Sorodna novica Nataša Pirc Musar: Na obzorju so temni oblaki, pripravljeni moramo biti kot še nikoli doslej

Če se vrnemo v junij leta 1991 ... Kje je bil Teropšič 26. junija, ko je takratni predsednik Milan Kučan izrekel zgodovinske besede:
"Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan", in je Slovenija na Trgu republike v Ljubljani svečano pred ljudmi razglasila neodvisnost? "Jaz sem bil s svojo enoto poklican nekaj dni pred vojno na zborno mesto na štabu v Brežicah, od tam smo šli v Globoko pri Brežicah in tam smo bili nastanjeni v osnovni šoli ravno takrat, ko je bila ta svečanost. Nato je bila moja enota poslana v Krakovski gozd, kjer smo čakali kolono JLA-ja (Jugoslovanska ljudska armada) v zasedi na avtocesti Ljubljana–Zagreb," je v pogovoru za MMC povedal veteran osamosvojitvene vojne, v kateri je kot poročnik poveljeval zaščitnemu vodu, sicer pa doktor zgodovine in zdaj že upokojeni dolgoletni direktor Posavskega muzeja Brežice Tomaž Teropšič.

Vzdušje med pripadniki TO-ja v OŠ Globoko je bilo pozitivno, a hkrati tudi napeto. "Nihče si ni želel spopada, vendar bojevniki smo pač bojevniki in čakamo ukaz. Vsak se je zavedal, kaj je njegova dolžnost v primeru spopada, tako da mislim, da smo po tihem čisto vsi upali, da se ne bo treba boriti, smo pa seveda bili pripravljeni izvršiti ukaze," je nadaljeval.

"33 let je že, predvsem smo bili takrat še relativno mladi, kariere so bile pred nami, a bili smo pripravljeni braniti Slovenijo, ker se nismo strinjali s tistim, kar se je v tistem času dogajalo. Danes pa moram reči, da so občutki mešani, vendar pa sem ponosen, da smo branili svojo domovino, Republiko Slovenijo," je Teropšič pojasnil, zakaj je bil TO-jevec s puško v roki.

Po njegovih besedah se je TO že od ustanovitve leta 1968 usposabljal prav v namen obrambe domovine. "Ko sem končal šolo za rezervne častnike v Ljubljani, sem se s svojo enoto usposabljal v prvi vrsti za obrambo domovine, to je bila naša glavna naloga. No, potem pa se je v teh osamosvojitvenih časih ta zadeva malce spremenila in dobili smo notranjega sovražnika, Jugoslovansko ljudsko armado, kot se je uradno imenovala," je pojasnil.

Miloševićevi mitingi so pokazali, kam 'pes taco moli'

Ko so se enkrat začeli velikosrbski nacionalistični mitingi "resnice" srbskega predsednika Slobodana Miloševića, je bilo po besedah Teropšiča vsem jasno, kam "pes taco moli". TO se je tako začel aktivno pripravljati na morebitni obračun z JLA-jem. "Sovražnik ni bil več izven meja Jugoslavije, nov sovražnik je bila jugoslovanska armada, ki je postala srbska vojska," je poudaril.

Posavski TO večinoma ni oddal orožja, nekaj ga je 'ukradel' nazaj

Brežiški teritorialci so bili del 25. območnega štaba TO-ja v Posavju, ki je bil poleg Brežic sestavljen tudi iz Krškega in Sevnice. Ko je prišel leta 1990 ukaz za oddajo orožja v vojašnice JLA-ja, so to v Sevnici sicer storili, v Krškem in Brežicah pa ne. "Nosili so glavo naprodaj, to so bili zaposleni na štabu Teritorialne obrambe Občine Brežice, to je bilo pet zaposlenih in komandant štaba Mitja Teropšič, ki se je s sodelavci odločil, da orožja ne dajo. Dodatno se je zgodilo še to, da so iz skladišča, kjer je bilo shranjeno orožje in minska, eksplozivna sredstva, v bistvu ukradli svoje orožje in ga koristno uporabili v času osamosvojitve," je pojasnil, da so veliko težjega orožja TO-ja, ki je bilo po takratni zakonodaji vseskozi hranjeno v vojašnicah, ukradli nazaj, tako da je TO v Spodnjem Posavju imel na razpolago precej orožja.

