"Kamnik, Savinjska dolina, Črna na Koroškem … Ko gledaš to iz zraka, je res grozljivo … Česa takega še nisem videl in upam, da ne bom nikoli več. Ni cest, ponekod ni hiš, podrti so mostovi, deli Slovenije odrezani, povsod ogromne gmote peska in zemlje. Ko prideš do ljudi, vidiš njihovo stisko, bolečino, nekateri so izgubili vse. Težko je," zadnje tri dni opiše Bojan Kos, pomočnik vodje v Letalski policijski enoti. V zraku je bil v petek in v nedeljo. V petek predvsem na območju Kamnika in Savinjske doline, v nedeljo v Črni na Koroškem in nato znova v Kamniku.

"Nekaterih hiš ni več, ne le da ni hiše, niti parcelne številke ni več. Veliko smo že prestali, tudi lanski požar. A nihče ni umrl ali izgubil hiše. Tu so ljudje izgubili vse. Niti spomina ni več," dodaja pilot letalske policijske enote Jure Olaj, ki je bil v helikopterju od petka do nedelje in kot pravi, misli še ne more povsem zbrati. "Nad nami je breme, a ne znam povedati, kaj točno nas bremeni … A ko vidiš človeka, ki je s seboj vzel le torbico z robčki in vodo in mu drugega ni ostalo ..."

Ko so v petek prišli v Luče v Zgornji Savinjski dolini, so doživeli šok. Kot opisuje Olaj, se je teren dobesedno premaknil, zato danes ne vidi smisla v razpravah o tem, kako bi se lahko na kaj takega pripravili in kaj naredili drugače. "Taka količina padavin bi naredila takšno škodo kjer koli." Medtem se v petek o Črni na Koroškem sploh še niso pogovarjali, doda Olaj, saj ljudje za pomoč niso mogli niti poklicati, ker ni bilo telefonskega signala.

Posadke aktivne od 12 do 14 ur na dan

Policijska letalska enota od petka dalje dela 24 ur na dan. Čez dan, med 7. in 21. uro, dokler je svetlo, so v zraku trije helikopterji, v soboto se jim je pridružil še četrti. "Ko se zdani, gremo v zrak, ko se zmrači, pristanemo," pove Kos. Ponoči tehniki letalci servisirajo helikopterje, da so ti zjutraj pripravljeni za reševanje, evakuacije, prevoz tovora, zdravil, tehničnega osebja …

Posadke so aktivne od 12 do 14 ur na dan, od tega so v zraku približno osem ur, ostali čas predstavlja točenje goriva, nalaganje materiala in ostali opravki, ki se izvajajo na tleh. Nujen je tudi počitek posadke, čeprav si ga včasih težko privoščijo. V posadki policijskega helikopterja sta dva pilota, tehnik letalec, ki upravlja vitel in helikopter navaja na lokacije, policist gorske policijske enote in gorski reševalec. V nekaterih posadkah je prisoten tudi član medicinskega osebja. "Samo letenja je bilo od osem do deset ur na dan," pripoveduje Olaj, ki helikopter pilotira že skoraj dvajset let. Poplave, ki so prizadele Slovenijo, lahko primerja le s tistimi v Bosni leta 2014. "A tam je vse delovalo statično, hiše so bile v vodi, ki ni bila tako deroča. Tu smo videli hišo, ki jo je spodjedlo in se je porušila. Šlo je za golo preživetje. Poberi človeka in hitro pojdi po naslednjega. Tega v Bosni nismo videli. "

V zraku so od petka poleg policijskih tudi druge helikopterske ekipe, ki jih koordinira štab civilne zaščite. Posamezna helikopterska posadka tako ne odloča, na katero lokacijo bo letela, na posameznem območju pa so helikopterske posadke tudi same iskale ljudi, ki so potrebovali pomoč. Podatke o lokaciji ljudi, ki so potrebovali evakuacije, so dobivali s strani regijskih centrov in centrov za obveščanje. Večina evakuacij in reševanj je bilo tako organiziranih preko aktiviranega državnega načrta zaščite in reševanja, na določenih območjih pa so posadke policijskih helikopterjev po hišah ljudem samoiniciativno nudile pomoč. "Nekateri svojih domov niso želeli zapustiti, ljudi v to ne moreš prisiliti," je pojasnil Kos.

