Na podkastu Številke v tej sezoni govorimo o knjigah, tokrat predstavljamo Zadnji dve, ki sta jo napisala Maja Prijatelj Videmšek in Boštjan Videmšek. Naslovni zadnji dve sta Najin in Fatu, ker so prav vsi moški predstavniki te vrste umrli, gre torej za funkcionalno že izumrlo vrsto. A človeštvo, ki je glavni krivec za nastali položaj, lahko svojo napako popravi. Obstaja več organizacij in znanstvenih metod, ki se trudijo to vrsto rešiti z umetno oploditvijo in nadomestnimi mamami. Vabljeni k branju spodnjega povzetka in poslušanju celotnega pogovora.

To je vajina prva skupna knjiga. Poznata se dolgo časa, kako vama je bilo skupaj ustvarjati nekaj novega?
Boštjan: To je šlo na hitro in brez načrtov. S fotografom Matjažem Krivicem sva šla v Kenijo delat zgodbo o urjenju rangerjev v nacionalnem parku Samburu. Maja je že dlje poznala zgodbo o nosoroginjah Najin in Fatu, pisala je tudi zgodbo o zadnjem samcu Sudanu. Ol Pejeta je le nekaj ur vožnje južno in smo se odpravili na pot. Prvo jutro, ko sva bila z nosoroginjama v zagrajenem okolju v rezervatu, sva nemudoma vedela, da želiva pisati knjigo. Če imaš izhodišče, da boš skupaj napisal knjigo, ne veš pa, kaj in še nikoli nisi prej ničesar skupaj napisal, hkrati imaš na eni strani nekoga, ki tega še ni počel, in mene, ki je napisal šest knjig, je bila to zelo neugodna situacija, ki kliče po težavah in morda celo dolgoročnih travmah. A ta zgodba je tako lepa in močna, res naju je prevzela. Instinktivno sva se zelo podobno odzivala na vse, kar za naju ni prav značilno, zato sva vedela, da morava to izpeljati. V procesu pisanja se je izkazalo, da sva si v resnici precej bližje. Jaz sem sicer impulziven in želim vse zaključiti leta pred rokom, Maja pa točno deset sekund in dve leti po roku. To je Evropa dveh hitrosti, a tu težav ni bilo. Nastal je 'fusion' pristopa in misli, hitro nama je bilo jasno, da ne bo velikih težav. Moram pa iskreno reči, da sem se bal, da bi to lahko bila pot v ločitev. Lahko bi se pojavil ego, a se je samo v neverjetno malih količinah. To sva počela z velikim zadovoljstvom.

Sorodna novica Sezona 9

Maja: Že več let sem si želela napisati knjigo o teh temah, predvsem o ogroženih živalskih vrstah, sploh tistih, ki se jih skuša rešiti. Če bi samo pisala, da vrste izumirajo, bi najbrž vmes naredila samomor (smeh). Zastavila sem si zelo abstrakten cilj, da bi delala knjigo o 12 živalskih vrstah, ki so na robu izumrtja in jih znanstveniki poskušajo rešiti. Ko sva obiskala Ol Pejeto in sva ugotovila, da bi bila to absolutno premočna zgodba, da bi bila "le" ena od 12, mi je Boštjan lepo sugeriral, da bi bila to lahko samostojna knjiga, ki bi mi jo pomagal napisati. Zelo mi je olajšal odločitev, če bi se namreč sama odločala, bi najbrž izšla šele čez tri leta, ko bi morda že dobili mladiča severnega belega nosoroga. Bila sem skeptična, kako bo potekalo pisanje v dvoje. Konec koncev, nihče od naju prej nikoli ni pisal v parih, pisati besedilo v dvoje je zelo težko, kar še bolj velja za knjigo. Poglavja in vsebino sva si izbrala tako, da sva izbrala tiste teme, ki so nama bližje, Boštjan je tako pisal o divjem lovu in geopolitičnem konfliktu, jaz pa sem delala bolj znanstveni in naravoslovni del. Ta zgodba se je izkazala za zmagovalno kombinacijo. Na koncu ni prišlo do ločitve, kar je tudi v redu (smeh). Želiva si to ponoviti, morda skupaj narediti še kakšno drugo stvar. Najprej bo izšla še angleška knjiga, v katero usmerjava vso silo.

