperiment."

Posebno ganljivo je bilo zanj na premieri, ker je bilo tam navzočih več ljudi, povezanih z zgodbo. Predstavo sta si ogledala njegova ladijska sopotnika Jure Jerkovič in Sebastijan Cavazza, ki sta s Šparovcem med študijskimi počitnicami preživela več mesecev kot člana posadke ladje Bočna.

Prvo leto je bil z njim na ladji Cavazza, drugo pa Jerkovič – ta tudi prisoten pri reševalni akciji. Premiero je spremljal še sekondo (drugi oficir na ladji) Peter Ivanež, ki je Šparovca takrat učil ladijskih večin in ga našel v morju. Prav on se pojavi tudi v posebnem videu, ki je predvajan v okviru predstave: skozenj Ivanež in barba (poveljnik ladje) Jadran Vouk prek filmske oblike predstavita svoje gledišče na dogajanje.

"Že takrat je bilo povsem jasno, da bom vse življenje potnik, popotnik, tujec"
"Od njiju sem zdaj izvedel marsikaj meni neznanega o tem, kaj se je takrat dogajalo na ladji. Takrat smo po reševalni akciji šli naprej, kot da se ni nič zgodilo. Pomorci so vraževerni, ne pogrevajo zadev. V gledališču pa znamo biti patetični. Tedaj ni nihče na ladji drezal vame, obnašali so se, kot da imajo ob sebi ranjenca, ki potrebuje mir," opisuje.

Mesece, ki jih je preživel na ladji, opisuje kot svojevrsten beg, ki je temeljno zaznamoval vse njegove življenjske odločitve. "Nenehno sem bežal. To je beg, hrepenenje, bi rekel Cankar, mogoče transcendenca, že takrat je bilo povsem jasno, da bom vse življenje potnik, popotnik, tujec, že takrat mi je bilo jasno, kaj bom počel. Na neki način se to kaže tudi v igralstvu. To me je hranilo in me očitno še vedno, a zdaj so potovanja bolj v glavi, v tuje duše, svetove."

Igralstvo je po njegovih besedah peskovnik, kjer je vse mogoče, in domišljija dobi svojo priložnost. "Ravno v času, v katerem poteka tekma za merljivimi stvarmi, običajno vezana na stanje na žiroračunu in tekmovanje v materialnih dobrinah, najbolj izgubljamo smisel. Kdo pa smo mi, da si tukaj tako vehementno lastimo in jemljemo več, kot potrebujemo? Za te odgovore potrebujemo domišljijo."

Šparovec je sicer odigral veliko vlog tako v MGL-ju kot tudi v drugih gledališčih, nastopa pa tudi v filmih. Zaposlitev v MGL-ju je leta 2003 začasno prekinil in se izšolal še za vojaškega časnika. Je tudi sindikalist, kar je "podedoval" ob smrti "dragega prijatelja Gašperja Tiča". Fascinirajo ga preprosti ljudje, ki jih srečuje v pogodbeni rezervi vojske, pa pomorci in kmetje. Tudi sam rad dela z zemljo, rad je v gozdu, kjer črpa "moč za energijo, ki jo izražam skozi like".

Pluje več ne. "Bili smo morski taborniki, poznamo vse jadranske zalive, a je nato komercializacija naredila svoje: povsod imajo koncesije, ljudje so začeli tekmovati, kdo ima večjo in lepšo jadrnico ali ladjo. To pa nima prostora v mojem doživljanju morja. Tam si ali nisi," sklene.