Voditelja podkasta SOS-odmev Slavko Jerič in Toni Gruden sta v jubilejni 100. epizodi gostila Primoža Rogliča, ki na Tenerifu počasi končuje svoj sklop priprav na Dirko po Kataloniji. Ta bo služila kot edini pravi test pred Dirko po Italiji, ki jo namerava letos osvojiti.
Vabljeni k poslušanju
Pred kratkim ste na srečanju z novinarji povedali, da vas rama več ne moti. Ali to kažejo tudi številke? So takšne, kot ste si jih želeli?
So. Vse poteka, kot smo si želeli. Z vsemi izkušnjami pa bom rekel, da so dirke tiste "prave številke" (smeh). Malo počakajmo in bomo hitro videli, kaj res kažejo te številke.
Ko smo pri številkah, pomislimo tudi na vate. Kolesarstvo ves čas napreduje, s tem pa tudi predstave in številke kolesarjev. Tadej Pogačar je na primer na lanski Dirki po Franciji vrtel najvišje vate v karieri do tedaj, pa je bil prvič premagan. Spremljate tudi to igro vatov?
V današnjem kolesarstvu so vati osnova, prek katere seveda vsak dan treniramo in jih spremljamo. Vse nas sili v neki razvoj. To velja za vsa področja, razvoj pri samem treningu, definitivno sama tehnologija, oprema, ki se razvija, saj je vse hitrejša. Na koncu naredi ravno to največjo razliko. Če primerjamo same čase na klancih, so vedno hitrejši, tam so bili vati vedno visoki. Vse skupaj to pomeni, da gre vse hitreje.
Morda vati začetnike pri kolesarstvu malo prestrašijo. Spremljevalce Dirke po Franciji pa so še bolj prestrašile vaše besede na Touru, s katerimi ste etapo na Granon opisali z zabadanjem nožev v hrbet. Kako hudo je bilo na vaši bolečinski lestvici od 1 do 10?
Ja, 10 ali pa še več (smeh). To je sicer težko ocenjevati. Kaj to pomeni? 10, 90 ali 100? V vsakem primeru pa je bilo zelo hudo. Kar pa zadeva vate – več jih je, boljše je. Obratno pa velja za kilograme – manj jih je, boljše je (smeh).
100 epizod podkasta SOS-odmev
Ko smo ravno pri teh nožih, ravno danes (pogovor je bil posnet v petek, op. a.) je izšel dokumentarec o Dirki po Franciji. Prikazani ste bili tudi vi, ko ste bili potolčeni, hkrati pa ste naredili ključno potezo za končno zmago. So vas morali na koncu res prepričati o odstopu? Ali pa ste preprosto v tisti etapi dali zadnjo kapljo za ekipni uspeh?
To, drugo. Vedno vztrajam do zadnje možne meje, po navadi grem še malo čez, da je res "ziher'. Ampak gotovo je bilo v tem primeru zelo "ziher", da sem bil na zgornjem limitu, da sem naredil vse tisto, kar sem lahko naredil.
Ste si dokumentarec pogledali vnaprej?
Ne, nisem si ga še ogledal. Sam zelo nerad gledam vse te stvari. Čisto dovolj ujamem drugih komentarjev. Ni mi treba zgubljati časa za vse te stvari.
Na lanskem Touru ste bili zaradi poškodbe po dolgem času spet potisnjeni v vlogo (super)pomočnika. Videli smo, kako izjemno pomembna sta bila z Woutom van Aertom za končno zmago Jonasa Vingegaarda. Ali zaradi te izkušnje drugače gledate na vlogo pomočnikov?
Mogoče jih še bolj ceniš. Z leti se učiš, ko pridobivaš izkušnje, definitivno postajaš bolj in bolj moder človek. Cenil sem jih sicer že prej. Po navadi na odru stoji en sam, a za njim je celotna ekipa. Definitivno je to sedem najbližjih sotekmovalcev, hkrati pa celotno osebje in družina, ki omogoča, da se vse skupaj odvija.
