V podkastu Številke se v deseti sezoni ukvarjamo s srečo. Tokrat gostimo Mojco Delač, novinarko in voditeljico na Radiu Prvi, kjer ustvarja zanimive in poglobljene oddaje, kot sta Možgani na dlani, med pandemijo pa Samoumiritev. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora in/ali branju krajšega povzetka.

Pogovarjali ste se s številnimi gosti. Kaj po vaših izkušnjah najbolj pomaga razbiti tremo pri tistih, ki niso vešči mikrofona?
To, da se usedeš z njimi, dobiš stik z očmi in za hip odmisliš, da si pravzaprav v nenavadnem prostoru, kot je radijski studio. Vsak gost, ko pride, se najprej sprosti, ko ugotovi, da ni kamere. Mislim, da ima radio v tem pogledu še vedno prednost in na neki način sprosti ljudi, da se lahko zelo udobno usedejo. Vedno jim rečem, naj se usedejo tako, da se bodo počutili v redu, mikrofon bomo že mi namestili. Pomembna sta torej stik z očmi in empatija, ki jo izražaš tudi z mimiko telesa.

Vse več podkastov gre v smeri dopolnjevanja s sliko, torej z videom. Kako pa gledate na to?
Ravno pred najinim pogovorom sem se pogovarjala z neko gospo o (morda romantičnem) čaru, ki ga ima radijski medij. Seveda se mediji razvijajo, tako tudi radijski svet posega po družbenih omrežjih, tudi mi veliko fotografiramo in snemamo videe, včasih ta video lahko nekaj doda celotni izkušnji. Še vedno imam rada zvok, glas in zgodbe, ki se odpirajo na poti do ušes, zvok zelo dobro slika vse te podobe, ki jih skušamo prenesti do poslušalk in poslušalcev.

Podoben odnos, kot je na relaciji med podkastom in videom, je najbrž tudi v odnosu med knjigo in filmom? Je kdo kdaj presenečen, ko poveže vaš glas in podobo (to namreč velikokrat slišim pri ljudeh, ki prvič vidijo radijske novinarje in/ali napovedovalce)?
Ja, absolutno. Ljudje si z glasovi predstavljamo različne podobe, o tem se tudi velikokrat pogovarjamo. Kakšen poslušalec me včasih vpraša, kako pa je videti ta ali ta radijski delavec. Ko sem sama prišla v to radijsko hišo, sem poznala številne glasove, nisem pa jih povezala s podobami. Nato smo se z njimi večkrat srečali na hodniku, kjer smo se pozdravili, potem pa sem rekla: 'A, to si pa ti.' Zanimivo je, kako lahko radijski svet skrije svojo podobo, zgodbe o glasu so tak očarljivi del radia. Knjige pa so res fantastične, da si lahko v možganih zamišljamo vse te podobe in svetove, tega ne zmorejo vsi, to se imenuje afantazija.

Pri vašem delu je še kako izražena in pomembna radovednost.
To je nekaj strastnega, to nosim v sebi. Če pogledam malo nazaj, do svojega otroštva, se mi zdi to nekaj čisto naravnega, že od malih nog sem imela okoli sebe knjige, razstavljala sem stvari in veliko spraševala. Ta radovednost je ostala, lepo se mi zdi, da se lahko v življenju ukvarjam s stvarmi, ki spodbujajo to radovednost, na neki način se ta radovednost lahko plemeniti in dobiva svoje odgovore, po drugi strani pa postavlja nova vprašanja.

Kako okolje vpliva na radovednost?
Zelo, kot na mnogo bistvenih stvari, ko se človek razvija v zelo pomembnem zgodnjem obdobju, pa tudi zdaj, ko smo malo starejši in zrelejši. Vedno govorimo o nečem, kar prihaja znotraj tebe, torej ta lastna radovednost, po drugi strani pa moraš imeti v življenju tudi srečo, da si obkrožen z ljudmi, ki to prepoznajo, spodbujajo in te znajo motivirati. Če pogledam sebe, lahko rečem, da to srečo imam, mogoče bi si kdaj želela še več tudi zunanje motivacije okolja in spodbude, da razvijamo svoje potenciale, ampak dokler jo črpam iz sebe, se mi zdi to zelo v redu.