Ali še živi želja, da bi izpeljali začetno idejo o ducatih ogroženih vrstah?
Maja: Da, to si še želim narediti. Želela bi narediti nekaj podobnega tudi v zvezi s projektom reševanja risov v Sloveniji, a to je za zdaj še v oblakih.

Boštjan, urednik Samo Rugelj, s katerim pogosto sodelujete, pravi, da je bila ta knjiga odlično pripravljena že v prvopisu. Je to vpliv sodelovanja z Majo ali pa je zgodba res nekaj tako zelo posebnega?
Boštjan: To je veliko bolj preprosto. To je stvar, kako čim bolj učinkovito, hitro in brez balasta prepričati urednika o skupni knjigi. Glede na to, da imava s Samom dolgo knjižno in tekaško zgodovino, sem se naučil, kako narediti 'pitch'. Zelo težko je v tako majhnem prostoru prepričati založnika o izdaji knjige o zadnjih dveh nosoroginjah, to je izrazito nišna tema (čeprav gre za urednika, ki mi je zelo naklonjen in želi izdati moje knjige). Našemu prostoru neverjetno primanjkuje kritične mase. Založništvo hodi po robu, to še toliko bolj velja za manjše založbe, zato je treba vsako knjigo osmisliti 97-krat, preden gre na trg. Naj ne zveni ošabno, a to je bil solo projekt. Do same ničle je bilo treba izbrusiti samo idejo. V osnovi je lahko preveč abstraktna, zato je bila predstavljena algoritmično. Želel sem narediti tavtologijo, ki ne dopušča odgovora ne. Imela sva idejo o knjigi, takoj pa tudi strukturo. V knjigi je ogromno elementov. Že prvo jutro v Ol Pejeti sva si postavila vprašanje, kaj se je zgodilo, da sta oni zadnji dve. To je temeljno vprašanje, hkrati pa tudi poteka projekt reševanja te vrste, morda bo v bližnji prihodnosti mogoče te tehnike aplicirati tudi na druge ogrožene vrste. Vsi ti elementi od divjega lova, varovanja, pa do znanosti in etične presoje sta kot kontekst in kot koncept prepričali založnika. Seveda pa je treba veliko bolj prepričati bralce.

Sorodna novica Na izvod knjige Štoparski vodnik po Galaksiji je bilo treba čakati tudi deset let

V prejšnji epizodi smo se pogovarjali o Douglasu Adamsu, ki se je prav tako ukvarjal s problemom ogroženih živali. Kako blizu vama je ta avtor?
Maja: Prebrala sem njegove glavne knjige, brala sem tudi Zadnjo priložnost. Mi je zelo zabaven pisatelj, ni pa blizu mojemu načinu razmišljanja. Brala sem njegove reportaže, ko je obiskoval ljudi, ki so skušali reševati ogrožene vrste, a na koncu o tisti vrstni nisem prav veliko izvedela. Forma je bila pred vsebino, a ker je bila forma tako zabavna, imaš občutek, da je to super branje. Res se lahko smejiš, a sama sem si želela izvedeti kaj več o nosorogih, a tega pri njem nisem dobila. To je slog pisanja, ki je zelo všečen za branje, ni pa tako blizu mojemu osebnemu okusu. Drugače velja za Boštjana, za katerega je Adams neke vrste Biblija.

