To so Beg (Flee) režiserja Jonasa Poherja Rasmussena, Velika svoboda (Große Freiheit) režiserja Sebastiana Meiseja in Quo vadis, Aida? cineastke Jasmile Žbanić.

Za dobitnika evropske filmske nagrade občinstva lux lahko glasujejo tudi slovenski gledalci. Vsi trije finalisti so dostopni na MMC-ju in portalu Televizije Slovenija, ki sta skupaj pridobila pravice za spletno predvajanje filmov.

Svoj glas za lux nagrado občinstva lahko oddate tukaj. Morda vam bodo pri odločitvi v pomoč krajše recenzije vseh treh naslovov, ki jih lahko preberete v nadaljevanju.

Sorodna novica Oglejte si filme in glasujte za dobitnika evropske filmske nagrade lux

Velika svoboda: ljubezen kot strategija za preživetje
Ko zapornik Viktor (Georg Friedrich) na podlahti svojega novega suhljatega sojetnika v celici opazi vtetovirano številko, je razumljivo presenečen. Piše se leto 1945: zakaj je možak takoj po osvoboditvi koncentracijskih taborišč spet za zapahi? Kaj je v tem kratkem času sploh lahko storil? Gledalci odgovor vemo že od uvodnega prizora, fassbinderjevsko nazorne montaže srečanj na javnem stranišču: Hans Hoffmann (Franz Rogowski) je v kolesju zaporniškega sistema pristal po kafkovski logiki, brez kakršne koli krivde, le zaradi svoje identitete. Zloglasni 175. člen nemškega zakonika, sprejet še v 19. stoletju in izdatno uveljavljan v času nacizma, po drugi svetovni vojni ni bil odpravljen: kvirovske identitete so bile kriminalizirane in preganjane vse do leta 1969.

Velika svoboda Hansovo usodo spremlja v treh med seboj prepletenih, nelinearno premešanih intervalih: takoj po vojni, leta 1957 in leta 1968. Scenarij, ki sta ga podpisala režiser Sebastian Meise in Thomas Reider, je precizna karakterna študija, ki tri različne časovne ravni prepleta skoraj kot uganko, kot postopno razkrivanje protagonistove kvirovske identitete in odnosov. V šestdesetih zaporniški sistem manevrira že tako spretno, da zna bodisi organizirati varen zmenek ali pa zaščititi mladega gejevskega učitelja Lea (Anton von Lucke), ki mu zaradi obsodbe grozi izguba kariere. Vse to kontekstualizira Hansova predzgodba: še vedno ga spremlja senca tragedije, ki je v petdesetih končala njegovo veliko ljubezensko zgodbo z mladim Oskarjem (Thomas Prenn).

Vseeno pa je osrednji odnos filma drugje – vez, ki Hansa druži z zaporniškim veteranom Viktorjem, ki za zapahi neprekinjeno sedi debeli dve desetletji. Odnos, ki iz Viktorjeve zadrgnjene homofobije postopoma prelevi v globoko človeški preplet nežnosti in empatije, razgali nezadostnost etiket, kakršne so "homoseksualec" ali "heteroseksualec". Hans in Viktor sta predvsem posameznika v nemogoči situaciji, ki iščeta uteho: če sama – v izrazito redkobesednih prizorih – nimata oznake za svoja čustva, ni potrebe, da bi jih kategorizirali drugi. Vseeno pa Hans, kot ga upodobi Rogowski, v nobenem trenutku ne poskuša negirati ali relativizirati svoje seksualnosti: njegova pokončna, neapologetična drža v vsakem trenutku opozarja na nehumanost in arbitrarnost zakona.

Podobno zadržana je Meisejeva režija: Velika svoboda je film, ki beži od melodramatičnih čustev, film, ki si – tako kot Hans – ne more privoščiti romantiziranega pogleda na svet. Protagonist pod jarmom sistemskega zatiranja živi že tako dolgo, da je navajen svoje strahove, hrepenenja in jezo potlačiti. V ospredju je tako vizualni jezik direktorice fotografije Crystel Fournier, ki intimnosti in čutnosti ne išče v spolnih odnosih, prej v bežnih gestah in pogledih. Zgodba pregledno, a ciklično preklaplja med različnimi časovnimi ravnmi ter s tem sugerira, da v represivnem sistemu linearnosti in končnega izhoda iz labirinta v resnici ni: odsotnost svobode postopoma prerašča v posameznikovo identiteto. Na koncu ostane le še strah pred veliko neznanko sveta na drugi strani jetniških rešetk. Kljub temu pa Velika svoboda z likom Hansa nakazuje, da je edini način preživetja v sovražnem okolju ljubezen, ki lahko zavzame najrazličnejše oblike: od skupaj pokajene cigarete do tetovaže, ki prekrije nehumano sled taborišča.