Katere elemente in rešitve cenite v tuji radijski produkciji?
Veliko poslušam tuje produkcije, rada pa poslušam tudi FM-radio. Vedno, ko kam pridem, ga prižgem, ker me zanima, kako je videti radijski program, na spletu veliko poslušam predvsem BBC-jevo produkcijo. Pri podkastih me zanima, na kakšen način približajo vsebino, kakšno vsebino izberejo, kako to upovedujejo in kako vse skupaj zvočno opremijo. Sem velika ljubiteljica BBC-jeve oddaje Desert Island Discs, ki se mi zdi imenitna. Tam imajo priložnost za pogovor iz oči v oči, to je res najbolj žlahtna radijska forma. Imajo veliko ljudi, soustvarjalcev in raziskovalcev, ki poskrbijo za pripravo, pomemben je seveda tudi voditelj, ki mora znati uporabiti material, začutiti sogovornika in na plano prinesti res zanimive zgodbe, brez zvočne podlage in prepotrebnih okraskov. Poslušam tudi različne podkaste, ki se dotikajo psihologije možganov, nevrologije, športne podkaste ...

Tudi vam imenitno uspeva odnos s sogovornikom na drugi strani, naj omenim le sveži dokumentarec o filozofu Evgenu Bavčarju.
To je bila zame res posebna izkušnja. Kako je nastalo to sodelovanje? Moramo iti v leto 2008, ko sem prvič spoznala ddr. Evgena Bavčarja, in sicer v njegovi pariški sobi, od koder sem se oglasila med pripravo oddaje o Slovencih v Parizu. In tako sem začela kot novinarka in izpraševalka graditi odnos s človekom. Včasih ti to zelo dobro uspe, včasih malo manj. Ljudje smo si različni, ampak če pride do takega zaupanja v ustvarjalnosti, se potem še večkrat srečaš, res sem počaščena, da sva se lahko pogovarjala z vso širino njegovih izkušenj in filozofskih misli. V tem dokumentarcu je bilo v ospredju raziskovanje zvoka, ki za slepe ljudi pomeni še toliko več. Evgen Bavčar me vedno znova uči in opominja, kako pomemben je radio zanje in kako malokdaj zares opišemo prostor, v katerem smo ali pa sploh ne pomislimo, kako je zvok pomemben za nekoga.

Večkrat mi je rekel, da mu nisem opisala, kakšen je bil na primer vlak, s katerim smo potovali. S tem dokumentarcem smo skozi zgodbo njegovega sobivanja s slavci v majski noči v Lokavcu odpirali vse te razmisleke, ki jih ponujajo njegovo življenje in izkušnje, hkrati pa z zvokom tudi pričarali različna občutja. Torej, kako lahko z zvokom ujameš to počasnost noči, prebujanje jutra, kako lahko z njim orišeš to sočasje trenutkov, ko smo bili v Neaplju ali pa na Capriju, on pa v Ajdovščini, ker se nam žal ni mogel pridružiti. Kako lahko po telefonski povezavi pošlješ zvočne razglednice v njegova ušesa, kako lahko ujameš to dvojino, ki se splete med slavcem in njim? Nikoli ne bom pozabila tistega majskega nočnega snemanja, ko smo začeli ob devetih, končali pa ob šestih zjutraj in moraš v mikrofone zares potrpežljivo loviti zvok okolja, hkrati pa še njegove misli, ki vsakič znova presunejo in odprejo svetove. Ta svet vidi bolje kot marsikdo med nami.

Bavčar marsikaj pripoveduje z odnosom s slavci. Kaj pa so "vaši slavci"?
To so možgani, povsod jih vidim, o njih razmišljam. To je stvar, ki jo imam zelo rada. V mojem vrtu so tudi rože in stik z zemljo, to se mi zdi, da je nekaj, kar me pomirja, tudi mene v majskih dnevih, malo manj v majskih nočeh.

Sorodna novica Psihologinja jo je zvlekla iz avta in zaprla v šolo

Posneli ste že več kot 400 epizod Možgani na dlani. Urša Kutnar, gostja prejšnje epizode, vas v rubriki Štafeta sprašuje, kaj konkretno vas je spodbudilo, da ste se začeli zanimati za možgane?
Najbrž je bilo to eno tako sosledje trenutkov, težko bi rekla kdaj točno, ampak glede na moje zanimanje in glede na to, da me od nekdaj zelo pritegnejo ljudje in njihovo vedenje (tako v skupini kot tudi individualno), se mi zdi, da mi je zlagoma z delom na radiu postalo jasno, da so v središču vsega zares možgani. Ko smo začeli delati radijski poljudnoznanstveni kviz Dobro vprašanje, sem ugotovila, da čisto pri vsaki temi začnem razmišljati, kaj imajo s tem naši možgani. Oktobra 2015 se je ponudil radijski čas in ideje za nove oddaje. Predlagala sem, da bi delala oddajo o možganih, urednik me je vprašal, ali mislim, da bo dovolj materiala za eno sezono, pa sem samozavestno pritrdila (smeh). Ja, začenjam s številko 427, naslednje leto pa bo minilo deset let od začetka in naslednje leto bo tudi petstotica.

