"Ne moremo čakati na popolno uveljavitev zakona o dolgotrajni oskrbi, ker se nam sistem sesuva pred našimi očmi." S temi besedami so se v torek predstavniki Skupnosti socialnih zavodov Slovenije odzvali na kadrovsko in finančno stisko, ki vse bolj hromi domove za starejše. Največja težava je pomanjkanje osebja, saj ga na trgu dela primanjkuje, predvsem zaradi zahtevnosti dela in nizkih plač. Prav zato je v slovenskih domovih tudi okoli 600 praznih postelj, sprejemanje vanje pa je omejeno. Domove hromijo tudi finančne težave, saj jih 40 odstotkov ne posluje pozitivno.

O tem in pogledih na to, kako bi lahko težave rešil nov sistem dolgotrajne oskrbe, se je v oddaji Odmevi Igor E. Bergant pogovarjal z državnim sekretarjem Luko Omladičem in predsednico skupščine Skupnosti socialnih zavodov Slovenije Valerijo Lekić Poljšak.

Stanje, kot ga vidijo v skupnosti socialnih zavodov, je očitno skrajno skrb vzbujajoče. Ves čas poudarjate, da gre za težave, ki so se kopičile desetletja. Aktualna vlada je na oblasti približno dve leti. Kaj je s predlogom zakona za izboljšanje kadrovskih in delovnih pogojev na tem področju, ki je po neuradnih informacijah že kar nekaj mesecev na čakanju?

Omladič: Delimo zaskrbljenost skupnosti in pravzaprav celotne javnosti glede pomanjkanja kadra za oskrbo starejših. To je težava, ki se je stopnjevala, tako pri nas kot v Evropi, že desetletja. Moram pa reči, da je tekoča vlada po dolgem času prva, ki je k temu pristopila sistemsko in ima dejansko namen skleniti sporazum s sindikati ter omogočiti, da bodo tista delovna mesta, ki so najbolj deficitarna, dobila ustrezno plačilo. Recimo ena izmed takih zadev je, da ne bo več situacij, ko imamo oskrbovalke in bolničarke pod minimalno plačo.

Ste na polovici mandata in vprašal sem vas konkretno o predlogu zakona za izboljšanje kadrovskih in delovnih pogojev. Ali je ta odvisen od pogajanj s sindikati?

Omladič: Ne, ta zakon je v pristojnosti našega ministrstva. Tudi mi smo prav tako nestrpni, da bi bil ta zakon čim prej sprejet. Kot veste, je državna blagajna vedno premalo bogata. Kljub temu mislim, da bomo v najkrajšem času prepričali naše kolege v vladi in drugje, da gre vendarle za tako urgentno in pomembno težavo, da bo ta zakon čim prej sprejet.

Vi pravite, oskrba v domovih bi morala biti realno plačana. Vaši kolegi pravijo, da bi plače morale biti višje za približno 20 odstotkov. Kdo bi si tako bivanje v DSO-ju sploh lahko privoščil?

Lekić Poljšak: Mi si želimo sistemske ureditve financiranja institucionalnega varstva in navsezadnje tudi storitev pomoči na domu. Ne smemo pozabiti na uporabnike, ki so danes na domu. Tudi zanje je cena, ki jo plačajo, po našem mnenju previsoka. Nimamo sistemske ureditve. Jasno moramo povedati, da skladno s tem, kolikor imamo in kolikor si lahko privoščimo, posledično dobi tudi uporabnik. Imamo premalo zaposlenih, ker nam jih kadrovski normativi ne omogočijo. Ministrstvo za zdravje tukaj že vrsto let drži v predalu predlog standardov in normativov. Danes nam primanjkuje 3600 zaposlenih, da bi lahko kakovostno izvajali storitev.

Sorodna novica Lani je z izgubo poslovalo 40 odstotkov domov za starejše, 600 postelj v DSO-jih pa je praznih

To prihaja z drugega ministrstva in zdaj tudi njim očitno ne uspe urediti zakona, ki naj bi pomagal reševati to akutno stisko. V čem je po vašem mnenju težava?

