Država kandidatka mora namreč za vstop v Nato izpolnjevati določena tehnična, pa tudi politična in pravna merila, ključna odločitev pa je v rokah držav članic, ki morajo soglasno prižgati zeleno luč za vstop nove države v zavezništvo. Kot smo poročali, sta Turčija in Hrvaška izrazili pomisleke glede širjenja Nata.

Finska je v nedeljo potrdila, da bo zaprosila za članstvo v Natu, s čimer bo končala status nevtralnosti, ki ga je imela od 2. svetovne vojne. Nevtralnost Švedske, ki bo, kot kaže, sledila Finski pri prošnji za vstop v Nato, traja še dlje, od začetka 19. stoletja. "Zagotovo gre za enega največjih premikov v evropski varnostni politiki, sploh v politiki obeh držav, ne gre pa za največjo spremembo evropske varnostne strukture," pravi varnostni strokovnjak in profesor obramboslovja na Fakulteti za družbene vede Iztok Prezelj in doda, da je bila v tem pogledu večja sprememba v začetku tega tisočletja, "ko smo ukinili Zahodnoevropsko unijo, ki je bil neke vrste evropski Nato, in nekatere njene funkcije integrirali v Evropsko unijo." Veliko spremembo evropske varnostne strukture sta pomenili tudi širjenji leta 1997 in 2004, ko se je vključila tudi Slovenija. "Gre pa za veliko spremembo v smislu prehoda iz nevtralnosti v obrambno alianso, kar pa zagotovo ni običajno."

Po besedah sogovornika je politika Finske po 2. svetovni vojni temeljila na t. i. finlandizaciji, to je prijateljstvu z Rusijo in z Zahodom, kar ji je omogočilo hkratni razvoj v zahodni smeri. "To lahko razumemo kot pogodbo z Rusijo, ki omogoča, da jo Rusija pusti pri miru. Zakaj je prišlo do teh sprememb? Očitno sta strah in zaznana grožnja tako močni, da se je spremenila prejšnji notranjepolitični balans moči v zvezi s članstvom v Natu. Prej je v obeh državah večina prebivalcev nasprotovala vključevanju v Nato, manjšina, približno 10, 20 odstotkov pa se je zavzemala za vstop. Vendar vedno, ko so to omenili, se ideja ni prijela, ker ni bilo zadostnih negativnih varnostnih okoliščin. Zdaj pa se je vse to spremenilo in kot varnostni strokovnjak moram reči, da presenetljivo hitro. Tako kot je Rusija presenetljivo hitro poteptala vrednote, ki smo jih gradili od leta 1945."

Ruski predsednik Vladimir Putin je odločitev Finske, da vstopi v Nato, označil za napako. Eden od pomembnih vidikov vojne v Ukrajini je bilo rusko nasprotovanje širjenju Nata na Vzhod. Prezelj pravi, da ima ruska percepcija širitve Nata več stopenj. "V resnici so Rusi bolj občutljivi na širjenje Nata na območje nekdanje Sovjetske zveze, kot na države, ki niso bile članice Sovjetske zveze. To je velika razlika med morebitnim širjenjem Nata na Ukrajino in Moldavijo ter Finsko in Švedsko."