"Na svoji strani smo imeli slovenski narod, zato smo se čutili močne in bi lahko rekel, da smo se čutili nepremagljive, ker je za nami stala cela Slovenija in tudi oborožene strukture tistega časa, takrat še milica, ki je bila oborožena," je opisal stanje duha med pripravami na osamosvojitev. "Slovenci smo bili v tem usodnem času enotni, in to je velik izplen vseh teh osamosvojitvenih procesov," je še pristavil.

"Poznali smo praktično vse zaposlene v vojašnici Cerklje, njihove navade, in ko ti poznaš njihove navade, njihov način delovanja, najdeš šibke točke in smo jih izkoristili. So pa bile to zelo drzne akcije. V primeru, če bi se kaj zalomilo, bi bolj ali manj vsi končali v vojaškem zaporu v Nišu v Srbiji, tako da vse čestitke tistim, ki so izvedli brezhibno akcijo. Nič se ni zgodilo, nobene žrtve ni bilo," je opisal, kako so z zvijačo prišli do orožja v vojašnici Cerklje ob Krki.

Brežiški teritorialci v luči zgodovine

Teropšič je ob 33. obletnici samostojne Slovenije izdal knjigo Brežiški teritorialci v luči zgodovine, gre že za drugi zvezek z biografijami pripadnic in pripadnikov TO-ja. "Med vojno je bilo mobiliziranih več kot 1000 teritorialcev iz Brežic in Posavja in seveda moja želja je, da bi imel čas in možnosti, da bi vse omenil, ker vsi smo zaslužni za zmago. Bojim pa se, da mi čas ne bo omogočal, da bi napisal toliko biografij. Gre za nabor najbolj izpostavljenih desetih. Ena teritorialka in devet brežiških teritorialcev. Tudi v prihodnje nameravam pisati o teritorialcih in teritorialkah in upam, da bo, ker imam gradivo že precej zbrano, naslednje leto izšla elektronska knjiga, ki bo tudi imela deset življenjepisov in vse, kar sodi zraven. To bodo posavski bojevniki, tako da bo v njej novih deset," je napovedal Teropšič, da z raziskovanjem delovanja TO-ja v Posavju še ne bo kmalu zaključil. Čez dve leti na 35. obletnico pa namerava izdati še knjigo biografij, ki bo zajela celo Slovenijo, je še napovedal.

Jernej Molan druga žrtev vojne in edina v posavskem TO-ju

Uvod v akcijo, v kateri je umrl posavski teritorialec Jernej Molan, je bilo opozorilo obveščevalca iz Hrvaške, da se oklepna kolona JLA-ja pomika proti slovensko-hrvaški meji. "Bili smo presenečeni, poslali smo intervencijsko enoto TO-ja Brežice, da kolono zaustavi. Naloga je bila težka, tisti, ki smo imeli vojaško usposabljanje, smo vedeli, da je sprejeti boj iz premika ena najhujših zadev, s katero se sreča poveljnik enote, in točno to se je zgodilo. Ko so prišli na mejo, so že srečali sovražno mehanizirano kolono. V trenutku je moral poveljujoči oceniti situacijo in začeti boj. Veliko lažje je, če si v zasedi, se pripraviš, čakaš," je nadaljeval Teropšič.

Brežiška interventna enota se je razdelila v dve skupini in se razporedila levo in desno od ceste ter začela napad. Protioklepno orožje, imeli so nekaj tromblonskih min, ni bilo uspešno in enota TO-ja se je začela umikati. "Takrat se je začelo streljanje iz oklepne kolone z mitraljezom in ustreljen je bil teritorialec Jernej Molan. Na pomoč mu je priskočil rezervni poročnik Robert Fink, ki je bil ranjen. Po vojni smo ugotovili, da je bil Molan druga žrtev v vrstah TO-ja in prva in edina žrtev iz vrst posavskih teritorialcev," je še dodal.

