"Ko gre za Izrael, imajo nemški mediji in visoka politika, v nasprotju z drugimi državami, malce drugačno prvo reakcijo – ne marajo t. i. whataboutizma. Najbolj se bojijo, da se Izraelu odreka pravica do obstoja. Vedno na začetku spomnijo, da je bil Hamas tisti, ki je napadel 7. oktobra. Povedo tudi, da je cilj Hamasa to, kar se zdaj očita Izraelu – genocid nad Judi. Iztrebitev in uničenje Judov. In da se ima Izrael pravico braniti," je za MMC dejala dopisnica RTV Slovenija iz Berlina Maja Derčar.

In dodala: "Nemci nikdar ne bodo rekli, da Izrael izvaja genocid. Kadar beseda nanese na genocid ali apartheid, poudarjajo nekaj dejavnikov, ki naj bi bili v nasprotju s tem – da izraelska vlada vnaprej opozarja, da bodo izvajali napade, in poziva prebivalce Gaze k umiku, in da je številka 31.000 sicer absolutno previsoka, a vseeno prenizka, da bi kazala na namero Izraela po iztrebljanju."

Kako kategorično zavrača Nemčija oznako, da Izrael izvaja etnično čiščenje v Gazi, kaže tudi, kako hitro je prihitela Tel Avivu na pomoč z vso razpoložljivo pravno pomočjo, ko je Južna Afrika proti Izraelu vložila konec decembra na Meddržavnem sodišču v Haagu (ICJ) tožbo zaradi genocida.

Sorodna novica Vse več svaril strokovnjakov o "šolskem primeru genocida" v Gazi

"To tožbo mora preučiti Meddržavno sodišče," so odgovorili na nemškem veleposlaništvu v Ljubljani. "Odreditev začasnih ukrepov od ICJ-ja ni obsodba Izraela. So pa tudi ti začasni ukrepi po mednarodnem pravu zavezujoči. Izrael jih mora upoštevati. Hkrati je sodišče jasno pokazalo, da izraelski ukrepi v Gazi sledijo barbarskemu terorju z dne 7. oktobra, in nas spomnilo, da tudi Hamas zavezuje mednarodno humanitarno pravo in da mora končno izpustiti vse talce."

"Izraz dolgoletne nemške arogance"

Wieland Hoban iz organizacije Jüdische Stimme tovrstno razmišljanje označuje za "izraz nemške arogance, ki sega že stoletja v zgodovino". "Sprevržena logika je, da se največji kriminalec nekako kvalificira za najboljšega sodnika – država, ki je zagrešila antisemitski genocid, se posledično vidi kot ultimativno avtoriteto za antisemitizem in genocid. Ampak ti ne moreš doseči moralne prednosti na temelju lastnih zločinov; kot da bi s tem dobil nekakšno akademsko ekspertizo," je dejal v pogovoru za MMC.

“Jüdische Stimme für gerechten Frieden in Nahost” (Judovski glas za pravičen mir na Bližnjem vzhodu) je nemška različica ameriške judovske organizacije Jewish Voice For Peace, obema pa je skupno, da povezuje Jude, ki se zavzemajo za mir na Bližnjem vzhodu, lobirajo za svobodno Palestino in so izrazito kritični do izraelske politike do Gaze.

Sorodna novica Podpora Gazi = antisemitizem? Kako v ZDA dušijo propalestinske glasove.

Glede na to, kako prežeta, pa tudi finančno odvisna je ameriška politika od Izraela, Jewish Voice For Peace še nikdar ni bil tako dejaven kot prav v času aktualne agresije Izraela na Gazo. Jüdische Stimme ima podobno težko nalogo, saj je Nemčija največja podpornica Izraela v Evropi, nemška vlada pod kanclerjem Scholzem pa najbolj brezkompromisna v striktni obsodbi Hamasa kot edinega krivca za vojno stanje.

Biti Palestinec v Nemčiji danes? Velik izziv.

Kako daleč gre Berlin pri svoji brezpogojni podpori Izraela? Daleč. "Na mednarodni ravni bo Nemčija prav zadnja, ki bo pozvala k premirju v Gazi. O tem sem prepričana," je v pogovoru za MMC dejala Diana (priimka ni želela razkriti), predstavnica propalestinske organizacije s sedežem v Berlinu Palästina Spricht.

"Biti Palestinec v Nemčiji v teh dneh je velik izziv. Rojeni smo bili tu, živimo in delamo tu, Berlin ima največjo palestinsko skupnost v Evropi, pa se vseeno ne počutimo videne, slišane ali zastopane od vladnih predstavnikov. Davki, ki jih plačujemo nemški vladi, financirajo pokol naših bratov in sester v Palestini, ko pa hočemo protestirati proti temu ali zgolj javno žalovati za svojimi pokojnimi, smo deležni policijskega nasilja in kriminalizacije."

Kljub svobodi govora Palestinci v Nemčiji tožijo, da zanje ta očitno ne velja. Policija namreč redno razbija propalestinske shode, čeprav so ti mirni, protestnikom zasegajo "sporne" transparente, ki opozarjajo, da se v Gazi izvaja genocid in da je "Izrael teroristična država", v Berlinu so za nekaj časa po 7. oktobru propalestinske shode celo povsem prepovedali, a so jih zaradi kritik, da s tem oblasti kršijo pravico do združevanja, v nekaterih primerih znova dovolili, je poročala Al Džazira.

