Bil je le en sam plakat, enigmatičen naslov (v japonščini: Kako živite, po romanu Genzabura Jošima) in obet, da 82-letnik za svoj (morda) poslednji celovečerec pripravlja nekaj res posebnega. Pred premiero ni nihče videl niti ene same sličice filma. Strategija, ki bi za večino avtorjev pomenila komercialni samomor, se je obrestovala: film je bil uspešnica najprej v domovini, nato v Severni Ameriki in zdaj tudi v Evropi; okronan je bil z oskarjem za najboljši animirani celovečerec.
V film, ki ga je napisal in režiral, je Mijazaki vpletel avtobiografske elemente – izkušnjo vojne, doživeto s perspektive oči otroka, in izgubo mame v rosnih letih. Mama malega Mahita (Soma Santoki) je umrla v bombardiranju bolnišnice v Tokiu. Leto pozneje oče Šoiči (Takuja Kimura) še vedno travmatiziranega fanta, ki ponoči sanja o mestu v ognjenih zubljih, preseli na podeželje, kjer ju čaka Nacuko (Jošino Kimura) – pokojničina mlajša sestra, Šoičijeva nevesta in Mahitova "nova mama", kot mu pojasni. (Šoiči dela za podjetje, ki izdeluje japonska bojna letala – enako kot protagonist Mijazakijevega prejšnjega filma in – kar je ključno – enako kot umetnikov oče.)
Mahito se v novem okolju ne znajde najbolje; to ni bukolična, prijazna idila Mojega soseda Totora. Da bi se izognil šoli in vrstnikom, ki ga nočejo sprejeti medse, se zateče k skrajnim metodam: glavo si sam razbije z ostrim kamnom. Medtem ko okreva na domačem posestvu, začne odkrivati njegove neverjetne atribute in prebivalce, najprej zvedavo, govorečo sivo čapljo, ki ga zasleduje in na vsak način poskuša zvabiti s seboj. Je mogoče, da bi mu ptica res lahko pomagala še enkrat videti pokojno mamo? Je njegova mama sploh mrtva? Čigava odposlanka je čaplja? Na parceli je tudi skrivnosten, zaraščen stolp, v katerega fant nima vstopa. Nekega dne opazi, da je Nacuko, ki je zaradi nosečnosti bolehna in šibka, odtavala v gozd; ko ji sledi, se stolp izkaže za portal v skrivnostni drugi svet.
Čeprav gre seveda za animirani celovečerec, Fant in čaplja ne bo primeren film za najmlajše: čeprav je poseljen s številnimi šegavimi malimi bitji, pa naj bodo to puhaste "varavare" ali pa ljudožerske, do zob oborožene skobčevke, pa – tako kot večina Mijazakijevih zrelih del – obravnava predvsem "odrasle" teme odraščanja, izgube in poslavljanja od bližnjih; nagovarja tesnobo in krivdo starejše generacije, ki svojim vnukom zapušča svet v veliko slabšem stanju, kot ga je dobila.
Po drugi strani pa režiser ostaja zvest svojemu credu: ta mu narekuje, da filmov, ki jih bodo gledali (tudi) otroci, ni treba poenostavljati ali okititi z lažno spravljivim, karikirano optimističnim pogledom na svet. Do sklepa, da se je za človečnost vredno boriti, pa čeprav je svet obsojen na propad, se bo moral vsak prebiti sam.
Čaplja iz naslova je nenavadno mitološko bitje: nekakšna mešanica dvornega norčka, prevaranta in čarovnika, ki se izkaže za človeka v ptičji preobleki. Srhljivi prizor čapljinega režečega kljuna, polnega človeških zob, vam bo šla težko iz glave – to je klasična mijazakijevska mešanica lepega in pošastnega. Vseeno pa bo čaplja na koncu še koristen spremljevalec v onstranstvu, nekakšen Vergil Mahitovemu Danteju. (Nobeno naključje ni, da je vhod v stolp opremljen z napisom Fecemi la divina potestate (Ustvarila me je božanska moč), kar je izposojeno iz dobrodošlice v Dantejev Pekel.) Fantu družbo delajo še pustolovska Kiriko (Ko Shibasaki), ena od starih ženičk, ki gospodinjijo za Nacuko, ter Himi (Aimjon), dekle z različnimi nadnaravnimi sposobnostmi. V srcu labirinta se skriva Mahitov praprastric (Šōhei Hino), ki je včasih veljal za "čudaka, ki je imel preveč rad knjige", zdaj pa je starosta in vladar skrivnostnega podzemnega sveta.