Beg: opomin na vsakodnevne tragedije begunstva
Eden najboljših animiranih filmov lanskega leta je bil obenem tudi eden najboljših dokumentarcev, kar je ponazorila tudi trojna oskarjevska nominacija za Beg danskega režiserja Jonasa Poherja Rasmussena (najboljši dokumentarec, najboljša animacija in najboljši mednarodni film).

Uporaba animacije v dokumentarizmu je uveljavljen pristop, ki lahko pomaga premostiti pomanjkanje filmskega gradiva – le redki pa so dokumentarci, ki so, tako kot prelomna Perzepolis (2007) ali Valček z Baširjem (2008), v celoti animirani; praviloma (pre)nizki proračuni dokumentarnih projektov takega pristopa preprosto ne morejo omogočiti. Zato je Beg še toliko redkejša ptica: zgodbo pripoveduje v mediju neokrašene, realistične animacije, ki jo občasno nadgrajuje z impresionizmom v slogu skic z ogljem ali s kratkimi, zrnatimi odlomki arhivskih posnetkov.

Amin ima na prvi pogled krasno življenje: s partnerjem Kasperjem živi na Danskem, sprejet je bil tudi na postdoktorski študij na ameriškem Princetonu. A njegova pot do odraslih let je bila trnova: v poznih osemesetih je njegov oče izginil v afganistansko-sovjetski vojni, ki je v Afganistanu na oblast pripeljala mudžahide. Mama se je z Aminom, njegovima sestrama in bratom zatekla v Moskvo, kjer so se morali po preteku turističnih vizumov skrivati pred oblastmi; Rusija po padcu Sovjetske zveze je bila nepredvidljiv in nevaren kraj. Njihovi poskusi, da bi se prebili proti Zahodu, se večkrat ponesrečijo: Amin in njegovi sorojenci dneve preždijo ob gledanju mehiških telenovel, medtem ko najstarejši brat na Švedskem poskuša priti do denarja, s katerim bi tihotapcem plačal za pot v Evropo. Sledi travmatična pot v podpalubju ladje, ki se skorajda konča z množično utopitvijo, pa stagnacija v estonskem begunskem taborišču in naposled deprimirajoča vrnitev v Rusijo. Še eno leto je moralo miniti, preden je Amin spomočjo tihotapcev, tokrat po zraku, prispel na Dansko in zaprosil za azil; od tistega trenutka naprej je moral trditi, da nima nobenih živečih svojcev več, in v resnici nikogar iz svoje razdrobljene družine ni videl še vrsto let.

Vse to zdaj že odrasli Amin pripoveduje dokumentaristu Jonasu, svojemu vrstniku iz srednješolskih let. Jedro filma ni samo njegova zgodba, ki jo razkriva z elipsami in zamolki, pač pa tudi Aminovo razmišljanje o upih za prihodnost, o spominih, ki si jih delita z Jonasom, o globini travme, s katero se še šele zdaj sooča, in o njegovi homoseksualnosti, ki bi v domovini zanj predstavljala dodatno nevarnost. Rasmussen posname tudi zvoke Aminovega in Kasperjevega družinskega življenja, njune debate o nakupu hiše in prepire, ki kažejo na potencialne razpoke v zvezi.

Animacija ima v primeru Bega tudi funkcijo, da zaščiti anonimnost beguncev in ljudi, ki so jim priskočili na pomoč; celo ime protagonista v filmu je zgolj psevdonim. Obenem animacija pripomore k realizmu, ki ga zaigrani prizori ali "govoreče glave" nikoli ne bi mogli doseči: Rasmussen nam tako lahko, denimo, naslika turistično križarko, ki na odprtem morju naleti na razmajano barkačo, polno beguncev. Presrečni obrazi ljudi, ki so prepričani, da so dočakali rešitev, se pred našimi očmi zatemnijo v grozi postopnega spoznanja, da turisti na krovu ne bodo storili drugega, kot da jih fotografirajo in nato hitro izgubijo zanimanje zanje.

Vsi ti dogodki so že vsaj 20 let za Aminom, a strahu pred zapuščenostjo se ni nikoli zares otresel: sâmo dejstvo, da je zdaj zakonit danski državljan in finančno preskrbljen, ne more pozdraviti njegove travme in občutkov krivde, da je njegova družina zanj toliko žrtvovala. Zdi se, da bo ključen korak na poti do okrevanja zanj ravno to, da pripoveduje svojo zgodbo. Beg je v isti sapi izjemna in – žal – vsakdanja zgodba, zgodba o neštetih izgubljenih potencialih in intimnih tragedijah posameznikov, ki ne morejo polno živeti samo zaradi geopolitičnih okoliščin svojega rojstva.