A tudi ti shodi ne minevajo brez težav za protestnike, ki jih budno nadzira na stotine policistov, da bi "preprečili antisemitske govore" in "poveličevanje nasilja". "Situacija je emocionalna. Pričakuje se naval zdraharjev, ki bi lahko izkoristili shod za zločinske dejavnosti. Noben organizator shoda ne bi mogel imeti tega pod nadzorom. Zato je policija protest prepovedala," je pojasnila za berlinski radio rbb24 načelnica berlinske policije Barbara Slowik, zakaj so prepovedali silvestrski propalestinski shod.

Sorodna novica Berlinale na vojni fronti: Nemčija preiskuje domnevni antisemitizem letošnjega festivala

Afera Berlinale

Berlin po drugi strani nima težav s shodi "proti antisemitizmu", ki jih organizira kar sam župan prestolnice Kai Wegner. Wegner, ki prihaja iz vrst konservativne Krščanskodemokratske unije (CDU), je bil tudi tisti, ki je bil med najostrejšimi kritiki političnih govorov na letošnjem Berlinalu, na katerem je več nagrajencev obsodilo izraelsko agresijo na Gazo, izrazilo solidarnost s Palestino in pozvalo k premirju. Oblasti je zmotila omemba genocida, ki ga izvaja Izrael, ki je ni spremljala obsodba Hamasovih zločinov. Wegner je zaradi govorov Berlinale obtožil "promoviranja antisemitizma".

"Kar se je zgodilo včeraj na Berlinalu, je bila nedopustna relativizacija. Antisemitizem nima mesta v Berlinu in to velja tudi za umetniško sceno," je zapisal na omrežju X in ob tem še enkrat poudaril "trdno" podporo Berlina Izraelu.

"Afera Berlinale" je dobila take razsežnosti, da so nazadnje propalestinskim govorcem v bran stopili celo progresivni Judje, ki so opozorili, da je treba ločiti med antisemitizmom in kritiko izraelske vlade. Nekaj na to temo je januarja pisal tudi Economist v svojem članku, v katerem opozarja, da je Nemčija zdaj tako fanatično proizraelska, da nejudovski Nemci označujejo nemške Jude, ki kritizirajo Izrael, za antisemite. In ti nemški Judje zdaj pravijo, da so tovrstni napadi nanje dejansko – antisemitski.

Kulturniki na udaru

Berlinale je bil samo najodmevnejši kulturni dogodek, deležen posegov oblasti zaradi izrazov podpore Palestini. Kot je še dejala ena od MMC-jevih sogovornic, publicistka iz Berlina, je ozračje skrajno napeto, kulturniki pa se bojijo, da bodo ob sredstva in projekte, če obsodijo dejanja Izraela.

Novembra je tako Judovski muzej v Berlinu odpustil Udija Raza, enega svojih judovskih kustosov in člana odbora Jüdische Stimme, ker je med vodenjem skupin Izrael označil za apartheidno državo. Predstavnik muzeja je za The New Arab povedal, da je bil Raz odpuščen, ker je "skupine utrujal z osebnim političnim stališčem", ki da so v nasprotju z "izobraževalnimi standardi" muzeja.

Sorodna novica Zakaj imajo smrtonosni izstrelki v Ukrajini lastnika, v Gazi pa je situacija "kompleksna"?

V muzeju Folkwang v Essnu so prav tako novembra odpovedali razstavo haitijsko-ameriškega umetnika Anaisa Duplana, potem ko je ta izrazil solidarnost s Palestino in obsodil izraelsko neusmiljeno bombardiranje Gaze, teden dni pozneje je bil odpovedan fotografski bienale, potem ko je eden od kuratorjev izraelska dejanja v Gazi primerjal s holokavstom.

Odpovedi se pojavljajo tudi v literarnem svetu – oktobra je Frankfurtski knjižni sejem odpovedal dogodek v čast palestinske avtorice Adanie Šibli, potem ko je nemški časopis kritiziral njeno pisanje, ki da Izrael primerja s "strojem za ubijanje". Novembra pa so oblasti v Bochumu na zahodu države sporočile, da bodo "preložile" podelitev literarne nagrade Petra Weissa britanski avtorici Sharon Dodua Otoo, ker je v preteklosti podpisala peticijo umetnikov v podporo bojkotu Izraela.

Stvari so šle tako daleč, da je berlinski senator za kulturo Joe Chialo (CDU) decembra lani celo uvedel nov zakon, po katerem je financiranje kulturnih ustanov in projektov v Berlinu pogojeval s podpisom t. i. protidiskriminacijske klavzule, ki se je opirala na sporno definicijo antisemitizma.

Vsak umetnik, ki je zaprosil za javna sredstva, je tako moral podpisati izjavo, da "stoji z Izraelom", da ne bo nikdar kritiziral Izraela in nikdar dvomil o obstoju izraelske države. Po kritikah umetnikov in posvetovanju z odvetniki, ki so mu povedali, da zakon ni v skladu z nemško ustavo svobode govora, je bil januarja prisiljen politiko opustiti.

Susan Neiman, direktorica Einsteinovega Foruma, organizacije za mednarodno intelektualno izmenjavo, pravi, da je stanje v Berlinu in Nemčiji "grozno" in da umetniki in intelektualci zdaj zavračajo vabila za projekte. "Fanatičen pristop Nemčije do boja proti antisemitizmu se je sprevrgel v histerijo, ki grozi, da bo zadušila bogato kulturno življenje države," je zapisala za New York Times.

