V slovenski kriminalni roman je Irena Svetek skozi glavna vrata vstopila leta 2021, z romanom Rdeča kapica, ki ga od številnih žanrsko sorodnih del ločujejo predvsem učinkovita psihologizacija zločincev in občutek za tkanje različnih pripovednih linij v vrhunec, ki bralca skoraj brez izjeme ujame nepripravljenega. "V zvezi z morilci skušam v svojih romanih vedno naslikati širši kontekst, bolj kot črno-bele upodobitve me zanimajo odtenki sive," svoj pristop pojasni sama.

Doktorica komparativistike je že za prvi roman (Od blizu) leta 2004 prejela nominacijo za kresnika in nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec. Sledila sta še romana Sedmi val (2008) in Zaspi, mala moja, zaspi (2014), sicer pa je bila Irena Svetek vedno zaposlena tudi s scenaristiko; med drugim je podpisala celovečerec Skupaj režiserja Maka Šantića ter več nanizank in nadaljevank (Mame, Več po oglasih, Ena žlahtna štorija ...)

Leta 2021 je nov list v karieri torej obrnila s prvim delom trilogije, v kateri spremljamo bizarne in krute umore, ki jih razrešuje državni tožilec Mio Aurelli, pa tudi njegov kompleksni odnos z nekdanjo ženo, boj z odvisnostjo od iger na srečo in podedovano travmo. Že leto po Rdeči kapici je sledil roman Beli volk in nato letos Črni princ, prodajna uspešnica in poleti najbolje izposojana knjiga v slovenskih knjižnicah. Zato je še toliko bolj presenetila vest, da se bralci od Mia Aurellija poslavljamo ravno v trenutku, ko je prišel do dna veliki skrivnosti v srcu svoje družine. "Lepo je odnehati, ko si na vrhuncu," na to temo pove pisateljica.

Sama je z mislimi (in pisanjem) namreč že pri svojem naslednjem velikem projektu, velikem družinskem romanu, ki bo popisoval vzpone in padce 20. stoletja. Še pred tem pa je v pogovoru za MMC nanizala svoje poglede na žanrsko literaturo, človeško sposobnost za zlo(čin) in skoraj magično genezo literarnih likov.

Kriminalke avtoric že dolgo niso več samo higienični whodunniti Agathe Christie – pisateljice so nas v zadnjih desetletjih popeljale na zelo mračne kraje. Obstaja teorija, da je to povezano s tem, kako smo ženske socializirane: bolj se zavedamo potencialnih nevarnosti, ki prežijo na nas pod fasado vsakdanjosti, živimo z neprestanim zavedanjem tveganj, ki jih moški v vsakodnevnem življenju preprosto ne izkusijo. Je kdo v hiši? Kdo hodi za menoj po ulici? Pisateljice se torej spopadajo s strahom, za katerega družba pričakuje, da ga bomo ženske čutile, in ki ga pogosto v resnici čutimo.

Mislim, da je v resnici nekaj na tem. Statistično gledano, je približno devetdeset odstotkov žrtev žensk, torej nas najbrž že na podzavestni ravni, iz preživetvenega razloga ta tema zanima bolj, kot morda priznamo. Nisem strokovnjakinja, ampak zdi se mi, da je v tej teoriji nekaj resnice.

Najbolj splošno vprašanje je morda najzanimivejše: zakaj vas zanima umor? Je umor za vas v prvi vrsti sprožilo peripetije, uganka, ki se bo bralcu zdela vredna reševati – ali pa uvid v človeško naravo?

Zanimiv se mi zdi kot ponazoritev tega, da smo ljudje zelo nepredvidljivi. Freud je rekel, da so ženski možgani temna in neraziskana celina, jaz bi to trditev razširila na sleherne človeške možgane. Nikoli ne veš, kaj se nekomu dogaja v glavi. Ubijajo lahko tudi ljudje, ki so zelo integrirani v družbo, ki imajo službe in običajna življenja – to lahko naredijo iz ljubosumja, iz koristoljubja ali nešteto drugih vzvodov. Fascinira me trenutek, v katerem prestopiš iz normalnega v ta onkraj. Ali pa si bil že vedno onkraj? Kako si lahko asimiliran v družbo, po drugi strani pa ti življenje narekujejo in te vodijo temačne sile? To so lahko ljudje, ki jih poznamo.