Boštjan: Douglas vsekakor ni kralj reportažnega pisanja, česar se je zelo dobro zavedal tudi sam. Ko je pisal Zadnjo priložnost, je ves čas omenjal, da je samo čakal, da neha, saj je moral hkrati končati neko drugo knjigo, vmes pa so nanj pritiskali založniki in uredniki. Sam pa je potoval, najprej je naredil reportažo in nato je prišla ideja o knjigi. Vse skupaj je nastalo v izraziti naglici. Vsebina je seveda kompenzirana s slogom in humorjem. Midva pa sva se pisanja o nosorogih lotila na drug način. Seveda bi bilo to moč narediti v osebni pripovedi, a na stara leta nas to več ne zanima. Treba je izstopiti iz zgodbe in jo prepustiti resničnim akterjem. Ko si mlad, te žene, da bi pisal na drug način, a to se mi vedno bolj in bolj zdi greh, sebe je treba vedno manj dajati v zgodbo.

V knjigi pišeta o razlogih, zakaj so severni beli nosorogi funkcionalno izumrla vrsta. Vzroki so jasni (podnebne spremembe in divji lov), večkrat pa je čutiti tudi občutek krivde v imenu celotnega človeštva.
Maja: Da, absolutno. Vem, da ni fino pripovedovati zgodbe, da kriviš bralca in vse, ki sploh pridejo do tvoje knjige. To je dejstvo, s tem sva se soočala, ko sva vsak dan obiskovala Najin in Fatu, s tem se soočava vsak dan, ko piševa članke (od Ukrajine do kmetijstva in zgrešenem sistemu pridelave hrane). Na eni strani imaš milijone lačnih, na drugi strani pa milijone čezmerno debelih. Opisujeva vse te nesmisle in stranpoti civilizacije, se naju dotikajo na zelo oseben način. Nemogoče se je popolnoma izločiti iz te slike. Tudi midva sva seveda kriva za vse, dejansko pa poskušava nakazati, da je ta civilizacija, ki je utemeljena na množičnem ubijanju svoje in drugih vrst, sposobna tudi številnih dobrih stvari. Ena od teh je tudi reševanje vrst, ki so na robu izumrtja. Projekt reševanja severnih belih nosorogov je en tak čudovit primer.

Po drugi strani pa pišeta tudi o privilegiju, ker sta vse to lahko opazovala iz "prve vrste".
Boštjan: To je ultimativen privilegij, ki je pri meni ves čas prevladoval nad občutkom krivde, sam neke blazne krivde pred obličjem Najin in Fatu nisem čutil. Veliko večjo krivdo čutim, ker sem šele pri 15 letih nehal jesti meso. 'A nisi bil že pri osmih letih dovolj zrel, da je s tem nekaj narobe?' To je bil ekstremen luksuz iz položaja nekoga, ki ima izbiro delati selekcijo bolj in manj vrednih, neki specizem. Sam ne vidim razlike med severno belo nosoroginjo, čebelo, rakunom, piščancem in človekom.

Večina ljudi ni vegetarijancev. Kako gledate na mesojedce?
Boštjan: To je vprašanje osebne vesti. Maja je tudi šele pred nekaj leti nehala jesti mesto, pa sva normalno sobivala. Samo čudim se, da tega vprašanja ni v jedru javne razprave. Kako je mogoče, da je industrijsko ubijanje (skoraj v imenu kulturne tradicije) tako samoumevno? S tem govorimo samo o ljudeh, ki imamo privilegij prehranske izbire, ne govorim o tistih, ki so prehransko ogroženi, tu ni niti najmanjših pomislekov o legitimnosti tovrstne prehrane. Preprosto nimam ne kognitivnih, ne emocialnih sposobnosti odgovoriti zakaj. Ko pa vidim še eno množično grobišče, pa žal dobim odgovor. Smo na uničenju drugega utemeljena vrsta. Kolikor kruto to zveni, je to stvar (de)genskega zapisa.