"Leteli smo med nalivi in strelami"

"V teh dneh je bilo vreme zelo slabo, baza oblakov je bila zelo nizka, še vedno so vztrajale nevihte, dež, veter in megla, ki v zraku zelo močno zmanjšuje vidljivost in predstavlja nevarnost za letenje," pojasnjuje Kos. Pilot Olaj dodaja, da bi sicer ob takem vremenu zavrnili kakšno intervencijo, tokrat niso imeli izbire. "Ves čas imaš v mislih, da je ljudem huje kot nam. Če so oni tu, ker nimajo druge izbire, hiše, ničesar, ne moremo reči, da bomo zaradi vremena odpovedali let. Leteli smo med nalivi, med strelami, včasih so po helikopterju trkala tudi kakšna zrnca. Takrat se umakneš in nadaljuješ, takoj ko lahko."

V petek so policijski helikopterji evakuirali 88 ljudi, v soboto 94 in v nedeljo prav tako 94. Odgovor na vprašanje, koliko ljudi lahko naenkrat leti v helikopterju, ni enoznačen. "Morda se sliši malo smešno, a ni bistveno, koliko ljudi gre lahko v helikopter, ampak predvsem, kako težki so. V nedeljo smo lahko s prvim prevozom prepeljali za 650 kilogramov oseb, pri zadnjem, ko smo bili že nekoliko lažji, pa za 800 kilogramov." Okvirno med sedem in devet odraslih.

Helikopterske evakuacije so potekale na dva načina. Če je bilo le mogoče, je helikopter pristal na terenu. "Če je bilo prostora vsaj minimalno, smo skušali pristati. To so bila območja, iz katerih je bilo treba prepeljati več ljudi. Iz Kamniške Bistrice smo morali v nedeljo umakniti 45 ljudi in pet psov, kar smo lahko opravili iz pristanka. Bilo pa je ogromno primerov, v katerih je bilo potrebno reševanje z jeklenico. Včasih tudi z višine 70 do 80 metrov." V takem primeru tehnik letalec policista Gorske policijske enote ali gorskega reševalca vpne v jeklenico in spusti na tla. Človeka, ki ga je treba rešiti, namestijo v helikopterski sedež ali reševalno vrečo, nato se jeklenico dvigne v helikopter. "Včasih je prisotno ogromno improvizacije," doda Kos in začne opisovati primer nedeljskega reševanja v Črni na Koroškem.

Poškodovanca z bagrsko žlico spravili iz hiše in ga dvignili v helikopter

"Situacija je bila skoraj nepredstavljiva." V hiši je ostal ujet starejši gospod z zlomljenim kolkom, ki ga ni bilo možno varno prenesti iz hiše, zalite z vodo. Gorski reševalci so se znašli in si izposodili bager, najprej odstranili okno, vstopili v hišo, poškodovanca oskrbeli in namestili na nosila, priklenjena na jeklenico helikopterja. Poškodovanca so nato naložili na žlico bagra, ki ga je odmaknila od hiše, da ga je helikopter lahko varno rešil. "Gorski reševalci so navajeni hitrega odzivanja, takoj so vedeli, kaj moramo narediti. Brez bagra ne bi šlo. To sicer ni praksa, tega ni v nobenem priročniku. A situaciji smo se prilagodili. Z balkonov in hiš se sicer s helikopterjem ne rešuje, ker jeklenica helikopterja drsa po žlebovih. Vsakdo bi rekel, naj se tega ne dela, a kako naj tega ne delamo, če s tem rešujemo človeka?" močno pod vtisi nedeljskega reševanja pripoveduje Olaj.