Možgani so po eni strani nišna tema, po drugi strani pa se ti ob odkrivanju odpre celo vesolje. Desetletje je res dolga doba, ko govorimo o eni sami temi. Imate kdaj težave pri iskanju naslednje teme?
Pravzaprav ne, včasih je težava izključno izvedbena, ko kdaj zmanjka časa ali kdo zboli, potem je treba kaj na hitro urediti, ampak s samimi vprašanji z možgansko radovednostjo nimam težav. Svet ima z možgani še veliko izzivov, v to temo ne spadajo samo strogo nevrološka in nevroznanstvena dognanja, zanimajo me tudi zanimiva psihološka vprašanja, vprašanja kognicije, sobivanja in socialne psihologije, ki mi je ljuba, s tem se odpre cel svet. Vesela sem, da so strokovnjaki, ki sodelujejo v oddaji, to prepoznali in kdaj tudi sami predlagajo kakšno temo, ki se jim zdi pomembna in posebna.

Sorodna novica Simon Brezovar: Človek uporablja 10 % možganov? Mit!

O avtizmu, o katerem smo govorili v prejšnji epizodi, obstaja precej stereotipov in mitov. Nekaj podobnega velja tudi za možgane, na prvo žogo je najbrž najbolj trdovraten tisti, da uporabljamo le deset odstotkov možganov. Kaj je vas najbolj presenetilo o možganih?
Mislim, da smo že izkoreninili prepričanje, da imamo stikalo za nekaj v možganih, točno določen center oziroma gumb za neko stvar, vedenje ali delo. Možgani delujejo kot omrežje, različni deli med seboj sodelujejo. Ko sem začela delati tisto oddajo, sem bila prepričana o "obstoju gumbov". V zadnjem času je nevroplastičnost postala veliko bolj znana. Vedno znova pa me preseneti, da znanstveniki v resnici še zmeraj nimajo odgovora na vprašanje, zakaj spimo.

Stereotipi nastajajo tudi zaradi popularne kulture. Kateri film ali serija, ki obravnava možgane, vam je ljub?
Zelo me pritegnejo filmi, v katerih so v ospredju možgani ali različne duševne motnje. Pred kratkim sem si ogledala na Berlinalu nagrajeni film Adamant, ki govori o ladji, ki je zasidrana in deluje kot dnevni bolnišnični center ljudi z duševnimi težavami. Res je, knjige in filmi so zelo pomembni. Ob demenci pomislim na pretresljiv film Še vedno Alice. Gre za upodobitev nekoga, ki zboli za neko vrsto demence, in vidimo, kaj to pomeni za družino. Vesela sem, da je to zgodbo mogoče videti tudi na odrskih deskah.

V vašem glasu je veliko miru in pomirjenosti.
Tega ne slišim velikokrat. Ljudje sicer rečejo, da so oni pomirjeni, mogoče je to kakšno zrcaljenje (smeh). Vesela sem, če se sliši mirnost v svojem glasu.

Med pandemijo ste s psihiatrom in psihoterapevtom Borutom Škodlarjem pripravili oddajo Samoumiritev, za katero je nastalo več kot sto epizod. Pri tem se prepleta več elementov radijskega upovedovanja, vključno z dobrim odnosom obeh ustvarjalcev.
Ja, z odnosom v času, ki je bil čisto drugačen. Vesela sem, da radijski eter omogoča različne formate. Radio imam rada tudi zato, ker je zelo odziven. Od ideje do izvedbe prve epizode so minili samo trije ali štirje dnevi. To pomeni, da se radio lahko hitro odzove. Takrat nismo vedeli, koliko časa bomo to počeli, vedeli smo samo to, da poleg nasvetov o fizični higieni potrebujemo tudi nasvete za mentalno higieno. S profesorjem Škodlarjem sva vzpostavila zaupanje, ki je bilo nujno v tistem času, neko stremljenje k istim ciljem. Neverjetno je, kako je vse skupaj nastajalo, dobilo zvočno podobo, prihajalo do ljudi in kako so se ljudje odzivali.

