Standup komik, ki prihaja iz Prekmurja, je po izobrazbi doktor medicine, a se v tem ni našel. Kot pravi, mu je vedno zabavno, ko ga ljudje sprašujejo, kje ima ambulanto, saj si ne predstavlja, da bi ob vsem delu, ki ga ima, lahko opravljal še to službo.

Bolj kot medicina ga je, pojasnjuje, pritegnila komedija, ob standupu predvsem pisanje scenarijev. Karierna pot ga je od Skečoholikov in prek oddaje Ta teden z Juretom Godlerjem pripeljala na RTV Slovenija oz. do satirične oddaje Kaj dogaja?, kjer je zadolžen za pisanje scenarijev za t. i. informativni del, pa za pogovor z gostom, različne skeče, občasno pa vskoči tudi pri kakšni drugi rubriki.

V pogovoru nam je ponudil vpogled v ustvarjalni proces za priljubljeno satirično oddajo, razgovoril pa se je tudi o položaju zdravnika danes.

Jernej, pri Kaj dogaja? ste nekako človek v ozadju. Kako to? Se ne želite izpostavljati ali se preprosto bolje počutite kot pisec?

Ja, dejansko se najbolje počutim kot pisec, scenarist. To je tista vloga, ki meni najbolj ustreza. Odvisno je od tega, kje si najbolj močan. In kot performer vem, da nisem vsestranski, imam neke svoje nišne stvari, ki jih obvladam. Ne bi pa rad bil tisti izpostavljeni, glavni performer. Nikjer, pri nobenem projektu nisem hotel biti. Vedno mi bolj ustreza, da lahko pišem in da lahko to, kar sem napisal, še zrežiram. Da je potem res tako, kot sem si zamislil. Če bi rad nekaj dobro naredil, potem se mi zdi, da je nekako na tebi, da to izpelješ od začetka do konca.

Kakšne pa so vaše zadolžitve znotraj oddaje, kako imate porazdeljene scenarije? Kdo piše katere?

Če je normalen teden – pri čemer se dostikrat zgodi, da ni, ker smo vseeno tam štirje, ki imamo dva majhna otroka in se izmenjujemo v prehladih in bolniških dopustih (smeh, op. a.) –, takrat jaz navadno spišem vse besedilo, ki ga imata onadva v studiu, torej te novice/šale pa terenski skeč, ki ga potem tudi režiram, in intervju z gostom, recimo. Če je to normalen teden, je to nekako moja zadolžitev.

Včasih ti pa tudi ustreza, da malo zamenjaš stvari, zato da ti ena stvar ne presede. Da se ne naveličaš recimo skečev. Včasih spišem kakšen Palomar ali pa Glas ljudstva. Palomar je sicer bolj Igorjev otrok, ampak tako dva na sezono pa naredim jaz, da malo poživim svojo dušo.

Svoje delo ste, reciva temu, "porazdelili" med vsemi večjimi televizijami v državi. Pri takem delu je vedno nevarnost, da se človek začne ponavljati. Kako se temu izognete?

Huh … (smeh)

Verjetno pomaga, če se osredotočate na aktualne dogodke?

Ja, prednost take oddaje, ki je satira aktualnih dogodkov, je, da se težko ponavljaš. To, da so se stvari ponavljale, se mi je zgodilo, ko sem štiri leta delal kot vodja scenaristov pri Godlerjevi oddaji in od tega sta bili dve leti v znamenju "korone" in Janše. In ta korona je bila … Iste stvari so se ponavljale, nisi imel več novega materiala. Kako lahko najdeš novo šalo na to, da so gostilne zaprte? Ne moreš. Že sedem sem jih spisal, ne morem najti novega načina, kako to povedati. In po tistem obdobju sem si dejansko vzel eno leto brez satire. Takrat sem se šel učit animacijo in delat druge projekte, ker so mi presedale ves čas iste šale in iste teme.