Ena najbolj bizarnih vidikov te zgodbe so vraže: prah iz nosorogovih rogov naj bi zdravil na desetine bolezni, v resnici pa gre samo za keratin. V 21. stoletju, ko imamo vse informacije na dosegu rok.
Maja: Živimo v obdobju skorajda prevlade lažnih novic. Ta lažna novica je stara že približno toliko kot tradicionalna kitajska medicina, z generacijami se oplaja in obnavlja. Ravno včeraj sem prebrala, da na Kitajskem nevladne organizacije skušajo ozaveščati, da uživanje prahu iz nosorogovih rogov nima nobenih zdravilnih učinkov. Skušajo ozaveščati praktike tradicionalne medicine, da v resnici nima nobenega vpliva. V državah, kjer so največji konzumenti (Kitajska, Vietnam), potekajo take ozaveščevalne akcije, a je še daleč od trenutka, ko se bo rogove ali pa luske luskavcev prenehalo uporabljati. Smo vrsta, ki je odvisna od zgodb (resničnih ali fiktivnih), žal je to trgovanje z divjimi živalmi in njihovimi deli ena od fiktivnih zgodb, ki bodo očitno živele še nekaj časa.

V knjigi razložita logiko "dokler je povpraševanja, se bo to dogajalo". Navajata, da so še leta 2011 iz evropskih muzejev ukradli kar 70 rogov. Kateri podatek pa je vaju pri ustvarjanju knjige najbolj presenetil?
Maja: Žalostna sem nad dejstvom, da čeprav je trgovanje z rogovi mednarodno prepovedano že desetletja, trgovanje vseeno poteka. V Južni Afriki, ki je leta 2017 dovolila notranje trgovanje z nosorogovimi rogovi, kar poganja tudi ilegalni lovi, je bilo letos samo v prvi polovici leta ubitih približno 250 južnih belih nosorogov. Lani jih je bilo v celotnem letu ubitih skoraj 500. Južni beli nosorogi so ena od petih vrst nosorogov, so najbolj številčni. Okrog leta 1910 so bili na robu izumrtja, bilo jih je le še okrog 20, a so jih zaščitili, s posebnimi programi so dosegli, da jih je danes nekaj več kot 20.000. Vendarle pa jih vsako leto ubijemo približno 500. Če bi nadaljevali s to hitrostjo, bi tudi ti najštevilčnejši nosorogi izumrli v roku 40 let. To pa me straši, a to je samo ena karizmatična vrsta.

Omenjen je bil Vietnam, večkrat sta omenila, da knjigi manjka predvsem pot v to državo, bila pa sta marsikje drugje, tudi na Češkem. Tam predstavita zgodbo Josefa Vagnerja, ki je ujel približno 3000 afriških živali in jih pripeljal v domovino. Razumeti je, kot da je to delal tudi za lastni ego, paradoksalno pa po drugi strani brez tega dejanja danes severni beli nosorog ne bi več obstajal.
Boštjan: Vagner je bil res poseben človek. Zgradil je živalski vrt in ga dolga leta tudi vodil, imel je močno povezavo z Afriko. Vse njegovo uvažanje in tihotapljenje živali (med katerimi je bilo tudi veliko ogromnih sesalcev) je potekalo v času najbolj trdne železne zaveze in najbolj trdnih partnerstev določenih držav v Afriki, ki so bile v sovjetskem bloku. Večinoma je prav iz teh držav uvažal živali, vprašanje pa je, s čim jih je plačeval. V nekaj letih je pripeljal 3000 živali, med katerimi je bilo tudi nekaj severnih belih nosorogov. Njegova osebna interpretacija (in reinterpretacija njegovih naslednikov) pa pravi, da se je že v začetku 70. let zavedal, da so nekatere vrste kritično ogrožene. Najin in Fatu sta se obe rodili in bili vzgojeni v živalskem vrtu na Češkem. Ta stavek je treba še enkrat oblikovati − zadnji dve severni beli nosoroginji sta se rodili v živalskem vrtu. Oče Najin in Fatu je Sudan, ki velja za poslednjega samca te vrste, ki ga je Vagner pripeljal na Češko. Tam je do leta 2009 živelo pet severnih belih nosorogov, po odločitvi konzorcija Biorescue (ustanovljen je bil prav za reševanje te vrste) so štiri prepeljali v naravno okolje v Ol Pejeto v Kenijo, kjer se niso uspešno razmnožili v zaprtem okolju živalskega vrta.