Po novem je z vami tudi slovenski pomočnik Jan Tratnik. Ni skrivnost, da sta dobra prijatelja, ne nazadnje je bil tudi svat na vaši poroki. Zanimiva je bila fotografija s treninga, na kateri ste pili (brezalkoholno) pivo, Tratnik pa kavo oziroma neko drugo pijačo. Je pivo privilegij za kapetana (smeh)?
Kapetanstvo se mora nekje po teh letih vendarle poznati (smeh). Jan je res super človek. Zelo sem vesel, da se nam je pridružil, celotni ekipi je prinesel dodano vrednost. V ekipi imamo še mehanika Jana, s čimer je v nizozemski ekipi nastala mala slovenska klapa. Če pa se vrnem na brezalkoholna pivo – paše! Vode spijemo dovolj, v toplem vremenu gotovo paše spiti tudi kaj drugega.
Ko smo pri pomočnikih, lani se je po Dirki po Franciji začelo govoriti o dodatni pomoči videanalitikov. Koliko je to prišlo do vas?
Na koncu odločajo malenkosti, teh stvari je ogromno. Tudi na teh področjih lahko študiraš, preučuješ, kompliciraš, imaš tisoč stvari, na koncu pa je treba nekaj narediti. Nekdo mora biti prvi, prevzeti to odgovornost in jo izvesti. Naša ekipa raste na vseh področjih, tudi na taktičnem področju želimo biti v stiku z najboljšimi.
Jumbo Visma je najboljša ekipa na svetu. Za napredek je treba razmišljati zunaj ustaljenih okvirov. Vaša ekipa je čez zimo zamenjala veliko opreme. Se strinjate z oceno,, da če stojiš na mestu, v resnici nazaduješ?
Stvari je treba spreminjati – tako v življenju kot na vseh področjih. Treba si je upati, na koncu pa ugotoviš, ali je bila zadeva dobra ali ne. Včasih se je treba tudi vrniti, ker je bila prvotna rešitev boljša. Pri menjavi opreme pa gre delno za sponzorske zadeve, delno gre za boljše zadeve. Greš korak v tisto smer, za katero si želiš, da je boljša. Kar zadeva menjavo Shimano in Sram, je precej manj moteča oz. bolj preprosta kot menjave, ki smo jih imeli pri čevljih in pedalih. Tam je bila menjava bolj zapletena. Pri prestavah gre bolj kot ne za tipke. Najbolj vprašljiva je zanesljivost sistemov, vse je elektrika. Če se baterija pokvari, potem nič ne dela. Temu se je treba izogniti. Bomo videli, na treningu stvari za zdaj delujejo. Prav veliko letos še nismo dirkali, tam bomo dobili še boljše podatke. Rezultati bodo povedali, kako zadeve delujejo.
Nesporni vrhunec prvega dela sezone je Giro, ki je res zahtevna dirka z veliko zahtevnimi klanci in vožnjami na čas, kar vam ustreza. Če bi vas pa vprašal po receptu za zmago, bi najbrž rekli, da je treba od dneva do dneva, od etape do etape. To so tako dolge dirke, da lahko marsikaj odloči tudi na papirju lahka etapa.
Res je. Preprosto je treba biti vsak dan najhitrejši (smeh). Rožnato majico je treba imeti po etapi, ki se konča v Rimu (zadnja etapa, op. a.). Giro je izjemno zahteven, bo ogromno kronometrov. Upam, da bom po operaciji rame lahko še malo bolj aerodinamičen (smeh) in lahko pridobim še kakšno vožnjo v primerjavi z najboljšimi kronometristi na svetu in neposrednimi nasprotniki za končno zmago.
Stavnice pravijo, da ste drugi favorit, pred vami je le Remco Evenepoel. Je tudi v vaših očeh glavni tekmec? Bi še koga navedli?
To je vedno precej nehvaležno vprašanje. Konec koncev bo na samem startu skoraj 200 zelo pripravljenih in motiviranih kolesarjev. Na koncu bo zmagal najboljši. Remco zagotovo spada med glavne favorite. V zadnjih letih je res veliko pokazal. Tudi njemu ustreza veliko kronometrov. A najprej začnimo in pridimo do Rima, potem pa bomo videli, kdo je najboljši.