Po drugi strani pa se mi zdi zanimiva misel, da bi bili vsi sposobni zagrešiti umor, če bi se znašli v dovolj skrajnem položaju. Morda ti je nekdo ubil otroka in se v tebi vzbudi potreba po maščevanju? Vprašanja o človeški psihi so me od nekdaj fascinirala – ne samo v zvezi z umori, z vsem nepredvidljivim.

V vaših romanih imamo opravka s pošastnimi zločini, ki pa so praviloma zasidrani v storilčevi travmi ali zlorabi, ki jo je trpel formativnih letih. Imam prav, če rečem, da ne pišete o utelešenju Zla z veliko začetnico, prej o začaranem krogu nasilja? Kdor je trpel, bo trpljenje povzročal drugim.

Morilcev ne skušam obsojati – razumem jih, ob tem pa ne opravičujem njihovih dejanj. Veliko se ukvarjam z medgeneracijskim prenosom travme. Šele v zadnjem času so ugotovili, da se travma deduje. Ko doživiš nekaj zelo travmatičnega, se to zapiše v tvoj DNK – tukaj ne gre za elementa okolja ali vzgoje. Morda je tvoja mama umrla med porodom, pa boš še vedno podedoval travmo, ki ni bila razčiščena. Vse to nas strukturira in oblikuje. Najbolj grozoviti dogodki se morajo nekje beležiti, in če se to ne razčisti, se pelje naprej. Naj navedem banalen primer: dekle zanosi pri petnajstih letih in petnajst let pozneje je tudi njena hčerka mladoletna mama in njena hčerka spet ...

Ne bi tega pripisali družbenemu okolju?

Seveda, tudi. Pomembni so vsi trije dejavniki determinizma: zgodovinski trenutek, vzgoja in dednost. Opozarjam le, da je dednost, kadar govorimo o travmi, kar naenkrat dobila pomembnejšo vlogo, včasih pa je bila spregledana.

Poskušam razumeti otroka, ki so ga zlomili dejavniki okolice, dednosti in vzgoje in ki je pristal na drugi, temni strani zakona. Zato skušam v zvezi z morilci v svojih romanih vedno naslikati širši kontekst, bolj kot črno-bele upodobitve me zanimajo odtenki sive.

Osebno me pri kriminalkah vaših moških kolegov preseneti, kako pogosto za morilke izberejo ženske – verjetno tudi zaradi elementa presenečenja. Kot motivacijo izberejo ljubosumje oz. zaščitniško ljubezen do moškega. Sami se ne odmikate toliko od realnega stanja v družbi.

Sorodna novica Irena Svetek: Beli volk

Zavedam se pač, da so žrtve umorov, o kakršnih pišem, večinoma ženske. Sicer to lahko zavijemo v fikcijo in dodamo zanimive, fikcijske motive – v Belem volku je šlo za neizmerno ljubezen do ženske in tudi do volkov, ki so antagonistu rešili življenje – vseeno pa skušam ostati na realnih tleh, kar se tiče dejstva, da so storilci večinoma moški.

Grozljivo se mi zdi, v kakšnem porastu je pri nas družinsko nasilje, nasilje, ki se dogaja med štirimi stenami – in to v vseh družbenih slojih, ne glede na izobrazbo in premoženje, v ruralnem in v urbanem okolju. V teh primerih so skoraj brez izjeme žrtve ženske, storilci pa njihovi partnerji. O tem se še vedno premalo govori, še posebej o vzgoji in o vzorcih, ki jih podedujemo od svojega okolja.

Ali obstaja etika pri pisanju umorov? Vedno obstaja možnost estetiziranja tem mizoginije in trpljenja žensk, še posebej, če gre za slikovit prizor trupla mlade in lepe ženske. Je pisatelj svojim fiktivnim žrtvam umora dolžan dostojanstvo? Zdi se mi, da ste o tem razmišljali, saj ste npr. v Rdeči kapici vključili tudi perspektivo žrtve in ji s tem pustili do besede.

Sorodna novica Irena Svetek: Rdeča kapica

Pri Rdeči kapici se mi je to zdelo pomembno, ker je šlo za otroka. Poskušala sem si zamisliti skrajno, a še vedno realno življenjsko situacijo, v kateri se lahko znajde najstnica; samo nekaj napačnih potez in stvari se lahko končajo tragično. To, da sem v roman vključila njen glas, je bila zelo premišljena poteza, ni se zgodilo po naključju. Vedno me je motilo, da kot bralci žrtev dojemamo samo v tej vlogi – kot žrtev. Kot bralka sem pogosto pogrešala, da nikoli nismo izvedeli, kdo je bila žrtev v resnici. V Belem volku umora namerno nisem postavila čisto na začetek zgodbe, da smo lahko prej malo spoznali poznejšo žrtev.