Časopis ob tem opozarja, da so nenehne odpovedi že ogrozile ugled države kot zatočišča za svobodno izražanje in utegnejo osamiti mednarodne umetnike, katerih stališča do Izraela se ne skladajo z brezpogojno podporo Nemčije.

Podpora Izraelu kot pogoj za naturalizacijo

A kulturna sfera je zgolj eno od področij, kamor posegajo oblasti s svojo zagrizeno obrambo Izraela. Na udaru so tudi šolstvo, javno življenje, mediji in osnovne demokratične svoboščine, kot je svoboda govora. V zvezni deželi Saška - Anhalt morajo, denimo, od decembra vsi prosilci za naturalizacijo – predpogoj za nemško državljanstvo – izreči svojo podporo pravici do obstoja izraelske države in pisno potrditi, da obsojajo vsakršna prizadevanja, uperjena proti obstoju izraelske države.

Srednje šole v berlinskem okrožju Neukolln, kjer živi velika palestinska skupnost, morajo dijakom po novem razdeljevati brošuro "Mit Izraela #1948", v kateri je nakba označena za "mit" (gre za dogodke ob nastanku Izraela leta 1948, ko je bilo z njegovega današnjega ozemlja na območju historične Palestine pobitih in pregnanih približno 750.000 Palestincev).

Gre za skupno pobudo nemške vladajoče socialnodemokratske stranke (SPD) in opozicijskega CDU-ja, da bi se tako "soočili z obstoječimi antisemitskimi narativi znotraj šolskega sistema", piše na spletni strani judovske zveze Masiyot, ki je brošuro ustvarila.

O "mitih", ko gre za Izrael in Gazo, javnost poučuje tudi nemško zunanje ministrstvo.

“Situacija na Bližnjem vzhodu nas od 7. oktobra dalje drži v suspenzu. Tudi vas. Beremo vaše komentarje in sporočila. Seveda v svojih objavah lahko in bi morali izražati tudi kritičnost. Ampak nekatere izjave niso okej – tu so naši odgovori,” je objavilo ministrstvo novembra na svojih družbenih omrežjih serijo “primerov izjav, ki ne držijo”.

Med njimi je denimo ta, da Izrael izvaja v Gazi genocid, češ da taka trditev nima prav nobene podlage, saj da je cilj genocida uničiti nacionalno, etnično ali versko skupino, cilj Izraela pa da je uničiti Hamas. Ministrstvo kot zavajajočo oziroma netočno izjavo navaja tudi to, da Izrael v Gazi bombardira bolnišnice in je kot tak kriv vojnih zločinov, saj da jih za svoje oporišče uporablja Hamas. Kot netočne so navedli tudi trditve, da se za ljudi v Gazi ničesar ne naredi in da gredo humanitarni prispevki v roke Hamasa.

Na nemško zunanjo ministrico Analeno Baerbock sicer redno letijo kritike, da podaja sila konfuzne in nepoučene izjave, ko gre za aktualni konflikt. Tako je denimo kot argument proti premirju nekaj tednov po začetku ofenzive uporabila tezo, da če privolijo v premirje, to pomeni, “da bo Hamas potem lahko mirno obstreljeval Izrael”.

Ob začetku ramazana 10. marca pa je ministrica svojo čestitko ob muslimanskem svetem mesecu posvetila tistim, ki trpijo “zaradi ran, ki jih je zadal teror Hamasa”.

Na nemškem veleposlaništvu sicer poudarjajo, da je Nemčija že dolgo največja donatorica humanitarne pomoči palestinskim ozemljem, da je nemška vlada večkrat pozvala k takojšnji humanitarni prekinitvi ognja, da zagovarja rešitev dveh držav ter da Gaza pripada Palestincem in se jih ne sme pregnati iz Gaze.

Ampak tudi: "Varnost prebivalcev Izraela pred nasiljem Hamasa je za Nemčijo enako pomembna kot preživetje Palestink in Palestincev. Oboje gre z roko v roki. /.../ Izrael ima pravico, da se brani pred temi napadi."

Boleča zgodovina

Da bi razumeli nemško neomajno podporo Izraelu, je treba razumeti nemško zgodovino, ki ni boleča samo za Jude, ampak tudi za Nemčijo samo. "Za Nemce je omemba njihove zgodovine zelo boleča, saj so imeli velike težave, da so se očistili nacizma. Če tej generaciji omeniš holokavst in jih spominjaš na preteklost, je to zanje zelo boleče, saj vseeno verjamejo, da je prišla z menjavo generacij tudi menjava vrednot in da oni niso več to, kar je bila Nemčija nekoč," je dejala Derčar.

Po vojni je bila edina rešitev in odrešitev za Nemce, svetovne izobčence, da izkažejo neomajno in brezpogojno podporo novonastali državi Izrael.

"Obstaja dobra knjiga Nemčija in Izrael: Prikrivanje zločinov in grajenje države (Whitewashing and Statebuilding), ki navaja, da je Zvezna republika Nemčija v zgodnji fazi zares potrebovala Izrael – in obratno –, ker je Nemčija morala pokazati, da je del civiliziranega sveta, in eden najlažjih načinov za to je bil, da podpre Izrael, vojaško, finančno, z vsemi sredstvi, Izrael pa je to potreboval za ustanovitev svoje države, tako da je Izrael od Nemčije vse od začetka dobival ključno podporo," je za MMC dejal James Jackson, britanski novinar v Berlinu, ki med drugim piše za Guardian, Spiegel, Time in BBC.