Tako da … Dobra stvar pri satiri zdaj je, da je vsak teden nekaj novega. Se ne zgodi, da bi rekel: "Ojoj, kaj bom naslednji teden delal?" Glej, eni imajo to sceno s sodno stavbo, drugi hočejo enega izključiti … Vsak teden se nekaj zgodi, na kar se lahko opreš in kar se še ni zgodilo prej. Odkar delam politično satiro, so se menjale recimo štiri vlade, zamenjalo se je precej ljudi, je ogromno nekih novih likov. Ni tako, da obstajajo štirje liki, ki jih moraš 12 let imitirati (smeh).

Tako da delaš aktualnosti, se najboljše izogneš temu, da bi se ponavljal. Se pa kdaj zgodi, da res napišeš nekaj, pa se vprašaš: "Ali nisem tega že enkrat napisal?" In če si v zadnjih letih napisal res veliko, potem enostavno ne moreš biti prepričan. (smeh) Potem pa upaš, da mogoče ne bodo opazili, da so slišali nekaj, kar so slišali že prej.

Kot ste rekli, pišete tekste za informativni del. To od vas zagotovo zahteva podrobno spremljanje dogajanja na domači politični sceni. Vam je to v breme ali to z veseljem počnete?

Ne, to je del posla. Je pa to nekaj, kar jaz delam že od nekdaj. Vedno sem bral novice. Zame je to nekaj normalnega, da greš na rtvslo.si in druge strani. Jaz vsak dan večkrat na računalniku odprem in pregledam novice …. Ali pa teletekst, recimo.

O, eden redkih …

Vem, nekateri ljudje mislijo, da teletekst ne obstaja več, ampak jaz sem reden uporabnik teleteksta. Zame je to najboljši način, ker ni nobenih distrakcij, ni nobenih reklam in podobnega, so samo glavne novice. Na pamet poznam številke za šport (smeh). Skratka, to redno berem in mi ni težko, ker že od nekdaj temu sledim. Še preden sem se sploh začel ukvarjati s komedijo, sem vedno sledil novicam.

Če se vrneva, omenili ste oddajo Jureta Godlerja. Kako drugačen je ustvarjalni proces pri Kaj dogaja? So razlike v velikosti ekipe, verjetno pa tudi načinu dela?

Ne, ta del je enak, da ekipa ustvarja skupaj. Ampak čeprav se zdi, da je to podobna oddaja, je v bistvu zelo drugačna. Tista oddaja zelo temelji na videomaterialu, ki ga sproducira "news". Te novice s podporo videa si potem malo razdelal v neki daljši format, recimo tri- ali štiriminutno temo, ki je imela glavo in rep. Tam si se navadno opiral na video.

Oddaja Kaj dogaja? – in to me je potem tudi prepričalo, da sem se pridružil tej oddaji – pa je šla v drugo smer, v smer nekega satiričnega skečšova, ki temelji na aktualnostih. Že pred tem sem tri leta delal svoj skečšov, ki je bil čisto neaktualen, ki se lahko vrti še 50 let, pa bodo stvari ostale enake, pač človeški problemi.

Tu gremo iz tedna v teden s skeči, ki ti jih aktualnosti ponudijo, in tu je veliko več možnosti. Tukaj ti ni treba toliko strmeti v računalnik, pa nekaj klikati in rezati, ampak bolj temelji na tem, da se domisliš nečesa dobrega, napišeš scenarij in se potem to posname. Je veliko snemanj, veliko snemanja nekih insertov … Medtem ko je bila tisto studijska oddaja, kjer se je vse naredilo v eni majhni pisarni, trije ljudje, ki so spisali ves tekst, "porezali" vse videe in se je potem samo še v studiu posnelo.

Sorodna novica Robert Petan o kombinaciji kritike in humorja: "Zdravo je, da daš ven, kar si misliš"

Pri Godlerju ste imeli svojo rubriko, vas ne mika, da bi jo prevzeli tudi v Kaj dogaja? Ali nikakor ne želite v ospredje?