Quo vadis, Aida? Študija birokratske apatije
Bosanska režiserka Jasmila Žbanić skozi osebno prizmo dramatizira tragedije novejše balkanske zgodovine: Quo vadis, Aida? je njen najboljši film po na Berlinalu nagrajeni Grbavici (2006); Bosni in Hercegovini je letos prinesel tudi nominacijo za mednarodnega oskarja. Režiserka v tempu srhljivke gledalca korak za korakom pospremi v nočno moro, ki je leta 1995 iz majhnega mesteca naredila sinonim za novodobni genocid. Film etična vprašanja in upodobitev grozljivega zločina obravnava brez vojerizma, a obenem z inteligenco, ki terja aktivnega, vključenega gledalca. Osrednji problem, s katerim se spoprijemajo tudi, denimo, veliki filmi o holokavstu, je vprašanje, kako ustvariti občutek neposrednosti in napetosti, čeprav vsi poznamo tragični razpet zgodbe. Drugi izziv je posredovati neizmerni obseg tragedije – v Srebrenici je bilo umorjenih več kot osem tisoč civilistov – in obenem ohraniti fokus na intimni, osebni zgodbi.

Zgodbo spremljamo skozi oči srebreniške učiteljice Aide (Jasna Đuričić), ki v vojni opravlja funkcijo prevajalke v bazi Združenih narodov pod vodstvom nizozemskih vojakov. Aida je točka stika med vse bolj napetim lokalnim prebivalstvom in situaciji nedoraslimi modrimi čeladami, ki se bližajočim srbskim silam po robu postavljajo zgolj z ohlapnimi grožnjami zračnih napadov – popolna nemoč posameznikov, ki bi morali situacijo nadzirati, je iz trenutka v trenutek bolj očitna. Obenem je protagonistka ujeta med dvema svetovoma: po eni plati ji ZN-ova izkaznica odpira številna vrata, po drugi pa je še vedno "samo" domačinka, ki svojega omejenega vpliva ne more uporabiti za pomoč bližnjim. Aidini vse bolj obupani poskusi, da bi v varen notranji krog vojaškega oporišča spravila svojega moža (Izudin Barjović) in odrasla sinova (Dino Barjović in Boris Ler), ponazarjajo peklensko situacijo: zdi se, da je kakršen koli individualni napor samo nekoristna kaplja v morje zgodovine, ki bo protagoniste pokopalo pod seboj. Vtis kaosa tik pred izbruhom stopnjujeta nepopustljivi tempo dogajanja in disciplinirana montaža, ki jo podpisuje veliki Jaroslaw Kaminski.

Ko nizozemski polkovnik Karremans ne dobi zelene luči za povračilne ukrepe, na prizorišče v spremstvu lastne "dokumentaristične ekipe“ prikoraka prepotentni general Ratko Mladić (Boris Isaković) in začne narekovati pogoje predaje bosanskega prebivalstva. V enem trenutku lačnim otrokom deli čokoladice, v naslednjem začne Srebreničane ločevati po spolu ter moške preusmerjati na druge tovornjake ... Implikacija je jasna: ne glede na dobre namene se neučinkovitost mirovnikov na neki točki prevesi v sokrivdo za zločine – najpozneje v trenutku, ko se frustirrani Karremans ob vesti, da so vsi odgovorni v ZN "na dopustu", zapre v svojo pisarno in zavrača komunikacijo z vse bolj panično ekipo.

Latinski naslov filma (Kam greš?) se navezuje na Petrovo vprašanje Jezusu pri zadnji večerji, a je tokrat naslovljeno na Aido samo. Morda kot preizpraševanje njene vesti, kot slutnja bližajočih se dogodkov. Aidini poskusi iskanja protekcije za lastno družino so po eni strani popolnoma razumljivi in človeški, po drugi pa je tudi ona sama kar naenkrat v spornem položaju: prisiljena je ignorirati svoje znance, prijatelje, sosede, katerih življenja so v enaki nevarnosti kot Nihadovo, Hamdijevo, Sejovo. Epilog filma je poklon odprtim ranam preživelih, ki morajo po premirju zaživeti z ramo ob rami z vojnimi zločinci, ki za svoja dejanja nikoli niso bili kaznovani.