In res je več nemških kanclerjev vztrajno poudarjalo, kako pomembno je za Nemčijo, da je Izrael "varen". "Ravno pred kratkim je Olaf Scholz znova poudaril, da je varnost Izraela del nacionalnega interesa (“Staatsräson”) Nemčije, pri čemer jo je postavil na enako raven kot nemško nacionalno varnost. Z drugimi besedami – Nemčija se šteje za varno samo, če je "varen" Izrael, ki velja za reparacijo za holokavst," je poudarila Diana iz Palästina Spricht.

"Da bi si Nemci po grozljivih zločinih holokavsta popravili podobo in dokazali mednarodni skupnosti, da se je Nemčija naučila iz svojih napak in lahko znova postane pomemben in zanesljiv svetovni akter, so lahko uporabili vse ukrepe, potrebne za dosego tega cilja. Tako da nemške slepe solidarnosti z Izraelom ne gre razumeti kot obliko reparacije, ampak bolj kot koristoljubno dejanje," je še opozorila.

Nemčija drugi najpomembnejši vir orožja za Izrael

Da nemška podpora Izraelu ni zgolj neki shizofren izraz zgodovinskega občutka krivde, pravi tudi Lucas Febraro, v Berlinu živeči brazilski pisatelj in aktivist ter komunikacijski direktor Gibanja demokracija v Evropi 25 (DiEM 25), ki sta ga ustanovila nekdanji grški finančni minister Janis Varufakis in hrvaški filozof Srećko Horvat.

"Predvsem moramo govoriti trezno v smislu geopolitike, da si ne delamo kakšnih utvar: Nemčija je integralen del Zahoda in proizraelsko stališče nemške vlade se ne razlikuje kaj dosti od stališča ZDA, Velike Britanije in drugih članic Nata. Proizraelski odnos, s popolnim neupoštevanjem mednarodnega prava, je ključen del ameriške zunanje politike. Posledično je tudi ključni del zunanje politike velike večine evropskih držav, vključno z Nemčijo, glede na to, da so njihove geopolitične vloge popolnoma podrejene tistim od ZDA," je dejal.

Febrarovo tezo o nemški uravnanosti z ZDA potrjuje tudi majcena podrobnost – v času, ko se je nemška energetska politika iz obdobja Angele Merkel z rusko invazijo v Ukrajini povsem sesula, država pa se spopada z visokimi cenami energije, visoko inflacijo in visokim trošenjem za obrambo (Nemčija pošilja ogromno vojaške pomoči Ukrajini), je moral Berlin poiskati drug vir zaslužka – in tega je našel v prodaji orožja Izraelu.

Kot poroča turški kanal TRT World, je lani nemški izkupiček od prodaje orožja Izraelu znašal 326 milijonov evrov, kar je desetkratno povečanje izvoza nemškega orožja Izraelu v primerjavi z letom 2022. In večino tega je Berlin odobril po 7. oktobru.

Nemško orožje predstavlja 28 odstotkov celotnega izraelskega uvoza orožja, pri čemer so na prvem mestu trdno zasidrane ZDA.

"Pri nadzoru izvoza orožja veljajo strogi pogoji in pravila," je odgovorilo nemško veleposlaništvo. "O izdaji dovoljenj za izvoz orožja odloča nemška zvezna vlada od primera do primera in glede na vsakokratne razmere po skrbni preučitvi, ob upoštevanju zunanje in varnostne politike v skladu s pravnimi in političnimi zahtevami. To vključuje na primer skupno stališče EU-ja o izvozu orožja. Pri sprejemanju odločitev o izvozu orožja upoštevamo tudi našo zgodovinsko odgovornost za varnost in obstoj Izraela."

Status žrtve

"Ali je krivda zaradi holokavsta iskrena ali ne, služi odličnemu izgovoru za nemško podporo izraelskega pokola v Gazi," meni Febraro. "V Nemčiji obstaja fenomen, ko se skušajo belopolti, proizraelski Nemci izdajati za Jude. Mislim, da je to najočitnejši, brezsramen in žalostno ironičen izraz potrebe doseči odrešitev tako, da skušaš postati žrtev, namesto da bi se soočil z vlogo svojih prednikov kot storilcev," nadaljuje Febraro.

"To tudi morda delno pojasni, zakaj se zdi, da nemških medijev in političnih elit nič kaj dosti ne moti, da večina sveta z grozo spremlja, kaj počno. Izrael je navsezadnje v mnogo pogledih le neke vrste mednarodni izobčenec. In namesto da bi se vprašali, zakaj je tako, nemške elite v tem vidijo potrditev svojih prepričanj, da je Izrael krivično obravnavan, nenehno napadan in diskriminiram – z drugimi besedami, žrtev. In ali je kakšen boljši način, da se “povzpneš" do tega statusa žrtve, kot da postaneš izobčenec še sam, v postopku brezpogojnega branjenja Izraela?" pravi Febraro, ki se s svojo mlado, propalestinsko stranko MERA25, ki ji podpora raste predvsem med mladimi, junija podaja na evropske volitve.

Hoban pa: "Dejstva, kaj se dogaja v izraelsko-palestinski vojni, so manj pomembna od abstraktne ideje Izraela kot odveze za holokavst in s tem poroka za moralno odrešenje Nemčije. Če je Izrael na napačni strani moralnosti, potem ta narativ odrešenja ne deluje; zato Nemčija preprosto izloči to možnost. Na kocki je njena samopodoba, v tej enačbi pa ni prostora za Palestince, razen kot motnja."