Pisanje kriminalk je v mnogih pogledih obrt, in kot taka verjetno terja študijsko literaturo. Kateri avtorji oz. avtorice so vam blizu? Ste poskušali ugotoviti, kakšne so specifike pristopa ženskih avtoric, da primer Gillian Flynn ali pa Paule Hawkins?

Nisem imela tako sistematičnega pristopa. Vedno sem brala kriminalke, na neki točki sem to samo začela početi bolj poglobljeno. Učila sem se s tem, da sem brala, nisem pa secirala posameznih prijemov. Vse se nalaga nekje v podzavesti. Ko pišeš roman, včasih na tvoje pisanje zelo vpliva to, kar v tem obdobju prebiraš. Zadnja leta sem brala ogromno skandinavskih avtorjev, predtem ameriške, vmes pa tudi afriške in druge pisave, ki se nam morda zdijo eksotične in ne spadajo v nam znani, evropski okvir. Všeč mi je, da sem v vsem tem našla svoj lastni slog, in zdi se mi, da sem se definirala, sploh s tretjim romanom.

Ste se zavestno trudili vključiti tudi couleur locale, po katerem se podalpsko-primorski krimič loči od tipično skandinavskega? Je bil že kakšen interes za prevajanje vaših knjig, na primer v italijanščino, zaradi dogajalnega prostora?

To je projekt, s katerim se bo treba še veliko ukvarjati in je trenutno še na čakanju. Veliko je že dogovorjenega, moram pa se tem stvarem tudi sama posvetiti, saj ni vseeno, pri kateri založbi tvoj roman izide. Trenutno za to nimam časa, načrtujemo pa sestanke proti koncu leta. Zanima me italijanski knjižni trg, balkanski in seveda tudi angleško govoreči trg. Mislim, da se trenutno moja dela prevajajo v ukrajinščino in makedonščino.

V Sloveniji ste doktorirali iz primerjalne književnosti, potem pa ste se lotili še doktorskega študija psihoanalize in književnosti na Univerzi v New Yorku. Je posvečanje kriminalki za vas izšlo iz želje, aplicirati pihoanalitično metodo na literaturo? Je ukvarjanje s psihoanalizo neke vrste ločnica med vašimi zgodnejšimi romani, ki so izkaznica komparativistke, fokusirane na formo jezika?

Na neki način je to res, seveda, čeprav nisem o tem še nikoli razmišljala na ta način. Psihoanaliza me je od nekdaj privlačila, in kriminalka se mi zdi dober spoj vseh mojih zanimanj. Seveda ni naključje, za kateri študij se človek odloči – kot da je vse tlakovalo mojo pot do sem. Moji prejšnji romani so učna pot, kilometrina, ki sem jo potrebovala, da sem se naučila, kaj moram pri svojem pisanju popraviti in katere elemente lahko obdržim. V pisanju kriminalk pa res uživam. Trenutno sem sicer v čisto drugih vodah, pišem dolgo družinsko sago, ki trenutno od mene zahteva več kot pisanje kriminalk – slednje mi gre že z lahkoto. Spet sem se znašla na začetku. To je ogromen projekt, do katerega čutim strahospoštovanje. Pisanje kriminalke v tem trenutku bi bilo zame neizmerna sprostitev.

Bojda pri pisanju te knjige sodelujete z ZRC SAZU? Ste poiskali pomoč pri raziskovanju zgodovine 20. stoletja in obeh svetovnih vojn?

Zgodba se razteza od konca 19. stoletja in spremlja usodo in razpad dveh družin skozi vzpone in padce 20. stoletja. Prepletam zgodovinske in osebne, družinske drame, od Golega otoka in sojenja Gavrilu Principu v Bosni do vzpona meščanstva. Sodelujem z dr. Barbaro Vodopivec z ZRC SAZU, ki deluje kot moja izvidnica za zgodovinska vprašanja. To je poglobljeno raziskovalno delo, ogromno je treba predelati, in to me zaposluje že vsaj eno leto. Izkazati moram spoštovanje do ljudi, ki so resnično živeli, hkrati pa jih vplesti v fikcijo, ne samo faktografsko navajati podatkov. Rdeča nit bo vprašanje, kako se travma prenaša iz roda v rod in kakšne so posledice tega.

