V nedeljo bo za vse rekreativne kolesarje velik praznik, na katerega se pripravljajo že vse leto. Na startu v BTC-ju bo tudi Roman Blatnik, 69-letni rekreativni kolesar iz Krškega, ki je eden od desetih, ki so sodelovali na vseh 40 maratonih Franja. Letos bo prevozil malo Franjo.

Letos boste praznovali 70-letnico. Se še vedno zelo vestno pripravljate na maraton Franja, pa čeprav zadnja leta dirkate na krajši razdalji?
Seveda. Na Franjo moraš vedno priti pripravljen, sicer te klanci pohrustajo. Zaradi zloma zapestja roka še vedno ni prava in me ovira med vožnjo, zato grem raje spet na malo Franjo. Treniral sem dovolj. Ker sem še vedno precej zaposlen, grem na kolo vsak tretji dan, naredim pa od 65 do 70 kilometrov, vključno z vzponi, dolgimi do osem kilometrov.

Pa vam ta maraton še predstavlja kakšen izziv?
Franja je vedno izziv za vsakogar. Nekateri jo jemljejo nadvse resno in poskušajo vsako leto izboljšati svoj čas, drugi se pridejo predvsem zabavat in se na trasi pogosto ustavljajo. V preteklosti sem tudi jaz gledal na uro, ampak ti časi so že minili. Takrat smo se s prijatelji, ki so tudi sodelovali na Franji, pogosto zbadali, češ: letos bo pa letelo, bomo izboljšali svoj rekord.

Sorodna novica Naj bo v ospredju užitek, ne tekmovalna norija

Kdaj pa ste na Franjo prihajali v najboljši formi?
Pred dobrimi 20 leti. Takrat sem se pripravljal še za druge izzive, treniral sem namreč tudi triatlon. Moj najboljši čas je bil okrog 4 ure in 50 minut s povprečno hitrostjo 35 km/h. Trikrat sem izpolnil normo za amatersko svetovno prvenstvo, ki pa se ga nikoli nisem udeležil, saj so stroški kar precejšnji.

Ni dvoma, da je najtežji klanec na Kladje. Ste kdaj tam zelo trpeli?
Zanimivo je, da skoraj vedno tam pripeka sonce. Če ne treniraš v teh razmerah, imaš težave. Krči so pogosti. Spomnim se, kako je bilo nekoč še posebej vroče in je bila vsaka voda dobrodošla, predvsem tuši, ki so jih postavili gledalci ob progi.

Je to polivanje z vodo vedno dobrodošlo za telo?
Mrzla voda, ki jo poliješ po nogah, lahko pospeši krče. Če pa voda drobno prši, je to prijetna osvežitev. Meni je vedno prijalo predvsem polivanje po glavi. Paziti moraš tudi pri tekočini. S seboj sem imel vedno dva bidona, ko sem ju porabil, sem na okrepčevalni postaji dotočil tekočino. In to je bilo dovolj. Pomembno je predvsem, da imaš dovolj energetskih napitkov, da z elektroliti nadomestiš izgubljeno sol. Na vrhu Kladij je bila vedno tudi juha, vsaj meni je zelo prijala.

Kaj pa tisti kilometri, ko so noge že utrujene, veter pa, kot je pri kolesarstvu zlato pravilo, vedno piha v prsi?
Pri vožnji po Poljanski dolini je vsekakor tako. Tam je vedno vetrovno in ne smeš ostati sam. V skupini je lažje, sploh če vsi sodelujejo in režejo zrak.

Pravijo, da je v rekreativnem kolesarstvu precej dopinga. Kako si razlagate, da so nekateri pripravljeni tvegati zdravje?
Doping zelo slabo vpliva na organizem in nič koliko športnikov je imelo že hude zdravstvene težave. Res ga ne priporočam, to je le nerazumljivo hlastanje po čim boljših rezultatih za vsako ceno.

Kakšno kolo ste imeli na prvi Franji leta 1982?
Češko kolo. Favorit. Kupil sem ga v Zagrebu v trgovini Metalia Commerce. Za dve plači in pol. Pri nas se takrat ni dalo kupiti takšnih koles.

... ki pa je bilo v primerjavi z današnjimi specialkami vseeno smešno, kajne?
Močno sem moral pritiskati, da sem lahko držal skupino. Kolo je imelo le pet prestav. Potem sem imel Rogovo "superco" in "specialko", pa Rogovo znamko "Profesional", nazadnje pa španski RH.

Ste jo kdaj skupili pri večjih padcih?
Seveda sem kdaj padel tudi na Franji, a nikoli, da bi imel kakšen zlom. Sem si pa nekoč pred Franjo zlomil ključnico, a sem šel vseeno na dirko.

Deset rekreativnih kolesarjev vas je sodelovalo na vseh prejšnjih 40 izvedbah. Se družite?
Lani smo imeli piknik. Sam sem organiziral vse. Družimo se pred startom in tudi po cilju. Lani smo imeli posebne prepoznavne drese, pred startom smo se postavili pred fotografi v dresih z napisom "Prevozil sem 40 maratonov Franja." Najstarejši v naši druščini je Ivan Ertl iz Maribora, prihodnje leto bo dopolnil 80 let. Letos gre na malo Franjo. Veliko Franjo so pravzaprav vsa leta prevozili le trije iz naše skupine.

Kako komentirate izjemne uspehe slovenskih kolesarjev?
Tega si nekoč nihče ni mogel predstavljati. Redno spremljam Tour, Giro ... Slovenci so bili nekoč le pomočniki v svojih ekipah. Vodonoše. V Italiji že 15 let tekmujem na rekreativnih maratonih. Nekoč praktično nihče ni poznal slovenskih kolesarjev, zdaj je seveda drugače. Neverjeten je predvsem Rogličev meteorski vzpon. Res je zanimiv kolesar, ki je pozno začel dirkati, potem ko je bil v mladih letih smučarski skakalec. Tadej Pogačar pa je spet svojevrsten fenomen.