Razumljivo je, da ima nizozemska ekipa ogromno slovenske pozornosti prav zaradi Primoža Rogliča, ki je spet doživel svoj neverjetni padec, a to še zdaleč ni bil edini nemir med čebelami na eni izmed najkrajših etap letošnjega Toura.

Sorodna novica Pogačar na kockah prvi med kapetani, Roglič izgubil dve minuti

Roglič in Tadej Pogačar sta bila neprekosljiva na zadnjih petih grand tourih, na katerih je nastopil vsaj eden od njiju, saj sta venomer poskrbela za slovensko zmago. Recept je bil dobro znan − v gorskih etapah in/ali vožnji na čas sta pometla s tekmeci in si izborila zgodovinske zmage. To je najbrž tudi eden od razlogov, da so organizatorji želeli popestriti traso in dodati nepredvidene ovire, ki bi favoritom kradle sekunde: od potencialnih ešalonov do tlakovanih odsekov na trasi klasike Pariz−Roubaix.

Redni kolesarski spremljevalci dobro vedo, da severni pekel ponuja le malo višinskih metrov razlike, a kockasti odseki so vedno poligon za nepredvidene napade, nesreče, padce in trpljenje v neugodnih razmerah, kjer običajno vidimo enega od ekstremov (dež in blato ali zelo suho vreme in ogromno prahu). Ozke ceste s slabo podlago so ustvarjene za trganje elastik.

Jumbo Visma je svojo kalvarijo začela še pred prvim tlakovanim odsekom, ko se je na tleh znašel najboljši kolesar začetka tokratne francoske pentlje. Wout van Aert je kaj hitro vstal, glavnina ni želela izkoristiti te smole, a Belgijec bi se ob neprevidnosti kaj kmalu lahko znašel še v trku z avtomobilom, odločali so zgolj milimetri.

V najtežjih kockastih odsekih se je zarotilo na polno, najprej je imel težave s kolesom Jonas Vingegaard, čebele so letale v roju in prav tragikomično je bilo opazovati, kako je Danec najprej poskušal s kolesoma sotekmovalcev, dokler matica ni prišla do panja in dobila ustreznega kolesa. Le trenutek pozneje se je zaradi bale (!?) na cestišču znašel še Roglič. Padec ni bil nedolžen, saj si je moral trikratni zmagovalec Vuelte sam popraviti izpahnjeno ramo.

Smola in nesreča se dogajata, sta sestavni del športa. Nihče ni bil kriv za mehansko napako. Nihče od nizozemske ekipe ni bil kriv za najbolj bizarno pohištvo na cesti (balo je na vozišče spravil neprevidni motorist). Ekipa je morala hitro reagirati, se razdeliti in reševati svoja kapetana. Roglič je v tem primeru potegnil kratko − s poškodbo, situacijo (ko si je popravljal ramo, ga kolegi niso videli) in delitvijo podporne pomoči. Vsi so šli na polno, še rumeni van Aert je za dobro ekipe dal vse in tvegal tudi rumeno majico. Hvalevredno.

Sorodna novica Roglič si je ob padcu izpahnil ramo, za balo na cesti kriv TV-motor

A iz te perspektive se je treba vprašati, kako smiselne so bile demonstracije moči na prejšnjih etapah. Če imam misel lova na rumeno majico, je to pač neumnost, ki se enkrat plača (sam sem bil prepričan, da bo davek prišel v zadnjem tednu). A vse bolj se mi dozdeva, da je bila zelena majica edina prava in realna motivacija, morebitna rumena pa bi bila le sladek bonus. Kot da bi se podzavestno zavedali, da v boju za rumeno proti Pogačarju nimajo realnih možnosti. Bolje zelena kot nobena.

Kapetan UAE-ja si seveda niti slučajno še ni priboril tretje zaporedne zmage, je pa demonstriral neverjetno moč in predvsem nagonsko dirkanje, ki je bilo ob pomanjkanju res natančnih informacij in ogromnega števila potencialnih nevarnosti res šolska ura vožnje na uspeh. Še več, če je po prvem Touru le redko kdo pomislil, da je lahko uspešen na enodnevnih klasikah, po tokratni demonstraciji nihče ne bi smel biti presenečen, če bi se upokojil z vsemi petimi spomeniki. Da, s tako vožnjo (in kakim kilogramom več) lahko nekoč dobi tudi Pariz−Roubaix. Res je popoln kolesar. Če pa ima as takega kova, nadarjenosti, sposobnosti in intuicije še izključno in popolno podporo svoje ekipe, potem je vse še lažje.