Med nastajanjem kriminalne trilogije ste morali preživljati čas v družbi hudih patologij. Je bilo težko to prenašati s seboj mesece in leta? Še posebej, ker je bilo delo očitno intenzivno, romani so izhajali v hitrem tempu.

Tempo je bil kar intenziven. Prvi in drugi roman sta me morda res psihično izčrpala, ker so to težke stvari, pri tretjem pa sem že razvila debelejšo kožo in mi stvari ne pridejo več do živega. Navsezadnje gre pri vsem skupaj za entertainment. Že res, da so to težke teme, obenem pa so tudi knjige, ki jih vzameš s seboj na morje. Dobila sem podatek, da je bil julija, avgusta in septembra Črni princ na prvem mestu med knjižničnimi izposojami vseh slovenskih knjižnic. Na drugem mestu je Beli volk in na tretjem Rdeča kapica. Pred vsemi tujimi knjigami! Ljudje po kriminalkah poleti posegajo bolj kot jeseni, pomladi in pozimi – torej te težke teme se dejansko uporabljajo za sprostitev in zabavo, kar je na neki način seveda absurd, oksimoron. Ampak tako je.

Več bralcev mi je omenilo, da jim je Črni princ z naskokom najljubša knjiga v trilogiji. Mislite, da je to delno zato, ker ste pisali z zavestjo, da je to Aurellijeva zadnja zgodba? Kar naenkrat je na mizi več možnosti, ni več tihega dogovora, da mora protagonist nujno preživeti, nevarnost je bolj resnična. Je tudi vam tretji roman najljubši?

Vsi trije so mi ljubi, vsak na svoj način. Vsak od njih me spominja na eno obdobje mojega življenja – pravzaprav mi je najbolj pri srcu Rdeča kapica. Črnega princa v resnici nisem pisala z mislijo, da bo vsega skupaj konec, zavedela sem se le, da sem hkrati delala pet, šest projektov in da sem na robu izgorelosti. Težava je v tem, da so to same stvari, ki bi jih rada počela, a nekje moram postaviti mejo in gledati nase. Včasih je težko zavrniti delo, ki bi me veselilo, in tudi denar, ki bi prišel s tem.

Trenutno pišem izjemno zahteven zgodovinski roman, ki sem ga omenila, in delam še dva druga projekta, tako da za kaj drugega preprosto nimam časa. Če na hitro spišem še eno kriminalko, bodo bralci začutili, da to počnem na silo, pa tudi kakovost bo trpela. Mi je pa hudo, ker bi z Aurellijem rada še preživljala čas. Midva se "štekava" in sva v krasnih odnosih.

To zveni, kot da si puščate priprta vrata.

Nikoli ne reci nikoli. Ampak še vsaj nekaj let se h kriminalkam ne bom vrnila.

Meni se je vedno zdelo, da imajo romani dovolj iztočnic za spin-off zgodbo. Leja Breznik, na primer, ni dočakala kakega dokončnega slovesa od serije …

Nikoli nisem razmišljala o spin-off romanu. Niste pa prvi, ki ugibate, da "morda ne bo delala več tega, bo pa delala nekaj podobnega". Ne bom. Se pa zavedam, da je konec romana rahlo odprt – nikoli ne bom trdila, da nima potenciala za nadaljevanje. Je pa lepo odnehati, ko si na vrhuncu. Ko smo hodili smučat, sem vedno hotela še eno, in potem še eno in še eno zadnjo vožnjo. Kadar siliš, se stvari hitro slabo končajo.

Stalnica skandinavskega noira in številnih kriminalk, ki so po njegovem zgledu nastale, je lik kriminalističnega inšpektorja / detektiva / ipd., ki ima v ozadju lastno travmo, morda samo krizo srednjih let – skratka, cel kup težav s samim seboj. Na neki način v to linijo spada tudi tožilec Mio Aurelli s svojo temno družinsko preteklostjo in odvisnostjo. Vaši romani do njega deloma vzpostavljajo drugačen odnos, kot smo ga vajeni: priča smo številnim menjavam zornih kotov in pripovedovalcev. S tem, da roman tako razsredinite, na neki način detronizirate klasičnega noirovskega protagonista.