Vprašanje krvne linije je tukaj povezano s tematiko usode, dediščine in pravice do izbire lastne življenjske poti: bo starec lahko našel primernega naslednika, ki bo prevzel breme upravljanja sveta? Bo kdo pri tem upošteval Mahitove želje? Ali odrasti pomeni spoznati, da obstaja še kaj večjega od naših individualnih stremljenj? Fant in čaplja, ki je – ali pa morda ni – mojstrov poslednji film (Mijazaki je že neštetokrat napovedal upokojitev in si potem premislil), vsaj posredno gotovo načenja vprašanje njegove (umetniške) dediščine in nasledstva.
Fant in čaplja ima veliko skupnega z Mijazakijevimi antologijskimi deli, predvsem s Čudežnim potovanjem (2001), Princeso Mononoke (1997) in Veter se dviga (2013); Japonec praviloma pripoveduje zgodbe mladih junakinj in junakov, ki se znajdejo v fantazijskih pokrajinah; pričujoči celovečerec je kljub temu veliko več kot le "remiks" največjih uspešnic. Japonski naslov – Kako živite? – priča o tem, da se umetnik sprašuje o posameznikovem mestu v svetu v kontekstu nakrhanega imperija in deziluzije druge svetovne vojne.
Vsi Mijazakijevi filmi so nekako refleksija o otroštvu in naravnem svetu, a tokrat k istim vprašanjem pristopa na sanjski, asociativen način. Če je bila npr. že Princesa Mononoke zgodba o dekletovem iskanju sebe, prepletena z elementi japonske folklore, pa tokrat fantazijski elementi, pa naj jih je še toliko, ostajajo v ozadju primarne zgodbe: Mahito je otrok, ki se mora spoprijeti z lastno travmo, jezo in nemočjo, obenem pa živeti z nenehno grožnjo vojne. Kar koli se mu zgodi v podzemlju – pa naj skobčevke še tako zlovešče brusijo svoje nože – ne more biti hujše od zelo resničnih grozot v "zgornjem" svetu.
Film je tudi vizualno osupljiv: pobeg iz krutega vsakdana vojne v pravljični svet pospremi prehod barvne lestvice od spranih rjavkastih odtenkov h koloritu mavrice; ko Mahito brede globlje v fantazijski svet, je tudi njegova okolica vse bolj prežeta z barvami in oblikami domišljije. Meje med življenjem in smrtjo ter med posameznimi identitetami so namerno zabrisane ali podvojene; ko ljudje prestopajo med svetovi, dobivajo različne inkarnacije in identitete. Še posebej pomenljive se zdijo duše, ki kot lampijoni lebdijo v zraku in čakajo, da se bodo rodile v človeškem svetu.
Vse to priča o skoraj brezmejni umetnikovi pripovedni in vizualni domišljiji; zgradil je precizen film labirint, v katerem vsi zavoji v sanjske pokrajine vodijo bližje k sebi, k arheološkim izkopaninam osebne zgodovine in mitologije. Če se na prvi pogled zdi, da film ne govori o ničemer oprijemljivem, v resnici govori o celoti človeške izkušnje. Fant in čaplja je kompleksno, interpretativno odprto delo, prežeto z melanholijo, avtobiografija in umetniški testament, ki obliko utehe tudi tokrat poišče v gradnji fantazijskih pokrajin in sožitju z naravnim svetom.
Ocena: 4,5
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje