Brez Prvega folia (ang. First Folio), ki je izšel leta 1623, torej sedem let po smrti Williama Shakespeara, bi bila kar polovica njegovih iger izgubljena. Na spletni strani folio400.com, ki je posvečena "enemu največjih čudes literarnega sveta", se je mogoče seznaniti z zgodbo o tej izdaji. Ob tem je mogoče videti lokacije 235 ohranjenih izvodov, od katerih jih pet hrani Britanska knjižnica. Le 56 izvodov je popolnih, pri čemer večini manjka po nekaj originalnih strani.

Na ogled tudi primerki iz zasebnih zbirk
Ob letošnjem okroglem jubileju izida bodo ustanove in zasebni lastniki Prvih foliev dali na voljo svoje izvode za ogled javnosti, piše Guardian. V Britanski knjižnici namreč pripravljajo razstavo, v nastajanju pa je tudi celovečerec po scenariju Richarda Beana in Clivea Colemana.

Za prihodnji mesec je napovedan tudi izid knjig The Making of Shakespeare's First Folio (Nastajanje Shakespearovega Prvega folia) in Shakespeare's First Folio: Four Centuries of an Iconic Book (Shakespearov Prvi folio: Štiri stoletja ikonične knjige). Obe knjigi podpisuje profesorica z Univerze v Oxfordu Emma Smith.

Obsedenost s Prvim foliem po obisku gledališča
Nekdanji poslovnež Marcus Coles, ki stoji za spletno stranjo, je po lastnih besedah po naključnem obisku londonskega gledališča Globe postal obseden s Prvim foliem. Kot je še povedal, se je prek zbirke Shakespearovih del mogoče "še najbolj približati njegovemu izvirniku".

V času, ko je ustvarjal ta britanski dramatik, so bile igre pisane za uprizarjanje in le redko natisnjene, zato so se mnoge izgubile. Toda leta 1616, ko je Shakespeare pri 52 letih umrl, je njegov prijatelj – pa tudi tekmec – Ben Jonson objavil zbirko svojih pesmi in iger v formatu folio.

Naporen postopek tiskanja v neprijetnem delovnem okolju
Trije Shakespearovi sodelavci iz igralske skupine King's Men (John Heminge, Henry Condell in Richard Burbage) so nato začeli pripravljati zbirko njegovih iger. Izvirnike so odnesli v tiskarno, kjer so se dela lotili stavci. Ti so naredili veliko napak, in ker je bil papir zelo drag, so se napake ohranile. Postopek tiskanja je bil "zelo naporen in je potekal v zelo neprijetnem delovnem okolju", je dejal Coles.

Kljub temu so bili do novembra 1623 izvodi pripravljeni za prodajo. Natisnjenih je bilo med 700 in 750 izvodov. Nekateri so bili vezani v telečjo, ovčjo ali kozjo kožo, kar je stalo goldinar, večina pa je ostala brez vezave. Ciljni kupci so po Colesovih besedah bili "zahtevni in premožni obiskovalci gledališča".