Ustrezajo mi taki liki; nekatere formule so preprosto preverjene. Pri literarnih likih je tako, da jih ti sicer izoblikuješ, potem pa oživijo. Ko naredijo svoj prvi vdih, ko se pojavijo med vrsticami, te primejo za roko in te popeljejo s seboj. Oni tebe, ne obratno. Včasih se liki prestrukturirajo v nekaj čisto drugega od tega, kar sem mislila, da bodo. Morda bo zvenelo smešno, a cel proces je podoben sili, ki izvira iz pisatelja, a velikokrat mimo njegove zavesti. Zdi se mi, kot da je Mio sam vedel, kaj mu ustreza, kakšno preteklost mora imeti in tako naprej. Jaz vse skupaj samo malo pobrusim in oblikujem. Likov ne gradim sistematično – moram pa biti sistematična pri zgodbi in dramaturškem loku, ki mu moram zavestno postaviti trdne temelje. Tisto drugo pa je najlepši del ustvarjanja, na katerega, če imaš dejanski talent, sploh nimaš vpliva.

Kmalu bomo dobili tudi TV-serijo Rdeča kapica. Že sami romani so napisani precej filmično, radi naslikate prizor, kot da gre za uvodni kader filma. Ste o svojih kriminalnih romanih od samega začetka razmišljali na bolj "filmski" način kot o svojih prejšnjih knjigah, ste izhajali iz vizualnih podob? Ali pa je to nekaj, kar izkušeni scenaristki s časom preide v kri?

Mislim, da mi je prišlo v kri. Zadnjič me je nekdo opozoril na to, kako je napisan prizor v Črnem princu, v katerem nekdo stopi z motorja: noga stopi na tla, potem se kader razširi in s pogledom zdrsimo navzgor … To je nastalo podzavestno, mi je pa všeč. Pisatelji pišemo tako literaturo, kot jo radi beremo. Vsaj v kriminalkah pričakujem hiter tempo, slikovite podobe, eksotične lokacije, ukvarjanje s psiho in predvsem to, da sem se zabavala ves čas, ne le ob končnem razkritju. Mislim, da so mi leta scenaristike res pomagala pri filmičnosti pisanja, ki je v kriminalki dobrodošla. Nisem pa tega načina razvila z namenom, da bi bilo po mojih knjigah lažje snemati serije.

Slovenski gledalci so pokazali ogromno zanimanja za obe veliki seriji, ki sta v zadnjem času nastali po predlogah slovenskih kriminalk, Jezero (z obema nadaljevanjema) in Primere inšpektorja Vrenka. Ste se od njiju česa naučili – v pozitivnem ali negativnem smislu? Sta vam vsaj predstavili, kako velik strokovnjak za TV-produkcijo ob domačih vsebinah postane vsak gledalec?

(Smeh.) Ne, temu nisem posvečala pretirane pozornosti. Ko pišeš, moraš zunanje šume čim bolj izločiti. Nekatere od teh serij sem videla, in to predvsem s profesionalnimi očmi – a take stvari človek pri lastnem pisanju hitro odmisli.

Vas skrbi, da bo po premieri ekranizacije Mio Aurelli v očeh bralcev za vedno postal ta igralec? (Njegovega imena za zdaj še niso javno razkrili, op. n.)

To se mi ne bi zdela slaba stvar. (Smeh.) Če bi se začela obremenjevati s takimi stvarmi, ne bi prišla daleč. Če pristaneš na ekranizacijo, je določene stvari pač treba vzeti v zakup.

Je bilo adaptiranje lastne literarne predloge v kakšnem pogledu presenetljiva izkušnja? Znate biti neusmiljeni do svojega dela in črtati elemente, ki preprosto niso dovolj telegenični?

Znam. Ves čas se moram zavedati, da je filmska priredba novo avtorsko delo in da je avdiovizualno delo nekaj popolnoma drugega kot pisana beseda. Avtor adaptacije mora biti pri svojem delu neodvisen od pisatelja, čeprav sem v tem primeru oboje jaz. S črtanjem stvari iz scenarija ne uničujem ali ne brišem svojega prejšnjega dela – knjiga že obstaja in je ljudem dosegljiva v vsakem trenutku. Ničesar nisem izgubila, dobim pa priložnost, da popravim napake iz izvirnika, da zgodbo bolj razvijem in izbrusim posamezne like.