Rdeča nit 9. sezone podkasta Številke so letos knjige. Do zdaj smo obravnavali devet knjig, v jubilejni deseti epizodi pa smo malce obrnili fokus in v ospredju postavili predvsem pisatelja. Pridružil se nam je Tadej Golob, ki velja za enega redkih pisateljev pri nas, ki (vsaj trenutno) lahko živi od pisanja. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem se je dotaknil številnih tem: od pisanja, alpinizma, nesreče do vztrajnosti. Na voljo je tudi skrajšani prepis pogovora.

Kot pisatelj nimate klasičnega urnika, vseeno pa se mi zdi, da imate jasno strukturirane dneve, ali se motim?
Motite se (smeh). Ne vem, ali sem sploh kdaj dneve med seboj ločil na delovne in nedelovne. Na neki način delam ves čas, na drugi pa imam vsak dan nedeljo. Preprosto ne ločim ponedeljka od nedelje.

Preživljate se z besedami in črkami, kako blizu pa so vam številke?
Ko sem šel študirat v Ljubljano, sem se prav potrudil, da bi izbral nekaj, kjer ne bi bilo številk. No, potem pa sem naletel na statistiko (smeh). Ne vem, na neki ravni sem imel vedno rad matematiko, a to je ostalo samo na načelni ravni. Ko je prišlo do pojavnih oblik, se pravi nalog, pa ne več. Spomnim se profesorice v gimnaziji, ki sem jo obiskoval v Mariboru. Neki dan je prišla v razred in napovedala, da 'bomo danes odvajali'. Zasmejal sem se 'kaj bomo odvajali', ozrl sem se okrog sebe in zdelo se mi je, da je bilo vsem jasno, kaj bomo počeli. Še danes nisem 'skapiral', kaj naj bi odvajali (smeh).

Je lahko potem nekaj, kar vam ni blizu, navdih za lastnost kakšnega od vaših junakov?
Ideje za svoje junake črpam od marsikje. Dojel sem, da so nekatere stvari, ki ti niso najbolj blizu in si se prisiljen z njimi ukvarjati, hkrati zate najboljše. Med letoma 1990 in 1996 sem celo delal v športnem programu na RTV Slovenija, kar mi absolutno ni bilo pisano na kožo, a to je bila čudovita izkušnja.

No, s športom ste tako ali drugače ostali povezani, saj ste alpinist. Včasih imam občutek, da nekateri alpinisti radi nabirajo osemtisočake, čeprav najbrž ni nujno težje splezati na 8000 metrov visoko goro kot pa na 7999 metrov.
Je pa neka meja v glavi, tudi s tem moraš obračunati. Na neki način lažje dihaš na 7900 metrih kot pa na 8000 metrih. Ko smo bili leta 2000 na Mt. Everestu, sem dobil ponudbo, da bi me sponzorirali za vseh 14 osemtisočakov. Takrat sem to odklonil, ker sem bil mladostno naravnan v "resni" alpinizem: v plezanje prvenstvenih sten, ne pa v "pohajanje" na osemtisočake, kot so temu nekateri grdo rekli. Ta meja smrti, ki jo nekateri postavljajo na 7500 metrov, drugi pa na 8000 metrov ali celo višje, je res bolj meja na papirju.

Ste si vizualizirali, v kakšno smer bi se vam odvrtelo življenje, če bi sprejeli to ponudbo?
Saj si še vedno lahko (smeh). Ne vem. Takrat sem se odrekel tudi poskusu vzpona na Everest brez dodatnega kisika. Spomnim se, kako sem v baznem taboru razmišljal, da je to moja edina priložnost v življenju, da grem na vrh, zdaj pa bi to lahko zapravil s tem, da bi kisikovo bombo pustil na južnem sedlu 8000 metrov visoko. Ker nihče ni bil podobnih misli, da bi vrh napadel brez kisika, sem to opustil, z mislijo, da bom kot osvajalec Everesta naredil nekaj posebnega, morda dobil pokrovitelja. Te vizualizacije so zapravljanje časa, imamo le eno življenje.

Eno življenje, ki pa ga velika večina ne investira v alpinizem. Laiki alpiniste pogosto sprašujemo po motivaciji, misteriju in lepoti tam zgoraj, a se zdi, da nikakor ne dobimo zadovoljujočega odgovora.
V bistvu moraš biti tam, da vidiš (smeh). Če bi bilo to tako preprosto, bi ljudje poslušali pripovedi nas, ki smo tam bili. Nevarnost se ti lahko zgodi kadar koli, sam sem živ dokaz tega. Nesrečo sem doživel daleč stran od Everesta, pri vzponu, ki niti slučajno ni bil primerljiv ali nevaren. V življenju moraš imeti tudi nekaj sreče.

Po tej nesreči skoraj ni bilo pogovora, v katerem ne bi bili povprašani o nesreči. Vam gre to na živce ali ste sprejeli, da je to neizogibni del?
Ne, v resnici težje odgovarjam na vprašanja, kot so "razlike med oblikami kriminalk". Na vprašanja o nesreči odgovarjam popolnoma normalno, ker vem, da to temo obvladam (smeh).

Večkrat ste omenjali tudi strah, ne pred višino, ampak pred tem, kaj vse gre lahko narobe, čeprav veš, da si vse naredil prav. Vmes ste že nekajkrat plezali. Je s temi ponavljajočimi se izkušnjami uspešnega plezanja strah kaj skopnel?
Saj se ne razlikuje bistveno od tega, kako sem se prej loteval plezanja. Pri vsakem novem vzponu se vprašaš, ali si dovolj pripravljen, in dvomiš o sebi, kar je normalno. Enako je pri pisanju knjig, vsaka nova knjiga ni lažja, ker si jih prej napisal 15, ampak morda celo težja, ker si jih že napisal 15 in se sprašuješ, ali bo 16. še v redu, ali jo bodo ljudje kupovali in brali. Neke prav velike razlike ni.

Niste le alpinist, ampak tudi kolesar, trenutno se ukvarjate s pisanjem priročnika kolesarskih tur s 1000 metri skupne višinske razlike. Kako daleč je ta projekt?
Na terenu sem vso stvar že opravil. Zadnji dve leti (vključno s časom na bolniškem dopustu) sem porabil, da sem po Sloveniji naredil 65 tur. Ko sem začel ta projekt, nisem vedel, ali ima to kak smisel. Po ničemer se nisem mogel zgledovati. Ne vem, ali v tiskani obliki obstaja kaj podobnega, na spletu take ture sicer so. Ko sem začel, sem kmalu ugotovil, da sem zadel terno. Toliko lepih krogov, ki sem jih naredil po Sloveniji ... ne vem, ali bi to lahko storil še v kakšni drugi državi.

Torej ste prekolesarili vseh 65 tur?
Tako je.

Večkrat sem zasledil, da precej tudi v ženini družbi.
Na začetku sem potreboval nekoga, da je šel z menoj. Zaradi poškodbe sem imel težave, zaradi zloma medenice sem imel težave usesti se na kolo. Zaradi polomljenih vratnih vretenc nisem mogel pogledati levo in desno, nazaj pa sploh ne. Potreboval sem nekoga, da mi je na križiščih rekel, kdaj grem lahko v določeno smer (smeh). K sreči je pri tem vzljubila kolesarstvo.

Prek športa lahko skočiva na knjige in žanr biografij. Teh ste res napisali veliko (Peter Vilfan, Goran Dragić, Milena Zupančič, Peter Čeferin, Alenka Bratušek ...). Prej ste ustvarjali odmevne intervjuje za Playboy. Vam je to pomagalo pri pisanju biografij?
Vedno pravim, da sem se pisateljskega načina dela naučil kot novinar. Moral sem producirati ogromno število znakov, vsak mesec približno 80.000. Preprosto se naučiš pisati.

Je motivacija drugačna, če gre za biografijo, ki jo sami predlagate, ali pa je naročena?
Lahko bi živel samo od pisanja kriminalk, ampak tega si ne upam. Vsaka knjiga bi morala biti uspešnica, ker sem vezan na prodajo. Če ni uspešnica, smo spet tam, kjer sem že bil, tega pa se bojim. To pomeni, da biografij ne odklanjam.

Potem to pomeni, da še ne načrtujete, da bi vašega detektiva Tarasa Birso ubili ...
(presenečen smeh)

... To omenjam, ker se nekateri avtorji, ki se že dolgo ukvarjajo z istim junakom, odločijo za konec zgodbe. Ali pa imajo glasbeniki, ki dolga desetletja na koncertih ponavljajo stare uspešnice, tega dovolj in si želijo nove zgodbe.
Na neki način sem se bal, da bi prišlo do zasičenosti. Morda se je malo pojavila po Jezeru, nato pa je izginila. Zdaj se mi zdi, da vedno bolj uživam v tem delu.

