Mesto, obdano s čudovito pokrajino, kjer se ob cesti proti letališču cvetoče tropske ovijalke prepletajo z evkaliptusi in lesenimi barakami obrtnikov, od tesarjev do keramičarjev, mesto, kjer vznikajo specialne kavarne in butični modni ateljeji, vrhunski steak housi s kolumbijsko govedino iz proste reje in elegantni jazz klubi.

Medellin je tudi prestolnica reggaetona z izvajalci, kot so J Balvin, Juanes in Maluma, mednarodnimi zvezdami, rojenimi v tej 2,6-milijonski kolumbijski metropoli, ki je iz svoj čas najnevarnejšega mesta na svetu, kot jo je leta 1988 oklicala revija Time, postala druga največja turistična destinacija v državi.

Nekdanja "svetovna prestolnica umorov" je danes vroča destinacija, ki jo je Urban Land Institute leta 2013 oklical za najbolj inovativno mesto na svetu, redno se uvršča med mesta z najvišjo kakovostjo življenja v Južni Ameriki, New York Times pa je Medellin uvrstil na svoj seznam najboljših popotniških destinacij za leto 2023.

A Medellin – kot tudi Kolumbija na splošno – je kljub temu še vedno močno zaznamovan s svojo krvavo preteklostjo. Redki so pogovori, ki na neki točki ne nanesejo na to temo. In včasih se zdi, da je edino, kar Kolumbijce teži bolj kot zgodovina, Netflix.

"Sovražim Narcose. Za nekatere je to odlična serija, za nas pa je sramotna. Leta in leta se trudimo obrniti poglavje, pokazati, kaj vse Kolumbija nudi, ljudi, naravo, arhitekturo, obalo, hrano … samo zato, da smo potem prikazani kot nek stereotip," potoži Carmen Angel, lastnica več restavracij v Medellinu, ki je sicer odraščala v ZDA.

Turisti na mamila in prostitutke

Carmen ni edina. Kolumbijci dobijo skoraj alergično reakcijo, ko jim samo omeniš Narcose ali kakršne koli reference na beli prah, s katerim si je država pridobila neslavni sloves.

A neizpodbitno dejstvo vseeno je, da navzlic pranju podobe in mirovnemu sporazumu med vlado in gverilci iz vrst Oboroženih revolucionarnih sil Kolumbije (FARC), ki je leta 2016 po 52 letih prelivanja krvi končno prinesel mir, mamila ostajajo tako eden od motorjev kolumbijskega gospodarstva kot tudi velika draž za obiskovalce.

"Medellin je danes drugo najbolj obiskano mesto v državi, za Cartageno – in oba poganjajo mamila in prostitucija. Veliko gringosov pride sem prav po to dvoje," razlaga Liliana Lopez, kolumbijska novinarka, ki že vrsto let živi v mehiški prestolnici Ciudad de Mexico, in ob tem spomni na škandal, ko so leta 2012 pripadnike tajne službe takratnega ameriškega predsednika Baracka Obame pred vrhom Amerik v Cartageni ujeli, da so v svoje hotelske sobe vodili prostitutke.

Z Liliano se pozno zvečer sprehajava po eni živahnejših sosesk Medellina, La Floridi, kjer čez dan vabijo restavracije, ko pade mrak, pa so ulice polne pomanjkljivo oblečenih in močno naličenih prostitutk, med njimi kar nekaj mladoletnih, ki vlečejo mimoidoče tujce za rokav in jim ponujajo "noč, ki je ne bodo pozabili".

Sorodna novica Kako je žurerski Tulum kljuboval pandemiji - in privabil kartele

Ameriški naglas je slišati povsod, nekaj je turistov, ki jim na čelu piše, da "kar se zgodi v Kolumbiji, ostane v Kolumbiji", kar nekaj pa je tudi izseljencev, ki so jih pritegnili mila klima, šibek peso in relativna varnost. "Recimo ne seks turistu," poziva izvesek na restavraciji XO, ki trenutno velja za najboljšo v mestu.

