Mokasini severnoameriških staroselcev so med prvimi predmeti, s katerimi so Slovenci v 19. stoletju začeli spoznavati zunajevropsko kulturo. Z območja Velikih jezer jih je leta 1837 prinesel misijonar Irenej Friderik Baraga, ki je deloval med Otavci in Očipvejci. Sledila je afriška zbirka Ignacija Knobleharja, ki je iz Južnega Sudana leta 1850 prinesel 300 predmetov. "Tako Baraga kot Knoblehar sta bila zgled drugim misijonarjem in popotnikom, ki so nato potovali v svet in v domovino prinašali različne predmete," pravi kustos Marko Frelih, ki v muzeju skrbi za afriške in ameriške zbirke.

Ko so bili predmeti razstavljeni v takratnem Kranjskem deželnem muzeju, so veljali za eksotične in drugačne, saj so jih razlagali kot pričevalce manjvrednosti zunajevropskih ljudstev. "Danes seveda gledamo na te stvari drugače, kulture se vse bolj povezujejo med seboj in tudi raziskovanje poteka v tej smeri, da skušamo čim verodostojneje predstaviti kontekst zbirk," pravi Frelih.

Ta obenem poudari, da so napačne predstave o zunajevropskih kulturah navadno oblikovali tisti, ki z njimi niso imeli stika. Zato je tako pomembno, da poznamo kulturnozgodovinske okoliščine iz časa nastanka teh zbirk, saj danes številni evropski muzeji hranijo predmete, zasežene na brutalnih kolonialnih odpravah. In prav to loči SEM od drugih evropskih muzejev. "Zunajevropske zbirke so prihajale v naš muzej po različnih poteh, predvsem kot donacije različnih misijonarjev, popotnikov, diplomatov. Se pa razlikujemo od drugih etnografskih muzejev v evropskem prostoru, ker naš muzej oziroma naša zgodovina ni kolonialna in so ti predmeti res prišli po poteh, ki niso sporne ali vprašljive," poudari direktorica SEM-a Natalija Polenec.

Zunajevropske zbirke predstavljajo le četrtino vseh predmetov. Preostalih 30 tisoč pa priča o kulturi in načinu življenja Slovencev tako v državi kot v zamejstvu in med izseljenci. To so raznovrstni predmeti, od orodij in naprav, povezanih s kmetijskimi panogami, do različnih rokodelskih in obrtniških izdelkov. "Poslanstvo muzeja je v tem, da iz dediščine potegnemo najboljše znanje, vrednote, ki so človeku v preteklosti pomagale k boljšemu življenju, in da to prepoznavamo danes in skušamo na tem graditi tudi nekaj pozitivnega za prihodnost," pravi kustosinja Bojana Rogelj Škafar. V muzeju skrbi za predmete ljudske umetnosti in slikovne vire, med drugim za obširno zbirko poslikanih panjskih končnic, ki veljajo za avtohtono posebnost slovenske ljudske kulture. Bogata je tudi zbirka pirhov in pustnih mask, med najštevilčnejše in najstarejše pa spada tekstilna zbirka SEM-a, v kateri so različna oblačila, pokrivala, obuvala in tudi čipke. A muzej ne shranjuje le predmetov iz preteklosti, sledi tudi trenutnemu dogajanju. Tako so med predmeti tudi doma narejene medicinske maske, ki so jih ljudje izdelovali med epidemijo covida-19.

"Muzeji in muzejske zbirke morajo vedno slediti družbenemu dogajanju, če hočejo biti aktualni za svoje sočasne obiskovalce. Res je, da ljudje hodijo z različnimi potrebami v muzej – nekateri gledajo eksotiko, drugi so zaljubljeni v preteklost, ampak mislim, da morajo sodobni muzeji delati nekaj več," pravi kustosinja za oblačilno kulturo in tekstil Janja Žagar ter med drugim poudari pomen zgodb, ki jih skrivajo predmeti. "Vsak predmet, ki pride v muzej, je naredil človek. In to je tisto, kar nas vedno znova povezuje, te zgodbe ljudi in predvsem ta čustva, ki jih določeni predmeti v ljudeh vzbujajo," pove kustosinja Adela Pukl. Direktorica muzeja Natalija Polenec pa doda: "Mi pravimo, da smo muzej o ljudeh, za ljudi, ter dodamo tudi, da smo z ljudmi. Vsekakor smo muzej, ki tvori dialog med preteklostjo in sedanjostjo, med naravo in kulturo, med svojo in drugimi kulturami."

Zgodbo Slovenskega etnografskega muzeja danes sestavlja deset oddelkov, ki jih vodijo kustosi in različne službe, ki skrbijo, da je muzej odprt in dostopen vsem, ki jih zanima, kdo smo ljudje. V oddaji Že 100 let SEM, ki je del serije Podoba podobe, bomo predstavili njihovo delo in poslanstvo, muzejske zbirke ter zgodbe, ki jih predmeti razkrivajo.