Sorodna novica Inventura

"Vsakokrat se mi zdi, kot da nekaj delam prvič in se temu šele privajam. Poleg tega, da je izziv, je tudi ogromen stres," je iskren igralec, ki danes svoje poklicno poslanstvo vidi v gledališki režiji.

Dejan Spasić je študiral dramaturgijo na ljubljanskem AGRFT-ju, sicer pa je režiral več gledaliških predstav. Čeprav sprejemnih izpitov za študij igre zlepa ni naredil, je bil že za svojo prvo večjo vlogo – v študentskem filmu Matjaža Ivanišina (2006) – v Portorožu nagrajen z vesno za najboljšega igralca leta. Nastopil je v bosanskem celovečernem filmu Sneg (r. Aida Begić, 2008), ki je prejel nagrado za najboljši film programa Teden kritike festivala v Cannesu, sicer pa je njegovo igralsko kariero zaznamovalo predvsem sodelovanje z dvema režiserjema, Damjanom Kozoletom (Za vedno, Slovenka, Nočno življenje) ter Matjažem Ivanišinom (Moje male ljubice, Oroslan). V teh dneh v kinematografih gostuje v Inventuri, celovečernem prvencu svojega prijatelja iz študijskih let, Darka Sinka. Policist Andrej je subtilno komičen lik: stoičen kriminalist, ki skuša s trosenjem življenjskih modrosti ublažiti protagonistovo eksistencialno krizo po neposrečenem atentatu.

Sorodna novica Inventura: "Nenadejana komedija" je eden od najboljših domačih filmov leta

Več o vlogah negativcev in nasilnikov, o potencialu ljubiteljskega gledališča ter o tem, zakaj introvertirance vleče k igralskemu poklicu, pa v spodnjem intervjuju.

Zadnji trije celovečerci, v katerih smo vas videli – pred Inventuro sta bila to Oroslan (2019) in Posledice (2018) – so bili med najboljšimi slovenskimi filmi zadnjih let. Izbirate samo projekte, v katerih vidite velik potencial, ali pa je realnost slovenskega filmskega igralca taka, da je lahko vesel vsake priložnosti?

Darka Štanteta, režiserja Posledic, pred sodelovanjem nisem poznal: poklicali so me na avdicijo, na kateri sem pravzaprav na začetku bral za neko drugo vlogo. Na koncu smo pristali pri tem, da bom igral protagonistovega očeta. Kar zadeva Oroslana in Inventure, sta pa v obeh primerih režiserja, Matjaž Ivanišin in Darko Sinko, moja prijatelja iz časa študija. Že na akademiji sem začel z njima snemati razne gledališke vaje, kratke filme in podobno. V bistvu sem jima v obdobju, ko sta pripravljala svoja filma, povedal, da bi rad kaj delal – in oba sta mi ponudila vlogo.

Zdaj sem v položaju, ko mi ne gre tako slabo, da ne bi mogel kupiti kile kruha, tako da si lahko privoščim zavrnitev projekta, če mi ni všeč.

Slovenske igrane serije kar naenkrat ponujajo več zanimivih priložnosti kot nekoč. Bi se videli na primer v vlogi zakrknjenega kriminalista, ki rešuje umore?

Predvsem sem v karieri igral veliko nasilnikov – ljudi, ki zlorabljajo in maltretirajo okolico. Temu se zdaj poskušam izogibati, če se da. Vloga kakega inšpektorja na primer pa bi mi predstavljala izziv, seveda.

Čemu pripisujete to, da vas radi predalčkajo v določen tip vloge? Vsi se še spominjamo, kako ste v Slovenki Damjana Kozoleta z Nino Ivanišin bingljali čez balkon …

Ne vem, tega si ne znam razlagati. Verjetno si vsak človek o sebi misli, da je dober. Nenavadno se mi zdi, da me zasedajo v vloge, ki so tako drugačne od tega, kako dojemam sam sebe. (Smeh.) Najbrž se je začelo s Kozoletovim filmom Za vedno... Ampak konec koncev so to samo vloge.

Tik pred nizom kritiško hvaljenih filmov, ki sva jih omenila na začetku, pa ste imeli glavno moško vlogo v Anini proviziji (2017), celovečercu, ki je bil čisto na drugi strani spektra – predmet skrajno negativnih kritik, ki so bile najbrž do neke mere upravičene. Ste v taki situaciji sposobni videti svoj igralski vložek ločeno od (ne)posrečenosti filma?

Če svoje delo dobro opravim, je to največ, kar lahko naredim. Včasih sem bil občutljiv za kritiko – najbrž sem še vedno. Postopoma se navadiš in naučiš, da svoje delo opravljaš zaradi sebe in da se zanašaš na lastne kriterije. Kritike, hvale in graje so samo "za zraven".

Inventura Darka Sinka med drugim dekonstruira mit "pridnega Slovenca" z urejenim življenjem in poravnanimi računi. Je Borisovo malomeščansko, poštirkano življenje za vas utelešenje nočne more? Ali pa je tako ali tako samo utvara, kot nakaže film?

Površinskost odnosov je nekaj, čemur se v življenju pravzaprav ne moreš izogniti – je pa lepo imeti koga, s komer nimaš samo površinskih odnosov. Boris nima nikogar takega, v tem je po mojem njegova tragika.

Lik policista Andreja je na neki način protagonistova protiutež. Zdi se mi lakoničen in stvaren, a obenem ni ciničen ali sovražen do našega junaka. Tolaži ga z življenjskimi modrostmi tipa "Ne pričakujte preveč od življenja." Kako ste pristopali k njemu?

Pri vseh poklicih, predvsem pa pri poklicu kriminalista, obstajata poklicna in zasebna raven. Načeloma naj zasebnost ne bi uhajala v poklicno življenje – ampak to je seveda nemogoče glede na stvari, s katerimi se morajo policisti ukvarjati. Iskal sem mejo med Andrejevim profesionalnim pristopom in trenutki, ko začuti empatijo do Borisa. V trenutkih, ko prestopi mejo profesionalnosti in mu skuša pomagati s svojimi življenjskimi izkušnjami, je rahlo komičen. Poskušal sem ugotoviti, kako taki ljudje razmišljajo, kakšen odnos do življenja imajo.

S pomočjo producenta Vlada Bulajića sem dobil priložnost za obisk pri ljubljanskih kriminalistih – ni me toliko zanimalo njihovo policijsko delo, bolj njihov odnos. Vsak dan se srečujejo s težkimi stvarmi in najbrž morajo izoblikovati rahlo cinično, distancirano držo do življenja, sicer ne bi preživeli. Prav zaradi narave svojega dela imajo specifičen, morbiden smisel za humor, in to se mi je zdelo koristno za mojo vlogo. Presenetil me je tudi vidik zunanjega videza: prej sem imel občutek, da so to zelo kulturno oblečeni ljudje. Ampak v resnici nikoli ne bi vedeli, da so kriminalisti, če bi jih srečali na ulici.

Inventura je film, v katerem je ogromno odvisno od neizrečenega, humor se rodi iz subtilnih nians igralskega podajanja. Občutek imam, da je to posledica temeljitih predpriprav in precizne režije. Koliko je bilo na snemanju prostora za spontanost, improvizacijo?

Absolutno smo veliko vadili. Natančnost izhaja tudi iz res velikega števila ponovitev na snemanju – zelo trdo smo delali, zato je bilo tudi v montaži več manevrskega prostora. V tem smislu se tudi sam še malo učim presojati, ali sem prizor odigral dobro ali ne, namesto da bi režiserju v celoti prepuščal to delo odločanja. Učim se prilagoditi situaciji in jo izpeljati na najboljši možen način.

Vsekakor pa je 12-urni snemalni dan naporen: začneš na široko, z manj pomembnimi stvarmi, nato pa se ti kamera postopoma približuje. Ko pridemo do bližnjih posnetkov, ki najbolj štejejo in v katerih moraš biti najboljši, je ura lahko že štiri zjutraj. V retrospektivi se mi zdi seveda vse super in potrebno, ampak takrat je bilo na trenutke težko, neprijetno. Naučiti se moraš, da med predahi na snemanju ne zapravljaš energije: včasih se mi je dogajalo, da sem že v masko prišel na trnih, v polni pripravljenosti, pa so minile še tri ali štiri ure, preden smo sploh začeli s prvim kadrom. S svojo energijo moraš biti gospodaren.

Čemu pripisujete razkorak med percepcijo slovenskega filma v javnosti in njegovo dejansko kakovostjo? Ljudje radi privlečejo na dan očitke "neavtentične govorice" in "prepočasnega dogajanja", ki se včasih zdijo skoraj avtomatični, vnaprejšnji.

Ameriška televizijska produkcija ljudi navaja na to, da mora vse potekati hitro, brez kakršnih koli predahov – na drugačen pristop, ki je značilen za evropski umetniški film, ljudje gledajo negativno. Zdi se mi, da morda prehitro obupajo: problem nastane takoj, ko v filmu nastopi neki premislek. Glede Inventure se nekaterim zdi, da se film na sredini malo vleče, ampak to se mi ne zdi značilnost slovenskega filma – scenarij in vsebina narekujeta tempo.

Glede govorice v filmih pa: če poslušamo Brada Pitta s teksaškim naglasom, se nam zdi fenomenalen, ker preprosto nimamo ušesa za najmanjše podrobnosti v angleščini. Najbrž je domače občinstvo povsod bolj kritično do spontanosti, avtentičnosti, naravnosti.

Kakšen tip humorja v filmski ali gledališki umetnosti pa vam je osebno blizu? Je to trpek humor v slogu severnjakov, morda Akija Kaurismäkija, ali pa kaj bolj obešenjaškega?

Morda bi se raje držal gledaliških primerov: blizu so mi Ionesco, Beckett, Cankar ... Predvsem groteskne in absurdne situacije. Mislim, da tudi Inventura premore element absurda, ker spregovori o praznini v življenju, s čimer se lahko najbrž vsi identificiramo.

