Današnja avtoportretiranka je igralka in pesnica, rojena leta 1991. Že od nekdaj jo zanima preplet gledališča in poezije.

Diplomirala je leta 2014 iz dramske igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT), leta 2015 pa z avtorskim projektom Imela bi otroke, vrt in petnajst zajcev končala še magistrski študij dramske igre. Istega leta se je pridružila ansamblu Slovenskega mladinskega gledališča (SMG).

Leta 2020 je izšel njen pesniški prvenec z naslovom Rane rane. Zbirka se dotika tem, kot so družina, telesnost, bolezni, sanje, ženska in gledališče.

Poleg vrste vlog v okviru svojega matičnega gledališča med drugim sodeluje v šansonskih večerih Svetlane Makarovič, občasno je del laboratorija Vie Negative, pred leti pa je pod vodstvom glasbenika in skladatelja Draga Ivanuša s Tomažom Gromom in Lolo Mlačnik soutvarila projekt Dviganje glasu, v katerem je sodelovala kot avtorica besedil, pevka, inštrument in telo.

Sorodna novica (Filmska) Antigona po Slavoju Žižku ali kako razlikovati med kaosom in revolucijo

Nastopila je v več kratkih in celovečernih filmih kot so Prespana Pomlad, Polsestra, Jaz sem Frenk, Jezdeca. Pred kratkim jo je bilo mogoče videti v večkratno nagrajenem dokumentarno-igranem filmu Antigona – kako si upamo! režiserja Janija Severja po motivih drame Slavoja Žižka, naslovljene Trojno življenje Antigone.

Anja Novak - Anjuta je leta 2019 prejela Borštnikovo nagrado za mlado igralko v predstavi še ni naslova. Leta 2017 je skupaj s soigralci iz predstave Človek, ki je gledal svet prejela Borštnikovo nagrado za igro. Leta 2015 je prejela akademijsko Prešernovo nagrado za avtorski projekt Imela bi otroke, vrt in petnajst zajcev, leta 2014 akademijsko Prešernovo nagrado letniku za predstavo 1981 in vesno za vlogo Jasne v kratkem filmu Prespana pomlad.

O nastanku pesniškega prvenca

Pisala sem že od nekdaj, ampak nikoli prej nisem zares razmišljala o knjigi, nisem se niti imela za pesnico. Mislila sem, da te mora nekdo "požegnati", da si pesnik. Potem pa sem naletela na Dejana Koban, ki me je povabil na Mlade rime in začela svojo poezijo brati pred občinstvom na Metelkovi. Ugotovila sem, kako močan je govorjeni del poezije, nastop. Zato sem se začela s tem poigravati in tako so korak za korakom nastajali songi ali krajše performativne točke na osnovi mojih pesmi in tudi pisala sem vse več. Pozneje me je takratni fant Tibor Hrs Pandur spodbudil, naj le izdam zbirko, ki je pregled desetih let mojih pisanj. Ključno se mi je zdelo, da je bi bila zbirka tudi zvočna knjiga, izredno pomembno mi je namreč tudi poslušati poezijo: njeno metriko, ritem, asonance, zvočnost itd. Ker pa sem želela vključiti vse, od songov, videov, ter raznih drugih sodelovanj sem zbirki dodala QR kode in nastala je intermedijska knjiga.

Sorodna novica Anja Novak / Anjuta: Rane rane

O nastopanju z avtorskimi besedili

Kadar je pesem sveža, včasih težje zapopadem njeno uprizoritveno oz. interpretacijsko bistvo, ker sem še preveč osebno prilepljena nanjo. Šele z distanco se lahko poigravam z besedilom. Privilegij je, da lahko poezijo hkrati poznaš intimno, torej, da veš, kako in iz česa je nastala, obenem pa si jo sposoben brati kot nekdo drug, jo videti od daleč; da lahko z igrivo neobremenjenostjo reflektiraš to, kar bereš, in hkrati odkrivaš nove in nove pomene, ki jih v trenutku zapisovanja pesmi morda sploh nisi opazil ali mislil. Ko na primer dobiš tujo pesem ali dramsko besedilo, ga najprej vidiš z distance, potem pa se mu bližaš in iščeš z njim intimnost. Pri lastnem materialu pa je obratno. V vsakem primeru pa je pomembno, da ves čas iščeš pot do gledalca ali poslušalca ali bralca. Kaj mu razkriti in česa ne, kam bi ga rad odpeljal, zapeljal, katero zgodbo povedal, kako bi ga rad "nategnil", začaral, obogatil. In to pot do gledalca/bralca/poslušalca po navadi najdeš tako, da se postaviš v njegovo vlogo in na svoje ustvarjanje pogledaš od tam.

O zgodnjih ranah, zbranih pod naslovom Rane rane

Naslov pesniške zbirke je bil prvotno le Rane, potem pa se mi je po pogovoru z eno od kolegic zazdelo, da tak naslov nosi preveliko težo, ki morda zavaja na misel, da sta življenje in ustvarjanje večno trpljenje. Ne maram tega klišeja o trpečem umetniku, ki lahko ustvarja edinole, če je na pol mrtev od duševnih in fizičnih stisk. Mislim, da umetnik, ko ustvarja iz bolečine, ustvarja iz nje zato, ker skuša najti način, kako se iz določene bolečine izpisati, izigrati, se rešiti, ne pa da bi jo podaljševal. Naslov Rane rane je torej ironičen preobrat, hkrati pa je bilo to zame osebno zakoličenje nekega obdobja, obdobja zgodnjih ran, ran mladega človeka.

