Nekatera njihova imena so javnosti dobro poznana, druga manj – v ospredje jih postavlja razstava v Mestnem muzeju Ljubljana.

Kaj bi dekleta morala vedeti? je prvi del razstavnega projekta z naslovom Slovenske umetnice v obdobju 1850–1950, ki so ga ta teden odprli v Mestnem muzeju Ljubljana. Razstava v središče postavlja 22 slikark in kipark, ki so ustvarjale v prvi polovici 20. stoletja. Združuje skoraj 100 umetniških del, te pa spremljajo kratke biografije umetnic.

Projekt je po besedah direktorja Muzeja in galerij mesta Ljubljane (MGML) Blaža Peršina na nek način nadaljevanje razstave Vračanje pogleda, ki je lani v Cukrarni predstavljala ustvarjanje ženskih umetnic v zadnjih treh desetletjih v slovenskem prostoru. S tokratno razstavo se vračajo nekaj več kot stoletje nazaj, ko so na likovno prizorišče v Ljubljani stopale prve likovnice, ki pa so jim bile tedaj še odvzete možnost uradnega šolanja. Kljub temu pomembnemu dejstvu, ki je ženske izključevalo in jim onemogočalo samostojnost, so sooblikovale porajajoče se likovno prizorišče v Ljubljani. Svoje slike in kipe so v razstavo vključene umetnice skupaj s kolegi sicer predstavljale na vseh pomembnih razstavah v Ljubljani.

Prva soba je posvečena Henriki Langus, prvi poklicni slikarki na Kranjskem, spomni kustosinja Barbara Savenc. Predstavljene so tudi Avgusta Šantel st., Avgusta Šantel ml., Henrika Šantel in seveda Ivana Kobilca, ki je pripravila prvo samostojno razstavo svojih del – teh vse do leta 1900 v Ljubljani ni bilo.

Na razstavi predstavljene slikarke so se lahko šolale samo na zasebnih ali ženskih šolah, kot je bila na primer najslavnejša med njimi Damenakademie v Münchnu. Šele po prvi vojni so bile pripuščene k uradnemu akademskemu študiju. Na razstavi je mogoče videti tudi dela Karle Bulovec Mrak in Mire Pregelj, ki sta med prvimi akademsko šolanimi umetnicami.

Iz medvojnega obdobja so v razstavo denimo vključena dela Mare Kralj, ki je bila znana kot lutkarica, bila pa je tudi odlična slikarka in risarka. Kot pavi kustosinja, je čas druge svetovne vojne na različne načine zaznamoval tudi umetnice. V razstavo so denimo vključene Alenka Gerlovič, Milena Dolgan in Cita Potokar. S slednjo pa se hkrati začne čas, ko se v Ljubljani odpre Akademija upodabljajočih umetnosti.

Razstava se zaključi s prvo generacijo študentk – Cito Potokar, Jelico Žuža in Vido Fakin ter prvima študentkama kiparstva Sonjo Rauter Zelenko in Vladimiro Bratuž, ki je bila pozneje znana arhitektka.

Razstava se ne ustavi le pri prvi polovici 20. stoletja, ampak seže tudi v drugo: v zadnji sobi je predstavljenih 17 del avtoric iz zbirke Mestnega muzeja Ljubljana. Razstavo pa zaokrožuje po 100 letih prvič predstavljena zapuščina slikarke in grafične oblikovalke Stephanie Glax de Stadler (1876–1952), ki jo hrani umetničina pranečakinja Duša Fischinger v Ljubljani. Ta je povedala, da je sestavljanje zbirke in iskanje informacij družinski projekt, saj je vanj vpletla še sina in moža.

Stephanie Glax je bila za časa življenja med prvimi umetniki, ki so se posvetili oblikovanju plakatov. Posvetila se je predvsem uporabni grafiki in si s to zvrstjo umetnosti pridobila finančno neodvisnost in samostojnost.

Kot rečeno, je razstava le prvi del projekta; novembra bodo v Galeriji Jakopič predstavili delo fotografinj in arhitektk, ki so pomembno zaznamovale obravnavano obdobje. Uradno skupno odprtje razstav v Mestnem muzeju Ljubljana in Galeriji Jakopič bo 15. novembra. Razstavo v Mestnem muzeju Ljubljana lahko ujamete do 25. februarja prihodnje leto.