Lekić Poljšak: Po našem mnenju je težava v razpršenosti ministrstev, njihovih kompetenc oziroma možnosti odločanja. Hkrati pa je to tudi krivda celotne vlade, ker se ne dogovori, da bi nujne ukrepe (ki jih še vedno ne bodo dovolj, to moramo vedeti) preprosto sprejeli na vladi. To so stvari, ki jih ne moremo več čakati. Ta zakon zelo težko pričakujemo, ampak ne bo rešil kadrovske stiske z vidika števila zaposlenih. Bo pa olajšal delo našim zaposlenim z nekimi medicinskotehničnimi pripomočki, kar pomeni, da bodo delavci lahko manj obremenjeni in ne bodo tako izgorevali, kot se to dogaja zdaj.

Še ena zadeva, ki so jo včeraj sporočili na združenju socialnih skupnosti socialnih zavodov, je zelo skrb vzbujajoča. Stanje naj bi se še zaostrilo, tako pravijo, z uvajanjem zakona o dolgotrajni oskrbi. Recimo pri pripravi pravilnikov vaše ministrstvo naj ne bi upoštevalo predlogov strokovnjakov. Kako to?

Omladič: To seveda ni res, za nas je ekstremno pomembno, da je zakon pripravljen strokovno. Z vsemi deležniki in strokovnjaki smo se ves čas srečevali, nimamo pa tega "luksuza", da bi imeli veliko časa. Ne moramo se še leto ali več pogovarjati in razčiščevati vsa nestrinjanja, ki obstajajo tudi znotraj stroke. Mi moramo odločitve sprejemati in smo jih sprejemali. Dva zadnja pravilnika, ki sta zdaj na mizi, sta pravilnika, ki bosta pravzaprav določala ceno oskrbe v domovih. Pravilnika bosta sprejeta, vendar bosta uveljavljena šele čez dobro leto. Ta čas pa bomo v sodelovanju s skupnostjo porabili prav zato, da bomo ta pravilnika testirali v praksi in ugotovili, ali je treba še kaj spremeniti in jih dodelati. Želimo si, da bosta na koncu, ko bosta konec prihodnjega leta v domovih v veljavi, takšna, kot morata biti. Še enkrat pa ob vsem spoštovanju in visokem upoštevanju stroke – odločitve so po vseh teh letih morale biti sprejete.

Tu me seveda tudi zanima vaš odgovor. Ne glede na to, da pravite, stroke se ne posluša, tukaj slišimo, da se stroka posluša.

Lekić Poljšak: Z ministrstvom za solidarno prihodnost sodelujemo in se redno pogovarjamo. Res pa je, da naši predlogi v večini niso upoštevani. Državni sekretar je lepo povedal, uporabil je namreč besedo luksuz. Točno ta luksuz je tisto, kar si strokovnjaki želimo za naše uporabnike, tako sedanje kot bodoče. Tudi prej, ko ste me vprašali, kdo si bo sploh še lahko privoščil tako bivanje? Brez sistemskega financiranja nihče. Nikjer, resnično nikjer, v nobeni evropski državi si noben uporabnik s povprečno pokojnino ne more pokriti institucionalnega varstva, pa tudi ne takšne oblike storitve pomoči na domu, kot jo imamo. Mi si samo želimo resnično storitve in pa pogoje za dostojno bivanje uporabnikov v naših zavodih in navsezadnje, da bomo lahko dostojno storitve izvajali tudi na domu.

Ali je ta novi sistem, ki se obeta, neke vrste zagotovilo za to, da bi se to lahko pri nas zgodilo?

Lekić Poljšak: Po našem mnenju ne, ta novi sistem je nedodelan in prepozen. Za vse ukrepe, ki so predvideni, menimo, da ne bodo dosegli svojega namena.

Dr. Omladič, tu me seveda zanima tudi vaše mnenje.

Omladič: Stvari je treba nekoliko spremeniti. Navajeni smo, da je danes dolgotrajna oskrba v glavnem oskrba v domovih za starejše. Novi zakon o dolgotrajni oskrbi pa to bistveno spreminja. Omogočili bomo, da bo približno polovica oskrbe oskrba na domu. Veliko se bo spremenilo tudi za domove in tudi nekatere druge institucije, kot so centri za socialno delo. Ti dobivajo nove naloge, več se bodo morali ukvarjati s starejšimi, ker je v naši družbi več starejših. Ta dejstva je včasih tudi pri naših spoštovanih partnerjih morda malo težje sprejeti, ampak mislim, da bomo s sodelovanjem dosegli naš skupni cilj. To je dobra dolgotrajna oskrba.