Če je dobra ideja in nekaj, kar mi gre dobro, to z veseljem naredim. Ni mi težko igrati likov, če se v njih dobro počutim. Tam sem res imel svojo rubriko, v kateri sem bil komentator. Ampak tisto je preteklost, tisto sem že delal. Jaz vedno iščem neke nove, moderne formate. Če bi kaj delal, bi definitivno delal drugače, kot je bilo tisto. Če se dobro počutim v rubriki, mi ni težko stopiti v ospredje … Tako da si puščam vse odprto.

Izvirate iz standupa. Koliko vam zdaj pri vsem tem televizijskem delu še ostane časa za to delo?

Ja, izvorno delo je malo poniknilo (smeh). 10 let sem aktivno nastopal v standupu. To je pomenilo, da si vsak konec tedna nekje, da narediš po 60 nastopov na leto. Zadnja tri leta pa se tako bolj izjemoma pojavim kje ob kakšnih posebnih priložnostih.

Televizijsko delo, ker rad pišem in rad to delam, mi vzame kar nekaj časa, preostali čas ti vzame družina in … Enostavno se moraš nečemu odpovedati, v življenju ne moreš vsega početi. Meni je to dobro, da se mi ni treba vsak petek in soboto voziti po tri ure z avtom nekam, nastopiti in potem nazaj domov in biti naslednji dan čisto uničen.

Pa tudi priprave na te nastope verjetno zahtevajo veliko časa?

Niti ne. Ko imaš enkrat to v malem prstu, ko vsak teden ponavljaš isti material in zgolj dodajaš neke nove stvari, ko si redno v tem, ko to počneš vsak konec tedna, ni neke priprave. Če pa to počneš bolj redko, takrat se seveda moraš usesti, skoncentrirati, se pripraviti, si zapomniti stvari. Ampak predvsem ta potovanja in to nočno življenje mi nekako niso več ustrezali, tako da sem zdaj bolj družinski človek, ki se bolj poredko pojavi tudi na odru (smeh).

Po poklicu ste zdravnik …

Po izobrazbi!

Seveda, po izobrazbi, se opravičujem.

Dejansko ljudje to, kaj je poklic in kaj izobrazba, zelo mešajo. Ker me dostikrat po kakšnih nastopih ali pa kar tako, ko me prepoznajo, vprašajo: "Kje pa imate vi ambulanto?" A res misliš, da bi jaz lahko imel ambulanto, pa ob tem pisal za oddaje in imel še druge projekte?

Kako to, da se niste našli v medicini? To delo ni bilo za vas?

Ne. Znotraj medicine nisem našel nekega področja, ki bi me res tako prevzelo, da bi mu hotel predati svoje življenje. Ker medicina ni služba, to je kariera. Zdravnik dela in potem gre domov in se uči in potem se sekira in potem naslednji dan spet dela 32 ur v kosu in potem se spet uči in …. Če hočeš biti zdravnik, se moraš odpovedati temu, da bi imel prijatelje, da bi imel neko zdravo življenje, da bi imel tudi, v končni fazi, družino. In meni noben del medicine ni bil tako prepričljiv, da bi se bil pripravljen za to odpovedati vsemu drugemu. Še posebej, ko sem se že malo našel v komediji. Vprašal sem se, zakaj bi šel na specializacijo za 1.200 evrov na mesec z uničenim življenjem, če imaš lahko kolikor toliko normalno življenje in družino in vse z neko prijetno službo.

Glede na to, da smo sredi zdravniške stavke, vas moram prositi za komentar tega dogajanja.

Definitivno podpiram stavko,

Tudi zato, ker je vaša žena zdravnica?