Ol Pejeta je opisan kot naravno okolje, po drugi strani pa jasno pišeta tudi kot o luksuznem zaporu.
Maja: Boštjanova skovanka je luksuzno begunsko taborišče. Ol Pejeta je zasebni rezervat, financira se večinoma z obiski turistov, nekaj pa z donacijami. To je popolnoma ograjeno območje, je eden od rezervatov, kjer je super poskrbljeno za varnost živali, tam so ograje in številni rangerji. V Ol Pejeti že tri leta zapored ni bil ubit noben nosorog, kar velja tudi za celotno Kenijo. To je dober primer varstva živali. Nosorogi dejansko zahtevajo veliko financ, brez ograje in 24-urnega varstva rangerjev bi bili dejansko vsi nosorogi zelo hitro mrtvi in bi padli pod streli. Pokrajina ni prav scenična, a ko jo obiskuješ več dni zapored, ti priraste k srcu. Notri je taka gostota živali, da se ti zdi samoumevno, da se mimo tebe sprehajajo žirafe, hijene, levi, nosorogi, sloni ... To je neka taka iluzija, da je narava dobro ohranjena, v resnici pa je vse prej kot to. Levo in desno od parka živijo ljudje, ki imajo silovite težave zaradi podnebnih sprememb, suše, pomanjkanja vode, izgubljajo svoj prostor za življenje ... Ob opisu rezervata sva skušala zajeti sliko tudi življenja tamkajšnje skupnosti in kakšne težave imajo pri sobivanju.

Boštjan: Ol Pejeta je neke vrste Noetova barka, tam so na kup zelo selektivno zbrane nekatere vrste, za katere se trudijo, da bi preživele. Ponavljam, to je zelo selektivno. Na drugi strani pa je dobeseden slonokoščeni stolp, ki se je znašel v težavah. Štiri zaporedne deževne sezone so v tem delu Afrike odpadle. To je eden od predelov sveta, ki jih posledice podnebnih sprememb najbolj prizadenejo. Milijoni ljudi je v tem trenutkov prehrambno ogroženih, že letos je tam umrlo na stotisoče živali. Prvič v merjeni zgodovini je v veliki meri odpadla migracija gnujev v sosednjem rezervatu, ki je morda največji spektakel v živalskem svetu. V pospešenem posnetku se v realnem času dogaja strahovita tragedija. Tisti, ki smo zelo zavezani spremljanju podnebnih sprememb, pričakujemo, da se bo zgodilo čez 10 ali 20 let, a se je tam zgodilo že včeraj. Ko opisujemo tamkajšnje živali, ne smemo niti slučajno pozabiti na ljudi, ki v tem prostoru plačujejo strahovito ceno. Kar naenkrat ob opisovanju raja pozabimo na ljudi in odpravimo tisto, kar nam ni všeč. Še več pozornosti bi morali nameniti temu.