Kokain kot eden od draži Kolumbije

Kolega Kolumbijec, ki sicer že nekaj časa živi v Sloveniji, je eden tistih, ki mi je pred odhodom pral možgane, naj nikar ne povezujem njegove domovine z mamili. A je tudi dodal, da če že kje, se v Kolumbiji "res izplača" poskusiti kokain.

Še vedno namreč velja, da tu dobiš najbolj čistega. In koktajle drog, ob katerih vidiš nebesa. Nekateri dobesedno, kot bobnar ameriške zasedbe Foo Fighters Taylor Hawkins, ki je lani umrl po koncertu v Bogoti zaradi prevelikega odmerka mešanice mamil.

Mamilarski kralji še vedno obstajajo. Le, da jim nekateri tu zdaj rečejo "poslovneži". Vidiš jih na letalih iz Bogote v Medellin. "On z Louis Vuitton trenirko, ona pa z vsadki v zadnjici in Gucci trenirko," je pikra Lopez.

A časi so se od dni tistih pravih Narcosov ter Pabla Escobarja in njegovega zloglasnega Medellinskega kartela vseeno spremenili.

In nikjer ni to bolj opazno kot v Comuni 13, ogromni, 75 kvadratnih kilometrov prostrani soseski z okoli 200.000 prebivalci, ki se razteza na dveh strmih pobočjih na zahodu Medellina; kolumbijsko "Božje mesto", ki je bilo svoj čas tako prežeto s kriminalom, da je veljalo celo za najnevarnejše na svetu – danes pa je znano po svojih grafitih in breakdance plesalcih ter velja za glavno turistično atrakcijo Medellina.

Kar pa ne pomeni, da slikovita soseska, ki je obrnila novo poglavje s podjetnostjo in ustvarjalnostjo, pripada turistom. "Turisti so tu čez dan. Ponoči dobijo ljudje sosesko zase," razlaga naš vodič Adrian, 23-letni nadobudni raper, ki sanja o glasbeni karieri v ZDA.

Pomeni, da je ponoči Comuna 13 nevarna? "Ni nevarna, samo vam ni namenjena," pomenljivo odvrne mladenič, ki je na lastne oči videl transformacijo soseske – in z njo transformacijo Kolumbije.

"Policija nedobrodošla"

In zgodovina Comune 13 je še posebej težka. Soseska se je začela oblikovati, ko se je na tisoče prebivalcev iz podeželja zaradi nasilja gveril FARC-a zateklo v mesto.

Gverile so bile idejno sicer levičarske, uperjene proti vladi, a so postale nasilne in so se sprevrgle. Tako, da so imeli prebivalci v resnici izbiro samo ostati, predati svoje otroke v roke FARC-u in umreti, ali pa ilegalno 'poskvotati' območja, kot je Comuna 13, ki je dejansko čisto pravo mesto znotraj mesta, z nalepkami "Policija nedobrodošla" na drogovih.

Vlada teh provizoričnih naselbin, dobesedno zgrajenih na črno ena nad drugo, ni priznavala kot zakonite, kar pomeni, da Comuna 13 ni imela ne osnovne infrastrukture, ne varovanja policije, z lokacijo tik ob glavni avtocesti San Juan, med mestom in gorami, pa je bila tudi idealen koridor za trgovino z mamili in orožjem med Medellínom in preostalo državo (in posledično svetom).

Ker ni bilo nadzora, služb, hrane, elektrike in izobrazbe, je bilo kriminala v Comuni 13 ogromno, vse skupaj pa se je samo še poslabšalo, ko so se gverilci, isti gverilci, pred katerimi so ti ljudje zbežali, v 80. letih vselili v sosesko, jo zasedli, zidove porisali z grafiti Cheja Guevare in začeli uveljavljati svoja pravila.

Vojna na pobočjih

Ni trajalo dolgo, da je začelo prihajati do napetosti med različnimi gverilskimi skupinami, ki so se začele spopadati med seboj. Strelski obračuni na ozkih strmih uličicah. Divji zahod po kolumbijsko. V Medellinu je v desetih letih na višku nasilja eksplodiralo več kot 200 bomb, samo leta 1991 je bilo umorjenih 6350 ljudi.

