To je bil razlog, da se je celotna klinka za kardiokirurgijo odločila prispevati k zmanjšanju čakalnih seznamov z delom pro bono. Čakajo na odobritev pristojnih in načrtujejo začetek dela sredi januarja. O tem smo se pogovarjali s prof. dr. Draganom Milićem, direktorjem klinike za kardiokirurgijo v Nišu.

Gospod doktor Dragan Milić, živimo v dobi, v kateri sta denar in čas največji vrednoti. Zato pobuda, da bi kirurgi v kliniki za kardiokirurgijo v Nišu ob koncih tedna operirali pro bono in s tem pomagali zmanjšati čakalno vrsto, tako močno odmeva ne le v Srbiji, temveč v celotni regiji. Zdi se naravnost neverjetno, da bi si kirurgi želeli operirati zastonj in v svojem prostem času. Zakaj ste se odločili za tako pobudo?

Po pravici povedano, to ni moja ideja. To je bila zamisel mojih mlajših kolegov, docenta doktorja Milana Lazarevića, doktorja Aleksandra Kamenova in Vladimirja Stojiljkovića. Za kardiokirurške operacije pri nas je čakalna doba od tri do štiri mesece, na seznamu je od 130 do 150 ljudi.

V primerjavi z evropskimi standardi to niti ni zelo dolga čakalna doba. Vendar je treba vedeti, da pacienti na kardiokirurškem čakalnem seznamu, medtem ko čakajo na operacijo, žal umirajo. Ko so klicali naše paciente pri reviziji čakalnega seznama (v tem trenutku jih je bilo na listi 130), so zdravniki ugotovili, da so štirje že umrli. Da se to ne bi več dogajalo, so se plemenito odločili, da bodo delali ob koncih tedna, kolikor je mogoče in kolikor dovoljujejo naše zmogljivosti v intenzivni negi. S tem bi se čakalna vrsta skrajšala in vsi naši pacienti bi imeli več možnosti za življenje.

Čakalno obdobje torej na kliniki za kardiokirurgijo v Nišu znaša nekaj mesecev?

Kot sem povedal, povprečno se čaka tri ali štiri mesece. Tako je z naročenimi operacijami, medtem ko urgentne paciente operiramo takoj, če je treba. Vendar pri naročenih pacientih nikoli ne veste, kdaj se lahko njihovo zdravje poslabša. Zato je treba kardiokirurške sezname skrajšati. Na operacijo se ne sme čakati dlje kot mesec dni.

Kako komentirate izjemni odziv javnosti, medijev in državljanov na to pobudo?

Iskreno povedano, nismo pričakovali tako močnega odziva javnosti. Res ni niti enega medija v Srbiji, ki se ne bi odzval, ne tradicionalnega ne družbenega omrežja. Gre za izjemno pozitiven odziv velikega števila ljudi. To nam kaže, da so ljudje željni lepih zgodb in lepih pobud. Znajo prepoznati prave vrednote in spoštujejo zgodbe, v katerih denar ni v središču pozornosti. Po teh vrednotah bi se zdravniki morali razlikovati od drugih. Humanost je najpomembnejša.

Povabili ste tudi vse preostale svoje kolege in kolegice zdravnike, naj se odzovejo enako ali podobno kot v vaši kliniki. Ali ste od kolegov dobili kakšen klic, izvedeli za željo, da se vam pridružijo?

Do zdaj nimamo takih podatkov. Nihče se ni neposredno obrnil na nas. To tudi ni naš namen, saj nismo pristojna ustanova. Pristojna je uprava kliničnega centra v Nišu, naslednja je ministrstvo za zdravje. Če se torej kdo želi pridružiti pobudi, se mora obrniti na tistega, ki organizira posel, to pa je njihova nadrejena ustanova.

Ali je vaša nadrejena ustanova že omogočila, da delate tako, kakor ste predlagali?

Ne, še vedno nimamo odobritve za začetek dela. Nimamo nobenih podatkov v povezavi s tem. Smo pa dobili uradni dopis od uprave kliničnega centra, v katerem nas sprašujejo, koliko bi bilo treba dodatnega materiala, zdravil in vsega preostalega v primeri s porabo, ki smo jo imeli letos. Naš edini pogoj, da začnemo uresničevati svojo pobudo, je bil, da se nam zagotovi zadostno število potrošnih sredstev.

Kardiokirurgija je zelo draga medicinska panoga. Naše operacije trajajo povprečno šest ur. Potrošnega materiala je veliko. Ne želimo seveda, da bi začeli konec tedna delati in bi se potem morali ustaviti samo zato, ker ni dovolj potrošnega materiala. To mora biti koordinirana zgodba in naša ocena je, da bi bilo za tako delo treba zagotoviti še 30 odstotkov materiala več kot letos. Menimo pa, da to res ni veliko, kajti če se z našo pobudo reši vsaj eno človeško življenje, je denar dobro porabljen.

Katera ustanova vam mora dati odobritev, da začnete uresničevati svojo pobudo za skrajšanje čakalnih list?