O vstopanju v nove igralske vloge

Vlog se lotevam zelo različno odvisno od potreb predstave, pričakovanj režije in zanimanj. Lahko zagrebem v določeno gradivo, tudi če nima neposredne povezave s predstave, ker pač naletim na nekaj fascinantnega, ali pa grem naravnost v jedro stvari. Po navadi pa tako ali tako obe strategiji druga drugo plemenitita. Na primer; smo ravno sredi procesa ustvarjanja predstave po romanu Ljubimki Efriede Jelinek, ki je eden mojih ljubših in ob tem berem tudi knjigo Kaliban in čarovnica, ki se loteva krvavega prehoda iz fevdalnega sistema v kapitalizem ter njegovega vpliva na žensko in njeno telo. Omenjena tema mi čudovito širi pogled na Ljubimki in hkrati daje dragocen kontekst.

Sicer pa moram za predstave večkrat osvojiti kakšne nove veščine: učila sem se igrati na klavir, osvojila hulahop, ko sem igrala gluhonemo dekle, učila sem se jezika gluhih in naglušnih itd. Moj igralski mentor Tomi Janežič nas je že v času študija vedno spodbujal k temu, da svoje vloge raziskujemo izredno široko ter da raziščemo vse podtekste.

Mlado dekle iz predstave Še ni naslova sem na primer v začetku v teoriji razumela, marsikaj mi je bilo jasno, toda v resnici sem za to, da bi zares lahko podala njeno zgodbo, morala odkriti še na stotine nekih stvari, ki niso jaz in ki so se mi bile na začetku nevidne. Skoraj vedno pa je tudi glasba tista, ki me poveže z likom in predstavo, je kanal, skozi katerega vstopam, da se ogrejem v ozračje ali temo. Vedno pregledam tudi veliko filmov, tudi dokumentarcev. Igralsko delo zahteva veliko veliko raziskovanja in priprav onkraj delovnega časa.

O delu v igralskem ansamblu

Ansambel izvira iz besede ensemble, kar pomeni biti skupaj. Marsikdaj sem že slišala idejo, da bi morali ansamble razpustiti, ker se v njih včasih nekateri igralci preveč polenijo, toda tega se po mojem mnenju ne rešuje na tak način. Ansambel je nekakšne vrste družina, včasih tudi vata, kar s seboj seveda prinese dinamike, ki lahko spodbudijo ležernost ali predajanje v območja udobja, kar se tiče načina ustvarjanja, pristopov do kreiranja vloge ali zasedbe vlog samih, toda do vsega tega ne pride, če se v ekipi ves čas reflektira in sooča posameznikove potrebe, zadržke, odpore in tudi strahove pred izzivi in če se ne spodbuja tekmovalnost, temveč se opogumlja to, da igralci raziskujemo vedno nove stvari znotraj našega poklica, ki so nam morda še popolnoma neznane. In praviloma so ansambli, katerih člani nosijo v sebi to otroško zvedavost in si pustijo biti ranljivi bolj povezani in bolje sodelujejo ter lahko ustvarjajo gledališko nepričakovane čudeže, saj se ves čas podajajo v neznano.

Seveda pa ansambel ni zgolj družinska vata, temveč v svojem idealnem pomenu besede nosi predvsem funkcijo uigranega kolektiva, kjer vsak pozna drugega in kjer se razvije neki nebesedni jezik razumevanja, ki ga je v na novo postavljenih ekipah včasih treba še razviti. In zaradi te uigranosti in zaupanja lahko proces ustvarjanja hitreje zareže v bistvu. In kot že rečeno, v ansamblu so lahko samo ljudje, ki so pripravljeni ustvarjati "skupaj"/ensemble" ter podpirati drug drugega in ki razumejo, da je to bistvo gledališča – biti skupaj. Najprej s soigralci in ekipo ter potem z občinstvom. Tudi večina režiserjev rada dela s stalno ekipo. In sicer ne zato, ker bi želeli dajati delo svojim prijateljem, ampak ker se na več ravneh dobro razumejo in je ustvarjanje zato lažje in plodovitejše.

Nikakor pa ne smemo pozabiti, da ima ansambel tudi zelo eksistencialno funkcijo, in sicer igralci so veliko lažje preživeli, če so bili združeni v kolektiv, ki je na neki način tudi skrbel za vsakega posameznika. Tako niso bili tako ekonomsko in socialno ogroženi, kot bi bili sicer. Ta vidik se mi zdi zelo pomemben, saj omogoča dostojno življenje posameznika. Zato se mi zdijo ideje o tem, da so igralski ansambli passé oziroma, da so nevarni za lenobo, slaba agenda v času, ko se menda tako zelo borimo proti prekarnemu delu.

O intimnosti filmskih vlog

Na filmu veliko odloči kamera, tvoj prispevek je odvisen od tega, kako ustrezaš sestavi celotne vizualne podobe zasedbe. Pri filmu je lahko način igre veliko bolj intimen in minimalističen kot pa v gledališču. Najbolj očarljivo pri filmu je pravzaprav to, kako z malimi sredstvi ogromno poveš, kako so oči ekspresivne, kako odločajo trzljaji – zato plastični kirurgi velikokrat žal vse uničijo.