Vlada je zato v 90. letih za boj proti gverilcem Medellina najela desničarske plačance, ki so zasedli Comuno 13, s tem pa se je razplamtela popolna vojna med Medellinskim kartelom, rivalskimi tolpami, gverilci FARC-a, skrajnimi paravojaškimi silami in vlado, ki so si vsi prizadevali za nadzor nad sosesko.

"To je bilo obsedno stanje, vojno stanje. Vsakodnevne ugrabitve, izginotja in umori. Prebivalci Comune 13 niso mogli več niti prehajati iz enega dela soseske v drugega," razlaga Adrian, ki je bil rojen in je odrastel v tej soseski.

V tem krvavem obdobju je bilo likvidiranih ogromno pripadnikov gveril, ob tem pa so kolateralna škoda postali nedolžni civilisti. Cilj vladnih plačancev je bil namreč pobiti karseda veliko pripadnikov gveril, saj so bili plačani (ali drugače nagrajeni) glede na število likvidiranih.

Ena bolj krutih zgodb iz tistega časa je bil t. i. primer "lažno pozitivni", ko so vladni plačanci na ukaz takratnega skrajno desnega predsednika (in Medellinčana) Alvara Uribeja ugrabili več tisoč nedolžnih mladih fantov iz revnih družin, jih preoblekli v gverilce in jih usmrtili, da bi tako dobili nagrado.

Ocenjujejo, da je bilo na tak način pobitih okoli 10.000 nedolžnih prebivalcev Comune 13. Vlada je na to odgovarjala: "Tudi to je nujno, če hočete mir." Adrian se ne strinja: "Nasilje rodi nasilje."

Orion

In ga je res. Vojska, ki je izvajala patrulje po ulicah Comune 13, je najela otroke, da so prodajali mamila in pobirali t. i. "cepiva" (vacunas) – v pandemičnih časih ima to malce drugačen prizvok, ampak gre za davke, ki so jih morali prebivalci plačevati.

Nasilje je bilo v Comuni 13 tako vseprisotno, da je postalo del življenja. Ko je odraščal, mu je bil Adrian priča na vsakodnevni ravni. "Enkrat sem videl pri brivcu moškega, ravno se je ostrigel, stopil je ven – in dobil strel v glavo. Malo me je sram, ampak prvo, kar sem takrat pomislil, je bilo – tip ni mogel niti v novi frizuri nekaj časa uživati."

Prelomen dogodek za Comuno 13 se je zgodil 16. oktobra 2002, ko je kolumbijska vojska izvedla kontroverzno operacijo Orion, katere cilj je bil strmoglaviti skrajno leve uporniške skupine v soseski. Več kot 1.500 pripadnikov vojske in policije je s tal in iz zraka napadlo območje, pri čemer je bilo ubitih devet ljudi, na stotine pa je bilo ranjenih.

Zaradi štiridnevnega obleganja je bilo nemogoče pomagati ranjenim, operacija pa je postala še bolj kontroverzna pozneje, ko so domačini začeli pripovedovati zgodbe o tem, kako je bilo na stotine prebivalcev pridržanih, a jim nikdar niso sodili in kako so paravojaške sile, ki so skrivoma sodelovale z vojsko in policijo, na desetine njihovih sosedov med in po operaciji odpeljale in zanje nikdar več niso slišali.

Tolpe kot zagotovilo varnosti

A po tej zadnji večji operaciji so se stvari v Comuni 13 začele pospešeno spreminjati, tudi zahvaljujoč vladnemu eksperimentu družbenega urbanizma, ki ga je vpeljal nekdanji župan Sergio Fajardo.

Da bi najrevnejšim prebivalcem Medellina omogočili večjo družbeno mobilnost in prihodnost, ki ne bi zajemala nasilja in kriminala, so najrevnejšim soseskam namenili večje finančne naložbe, izobraževalne in socialne programe, novo šolo ter novo infrastrukturo, vključno z vzpenjačo in šestimi zunanjimi tekočimi stopnicami, kar je življenje v vrtoglavo strmo zgrajeni Comuni 13 prebivalcem močno olajšalo – hkrati pa tudi odprlo vrata turizmu.

Tolpe so nazadnje po letih in letih prelivanja krvi sklenile dogovor iz preprostega razloga. Kot to razloži Adrian: "Tako je lažje delati biznis."