In ga tudi spreminjate. Koma je vendarle razmeroma drugačna od prejšnjih del, še bolj je usmerjena v družbo.
Ne mislim se izolirati v kriminalistični mehurček in se (grdo rečeno) "zabavati" z umori, zraven pa v resnici razpadata družba in država. To sem uporabil in mislim, da bom še naprej delal na tak način. Družbenega okolja ne bom izoliral.

Pišemo tisto, kar poznamo. Lastni jaz je zato pogosto logično izhodišče za razvijanje junakov. Ali vas moti stalno iskanje primerjav z Birso? Seveda je jasna v odnosu do gora in plezanja, najbrž pa med vama obstaja ogromno razlik.
O tem sem veliko razmišljal. Ugotovil sem, da kar koli že pišeš, pišeš o sebi. Tudi če je junak diametralno nasproten, je tvoje nasprotje. S tem nekaj poveš o sebi. Ko pišem te knjige, se dotaknem področij, na katerih nisem strokovnjak in potrebujem njihovo pomoč. Če z nekom govorim na primer eno uro, to lahko raztegnem v eno poglavje v knjigi. Bil sem tri mesece v bolnišnici, zakaj ne bi tega uporabil? Postal sem "strokovnjak" za tovrstno razmišljanje. Kar koli pišeš, sebi ne moreš ubežati.

Sorodna novica Miha Mazzini: Slabši imamo stik z realnostjo, lažje bomo preživeli

Spomnili ste me na Miho Mazzinija, ki je v gostovanju v tej oddaji omenil udarec v obraz in kako je opazoval, kaj se vse dogaja na njegovem telesu, ter se spraševal, kako bi te neznane občutke lahko uporabil v literaturi. Imate tudi vi tako odprte senzorje?
Že pred nesrečo sem govoril, da čim bolj se nekaj slabega zgodi meni osebno, tem boljše je to zame kot avtorja. Pišemo o stvareh, ki niso običajne. Ali pa običajno naredimo neobičajno. To sta dve metodi. Druge − ustvarjanje neobičajnega iz običajnega − se bom lotil, ko mi bo neobičajnega zmanjkalo (smeh). Očitno sem precej "talentiran" za neobičajno, zato bom še nekaj časa ostal pri tej ravni ustvarjanja.

Mazzini vas je v tistem pogovoru omenil kot enega redkih pisateljev pri nas, ki se lahko preživlja zgolj s pisanjem.
Mislim, da je to res.

Kaj je bil ključni korak? Morda prva kriminalka?
To, da sem leta 2016 izgubil službo. Mesec pred tem pa sem začel pisati Jezero, oba dogodka sta nekako sovpadla. Ko je Jezero izšlo, se ni zgodilo nič prav kaj odmevnega, ampak kepa se je začela valiti. Po letu 2017 sem ugotovil, da grem na bankomat in lahko dvignem nekaj denarja. Prej mi je bankomat to zavračal, ko pa sem uporabljal kartico, sem ugotovil, da tega raje ne počnem (smeh). Od takrat naprej živim normalno.

Imate ogromno bralcev, bili ste tudi nagrajeni. Večkrat poveste, da vam več pomenijo bralci ...
To je zato, ker nagrad ne prejemam, dobil sem samo eno (smeh). Ampak bralci mi res pomenijo več. Pisanje je zahtevno zaradi dveh nasprotujočih si lastnosti: avtor mora biti strašno samozavesten, da verjame, da njegovo delo v konkurenci milijard vsebin in stoletij nekaj pomeni. Druga stvar, ki pa je nasprotujoča, pa je, da mora biti strašno samokritičen. To dvoje uskladiti pa je težava, ki zahteva čredo psihoanalitikov. Vse, kar pomaga pri samozavesti in ne znižuje ravni samokritičnosti, je dobrodošlo. Zato bi mi bilo všeč, če bi še kdaj dobil kakšno nagrado.

Kako blizu vam je bil žanr kriminalk, ko ste bili otrok?
Imel sem različna obdobja. V osnovni šoli sem obsedeno bral znanstveno fantastiko, potem sem odkril Sherlocka Holmesa in Agatho Christie, to sem bral po vse noči. Kot otroka me je bilo strah filmov z vampirji. Pogledal sem neko grozljivko in nisem spal ves teden. Enkrat pa se mi je to zgodilo ob branju Agathe Christie. V enem dnevu sem prebral tri njene knjige, ko pa sem šel spat, sem gledal in videl nekoga, kako se mi iz sobe nekdo bliža z nožem. Potem sem ta žanr nehal brati. Ko sem razmišljal, kam bo šla moja kariera, in se odločil za pisanje kriminalk, sem spet začel brati, takrat predvsem Skandinavce.

Tudi sam sem veliko bral Agatho Christie. Ko sem prvič videl Davida Sucheta kot Hercula Poirota, sem ob naslednjih branjih pred seboj imel vedno podobo tega igralca. Ali imate po ekranizaciji Jezera pri (o)pis(ov)anju Tarasa Birse pred seboj podobo Sebastiana Cavazze?
Da, prav hote. Imel sem težavo. Ko sem napisal Jezero, sem si like ustvaril po svojih znancih, uporabil sem osnovne značajske poteze in lastnosti. Le pri Tarasu Birsi nisem vedel, koga naj imam pred očmi. Sebe nisem želel imeti. Ko je bila posneta serija in sem videl Sebastiana, imam od takrat naprej njega pred očmi.

Sorodna novica "Ko zavesa pade, je konec." Biografija Milene Zupančič kot zvočna knjiga.

Kakšen vtis imajo ljudje, katerih biografije pišete, ob končnih izdelkih?
Nekako so pozitivno presenečeni. Ljudje, ki se lotijo dela z avtobiografijo, so malce prestrašeni. Ne vedo, kaj bodo dobili od tebe. Potrebujem kar nekaj časa, da zlomim njihov začetni odpor. Ko sem delal z Mileno Zupančič (pa sva se že poznala), je trajalo dva, tri mesece, da se je odprla, da sem čutil, da mi zaupa, da ne bom zlorabil najinega prijateljstva in naredil nečesa, kar bi ji škodilo.

Nekateri pravijo, da lahko vse dosežeš, če si tega le želiš. A sama želja ni dovolj, potrebna je tudi akcija.
V življenju sem se loteval več stvari. Vedno sem ugotavljal, da nisem talentiran. Igral sem nogomet in ga, hvala bogu, tudi pustil. Hotel sem igrati košarko, čeprav sem visok le 183 cm in tako rekoč nimam odriva (smeh). Potem sem delal na televiziji, večina ljudi bi najbrž rekla 'bolje, da ne'. Ene stvari pa mi v življenju res ne manjka. To pa je vztrajnost. Tudi za alpinizem nisem nadarjen. Večina kolegov, ki smo skupaj začeli plezati, je prej nekaj dosegla. Sem pa vztrajnejši od večine. Sedemkrat sem šel v severno steno Eigerja, preden sem jo preplezal. Nato sem šel osmič in jo še drugič splezal.

Kot slabšo lastnost večkrat navajate jezo. Ste jo pogosto čutili ob neuspehih?
Velikokrat znorim, ko imam prav. Takrat bi se moral brzdati in svoj prav doseči z argumenti. Po nesreči sem opazil, da sem postal popadljivejši, kot sem bil včasih. Če bom še kdaj plezal v stenah, bom moral s tem obračunati sam pri sebi. Ko si v steni in nevarnih položajih, velikokrat izgubiš živce, jezen si tudi na soplezalce. Tega pa si ne smeš privoščiti.

Sorodna novica "Ko je treba nekaj ročno narediti, se pogosto pokaže tvoja osebnost"

V rubriki Štafeta vprašanje zastavlja prejšnji gost. Eva Seifert Pavlič in Aljaž Celarc vas sprašujeta, ali je za vas "kozarec napol poln ali napol prazen".
Napol poln.

Letošnje pogovore končujemo z vprašanjem, zakaj je vredno brati.
Na nevrološki ravni bi kak doktor nevrologije znal to dobro utemeljiti. Po lastnih izkušnjah sodeč, si s tem večaš besednjak. To velja za govorjenje in razmišljanje, na neki način postajaš pametnejši.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem je govor še o naslednjih temah ...
− Ali ustvarja tudi ponoči.
− Turistično osvajanje Mt. Everesta.
− Kaj je lepota alpinizma.
− Kako je opravil temeljit premislek o plezanju.
− Koliko nadmorskih metrov višine znaša najzahtevnejša kolesarska tura.
− Biografija Mateja Mohoriča.
− O intervjuju z Mihom Mazzinijem.
− Kaj mu predstavlja naslednjo stopnjo svobode.
− O turneji po Italiji in prevodih Jezera v druge jezike.
− Ali zaradi Cavazze prilagaja svoje zgodbe.
− Ali bi/bo kdaj napisal znanstvenofantastični žanr.
− "Na neki način je vse žanr, tudi tako imenovana resna literatura je žanr."
− Razmišljanje zunaj okvirov.
− Česa vse se je naučil pri pisanju biografij.
− O prebujanju iz kome.
− Primerjava življenja v mestu in na vasi.
− #PohvalaNaDan