Kolesarstvo je v desetletju, v katerem ste vstopili v ta šport, še bolj napredovalo in se tudi specializiralo, vse več mladih kroji ta šport. Na podlagi tega bi lahko sklepali, da je vse težje priti do uspehov. Kako vi gledate na to?
Veliko ljudi iz moje generacije ni več v kolesarstvu (smeh). Res je, mladi so izjemno močni, praktično že pred 20 letom lahko konkurirajo najboljšim, kar je včasih težko razumljivo, po drugi strani pa se s tem razvojem znanja, kaj je potrebno, da si najboljši, in zgodnjo specializacijo dogajajo ti premiki. Sam pred 22 letom sploh še nisem bil na kolesu, danes pa kolesarji pri teh letih dobivajo tritedenske dirke.
Živimo v zlati dobi slovenskega kolesarstva. Med nekaterimi navijači je žal prisotna razdvojenost, namesto da bi uživali v uspehih. V kakšnem odnosu ste s Tadejem Pogačarjem, ki je ne nazadnje vaš someščan?
(Smeh.) V dobrem! Zdi se mi neumno komplicirati, a smo ljudje. Vsak se ima pravico opredeljevati in komentirati. Naj te sladke skrbi le še trajajo čim dlje (smeh).
Za zdaj ni napovedano, da bi se zlasti na etapnih dirkah srečala. Vaju bomo še kdaj videli na etapni dirki v vlogi kapetanov?
Ravno zaradi te razdvojenosti sva si rekla, "da je bolje, da ti dirkaj to, ti pa to", da imava vse pokrito in se ne bova prepirala (smeh). Bomo videli. Iz zadnjih izkušenj nikoli ne veš, kje boš končal. Sezono je treba začeti, na koncu pa bomo komentirali.
Sladkih skrbi je res veliko, če pomislimo še na tretjega Slovenca z zmago na spomeniku. Matej Mohorič je lani izdal knjigo. Vaša žena je popisala knjigo o vaši prvi zmagi na Vuelti. Lahko kdaj pričakujemo, da bo kdaj nastala tudi vaša?
Izpod mojih prstov verjetno ne (smeh). Verjamem pa, da bom kdaj kaj napisal. Moja žena Lora rada piše. Verjamem, da ji bo uspelo najti še kaj časa za pisanje. Bomo videli, kaj nama bo prinesla prihodnost.
Hodite po stopnicah in ne uporabljate dvigala, med tritedenskimi dirkami tudi tečete. S tem ste podrli kar nekaj tabujev.
Nekdo jih mora, da vidijo, da ni nič hudega (smeh).
Vemo, da se na dirki običajno pojavite zgolj z željo po končni zmagi. Če bi naslednji mesec dobili Katalonijo, bi dobili še šesto veliko enotedensko dirko, tako bi vam ostala le še Švica. V lepi konstelaciji usode bi vam to morda lahko uspelo že letos. Vas resno zanimajo tovrstni dosežki? Iščete take zgodovinske izzive?
Definitivno. To so stvari, ki jih še nihče ni dosegel. Take stvari so zato zanimive, ustvarjati kolesarsko zgodovino, a najprej je treba štartali s Katalonijo in mojo vrnitvijo po vseh teh mesecih – da vidimo, kje, kaj in kako stvari stojijo.
Vabljeni k poslušanju celotne epizode (kliknite na spodnjo sliko), v kateri so govorili še o naslednjih temah:
− ali ima na treningih čas za poslušanje glasbe ali podkastov,
− ali uporablja kolo tudi za opravke po mestu,
− ciljih, ki si jih želi, pa jih bo morda zelo težko dosegel,
− zaključkih etape Dirke po Kataloniji s ciljem v Barceloni,
− kako je ime drugemu sinu,
− morebitni vrnitvi na Dirko po Sloveniji,
− ali se spomni svojega prvega skoka čez 100 metrov,
− ali je kdaj osvojil 100. mesto.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje