Tudi pisateljica ukrajinskih korenin Natalka Snjadanko je dejala, da beseda migrant v književnosti nima negativne konotacije.

Govorci so spregovorili o pisateljevem habitusu, o fenomenu migrantstva, o njegovih oblikah ter književnosti, povezani z njim.

Natalka Snjadanko kot pozitiven vidik migracij vidi raznolikost, ki jo prinašajo. To je ponazorila s primerom Ukrajine, države, ki je sestavljena iz vrste narodov in je prav zaradi tega edinstvena. Slovenski avtor v središču festivala, Andrej Blatnik, meni, da so lahko migrantski avtorji tudi "izgubljeni", saj so v novi državi izgubili stik z matično, v kateri bi morda lahko v polnosti zaživeli v literarnem ustvarjanju, v novem okolju pa se ne znajdejo. Tako so si rešili življenje, ne pa tudi statusa literata. Z Blatnikom se je strinjala Gail McConnell iz Severne Irske, zlasti v primeru migrantov, ki nimajo zagotovljenih osnovnih eksistencialnih pogojev.

Hrvaška književnica Luiza Bouharaoua, ki je v Trstu prejela nagrado SEP 2022 za mlade avtorje, je opozorila, da je treba ločiti med begunskimi literati, ki jih je zelo malo, literati, ki pišejo o njih, in o množici ljudi, ki v svojih neliterarnih delih obravnava migrantko problematiko. Kot pravi, na Hrvaškem zaradi občutljivosti besede begunec, ki večino spomni na žalostno obdobje vojne, raje uporabljajo besedo migrant, ki nima te teže.

Na okrogli mizi, ki jo je moderirala Nina Jerman, so se gostje pogovarjali tudi o pomenu jezika in izhodiščni misli filozofa Ludwiga Wittgensteina "Meje mojega jezika so meje mojega sveta." Stropnik je menil, da so meje le v glavi, in zbranim ob tem postavil vprašanje, zakaj bi denimo "mladi, ki se gibljejo v več jezikih, imeli radi svoj jezik, če jim ne omogoča osnovne eksistence".

Gail McConnell pa je povedala, da se zaveda svoje privilegiranosti, ker piše v angleščini, a se obenem zaveda vse kompleksnosti, ki poleg samega jezika še definira pisanje. Omenila je, da je doma iz Belfasta, zato ji niso tuje politične definicije.
Več govorcev se je strinjalo, da je jezik politični pojem. Natalka Snjadanko je kot primer navedla trenutne vojne razmere v Ukrajini, ko se novinarji sprašujejo, kako naj pišejo o vojni in kako naj, denimo, imenujejo ljudi, ki trpijo, ali sovražnike.

Gostje so odgovarjali tudi na vprašanje, kdo je migrantski literat. Komparativist in filozof Blaž Zabel je odvrnil, da je to težko, če pa že, bolj politično vprašanje. Po Blatnikovh besedah je beseda begunec jasna, ne ve pa, ali je tako tudi z besedo književnik. Gail McConnell pa meni, da je edini, ki si lahko da ta naziv, avtor sam. Z njo se je strinjala tudi Luiza Bouharaoua, ki je poudarila, da bi opredelitev, ki bi jo naredil nekdo drug, bila le predalčkanje.

Slovo 37. Vilenice
Zadnje dejanje Vilenice bo na Krasu. Ob sklepu bodo podelili še dve nagradi – kristal Vilenice in glavno nagrado, ki jo letos prejme latvijska pesnica Amanda Aizpuriete. Kristal Vilenice prejme severnoirska pesnica Gail McConnell, ki se po oceni žirije najbolj prepričljivo povezuje s tematikami letošnjega festivala.

Nagrajenca je izbrala žirija, sestavljena iz gostov festivala. Nagrado so podelili v Štanjelu na literarni matineji, v okviru katere so predstavili tudi dvojezično pesniško zbirko Milana Dekleve Presečišče lepote.

Glavno nagrado festivala, ki so ga organizatorji v Društvu slovenskih pisateljev (DSP) poimenovali po kraški jami pri Lokvi, kjer nagrado podelijo, pa bodo zvečer izročili Amandi Aizpuriete. Pesnica pripada generaciji, ki je na latvijsko literarno prizorišče vstopila sredi 70. let, ko je bila država še del Sovjetske zveze. V svoji poeziji se posveča temam, kot so ljubezen, smrt, osamljenost, dvom, strah in brezup. Pravi, da so njene pesmi plod življenja samega.

Letošnjega srečanja pesnikov, pisateljev, dramatikov in esejistov iz Srednje Evrope, ki je potekalo na temo Kako daleč je dom, se udeležuje 14 avtorjev iz 12 držav. DSP festival pripravlja od leta 1986.