Za vašo igralsko kariero je pomembno tudi sodelovaje z Damjanom Kozoletom: skupaj sta posnela že tri filme. Kakšna ustvarjalna afiniteta vaju povezuje?

Damjan me je pred leti ustavil na Metelkovi, ko sem tam delal neko svojo predstavo in ravno lepil plakate. Rekel mi je, da pripravlja neki film, da me je videl v enem od akademijskih filmov, in me povabil na neko poskusno snemaje. Tako sem potem pristal pri projektu Za vedno, ki ga je Damjan posnel v petih, šestih dneh, v glavnem v svojem stanovanju. To je bil v bistvu moj prvi večji film. Mislim, da sva se kar ujela. Zdi se mi, da se Damjan v svojih filmih zelo zanaša na igralce, na neko njihovo avtentičnost in na to, da so "zares".

Nekje sem zasledila, da ste štirikrat padli na sprejemnih izpitih na AGRFT-ju. Za mladega človeka je najbrž precejšen udarec ugotovitev, da mu izbrana karierna pot v tistem trenutku ni na razpolago.

Vsekakor je bila v tistem obdobju to velika frustracija, danes pa mi ni žal, da so se stvari tako odvile. Študij dramaturgije je bil racionalna odločitev: pri 27 letih sem bil že toliko star, da sem se moral za nekaj odločiti. V nekem trenutku sem se začel bolj poglobljeno zanimati za gledališče, se ukvarjati z gledališko režijo in pri sebi sem se poslovil od igre. Igra sama me je poklicala nazaj, v bistvu si nisem tega niti želel, zaradi vabil študentov sem začel spet nastopati v njihovih filmih. Ampak gledališka režija me še vedno najbolj zanima in se mi zdi moja osnovna dejavnost.

Biti igralec je način življenja, je stanje duha – v to moraš vložiti celega sebe. V tem smislu se ne počutim kot igralec: v Sloveniji je malo projektov in zame se vsakokrat vse začenja od začetka, vsakokrat se počutim, kot da nekaj delam prvič in se temu šele privajam. Ko imam projekt, se poskušam postaviti v položaj igralca, kar je vsakič znova težko, ker sem sramežljiv in negotov. Poleg tega, da je izziv, je tudi ogromen stres.

Ogromno igralcev zase pravi, da so introvertirani in sramežljivi. Izbira ekstrovertiranega poklica se mi zdi v luči tega skoraj kontraintuitivna.

Morda stereotip, da se z igro ukvarjajo samo ekstrovertirani, odprti in nesramežljivi ljudje, sploh ne drži. Mislim, da so značaji igralcev enakomerno razporejeni med introvertirance in ekstrovertirance. Neki moj gledališki prijatelj pravi, da je pri ekstrovertiranih ljudeh notranji svet večji "problem“ kot pri introvertiranih, medtem ko imajo introvertirani igralci večji problem svoj notranji svet pokazati.

Prvo večjo vlogo vam je dal Matjaž Ivanišin (Moje male ljubice, 2006), s katerim sta pozneje sodelovala še pri filmu Oroslan. Je bil to za vas eden večjih igralskih izzivov? Oroslan je izredno ponotranjen film, ki terja minimalna igralska sredstva, teže ne polaga na dialog.

Zame je vedno izziv v filmu igrati brez besedila, brez dialoga. Tega, da ne morem (veliko) govoriti, nisem čutil kot breme. Pri Matjažu čutim, da mi je naklonjen, da me spoštuje v igralskem smislu, zato mi je lepo delati z njim. Za naju je bila najbrž večja prelomnica TV-etuda Moje male ljubice, s katero smo tekmovali tudi na Festivalu slovenskega filma.

Med drugim ste režirali predstave v Šentjakobskem gledališču in z Loškim odrom. Kakšna je izkušnja dela v ljubiteljskem teatru? Ali na gledališče sploh gledate skozi prizmo delitve na ljubiteljsko in profesionalno?

Izhodišče je pri profesionalnem in amaterskem igralcu drugačno. Ko je amaterski igralec zainteresiran, se preda v popolnosti; z nekaj talenta je mogoče narediti zelo veliko. Gotovo se tega dela lotevam tudi zato, da bi rušil predsodke okrog tega, da v amaterskem gledališču ni mogoče narediti dobre predstave. Vedno znova se mi potrjuje, da to je mogoče.

Letos vas bomo videli tudi v Orkestru, zaradi epidemije dolgo odlaganem novem filmu Matevža Luzarja.

To je epizodna vloga, ki sem jo posnel v enem dnevu: pojavim se kot priložnostni ljubimec ene od glavnih junakinj. Filma še nisem videl, se mi je pa zdela super zgodba in scenarij, pa vesel sem, da sem lahko delal z Matevžem Luzarjem, s katerim se tudi poznava še iz študentskih časov. Upam, da bo dober film!