Čakamo na odobritev uprave kliničnega centra v Nišu. Naš načrt je, da začnemo delati po novoletnih in božičnih praznikih, okrog 10. januarja. Upamo, da bomo do takrat dobili odgovor: da ali ne. Najhuje bo, če ne bo nobenega odgovora. Pri nas v Srbiji pogosto doživljamo administrativni molk. Če ni ne pozitivnega ne negativnega odgovora, ne veš, kaj bi. Vsekakor bomo z novim letom začeli delati z povečanim tempom z željo, da bi skrajšali čakalni seznam. Vendar je zaradi kapacitet intenzivne nege najboljši čas za dodatne operacije konec tedna. Če operirate bolnike ob ponedeljkih in torkih, je potrebnih od štiri do pet dni, da okrevajo, in za konec tedna jih lahko premestite v polintenzivno nego, tako pa dobite prazen prostor za nove paciente na intenzivni negi. Kako bi zmanjšali čakalni seznam, če se nam ne omogoči dodatno delo? Državi smo želeli to olajšati in zato delamo pro bono, brez finančnega nadomestila. Edino, kar prosimo, je dodatni potrošni material, da bomo lahko kakovostno izvajali operacije.

Kako odgovarjate na skrbi, da se zaradi povečanega obsega operativnih posegov lahko zmanjša kakovost?

Nenehno govorimo, da ni naš namen opraviti čim več operativnih posegov in zmanjšati kakovost. Med operacijami je nujno obdržati visoko kakovost. Na naši kliniki za kadriokirurgijo v Nišu je bilo letos operiranih 305 kardiokirurških pacientov in več kot 200 vaskularnih. Od 305 kardiokirurških pacientov sta nam umrla le dva. Naša stopnja smrtnosti je približno 0,65 odstotka. To raven dela želimo obdržati. Ni cilj loviti številke za vsako ceno, temveč obdržati kakovost dela in omogočiti našim pacientom, da se vrnejo domov k svojim družinam.

Kako velika je vaša klinika in ali ima potrebne kapacitete za dodatno delo?

Naša klinika za kardiokirurgijo v Nišu je strateško pomembna za ves jugovzhod Srbije. Mi smo edina klinika južno od Beograda oz. v krogu 250 km okoli Niša, v kateri opravljamo kardiokirurške operacije in transplatacije. Poleg tega se na naši kliniki lotevamo kompleksnih vaskularnih operacij, kot so anevrizme, karotide, periferne operacije bypass. Prve naslednje ustanove, ki to delajo, so v Beogradu, Sofiji in Skopju. Na naši kliniki dela 34 zdravnikov skupaj s specializanti, vaskularnimi kirurgi, transfuziologi, imamo kardiologa in ‒ to je zelo pomembno ‒ deset anesteziologov, saj so v deficitu povsod v svetu in tudi v Srbiji. Imamo dovolj zdravnikov in zato smo si tudi drznili narediti ta korak, saj menimo, da po številu zdravnikov in medicinskega osebja, ki ga imamo, lahko zdržimo dodaten napor dela ob koncu tedna.

Lahko torej rečemo, da se vsa vaša klinika strinja s pobudo, da vsi delajo dodatno, ob koncu tedna in pro bono?

Ko rečemo pro bono, to morda zveni, kot da bi delali gratis. Imamo osebni dohodek, nadomestilo za delo ob delovnikih. Za konec tedna bi se razdelili v dve skupini. Ena bi delala ob sobotah, druga ob nedeljah. Dežurne ekipe že imamo: dežurno osebje, medicinske sestre, higienike, bolničarje, anesteziologe na kliniki, tako da bi to ekipo okrepili z od dvema do tremi kirurgi, imeli bi dva perkusorja in morda še enega anesteziologa. To ni preveliko povečanje števila delavcev, morda pet ali šest zdravnikov, vse preostalo osebje je že pokrito, saj seveda dežuramo tudi ob koncu tedna, 24 ur na dan, za nujne primere.

Naj se ob koncu pogovora, doktor Milić, vrneva na začetek. Vaša pobuda se v današnjem času bere kot neverjetna in je vzbudila ogromno zanimanja in presenečenja javnosti. Mogoče tudi zato, ker smo malo pozabili na to, kaj so osnovni klic, cilj in misija zdravniškega poklica. Kakšno je vaše sporočilo?

To ste zelo lepo povedali. Sam sem rojen v stari veliki Jugoslaviji in se spominjam lepših in boljših časov, ko je bila humanost bolj v ospredju. Danes pa smo se vsi spustili v lov za denarjem, materialnimi sredstvi. Oddaljili smo se od neke druge dimenzije, ki je mogoče še pomembnejša v našem življenju, to je duhovna. Zdravimo paciente, ki so naši sosedje, prijatelji, ljudje iz sosednjih mest. Nič ni lepšega in bolj svetega kot pomagati ljudem. Zato so se vsi tako pozitivno odzvali na našo pobudo. Hitri čas sodobnosti, elektronike, mobilnih telefonov in računalnikov nas je malo oddaljil. Mislim, da naša pobuda dokazuje, da humanost in ljubezen do bližnjega lahko zmagata.

Foto: Osebni arhiv prof. dr. Dragan Milić