Samoumiritev je svoje novo življenje dobila s knjižno obliko. Ali se lahko to zgodi tudi z oddajo Možgani na dlani?
Tega si zelo želim, nekaj se že pogovarjamo. Mislim, da bi si možgani to zaslužili. Oddaja sama po sebi ponuja toliko zanimivih vsebin, da se mi zdi prav, da bi jo prenesli tudi v knjižni format. Čisto intimno pa imam željo mogoče kdaj narediti tudi kaj možganskega za otroke.

Ta teden je kulturni praznik. V kakšnih oblikah radi uživate kulturo?
Sem kar velika konzumentka kulture (smeh). Trudim se obiskovati predstave v gledališčih, glasbene predstave, v operi že dolgo nisem bila, tudi kakšen balet bi si pogledala, hodim v kino, berem knjige, gledam razstave, tako da skušam slediti umetnosti in kulturi. Vesela sem, da smo od malih nog doma ohranjali tradicijo, da za kulturni praznik gremo v en del Slovenije in tam raziščemo kulturno zapuščino in ponudbo.

Ali ste pri tem bolj občutljivi na zvok?
Kot ustvarjalka ali poslušalka se spreminjam in se včasih izklopim. Po navadi sem bila vedno bolj pozorna na besede, na to, kako kdaj kdo kaj pove, kako čudovito zveni, še vedno me presune slovenščina na odru. Opažam, da drugače poslušam stvari in slišim, kako pomemben del je zvok in kako pomemben del je tišina. Zvok je lahko pravo zvočno nasilje, če je kdaj na kakšnem koncertu kaj preveč naglas.

Kakšen odnos imate do uporabe tišine v svojih oddajah?
Radijci čisto iskreno s tišino nismo najbolj 'na ti'. Tišina je včasih lahko zelo zgovorna in kakšen premolk pove mnogo več, kot lahko to ubesedijo besede.

Na radio ste prišli v okviru oddaje Slovencem po svetu. Radi potujete po svetu, posebej močna pa je vaša fascinacija nad Veliko Britanijo, kjer ste tudi študirali. Kaj vam je tako všeč poleg kulture in humorja?
Pri pouku angleščine sem že v petem razredu ob sliki Big Bena zapisala, da bom šla v London, zanima me ta kultura. Ko sem bila stara 16 let, sem z veliko podporo staršev tja odšla na tečaj angleščine, tam se mi je odprl nov svet. Rada imam multikulturnost, ki sem jo takrat verjetno prvič zares doživela kot dekle iz majhnega mesta. Rada imam jezik, njihov smisel za humor, ki je malo montypythonski. Zelo dobro znajo pripovedovati, res so mojstri zgodb, imajo zelo zanimivo kulturo in zgodovino. Angleško podeželje je res romantično, tam zdaj živi del moje družine.

Za konec isto vprašanje za vse goste te sezone: kaj je za vas sreča in kje jo najdete?
Srečo zame vedno bolj predstavljata mir in pomirjenost. Živimo v svetu, o katerem težko zares govorim čisto iskreno o sreči. Zdi se mi, da nam res manjka miru. Na globalni ravni nam manjka pomirjenosti, da smo mirni ob misli, da imajo otroci na svetu možnost, da se razvijejo, da imajo starejši ljudje možnost, da v miru preživijo starost, tudi ko možgani več ne sodelujejo tako, kot bi si želeli. Mir je zelo povezan s srečo.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na sliko na dnu članka), v katerem je govora še o naslednjih temah:
− Kaj se dogaja v telesu, ko se prižge rdeča luč v snemalnem studiu.
− S katerimi besedami se sama opiše.
− Podrobnosti z ustvarjanja radijskega dokumentarca.
− Kaj jo je vprašala neka petletnica in je to postalo del oddaje Možgani na dlani.
− Avtizem in možgani.
− Ali je optimistka ali pesimistka.
− Pisanje poezije in proze.
− Maratonski tek in njegov pozitivni vpliv na zdravje in možgane.
− #PohvalaNaDan

Številke z znanstvenimi novinarji in/ali popularizatorji znanosti:
− 15: Neil deGrasse Tyson
− 19: Andreja Gomboc
− 27: Jure Japelj
− 30: Alan Guth
− 63: Dunja Fabjan
− 69: Seth Shostak
− 74: Saša Novak
− 98: Maruša Žerjal
− 105: Sašo Dolenc
− 127: Andrej Guštin
− 139: Aljoša Masten
− 145: Maja Ratej
− 180: Zarja Muršič
− 182: Žiga Zaplotnik
− 198: Maruša Bradač
− 207: Renata Dacinger
− 224: Matej Huš