Več pa v spodnjih pogovorih s Hobanom iz organizacije Jüdische Stimme in predstavnico Palästina Sprichta.

Predsednik judovske organizacije za mir Jüdische Stimme Wieland Hoban

Veliko je bilo povedanega (ali – morda še zgovornejše – ne povedanega), zakaj Nemčija podpira Izrael tako brezpogojno, pri čemer se kot ena od razlag navaja globoko usidran občutek krivde oz. odkupovanje za pretekle grehe. Kako vi to razlagate?
Narativ o občutku krivde je treba vzeti z malce rezerve. Po porazu v drugi svetovni vojni in sramoti holokavsta je bilo grajenje dobrih odnosov z Izraelom, domnevnega predstavnika Judov, simboličen način za kompenzacijo. To je olajšalo nemško rehabilitacijo na svetovnem odru in odprlo nove možnosti za orožarske posle in geopolitične povezave. Izrael je bil vedno izpostava Zahoda na Bližnjem vzhodu, še posebej za Veliko Britanijo in ZDA, ampak do določene mere tudi za Nemčijo. Kar pa se tiče ideje zgodovinske odgovornosti, je to postal način za razvoj občutka moralne superiornosti. S podpiranjem Izraela se uradna Nemčija čuti moralno, čeprav je postopanje Izraela posmeh vsem moralnim standardom. Dejstva, kaj se dogaja v izraelsko-palestinski vojni, so manj pomembna od abstraktne ideje Izraela kot odveze za holokavst in s tem poroka za moralno odrešenje Nemčije. Če je Izrael na napačni strani moralnosti, potem ta narativ odrešenja ne deluje; zato Nemčija preprosto to možnost izloči. Na kocki je njena samopodoba, v tej enačbi pa ni prostora za Palestince, razen kot motnja.

Glede na njeno zgodovino (ne le holokavst, ampak tudi genocid v Namibiji) – od kod Nemčiji občutek, da je lahko moralna avtoriteta, ki sodi, kaj je genocid in kaj ne, kdo je žrtev in kdo agresor, ter je celo dejavna udeleženka v tožbi Južne Afrike zaradi genocida proti Izraelu na sodišču ICJ-ja, ki mu je takoj prihitela na pomoč s pravno asistenco?
To je izraz nemške arogance, ki sega že stoletja v zgodovino. Sprevržena logika je, da se največji kriminalec nekako kvalificira za najboljšega sodnika – država, ki je zagrešila antisemitski genocid, se posledično vidi kot ultimativna avtoriteta za antisemitizem in genocid. Ampak ti ne moreš doseči moralne prednosti na temelju lastnih zločinov; kot da bi s tem dobil nekakšno akademsko ekspertizo. Številni priseljenci v Nemčiji vam lahko povedo, da Nemci radi pridigajo ljudem o tem, kako se stvari izvaja pravilno. To se lahko nanaša na prometna pravila ali pa na mednarodno pravo. Kot rečeno, če Izrael počne nekaj tako groznega, kot je izvajanje genocida, to uniči narativ nemškega odrešenja, zato se mora boriti proti tej obtožbi, proti sami ideji – pa najsibo res ali ne. Vlada je obtožbo Južne Afrike ovrgla, ne da bi sploh prebrala primer.

Vi menite, da je to, kar se dogaja v Gazi, genocid?
Da. To ni samo vojna, to je načrtno prizadevanje zadati neverjetno uničenje Gazi in uničiti Palestince kot ljudstvo. Izraelski politiki genocidnih namer ne skrivajo in to še zdaleč ni prvič, da odkrito govorijo o izbrisanju Gaze z zemljevida. Poleg 30.000 smrtnih žrtev so uničene vse ravni družbe – izobraževalne ustanove, kultura, religija, zgodovina, zdravstvo. Orjaške količine eksplozivnih sredstev pa so povzročile tudi popolno okoljsko katastrofo. Vojaki na terenu snemajo videe, kjer se veselijo nad nepotrebnim uničenjem in se posmehujejo svojim žrtvam. Verska desnica si želi znova poseliti naselbine, ki so bile leta 2005 razpuščene. Nič od tega ni potrebno za rešitev talcev, ki niso bili nikdar prioriteta. Celo finančni minister Smotrič je to praktično priznal že oktobra.

Osrednja točka vsega, kar se dogaja v Gazi, je bil 7. oktober in tisti, ki podpirajo Izrael, naglo izpostavijo ta datum kot začetek vsega. Znana je zgodovina palestinskega boja in da traja izraelska agresija precej dlje – mar Izraelci in Judje to preprosto ignorirajo?
Številni izraelski Judje, ki so imeli pred 7. oktobrom relativno liberalno stališče do palestinskega vprašanja, so to videli kot dokaz, da so upi na mir utvara in da imajo preprosto opravka s sovražnikom, ki ga je treba uničiti. Podobno tudi nekateri Judje zunaj Izraela, celo tisti, ki so imeli določeno mero sočutja do zgodovinskega trpljenja Palestincev. "Uničiti jih moramo, preden oni uničijo nas" – tragično nehuman sklep po lastni travmatični kolektivni zgodovini. Svet je vajen, da se Palestince pobija v stotinah in tisočih, da pa se to zgodi izraelskim Judom, in to v enem samem dnevu, je bil popoln prelom tega, kar so ljudje sprejeli kot status quo. In čeprav je bil to dogodek v kontekstu najmanj 75 let, je tudi ustvaril nov kontekst, ki je to zgodovino zameglil. In odziv Izraela je šel tudi dlje kot kadar koli poprej – druga nakba je še večja od prve.