In tolpe imajo danes še vedno več nadzora v Comuni 13 kot vlada – ne glede na to, da soseska danes bolj kot na favelo spominja na nekakšen bizarni tematski zabaviščni park s stojnicami, na katerih cvrejo arepe, studii, v katerih prodajajo plakate "Medellin – mesto večne pomladi!", malimi craft pivovarnami, košarkarskimi igrišči, na katerih utrjeni, mišičasti mladeniči in mladenke razkazujejo svoje breakdance veščine in stojnicami z najrazličnejšimi spominki z napisom "Comuna 13".

Če so turistom še pred leti goreče odsvetovali obisk v Comune 13, danes tukaj potekajo vsakodnevne ture po soseski.

Ironično, te tolpe danes zagotavljajo tudi varnost. "Zakaj se vi danes lahko tako brezskrbno sprehajate po naših ulicah? Celo z odprto torbico? Ker če pripadniki tolp vidijo koga, da bi ropal turista, ga bodo ubili na mestu," razloži Adrian brez vsakega podtona pretiravanja.

"Comuna 13 je zrcalo naše države. In vedno so mamila tista, ki podžigajo ta konflikt. Comuna 13 nas uči o trdoživosti. Kako lahko prek grafitov, plesa in ustvarjalnih projektov naredimo nekaj v taki skupnosti, tako prežeti in zaznamovani z nasiljem."

Samo posel

Ošvrknem eno od številnih stojnic z majicami. Večina je potiskana z napisi "Comuna 13" in "Medellin", ampak ni težko sem ter tja uzreti tudi dobro znanega obraza. Pablo Escobar.

"Escobar je najemal fante, ki so se šolali v t. i. sicarios, v šolah za plačane morilce. Zato je še vedno veliko mulcev s spranimi možgani, mulcev iz Comune 13, ki govorijo, kako hočejo biti 'večji od Escobarja. Zato sovražim Netflix in Narcose," razlaga Adrian z žarom.

"Kolumbija je zaradi svoje geolokacije blagoslovljena, ampak tudi zakleta država. Imamo veliko naravnih virov, lahko se vzgaja in prideluje veliko stvari, hkrati pa je ta pozicija med Severno in Južno Ameriko nadvse ugodna za trgovino z mamili. In vse se vrti okoli boja za prevlado, kdo nadzira trgovino z mamili," pripoveduje mladenič.

Narcosov ne vidi kot kriminalce, ampak kot "podjetnike". "Samo posel je."

"In Escobar? Včasih so govorili, kako je to največji in najbogatejši narko kralj na svetu." (Escobar do danes velja za najbogatejšega kriminalca vseh časov, ki je imel v 80. in začetku 90. let monopol nad trgovino s kokainom v ZDA, op. a.)

Adrien se posmehljivo posmehne.

"Danes imaš dosti večje ribe, kot je Escobar kadar koli bil. Ampak teh velikih narcosov ne boš videl v Comuni 13, ampak v premožnih soseskah. Živijo v razkošnih vilah in vozijo najdražje modele avtomobilov."

Ustavimo se v Doñi Albi, mali, a oblegani prodajalnici priljubljene lokalne sladice, cremas de mango, zamrznjenih koščkov manga z limeto in čilijem, ki jih počasi ližemo sloneč na ograji, z impresivnim razgledom na prostrano sosesko, na neometana pročelja, provizorične strehe iz aluminija in zaplate živih barv med neuglednimi, komaj stoječimi barakami – vseprisotnih grafitov.

Nekateri upodabljajo slavne pevce, drugi abstraktna sanjska bitja, tretji so portreti fantov in deklet, ubitih v nasilju. Če boste pozorni, boste opazili, da so nekateri prepleskani čez luknje krogel.

Adriana vprašam, ali se česa boji? "Zrastel sem s smrtjo, z nasiljem. Za nas je to del življenja. Povsem se zavedam, da sem lahko tarča zaradi socialnega dela, ki ga opravljam, ko skušam mlade odvrniti od življenja v tolpah, jim pokazati, da lahko uspeš z ustvarjalnostjo in umetnostjo. Ampak smrti sem že tako vajen, da se je ne bojim."