Ja, moja žena je zdravnica, pediatrinja. In definitivno podpiram stavko, ker to je edini način, da se javno zdravstvo v Sloveniji uredi. Trenutno so država in mediji tako nastrojeni proti zdravnikom, ker je enostavno politika tako zapovedala, vsaj kolikor jaz to vidim. Vse skupaj je malo čudno. Vemo, da imamo ogromno ljudi, ki nimajo osebnega zdravnika, in zelo dolge čakalne dobe. Ampak odnos države do tega pa je, kot da so zdravniki za to krivi. Kar je približno enako, kot da bi rekel, da so za to, da Koroška nima avtoceste, krivi cestni delavci. In če bi se peljal mimo cestnih delavcev, ko ravno nekaj popravljajo, ali bi si mislil: "Glej lenuhe, zakaj ne grejo na Koroško zidat?" Oni osem ur gradijo to cesto, potem še nekaj ur delajo dodatno, česar jim sploh nihče ne plača, počutijo se izkoriščene, utrujene … Predstavljajte si, da bodo ti delavci zdaj šli domov in na poročilih gledali, kakšne svinje so, ker ne gredo naredit še tistega.

Mislim, da je vladam s pomočjo medijev uspelo ustvariti to neko negativno energijo okoli zdravnikov, kar se bo zdaj moralo spremeniti, kar se želi s stavko doseči. Da ljudje vidijo, kako pomemben poklic je to, da bi to spet postal spoštovan poklic. Ko sem se jaz vpisoval na to fakulteto, je bil to še spoštovan poklic. Tudi v tujini je, v Avstriji je to zelo spoštovan poklic. Tam ljudje nimajo nič proti, da so zdravniki dobro plačani – in so plačani trikrat bolje kot pri nas –, pri nas pa zaradi nekih političnih potez ljudje tega ne spoštujejo več, ne zavedajo se, kako pomembno je, da imamo vse to na dosegu roke.

In vse skupaj je poslabšalo položaj zdravnikov. Ker pri stavki ne gre za plače. Plača je pač tisto, kar država in mediji izpostavljajo, da bi podpihovali to negativnost. V resnici gre za izboljšan položaj. Kako bomo imeli zdravnike v javnem zdravstvu, če mladi tega ne bodo hoteli delati in študirati? Če imaš neko službo, kjer je veliko pomanjkanje ljudi in je ta služba pomembna, potem ponudiš neke dobre pogoje, da bi ljudje hoteli to delati. Če mi, recimo, iščemo novega pisca pri oddaji, ne moremo reči: "Ej, zelo malo te bomo plačali, pa vsi se bodo grdo do tebe obnašali." Tako ne gre, ne boš nikogar dobil. Ti moraš izboljšati pogoje, da bi ljudje hoteli to delati.

Tako jaz vidim trenuten položaj, da je to zadnja priložnost, da se uredi. Če se zdaj uredi, potem imamo lahko to res dolgo urejeno in bomo imeli vsi dostop do neke zdravniške oskrbe. Za to pa se morajo pristojni usesti in to urediti. Ker to zdaj nima smisla, da se vsaka stvar predstavlja javnosti, ker, saj veste, vsak ne razume čisto vsega. Recimo, umik soglasij za delo. Ljudje ne vedo, kaj to pomeni. Predstavljajo si, da zdravnik pride, dela osem ur, se "odštemplja" in gre domov. Ne! Nekateri delajo 32 ur v kosu, gredo domov za od osem do 16 ur in spet pridejo nazaj. To ni navadna služba. Tako da jaz popolnoma razumem, da si ljudje ne predstavljajo zdravniškega poklica in kako to poteka, zaradi česar imajo mogoče tudi napačno predstavo.

Glede tega, kar je v ozadju?

Ja. Ker v ozadju so neki finančni interesi zdravstvene zavarovalnice in različnih lobijev, ki poganjajo to celo mašinerijo. To so tisti, ki imajo tu neke ambicije. Tako da sem na strani zdravnikov.

Dobra komedija veliko črpa iz osebnega življenja, ampak vaše teme se mi zdijo precej raznolike, tako da se sprašujem, iz česa oziroma koliko iz osebnega črpate vi?