Kaj pomeni vstop Finske in Švedske glede na vojno v Ukrajini? "Ključ za interpretacijo posledic vključitve Finske in Švedske ima Rusija, ne glede na to, kaj menijo Finci in Švedi, kaj menimo mi. Če se bodo odločili, da bodo to dojeli kot grožnjo, potem bodo to dojeli kot grožnjo in se bodo tudi na podlagi tega odzvali." Ob tem poudarja, da je Nato v osnovi obrambno zavezništvo in kot zavezništvo v zgodovini ni še nikogar napadel, kar ne drži za Rusijo. "Če se Nato širi na države, kot sta Finska in Švedska, se širi iz obrambnih vzgibov. Žal pač to Rusija dojema kot grožnjo, ker je sama povod za ta obrambni ukrep obeh držav. Tukaj prihaja počasi do klasične varnostne spirale, kot jo imenujemo. Vsi akterji se v tej "igri" branijo: ena stran vloži nekaj v svojo obrambo, recimo vstopi v kolektivno alianso, ali poveča vojsko ali izvaja obrambno vajo, ki v samopercepciji povečajo zaščito, vse to pa druga stran dojema kot grožnjo. In potem druga stran naredi isto kot prva, kar prva stran dojame kot grožnjo. Zdaj smo na pragu tega, da vstopamo v to spiralo, iz katere se je bilo ob koncu hladne vojne zelo težko izmotati. Vse to nas navdaja z mislijo, da se položaj ne bo razrešil hitro," ni glede prihodnosti optimističen Prezelj.

Finska in Švedska imata močno vojsko

Kot pojasnjuje Prezelj, imata tako Finska kot Švedska močni vojski. "Je treba povedati, da nevtralnost zahteva močno vojsko. V resnici še močnejšo, kot jo zahteva članstvo v zavezništvu, kot je Nato. Finska in Švedska imata zelo močni vojski. Govorimo o zahodno oboroženi vojski, o dobro organizirani, dobro vodeni in dokaj razvejani vojski," pravi sogovornik in poudarja, da imata obe vojski tudi močno rezervno komponento, kajti koncept mobilizacije v teh državah je bil vedno močno prisoten. "To pomeni, da ima vojska veliko elastičnost med vojaškim in mirnodobnim delovanjem. V resnici vključitev dveh takih vojska v Nato predstavlja veliko vojaško okrepitev Nata, pa tudi demokratično politično okrepitev. Gre za zelo demokratični državi v svetovnem merilu, gre za ekonomsko bogati in tudi vojaško močno državi."

Kako poteka proces vključitve nove države?

Kot rečeno, je vključitev nove države članice mogoč le s soglasjem vseh držav članic. Več kot je držav članic, več je teoretično mogočih težav s soglasjem in s pogoji, ki bi se za vključitev lahko postavili, pojasnjuje sogovornik. Sam proces vključevanja novih držav poteka v več stopnjah. "Država izkaže interes in pošlje prošnjo za članstvo, kar organizacija obravnava v večdimenzionalnem procesu v okviru akcijskega načrta za članstvo. Ko je država po mnenju Nata pripravljena, sledijo zasedanje Severnoatlantskega sveta in privolitev vseh veleposlanikov ter prestolnic in podpis pogodbe." Po sogovornikovih besedah je bil na začetku ta proces manj kompleksen, zdaj je bolj, ne Finska ne Švedska pa naj načeloma ne bi imeli težav pri izpolnjevanju pogojev.

Prva dimenzija vključevanja v Nato je politična in gospodarska, kjer organizacija spremlja, kakšne notranje in zunanje politične težave ima posamezna država in kakšna demokracija je v državi. Druga dimenzija je vojaška, kjer so pod drobnogledom oborožene sile države članice, njihova organizacija, reforme in kakšne so njene zmogljivosti, pojasnjuje sogovornik. Tretja dimenzija je pravna, kar pomeni uskladitev pravnih dokumentov med državo in organizacijo. "Potem imamo dimenzijo v zvezi z viri; kjer se spremljata količina in razporeditev finančnih sredstev za oborožene sile. Obe državi imata relativno visoke proračune," pravi Prezelj in kot peto dimenzijo našteje varnostno. Tu mora država oblikovati sistem varovanja tajnih podatkov, ki je v skladu s standardi Nata. "Ključno pri tem je, da sta obe državi že dolgo časa aktivni članici partnerstva za mir in v resnici že izpolnjujeta večino teh tehničnih meril, če že ne vseh. Recimo državi ne bi dobili nobenega varnostnega dokumenta, če ne bi že zdaj spoštovali teh standardov." Kot poudarja Prezelj, sta v tehničnem smislu lahko državi zelo hitro vključeni v Nato, težava pa utegne biti politični vidik, ki zahteva soglasje vseh držav članic.

Potencialna jedrska dimenzija je huda ovira pri reševanju konflikta

Vojna v Ukrajini se nadaljuje tretji mesec. "Lahko rečemo, da se vojna ni končala tako hitro, kot so si zamislili agresorji, in vojna se ne bo se končala tako hitro, kot si je to zamislil demokratični svet, kljub vsem sankcijam in pritiskom. Za rešitev tega konflikta bo treba bistveno več, kot si zdaj predstavljamo, z dokaj večjimi posledicami, kot si jih mi zdaj predstavljamo," ocenjuje Prezelj in opominja, da v nasprotju s konflikti drugje po svetu tu obstaja tudi jedrska dimenzija, ki pomeni konec racionalne razprave o marsičem in je tudi vzvod za izsiljevanje. "Ta potencialna jedrska dimenzija je huda ovira pri učinkovitosti reševanja celotne zgodbe."

Zdi se, da na mednarodnem prizorišču ni akterja, ki bi lahko pritisnil na Rusijo, da konča agresijo. "Vzvoda ni, ker je Rusija stalna članica Varnostnega sveta in ima pravico veta na večino procesov znotraj ZN-a. Vzvoda tudi ni, kot že rečeno, zaradi posedovanja jedrskega orožja. Ne le da Rusija lahko kadar koli zagrozi z uporabo jedrskega orožja, temveč to dela že vnaprej, preventivno. Zelo dobro se zavedajo svoje moči v dimenziji jedrskega. Tudi računajo na to, da se mi bojimo rožljanja s tem orožjem, kar bi privedlo do večjega popuščanja na naši strani."

Kot pojasnjuje, sodobni svet lahko deluje v dveh modusih: prvi je konfliktni modus, kjer je boj za varnost igra ničelne vsote: bolj kot se en akter počuti varnega, se drugi počuti ogroženega. "V resnici smo zdaj v odnosu z Rusijo pretežno že v tem modusu. Ta modus pelje samo v konflikte in vojne ter ne nazadnje v uničenje vseh v primeru uporabe jedrskega orožja. Zato je treba doseči položaj, ko se varnost pojmuje kot skupna vrednota in dobrina, kar je drugi modus. To smo dosegli ob koncu hladne vojne."

Ob tem profesor poudarja, da je uveljavitev modusa varnosti kot skupne oziroma kolektivne vrednote v Evropi naloga vseh akterjev v mednarodni skupnosti in pomembnih odločevalcev znotraj držav. "To je rezultat notranjih in zunanjih dejavnikov, da začne država tako razmišljati. Rusi so šli v vojno, ker so na eni točki ugotovili, da bodo z vojno uresničili več svojih ciljev kot brez vojne, ne glede na to, kaj so potem poteptali. Akterji, ki lahko spremenijo tovrstno kalkulacijo držav, so sami politični voditelji v evropskih državah, politične stranke znotraj teh držav, mediji, nevladne organizacije, šolstvo, znanost, skratka skoraj celotna družba. Gre za oblikovanje mentalnega konstrukta o tem, kakšna stališča vodijo k boljši in varnostnotrajnostni prihodnosti."

Ob tem izrazi pomemben pomislek glede obveščenosti. "Skrbi me, da je prišlo do razdružitve medijskega prostora med Rusijo in Evropo in da je intepretacija dogodkov v Rusiji vedno bolj drugačna kot v Evropi. To brezno se povečuje in to brezno nam bo na neki točki, če želimo imeti skupno prihodnost, še težje zakrpati." Ob tem še sklene, da mora biti v koncept oziroma formulo zagotavljanja evropske varnosti vključena tudi Rusija, če hočemo na koncu imeti mir v Evropi.