Bakalina Velika je tako rekoč razširjena tolminska glasbena zasedba pod vodstvom pesnika in pevca – ter torej prvenstveno kmeta – Janija Kutina (1982), ki je zrasla iz dueta Bakalina. Nedavno je izšel njen drugi album, naslovljen Zviezdna srebruo, ki je po besedah vodje zasedbe nekoliko temačnejši od predhodnika izpred treh let, "za kar pa ima zasluge splošno stanje človeštva in našega duha". Kutin je tudi avtor besedil, v katerih je tokrat veliko govora o smrti in vprašanju našega obstoja.

Pesmi na albumu pa so močno zaznamovane tudi z lokacijami, na katerih so bile posnete – od planinskega pašnika, obrežja reke, gozda in zasnežene gore do ruševin cerkve, jame in zavetja stoletne hruške. Plošča tako predstavlja "nekakšno posvetilo posoškemu panteizmu in nevidnim vezem, ki ljudi iz ruralnih in gorskih okolij vežejo na zemljo". Gre za kombinacijo ljudskih tradicij, globalnih vplivov, stoletnih legend in modrosti generacij pred nami. Glasbo Bakaline Velike, ki je izrazito poetična in zaznamovana z mistiko lokalnega, bi še najbolje opredelili kot sodobni avtohtoni raziskovalni folk. A Kutin glede tage pravi, da sta se z duetom Bakalina "rada pohecala, da igrava biopop, za Bakalino Veliko bi pa težko rekel kar koli".

Bakalina velika bo v okviru čezmejnega festivala Glasbe sveta nastopila drevi ob 21. uri na Gradu Kromberk. Naslednje koncerte bodo odigrali 25. avgusta na Noči v Stari Ljubljani, 2. septembra na Vrhniki in 22. oktobra v Mojstrani.

Z Janijem Kutinom smo se pogovarjali o izkušnjah z zapletenim snemanjem plošče izven glasbenega studia, premiku v tematiki besedil in zvoku zasedbe, pa tudi življenju v Čadrgu živečega kmeta. Vabljeni k branju intervjuja!

Že več let ste dejavni v dvojcu Bakalina, zadnjih nekaj pa tudi v razširjeni zasedbi Bakalina Velika ...
Iz Bakaline je zrasla Bakalina Velika. Zgodilo se je postopoma in povsem spontano. Po tem, ko sva s harmonikarko Renato Lapanja kot duet posnela tri albume Pakašnca, Buohdidabra in Žbrejnkl, je prišla želja po sodelovanju z drugimi glasbeniki. Takrat sva se odločila, da k vsaki pesmi povabiva drugega oziroma druge goste. Tako je nastal precej raznolik album Španabije, ki pa je ravno zaradi številčnosti glasbenikov malokrat zazvenel v živo. Pred štirimi leti sem začel pisati precej drugačne pesmi, kot smo jih bili vajeni do takrat, zato je bilo hitro jasno, da potrebujejo drugačno, bolj dramatično glasbeno podporo in premišljen oris glasbenih pokrajin. Oblikovala se je zasedba, ki smo ji nadeli priimek Velika.

Z bratom dvojčkom Samom sva glasbeno pot začela pri 15 letih, potem sva nekaj let ustvarjala ločeno, zdaj pa znova pri Bakalini Veliki. Tudi z izjemnim levičarskim kitaristom in basistom Matejem Magajnem ter kitaristom in bobnarjem Dejanom Lapanjem smo sodelovali že prej v eksperimentalni zasedbi Salamandra Salamandra. Markantnega tolkalca Marjana Stanića sva z Renato spoznala pri Španabijah, italijanskega trobentača in pianista Andrea Pandolfa pa je v bend ljubeznivo pripeljala Renata (nasmešek). Po prvencu Prvi krajec, kjer je sodelovala tudi Bogdana Herman, smo letos izdali album Zviezdna srebruo, ki pa sta se mu Renata in Bogdana ognili.

Skoraj vsi člani zasedbe igrate več kot en instrument. Kateri instrumenti so vključeni v ta nabor in kakšne so njihove zgodbe oziroma iz katerih tradicij prihajajo? Se ta nabor tudi spreminja v iskanju kakega določenega zvoka ali atmosfere?
Bakalina Velika smo pisana druščina glasbenikov, ki igra vse sorte glasbil in zvočil. Ne obremenjujemo se s tradicijami in pravili etno ali drugih zvrsti, pač pa se bolj trudimo, da bi vsaka posamezna pesem z izborom glasbil najbolj zaživela. Tako se je na odru znašlo veliko inštrumentov iz vseh koncev sveta, med katerimi najbolj izstopajo madžarski hurdy gurdy, afriški n'goni in balafon, bas harfa domače izdelave, zvočila pa raznorazna Marjanova tolkala. Nabor se vedno spreminja, saj vsaka pesem zahteva svoj zvok in atmosfero.

Snemanje albuma Zviezdna srebruo ni potekalo v studiu, temveč ste ga posneli na raznolikih lokacijah. Kje vse in kako potekajo takšna snemanja? Kako je s snemanjem na zaščitenih območjih, kot je denimo Triglavski narodni park?
Pri albumu Zviezdna srebruo smo se odločili za snemanje izven studijskih okvirjev, največ zaradi ideje kako bi pesmim "poiskali njihov dom" in jih tam tudi posneli. Gre pa tudi za raziskovanje, kako se glasbenik odziva v naravnem okolju. Nekatere lokacije so seveda vplivale tudi na sam zvok. Tako smo pesmi posneli na planinskem pašniku, ob reki, v gozdu, na zasneženi gori, v ruševinah cerkve, v jami in pod stoletno hruško. Tak način snemanja je milo rečeno zakompliciran, saj je potrebno nositi inštrumente v večinokrat težko dostopno naravo, prilagoditi studijsko opremo, čakati primerno vreme in še kaj. Na tem mestu bi se zahvalil vsem glasbenikom in pomočnikom za pripravljenost, predvsem pa Dejanu Lapanju, ki je večji del snemanj tudi izvedel. Za zaščitena območja Triglavskega narodnega parka smo uredili potrebne dokumente, prav tako nam je s pomočjo tolminski jamarjev za snemanje v Hvalovi jami dovoljenje izdal ARSO.

Obstaja kak bistven razkorak med prvencem Bakaline Velike, naslovljenim Prvi krajec, in nedavno izdajo – poleg tega, da druga ne prinaša "ženske glasbene žlahtnosti"? So na nastajanje druge plošče kakor koli vplivali ukrepi za zajezitev epidemije?
Prvi Krajec je izšel leta 2019, tri leta pred Zviezdnim srebrom. Prvenec smo posneli nad sirarno v Čadrgu in se po zvoku bistveno razlikuje od novega albuma. Epidemija na slednjega ni veliko vplivala, razen da smo se pred vajami testirali in da smo imeli zaradi epidemije za ustvarjanje več časa kot navadno. Tematsko je nov album nekoliko bolj temačen, za kar pa ima zasluge splošno stanje človeštva in našega duha. V pesmih je veliko govora o smrti in o vprašanju našega obstoja, ki se jim ljudje raje ognemo.

In kakšna je zgodba založbe Čadrg Records?
Čadrg records je ideja mojih starejših bratov, ki so se vedno navduševali nad alternativnimi glasbami in naju s Samom spodbujali od samih začetkov najinega ustvarjanja. Tako smo imeli "založbo" že preden smo kar koli posneli (smeh). S prvimi posnetki zasedbe The Štrudls smo oblikovali in printali naslovnice ter presnemavali zgoščenke. Podobno je bilo tudi z ostalimi čadrškimi zasedbami. Ime Čadrg records je nosil tudi festival, ki smo ga 10 let organizirali na razgledni točki Žlejžn in je združeval ljubitelje drugačnih godb ter raznolikih ekoloških delavnic. Leta 2010 smo s festivalom zaradi vse večjega obiska zaključili. V zadnjih letih pod imenom Čadrg Records v samozaložbi izdajam albume Bakaline in Bakaline Velike.

Kako bi sami natančneje žanrsko opredeliti svoje glasbeno ustvarjanje v primeru? Kako slovenskemu sogovorcu in kako nekomu iz tujine? Do katere mere in na kak način samo Tolminsko vpliva na vas in vaše ustvarjanje?
Nikoli po pubertetniških letih, ko smo bili punkerji, se nisem hotel žanrsko opredeljevati ali primerjati z drugimi glasbeniki, saj se mi je zdelo pomembno samo to, da poveš, kar imaš za povedat in si pri tem kar se da originalen. Z duetom Bakalina sva se rada pohecala, da igrava biopop, za Bakalino Veliko bi pa težko karkoli rekel. V Mladini so lepo zapisali: "Globoko presunljiv dragulj komornega novega folka z lokalno zaznamovanostjo in univerzalnim sporočilom." Tolminska ali drugače rečeno pokrajina, kjer se odvija večji del mojega dela in življenja, me od vedno in zelo navdihuje. Težko bi rekel, da ima kakšna druga stvar močnejši vpliv name. Večina pesmi govori o doživljanju tega čudovitega in včasih surovega okolja.

Ste tudi avtor besedil. Kako ta nastajajo, se je vaš pristop k ustvarjanju skozi leta kakor koli spremenil ter kakšna je dinamika med nastajanjem besedil in glasbe? V katere teme se največ poglabljate in zakaj vas prav te najbolj nagovarjajo?
Besedila vedno pišem na melodijo, ki si jo izmislim in jo oblikujem v glavi. Za pisanje glasbe ne uporabljam not, ker jih ne znam. Melodijo enostavno zapojem in nato nanjo, po navadi med drugim delom, pišem besedilo. Tak način pisanja besedil uporabljam že pred začetki Bakaline, torej nekje 15 let. Pišem v narečju, ker se s tem "maternim jezikom" lažje izražam kot v slovnični slovenščini. S slednjo nisem imel nikoli težav, v resnici sem v srednji šoli celo osvojil dve srebrni Cankarjevi priznanji, pa vendar sem pozneje za glasbeno izražanje raje izbral narečje. Vsekakor so pesmi zaradi narečja pristnejše in lepše.

Glavna tema mojega pisanja je bila vedno narava. To nama je bilo z bratom samoumevno. Celotno otroštvo sva preživela na vasi in po okoliških grapah ter gozdovih, pa tudi potem so bile gore in doline najina glavna strast ter navdih. Šele, ko sem se bolj zavedel ostale glasbene scene, sem spoznal, da je pisanje o naravi, živalih in kmečkem človeku bolj izjema kot pravilo. V zadnjih letih poskušam na svet in svoje življenje gledati iz nekoliko širše perspektive, zato so zgodbe večinoma zamenjala razmišljanja. Postavljajo se vprašanja smrti ali obstoja, osebne vere in čustev. Mislim, da se človek celo življenje uči živeti.

Kdo so še ljudje, ki so poleg same zasedbe ključni za album Album Zviezdna? In bi mogoče izpostavili še katera druga imena ali organizacije, ki so nasploh pomembna za delovanje zasedbe Bakalina Velika?
Ko govorimo o ljudeh, ki so posebej zaslužni za nov album, bi na prvem mestu izpostavil Roka Koširja, ki je poleg logistike in organizacije koncertov velikokrat priskočil na pomoč na terenskih snemanjih. Za oblikovanje albuma in tiskanje je odlično poskrbel Andrej Maver. Pomembno vlogo je z videosnemanji odigral Blaž Trušnovec, ki je dokumentiral vsa snemanja v naravi in bo v bližnji prihodnosti te posnetke tudi uredil v dokumentarnem filmu. Pri pesmi Drabn ptič smo gostili skoraj 70 glasbenikov Etno Histeria World Orchestra pod vodstvom Matije Solceta, ki so poskrbeli za izjemno atmosfero te pesmi. Besedila je v angleščino skrbno prevedla Petra Rovšček. Za dobra kosila in večerje na vseh vajah in snemanjih sta poskrbeli Valerija in Ernesta Kutin pa tudi Samo in Marjan. Na tem mestu bi se rad zahvalil tudi vsem drugim pomagačem, donatorjem, občini Tolmin in vsem, ki so nas podprli z nakupom albuma. Hvala!