Posnetek reševanja s pomočjo bagra:

"Črna na Koroškem je bila odrezana od sveta, ne le ker ni bilo cest, ampak ker ni bilo niti signala," spomni Kos. Ljudje tako niso mogli poklicati niti na pomoč. Helikopterjem so mahali, si pomagali z belimi rjuhami ali rumenimi jopiči in tako pokazali, da potrebujejo pomoč. "Zgodbe so zelo različne. Včeraj smo prepeljali gospo, ki je zaradi hude bolezni nujno potrebovala obsevanje. Rekla nam je, da če ne bo šlo drugače, bo odšla kar peš iz Črne na Koroškem v Ljubljano, saj je navajena hoditi. Ljudje na teh odrezanih krajih so res trpežni in vzdržljivi," pripoveduje Kos.

"Mislim, da so bili ljudje, četudi niso ravno pokazali veselja, globoko v sebi zadovoljni, da so odšli iz tistih krajev. Ponekod so nastajali kar otoki, voda pa je drla iz leve in desne, bili so čisto odrezani in niso imeli kam. Reševali smo mlade, starejše, dojenčke. Marsikaterega otroka je bilo strah, ne le helikopterja, ampak tudi hrupa, ki ga povzroča, ter višine. Včasih smo jim dali naš material, policijske medvedke ali pa smo se fotografirali, da smo jih malo sprostili." Rešili so tudi veliko psov, a so morali prej dobro preveriti pri lastniku, na kakšen način se žival odziva. Saj bi bilo nekontrolirano obnašanje psa v helikopterju lahko nevarno za celo posadko.

"Veliko je iznajdljivosti in tehtanja, koliko bomo tvegali"

S helikopterji so prepeljali tudi nekaj tehničnega osebja, v Kamniku npr. komunalne delavce, ki so pregledali vodotoke in zagotovili pitno vodo. "Prepeljali smo tudi ogromno materiala, več ton hrane, vode, zdravil, agregatov, servisnega materiala," našteva Kos. Včasih so s helikopterjem gabaritov 15 krat 12 metrov pristajali na območjih velikosti 16 krat trinajst metrov, dodaja Olaj. A če je treba naložiti hrano, vodo, agregate, z vitlom ne gre. "Veliko je iznajdljivosti in tehtanja, koliko bomo tvegali. Še vedno je v helikopterju pet do šest ljudi, ki jih zvečer želiš pripeljati domov, na drugi strani je družina, ki čaka na dostavo."

Med opravljanjem dela je prisotnega toliko adrenalina, da je posadka osredotočena zgolj na posamezno nalogo. Kot pojasni Kos, takrat ni čas za razmišljanje o osebnih stvareh. "Če bi se nevarnosti popolnoma zavedali, vprašanje, koliko bi naredili. Reševanje z bagrom iz hiše, kot smo ga videli včeraj … Kaj takega še nisem videl. Vse delamo s ciljem, da bomo predvsem varno izpeljali nalogo. Če zamočiš, ogroziš sebe, posadko in tistega, ki ga rešuješ. Tega ne smemo dopustiti."

Na vprašanje, kako se sama soočata s stresom, ne Kos ne Olaj pravzaprav še ne znata odgovoriti. Utrujenosti se med delom niti ne zavedata, vztrajali bodo, dokler bo treba, poudarjata. "Posadke se med seboj opozarjamo, da gremo na odmor. Če si ga ne bo vzela naša posadka, si ga tudi druga ne bo. Nato se začnejo dogajati napake. Včerajšnji predzadnji let v Lučah smo zgrešili. Že tridesetkrat smo bili v isti vasi, a smo jo zgrešili. Z glavo nismo bili več prisotni, takrat si rečeš, da je dovolj," pove Olaj.

"Najtežje ni fizično delo, ampak videti, kakšno škodo je narava povzročila ljudem in infrastrukturi. Sprašuješ se, kam bodo nekateri sploh odšli, ko bo vsega tega konec, saj so ostali brez vsega. To je divjanje narave in trpljenje ljudi res ogromnih razsežnosti," sklene Bojan Kos. Jure Olaj pa nam naknadno sporoči, da ima kljub vsej utrujenosti sam na Krasu dom, ki je na varnem. "Marsikateri gasilec, s katerim smo delali, ima doma blato ali pa niti parcele ne več pa kljub temu pomaga. V tem pogledu lahko samo občudujem njihovo požrtvovalnost."