Ali tudi nemška javnost tako brezpogojno podpira Izrael kot nemška vlada?
Številni ne. V zadnji anketi je 61 odstotkov vprašanih odgovorilo, da ne podpira tega, kar se dogaja v Gazi. A večina si ne upa spregovoriti, ker nočejo, da jih označijo za antisemite. Sam spodbujam ljudi, da govorijo o tem v svojih krogih in spodbujajo preostale, da tudi sami spregovorijo. Dokler tiha večina ne odpre svojih ust, nemški položaj definirajo podporniki Izraela.

Antisemitizem je verjetno ena najpogosteje uporabljenih besed v tem hipu. Glede na to, da je zdaj vse označeno za antisemitsko, vključno s pozivi po premirju, mar ne obstaja nevarnost protiučinka, da to dejansko spodbudi antisemitizem med ljudmi?
Da, besedo antisemitizem težko še jemljemo resno, kar je sramota in frustrirajoče, ker pravi antisemitizem ni nikdar izginil. Ampak kampanja povezati termin z izjavami o Izraelu je pomen te besede skoraj povsem izpraznila. In potem lahko represija, ki se domnevno dogaja v imenu Judov, zlahka spodbudi idejo, da Judje nadzirajo svet. In jasno, da dejstvo, da se Izrael označuje za judovsko državo, predstavnico vseh Judov, povzroča, da nekateri ljudje svojo upravičeno jezo nad Izraelom namesto tega uperijo v Jude.

Kako vi kot Jud gledate na antisemitizem? Še posebej kot Jud, obtožen antisemitizma?
Antisemitizem je ena od številnih oblik rasističnih predsodkov v družbi in grožnja ljudem, ki se prepoznavajo kot Judje. Narativa antisemitizma, ki se osredotoča na Izrael, zreducira judovsko identiteto na Izrael, poenači Jude in Izrael. To je samo po sebi antisemitsko, saj zreducira na milijone ljudi na monolitsko karikaturo. Lahko vidimo resnično sovraštvo do Judov na skrajni desnici, med istimi ljudmi, ki sovražijo vse, ki jih imajo za rasno drugačne – kar v tej državi pomeni večinoma muslimane. Ideja, da prihaja naša solidarnost s Palestinci iz sovraštva do judovstva, je smešna in žaljiva, ampak samo razkrije nečlovečnost tistih, ki to spodbujajo – ne morejo si predstavljati nobenega drugega razloga, da bi se postavil za zatirano ljudstvo. V tem smislu se me obtožbe niti ne dotaknejo, saj več povedo o tistih, ki jih uporabljajo.

Ali lahko malce pojasnite, kako je odraščati kot Jud? Koliko vzgoje je posvečene palestinski problematiki, je zaznati neko privzgojeno splošno sovražnost do Palestincev? In ali mislite, da je dejansko kaj možnosti za rešitev dveh držav, glede na to, da tako Hamas zavrača izraelsko državo, kot Netanjahu zavrača kakršno koli možnost, da bi imeli Palestinci svojo državo?
Obstaja širok razpon izkušenj odraščanja ljudi, ki se identificirajo kot Judje. Nekateri odrastejo v skupnostih, kjer so indoktrinirani v sionizmu od otroštva dalje, že v vrtcu, na šolskih ekskurzijah v Izrael, na študentski izmenjavi – spet drugi pa sploh ne. Kjer se dogaja taka indoktrinacija, je zelo verjetno, da bodo Palestince povsem izbrisali ali pa jih prikazali kot sovražnika. Vse je odvisno od družine in skupnosti, vključno s političnimi prepričanji staršev. Ampak tudi med ljudmi, ki ideološko niso sionisti, je še vedno zelo pogosto, da čutiš nekakšno vez ali pripadnost Izraelu, kar koli to že pomeni v praksi. Kar pa se tiče rešitve dveh držav, ne vidim, kako bi bil to ustrezen odgovor na politično in demografsko situacijo. Po tem modelu dobijo Palestinci, ki predstavljajo dobro polovico celotnega prebivalstva regije, 22 odstotkov. To ni rešitev. Ideja tega načrta je bila vedno, da se jih zgolj naredi nemočne, da se jim da kar se da malo in se nato pričakuje od njih, da utihnejo. Kar je potrebno, je rešitev, kjer imajo vsi enake pravice in svobodo, kar pa se da doseči zgolj tako, da se pusti več ljudem odločati o tej kolektivni usodi, ne pa le najbolj brezkompromisnim akterjem.

Sorodna novica Oskarjevski govor Jonathana Glazerja z obsodbo bombardiranja Gaze še zmeraj odzvanja

Nekateri ljudje poudarjajo, da je biti Jud nekaj povsem drugačnega kot biti sionist (nekaj, kar je poudaril tudi režiser Jonathan Glazer v svojem oskarjevskem govoru), spet drugi trdijo, da je to neločljivo in da če obsojaš sionizem, obsojaš Jude.
Na žalost je judovstvo nekaterih ljudi dejansko osnovano na sionizmu. Moje zagotovo ni in poznam ogromno drugih Judov, za katere drži enako. Obsojamo krivičnost in politični sionizem je vedno pomenil krivičnost do Palestincev. Skrajni čas je že, da se oba pojma, judovstvo in sionizem, loči. Sionizem je slepa ulica, judovska identiteta pa je nekaj povsem drugega in odprtega za prihodnost. In to je prihodnost, za katero se zavzemamo.