Eno poglavje namenjata tudi etiki, ki je zelo pomembna tema. Prav odločitev etične komisije je izboljšala življenje Najin, obstaja pa tudi pomislek, da v primerih, ko bije ura izumrtja, lahko pomeni oviro.
Boštjan: Zelo težko je biti natančen in pravičen. Imam malo drugačen pogled, ki se vidi že pri vegetarijanstvu. Dobrobit posamične živali je brez dileme na prvem mestu. Antropocentričen pogled − edini, ki ga posedujemo − je seveda malo drugačen. Mi ne rešujemo teh nosorogov, ampak čistimo lastno vest, kupujemo si karmične odpustke. Najin je gospa v poznih srednjih letih, obe s hčerko Fatu imata svoje zdravstvene težave, seveda se ne zavedate lastne usode, da sta zadnji dve (kar pa ne pomeni, da ne dvomim o prisotnosti njune zavesti). Dilema, ki jo imajo znanstveniki ves čas, ni preprosta: kaj žrtvovati v imenu reševanja vrste. Stvar je ekstremno tankočutna in zapletena. Nujno je bilo treba v kratkem obdobju nabrati najboljšo možno količino še nezrelih jajčec. Najin je bila že zelo uboga, a so jo trikrat do štirikrat na leto anestezirali in odvzeli jajčeca. Spraviti tako težki punci v narkozo, pomeni ju skoraj zbombardirati. Veliko časa je trajalo, da sta se postavili na noge. To je nanju delovalo travmatično. Obstajal je tudi strah, da bi Najin morda celo umrla. Pred približno enim letom so jo "upokojili" iz tega procesa. Tu govorimo o dobrobiti živali, to je zame etično vprašanje. Ko smo se pozimi vrnili v Ol Pejeto, smo videli, da je bila dejansko sprejeta pravilna etična odločitev. Aprila 2021 je bila Najin izjemno betežna, počasna, mrka, slabovoljna in tečna starka, ki ni kazala velike vitalnosti in volje do življenja. Po upokojitvi pa je − če malce pretiravam − postala razigrana najstnica v drugi pomladi.

Ob trku teme etike in super modernih tehnologij, ki napovedujejo (vsaj potencialno) reševanje marsikatere vrste, pridemo do vprašanja evolucije in razvoja človeka 2.0, ki bi med nami lahko še povečala razlike.
Maja: Definitivno. Verjamem, da človek 2.0 že obstaja. V Silicijevi dolini poskušajo že marsikaj. Verjamem, da obstajajo ljudje, ki imajo s pomočjo elektrod potenciran vid. Delajo tudi to, da se potencira možganska aktivnost. Zelo hitro bo prišlo do tega velikega preskoka, te koristi bodo gotovo imele elite. Mi ne dojemamo, kako hitro napreduje tehnološki razvoj, to pa ni razlog, da bi napredek zavirali. Tehnologijo lahko uporabljaš na dober ali slab način. Veliko se je treba pogovarjati, kako uporabljati tehnologijo, v to mora biti vključena najširša javnost.

Pogovore v tej sezoni končamo z vprašanjem, zakaj je vredno brati. Torej, zakaj je vredno brati?
Boštjan: Da se ves čas zavedaš lastne majhnosti in nepomembnosti.

Maja: Da ohranjaš pozornost, kar je danes res težko. Da si podaljšaš čas, da dejansko upočasniš čas.

Sorodna novica V 9. sezoni bomo skupaj brali knjige

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem Maja Prijatelj Videmšek in Boštjan Videmšek govorita še o naslednjih temah:
− Ali vreme vpliva na njun tek.
− Boštjan po napisani knjigi skoraj nikoli več ne prime besedila v roke.
− Boj za pozornost, ki je (preveč) razpršena.
− Samoizpraševanje in razmišljanje pri delu.
− Ali ti nekaj pripada zgolj zato, ker si enkrat nekaj naredil.
− V rubriki Štafeta sta odgovorila na vprašanje prejšnjega gosta Davorina Pavlice.
− Kaj je Boštjan nameraval početi v Vietnamu.
− Kako so sloni zaustavili vodni vir v neposrednem okolišu Ol Pejete.
− Dva stebra znanosti, na katerih temelji reševanje severnih belih nosorogov.
− Prvega mladiča severnega belega nosoroga bi lahko dobili okrog leta 2025.
− Kakšen odnos imata do novinarstva in odhodov iz novinarstva.
− Kaj bi naredila, če bi bila zadnja dva človeka na svetu.
− #PohvalaNaDan