Večino. Ker itak gledaš na vsako situacijo s svojega stališča, kaj vse se je mogoče že zgodilo tebi ali kako si ti predstavljaš, da bi se lahko zgodilo, kako bi ti reagiral v določenih okoliščinah. Večina skečev, ki sem jih jaz v življenju napisal, je temeljila na tem, da se mi je nekaj zgodilo in sem začel razmišljati: "Kaj če bi tu jaz odreagiral drugače ali bi ta človek odreagiral drugače – ali bi se ta situacija malo bolj zaostrila?" Ali pa v aktualnih situacijah poskusiš najti nekaj v smislu: "Če bi jaz delal to, kar so počeli oni, kaj bi lahko šlo narobe?"

Ljudi to tudi najbolj pritegne, najbolj se poistovetijo, če vidijo del sebe v tem. Kot da govoriš o njihovem življenju. Ne, jaz govorim o svojem, ampak najini življenji imata veliko skupnih točk. To je tisto, moraš najti te skupne točke z občinstvom.

Oddaja Kaj dogaja? ima trenutno zimski odmor. Kaj ste lahko postorili v teh dveh mesecih, kar je prej čakalo ob strani?

Vedno se prileže malo počitka (smeh). Oddaja ima res tak tempo … Saj niso problem snemanja in delo. Bolj je problem vsak teden generirati novo vsebino, se sproti domisliti novih stvari. Tudi telo je izžeto. Dostikrat se mi zgodi, da začnem sredi sezone zbolevati … Zato se mi zdijo ti sezonski odmori dobra stvar, ker lahko malo pozabiš na to, se malo regeneriraš in se mogoče predaš nekim drugim projektom, ki te veselijo.

Mene veseli animacija, tako da sem lahko zdaj izkoristil ta dva meseca, da sem delal malo več animacije. Možgani si malo odpočijejo, tako da bom zdaj, ko bom prišel nazaj, svež in me bo spet veselilo (smeh).

Si v času odmora delate kakšne zapiske v smislu 'O, dobra ideja!', pa potem črpate iz tega?

Ja, dostikrat si kaj zapišem. Ker tako ali tako veš, da boš potreboval ideje. Lahko, da bodo takrat že čisto zastarele – sploh če si se nečesa spomnil prvi teden januarja, oddaja pa bo konec februarja – prišle bodo nove afere, nove teme. Ampak dostikrat pa kaj ostane, sploh če je kaj bolj "ljudskega", bolj brezčasnega. Ali pa slišiš kakšno pesem in pomisliš, da bi bila odlična za priredbo. Potem pa poskusiš še druge navdušiti nad tem …

Koliko pa so drugi dojemljivi za ideje?

Zelo. Ekipa je super.

Sorodna novica Alenka Marinič o vodenju Kaj dogaja?: Zame je bil največji izziv, da moram sedeti pri miru

Lahko še na kratko opišete, kako vaš ustvarjalni proces sploh poteka?

Smo zelo odprti. Na naših skupinskih sestankih vsak prispeva ideje. In ko enkrat prispevaš idejo, ta kroži med ljudmi, s čimer postane boljša. Če si sam ali pa sta samo dva, se hitro zatakne in ideja obtiči, je ne spraviš naprej. Če pa imaš več ljudi – nas je na sestankih pet, šest –, potem pa hitro nekdo nekaj doda ali pa pove svoje mnenje in se ideja razvija naprej. Zelo pomembna je tudi podpora urednice, ki potem omogoči, da celo stvar izvedemo na tak način, kot smo si zamislili. Presenetilo me je, koliko je vpeta v celotno dogajanje, da ni neki zunanji človek, ki …

Samo obkljuka?

Tako, ja. Ki bi delal kljukice. Dejansko je z nami skoraj cel teden in je tudi vpeta v celoten proces.

Skratka, zagotovo je dobro, da imaš idejo, kaj bi rad delal tisti teden, kaj misliš, da bi bil dober skeč, in ti pri tem pomaga še kdo drug. Kakšen teden pa se zgodi, da ti nimaš ideje, jo ima pa nekdo drug in potem ti pri tisti sodeluješ. Tako da si s tem pomagamo, da vsak nekaj prispeva.

Mi lahko zaupate, kaj nas novega čaka v tej sezoni?

To so pa tajne informacije, ki jih ne smem izdati! (smeh)