Diana (nemška propalestinska organizacija Palästina Spricht)

Evropa ni ravno poenotena, ko gre za palestinsko-izraelsko vojno, ampak Nemčija resnično izstopa s svojo neomajno podporo Izraelu. Kako vidite ta odnos v primerjavi s preostalimi državami?
Z nemško zgodovino 20. stoletja Nemci običajno čutijo ali se naučijo čutiti občutek krivde in sramu za dejanja, ki so jih zagrešili njihovi predniki s holokavstom. Istočasno se naučijo, da morajo storiti vse, kar je v njihovi moči, da zaščitijo večno žrtev, kar (nevarno) menijo, da so Judje. Čeprav je imela Nemčija številne evropske fašistične zaveznice v tretjem rajhu, se danes, upravičeno, krivi skoraj povsem zgolj njih za smrt na milijone ljudi. Ampak če pogledate denimo propalestinska gibanja v Italiji in Franciji, tudi tam vidimo množična zatiranja teh gibanj in policijsko nasilje. Vseeno pa je Nemčija drugi največji dobavitelj orožja Izraelu za ZDA; Nemčija podpira Izrael v tožbi Južne Afrike na ICJ-ju zaradi genocida, Nemčija je prva, ki je ustavila financiranje UNRWA-ju, Nemčija je napadla hutijevce v Jemnu, ki v znak solidarnosti z Gazo blokirajo Rdeče morje. Po petih mesecih vojne v Gazi Nemčija še vedno stoji trdno na strani izraelske vlade.

Kako komentirate te ekstremne ukrepe Nemčije – vse od ukinjanja sredstev umetnikom do afere z Berlinalom, od napotkov zunanjega ministrstva do tega, da ljudje izgubljajo svoje položaje in sredstva zaradi propalestinskih stališč …
Ukrepi proti palestinskim glasovom v Nemčiji se niso začeli 7. oktobra, ampak izkušamo že nekaj let porast črtanja in tišanja Palestincev v Nemčiji. Zelo boleč primer tega je bila kriminalizacija in policijska prepoved zaznamovanja nakbe maja 2022 in 2023. Vsako leto se Palestinci po vsem svetu 15. maja zberemo in se spominjamo etničnega čiščenja in prisilne razselitve iz naše domovine, ki je sledilo ustanovitvi kolonizatorske države Izraela. Na žalost je treba priznati, da nas ti ukrepi ne presenečajo, vseeno pa je količina teh novih ukrepov in hitrost, s katero se ti novi načini represije pojavljajo, skrajno skrb vzbujajoča. Nismo več prepričani, kaj bo prinesla prihodnost za Palestince, Arabce, muslimane in druge manjšine temnejše polti v Nemčiji. V skupnosti je občutiti globok občutek negotovosti in strahu, kaj nam bo prinesla prihodnost.

Mar bi nas moralo izrazito proizraelsko stališče Nemčije presenečati? Se to razvija že od konca druge svetovne vojne? Mar gre za neke vrste odkupovanje za njihov genocid, holokavst?
Po eni strani nas izrazito proizraelsko stališče Nemčije ne bi smelo presenečati, ker je več nemških kanclerjev vztrajno poudarjalo pomembnost izraelske "varnosti" za nemško državo. Ravno pred kratkim je Scholz znova poudaril, da je varnost Izraela del nacionalnega interesa (“Staatsräson”) Nemčije, pri čemer jo je postavil na enako raven kot nemške nacionalne varnostne zadeve. Z drugimi besedami to pomeni, da se Nemčija šteje za varno samo, če je "varen" Izrael, ki velja za reparacijo za holokavst. Grozljivi in nezaslišani zločini, ki so bili med holokavstom storjeni zoper Jude, Sinte in Rome, pa tudi zoper duševno bolne in invalide, so očrnili mednarodno podobo Nemčije.

Da bi si popravili to podobo in dokazali mednarodni skupnosti, da se je Nemčija naučila iz svojih napak in lahko znova postane pomemben in zanesljiv svetovni akter, lahko uporabi vse ukrepe, potrebne za dosego tega cilja. Tako da nemške slepe solidarnosti z Izraelom ne gre razumeti kot obliko reparacije, ampak bolj kot koristoljubno dejanje. Po drugi strani pa smo lahko presenečeni, kako si Nemčija načrtno zatiska oči pred genocidom v Palestini od njihovih “varovancev" Izraelcev. Nemčija bi morala s svojim ponavljajočim se vpletanjem v genocidne vojne in genocide prepoznati genocid, ki se izvaja pred njihovimi očmi, in ukrepati, da bi tako dokazala svetu, da so se dejansko naučili iz svojih preteklih napak.

