Đoković, ki si je z zmago v uvodnem krogu nad Holgerjem Runejem tudi že zagotovil prvo mesto na prestižni lestvici ATP, preprosto kljubuje igri številk. In to konkretno.

Sorodna novica Đoković po več kot treh urah strl Runeja in potrdil številko ena ob koncu leta

V tenisu lahko štejemo marsikatero statistiko, lovoriko in nagrado, veliki večini pa največ pomeni zmaga na turnirjih za grand slam. V odprti dobi povprečna starost zmagovalcev štirih najbolj prestižnih turnirjev znaša dobrih 25 let. Novak Đoković je v letu, v katerem je dopolnil 36 let, igral v vseh štirih finalih, klonil pa je le v Wimbledonu. Povprečna starost preostale sedmerice v Torinu je 24 let. Đoković je skupaj z zlato generacijo vse prerasel. In na koncu ostal sam.

Gremo po vrsti. Za začetek si oglejmo povprečno starost igralcev na zaključnih turnirjih v zadnjih 20 letih, ki tudi sovpada z začetkom obdobja zlate teniške generacije, ki ga uteleša prihod Rogerja Federerja.

Opomba: S preletom po posameznih stolpcih dobite natančno povprečno starost za posamezno leto.

Sorodna novica Analiza teniških nesrečnikov oziroma črtica o motivaciji

Povprečna starost vseh igralcev zaključnega turnirja v zadnjih dveh desetletjih znaša 26 let in 9 mesecev, to je malo nad povprečno starostjo zmagovalcev grand slamov, kar kaže malenkostno anomalijo. Višji stolpci v drugi polovici grafike nam že nakazuje intuitivno jasno tezo, da je za rast povprečja kriva (oziroma zaslužna) zasedba zlate generacije, kamor ob prej naštetima štejemo še Rafaela Nadala (precej pogojno pa tudi Andyja Murrayja, o teh zadržkih sem sicer pisal pred kratkim).

Zato sem v naslednjem grafu razbil starost udeležencev na dve skupini − prvo sestavljajo "zlati" tenisači (tisti, ki so posamezno leto igrali na zaključnem turnirju), drugo pa vsi preostali igralci.

Opomba: S preletom po posameznih stolpcih dobite natančno povprečno starost za posamezno leto in skupino igralcev.

Četverica je bila v prvi polovici tega obdobja mlajša od preostalih igralcev, ki so tvorili svetovni vrh. Njihova povprečna starost se seveda ves čas precej linearno viša, kar dokazuje, da so bili v povprečju ves čas del elite in so se z njo starali, vse od povprečja slabih 22 let (kolikor sta jih imela leta 2005 Federer in Nadal) pa do 36 let in pol, kolikor jih ima trenutno zadnji predstavnik te generacije.

A to ni nič presenetljivega, to smo počasi lahko spremljali pred svojimi očmi. Ker so si ti igralci odrezali daleč največji kolač pozornosti, smo morda manj spremljali, kaj se dogaja s preostankom elite. Če svetlejše stolpce razbijemo v tri obdobja, dobimo naslednja povprečja.

V osrednjem obdobju 2010–2018 je sočasno z najboljšimi začelo rasti tudi povprečje starosti preostale elite. Na zaključni turnir so se začeli prebijati 30-letniki, ki niso bili tako uspešni na začetku kariere (David Ferrer, Stan Wawrinka, Tomaš Berdych, Gael Monfils, Kevin Anderson, Marin Čilić in John Isner). V zadnjih petih letih pa je to povprečje spet občutno padlo in se obrnilo proti "naravnemu" povprečju.

Očitno manjka izgubljena generacija.

Opaziti je veliko luknjo med igralci, ki so rojeni v prvi polovici 90. let. Če zgornjo infografiko razbijemo v petletna obdobja, dobimo naslednji povzetek.

Ti igralci so danes stari približno 30 let in so (po statistiki povprečja) že zunaj idealnega obdobja, ko bi posegali po najboljših izidih. Veliko bolj pestra je naslednja generacija 1996−2000, ki ima že devet različnih predstavnikov na zaključnih turnirjih in je še vedno precej mlada, da se ji bo v prihodnosti gotovo še kdo pridružil.

In ravno tu je moč Đokovića, ki je prerasel vse generacije. Zadnja infografika kaže njegovo starost v primerjavi s povprečno starostjo preostalih igralcev na zaključnem turnirju (ki niso bili del zlate generacije).

Izstopa desni del infografike, ki sovpada z dvema dejavnikoma – nakazuje večinoma vse redkejšo udeležbo preostalih članov zlate generacije na zaključnih turnirjih in sočasno pomlajevanje preostale elite in dobimo neverjetni podatek, kako Đoković štrli ven iz vseh povprečjih. Dejansko je celotno kariero del elite in tudi zato je postal lastnik velike večine vseh teniških rekordov.