V zasedbi je tudi vaš brat dvojček Samo Kutin, sicer med drugim znan kot član tria Širom. Kolikšno vlogo je v vaši družini med vajinim odraščanjem igrala glasba?
S Samom sva začela glasbo ustvarjati pred 25 leti, na koncu osnovne šole, na pobudo najinih starejših bratov, ki sicer niso glasbeniki, pa seveda zaradi same potrebe po glasbenem izražanju. K temu je v veliki meri pripomogel tudi osnovnošolski učitelj Jožek Štucin, ki nas je zelo spodbujal, da ustanovimo glasbeno skupino. S Samom nimava nobene glasbene izobrazbe, kar je za ustvarjanje samosvoje glasbe verjetno celo prednost.

Sprva se je Samo "naučil igrati" na eno strunsko akustično kitaro. Takrat sva napisala na desetine pesmi. Potem se je hitro oblikovala nekakšna punk zasedba The Štrudls, s katero smo leta 1998 nastopili na prvem festivalu Sajeta. Naslednje leto smo v idrijskem studiu posneli prvi album The power of super štrudl. Sledil je še album Kako sprawt krawe ab mleka. Medtem sva ustanovila akustično zasedbo Migowc, s katero smo posneli tri albume: V senci orla, Ptice za ognjem in Speče pravljice. Zaradi potrebe po raziskovanju eksperimentalne glasbe se je spontano oblikovala zasedba Salamandra Salamandra, ki je dala našemu pogledu na glasbo veliko širine. Posneli smo albume Tuvzž, Kafa, Kava-čaj-kakav, ki je nastal v sodelovanju z Ivanom Volaričem - Feom, in Črn trn. Vmes je Samo potoval po Indiji in jaz po Maroku. Iz pisane palete eksotičnih instrumentov se je rodila glasba najinega dua Čarangi, ki je dal albuma Čarangi in Malej. Dobrih 10 let po začetku najinega ustvarjanja sva šla vsak svojo glasbeno pot, jaz sem z Renato ustanovil Bakalino, Samo pa mnogo drugih zasedb, med njimi tudi Širom. Z nastankom Bakaline Velike sva pričela spet skupaj ustvarjati, kar mi je v veliko veselje.

Kako so videti dnevi v Čadrgu živečega glasbenika in pesnika, ki se ukvarja tudi s kmetovanjem? Zakaj odločitev za tovrstno in ne urbano življenje?
Torej, jaz sem na prvem mestu kmet. To je moje delo in način življenja. Glasba in pisanje pesmi sta bila vedno samo za veselje in zaradi potrebe po izražanju. Na kmetiji dela res nikoli ne zmanjka. Košnja, molža, skrb za krave, izdelovanje sira in skute, prodaja, urejanje pašnikov, gnojenje, njiva, priprava drv, žaganje lesnih sortimentov, izdelovanje pohištva, rezbarjenje ... Vedno se dobi delo. Na srečo v tem večinokrat uživam, zato sem se za tak način življenja tudi odločil. Potem je tu še družina. Brez staršev, žene Valerije ter sinov Matica, Žige in Patrika, ne bi zmogel vsega, pa tudi življenje ne bi imelo takega smisla kot zdaj. Nujno pa je početi tudi nekaj samo za veselje. Pri meni sta to glasba in ljubiteljska arheologija, ki me zadnja leta navdušuje ter iz katere črpam veliko navdiha in zavedanja naše minljivosti.