Izraelska avtorica Amira Hass je bila v svojem mnenjskem članku v Haaretzu oktobra zelo kritična do Nemčije: "Kljub vsem opozorilom aktivistov in človekoljubnih organizacij ste se kar držali svoje poti in poslali Izraelu sporočilo, da je vse v redu – da Izraela ne bo nihče kaznoval ali Izraelcev naučil z diplomatskimi in političnimi ukrepi, da v okupaciji ne more biti nobene normalnosti. Potem pa obtožite kritike Izraela antisemitizma." Res se zdi, da daje Zahod Izraelu povsem proste roke, da "dokonča delo" v Gazi, ko pošilja nove pošiljke orožja skupaj s praznimi floskulami, naj "poskušajo zminimalizirati število civilnih žrtev"?
Absolutno da, ne bi se mogla bolj strinjati. Šokantno je videti, kako prebivalci Gaze dokumentirajo lasten pokol v živo pred kamerami, ker ni nobenemu tujemu novinarju dovoljen vstop v Gazo. Ampak vsem očitnim dokazom in srhljivim podobam navkljub večina svetovnih voditeljev ne zmore niti najmanjše kritike ali obsodbe genocidne vojaške operacije izraelske vlade. Če se vrnem k Amirinemu članku, bi rada poudarila ironičnost in absurdnost predstavnikov nemške vlade, ki so postali samooklicani strokovnjaki za antisemitizem. Stvari so šle tako daleč, da zdaj nemški kristjani označujejo Jude za antisemite, če izrazijo kakršno koli kritiko Izraela. Morate si predstavljati, da so v številnih situacijah ti ljudje prišli v državo, kjer so bili njihovi predniki umorjeni v nemških koncentracijskih taboriščih, samo zato, da jih Nejudje zdaj žalijo in postavljajo pod vprašaj njihovo judovstvo. Mar ni ravno to antisemitizem?

Kot Palestinka v Nemčiji, v tem specifičnem, napetem ozračju v Nemčiji, kako težko vam je?
Biti Palestinec v Nemčiji v teh dneh je velik izziv. Rojeni smo bili tu, živimo in delamo tu, v Berlinu živi največja palestinska skupnost v Evropi, pa se vseeno ne počutimo videne, slišane ali zastopane od vladnih predstavnikov. Davki, ki jih plačujemo nemški vladi, financirajo pokol naših bratov in sester v Palestini, ampak ko hočemo protestirati proti temu ali zgolj javno žalovati za svojimi pokojnimi in se jim pokloniti, smo deležni policijskega nasilja in kriminalizacije. Težko je prenašati to situacijo in številni od nas razmišljamo o selitvi. Skrbi nas za našo prihodnost in prihodnost naših otrok v tej državi.

V ZDA lahko vidimo, da ima brezpogojna podpora Izraelu administracije Joeja Bidna že politične posledice in predsednik izgublja precej podpore zaradi tega. Se kaj podobnega dogaja tudi v Nemčiji?
Pred nekaj tedni je eden od najbolj priljubljenih nemških novičarskih programov "tagesschau" objavil javnomnenjsko anketo, v kateri so nemško javnost vprašali, ali se jim zdi izraelska agresija v Gazi sorazmeren odziv na Hamasov napad 7. oktobra. 60 odstotkov vprašanih je odgovorilo, da je ofenziva izraelske vojske nesorazmerna. Ko se vsak teden odpravimo na protestni pohod po ulicah, se sprašujem, kje se skriva teh 60 odstotkov belih Nemcev? Aktualna nemška vlada se mora ukvarjati s številnimi notranjimi težavami, od ekonomskih do političnih. Bojim se, da palestinski genocid ne gane nemške javnosti dovolj, da bi prinesel kakšno spremembo v vladajoči koaliciji. Morda se nekega dne to spremeni, ampak na mednarodni ravni bo Nemčija prav zadnja, ki bo pozvala k premirju v Gazi. O tem sem prepričana.

Redkokdaj je bilo zaznati tako velik razkorak med dejanji in stališči zahodnih vlad (ta so bodisi proizraelska bodisi gre za mlačne pozive po premirju) in stališčem javnosti, za katero se zdi, da je bolj kritična do dogajanja v Gazi. Čemu to pripisujete?
Institucionalizirani rasizem je ena tema, ampak pomembno vlogo tu igra to, da se nikdar ni zares predelalo kolonizacije in njenih posledic za številne dele Afrike in Azije. Jasno lahko vidite, kako nekoč kolonizirane države dvigajo svoj glas proti kolonializmu, ki ga prepoznavajo v Palestini. Palestina je eden zadnjih kolonizatorskih projektov na tem svetu, ampak se dogaja v 21. stoletju, v živo na naših pametnih telefonih, ki nas povezujejo svetovno! Ko je Južna Afrika vložila tožbo proti Izraelu na ICJ-ju, so to storili, ker so sami izkusili apartheid, etnično čiščenje in genocid ter imajo osebno razumevanje, kakšne posledice bo imelo to za prebivalce Palestine. Zato so ukrepali in večno jim bomo hvaležni za pogum za prvi korak. Kljub vsem grozodejstvom, ki jih vidimo v Gazi, pa je vznemirljivo gledati prebujanje protikolonialnih gibanj po vsem svetu in to me navdaja z upanjem za prihodnost.

Težko se je izogniti temu, da ne bi primerjali odziva Zahoda na rusko invazijo Ukrajine z odzivom na izraelsko agresijo v Gazi. In glede na to, da obe vojni potekata vzporedno, lahko primerjamo odzive, vključno s tem, kako definiramo pojme, kot so genocid, kršitve človekovih pravic, množični poboji. Pa tudi, kako zahodni osrednji mediji poročajo o palestinskih žrtvah in kako o ukrajinskih. Vidite v tem rasizem ali kaj drugega?
Zame je to samo še en dokaz več, kako agresije proti belopoltim, modrookim, svetlolasim otrokom še vedno ganejo države, ki vodijo ta svet, bolj kot truplo sestradanega, okrvavljenega palestinskega otroka pod ruševinami njegovega doma. Podobe posiljenih ali ranjenih oseb temnejše polti za večino potrošnikov zahodnih medijev še vedno veljajo za manj šokantne, celo normalne. In to je bistvo vseh problemov.