Sijajne zmage posavskih teritorialcev

"Moja enota, ki sem ji poveljeval, je bila poslana v Krakovski gozd, da postavi zasedo koloni JLA-ja, vendar smo bili po nekaj dneh bivanja v gozdu in preslabi oborožitvi tik pred spopadom umaknjeni. Zamenjala nas je sevniška enota, ki je bila veliko bolje oborožena. Posavski teritorialci so nato zaustavili in uničili močno mehanizirano oklepno kolono v Krakovskem gozdu. To je bila sijajna zmaga, če lahko tako rečem," je Teropšič opisal, kako je s svojo enoto 'za las' zgrešil spopad, v katerem sta bila ranjena dva teritorialca.

Po njegovih besedah so prav v Posavju imeli največje boje v celotni Sloveniji in bili zelo uspešni. Poleg Krakovskega gozda je posavskim teritorialcem uspelo delno uničiti in zaustaviti kolono JLA-ja tudi pri Prilipah, onesposobili pa so tudi vojaško letališče v Cerkljah ob Krki. "Z minometnim udarom smo nevtralizirali najmočnejšo sovražnikovo enoto na Slovenskem, to je bilo letališče. Helikopterji in letala so se nato umaknili na področje Hrvaške in Bosne," je naštel.

"Ko je prišel ukaz po telefonu, naj napadejo letališče, so poveljujoči vedeli, da če izpeljejo frontalni napad na letališče, bo zelo veliko mrtvih. Odločili so se za ognjeni udar z minometi in to je bila odlična rešitev, saj so z dvema minometoma napadli letališče in sovražnik se je umaknil. Dosegli so izjemen uspeh brez žrtev na naši in nasprotnikovi strani, tako da je to 100-odstotni rezultat! Res sijajna zmaga TO-ja Posavja," je poudaril Teropšič.

Vesel, da mu ni bilo treba ubijati

Teropšičeva zaščitna enota do konca desetdnevne vojne ni bila udeležena v nobenem od spopadov z JLA. "Lahko vam povem, da ni enostavno streljati po sovražniku in ubijati, ker v vojni gre za ubijanje, in moram reči, da sem vesel, da mi ni bilo treba ubijati nasprotnikov. Moji bojevniki so imeli otroke, starše, in če kdo postane žrtev, so narejene velike škode družinskemu življenju. Tudi nasprotnikovi vojaki imajo otroke, starše in zato moramo gledati, da je v vsakem spopadu čim manj žrtev. Čeprav ena stran vedno zmaga, sta na nek način obe strani poraženi, kajti vsi imamo starše, otroke in potem ob izgubi nastanejo velike brazgotine, ki se ne zacelijo do konca življenja. Lahko rečem, da smo jaz in moji vojaki veseli, da nam ni bilo treba ubijati in da se je vojna tako hitro končala," je glede krute realnosti vojne dejal Teropšič.

"Vse se da zgraditi, vse se da postaviti na novo, le izgubljenih človeških življenj, ki so najdragocenejša, ne moreš nikoli vrniti nazaj," je sklenil razmišljanje.

Iz TO-ja v SV

Teritorialna obramba je zavarovala novo nastajajočo državo, s tem izpolnila svoje zgodovinsko poslanstvo in bila leta 1995 nato preoblikovana v Slovensko vojsko. "Zdaj je na vrsti Slovenska vojska, da varuje Slovenijo. Kot sem že zapisal v knjigi, teritorialna obramba je po moji oceni, pa tudi mnogi drugi se s tem strinjajo, ena najuspešnejših organizacij v zgodovini Slovenije, ker je z minimalnimi žrtvami v celoti izpolnila svoje poslanstvo, ubranila je Republiko Slovenijo," je dejal Teropšič.

"Če bi bila Slovenija spet ogrožena, mislim, da bi se spet našli Slovenci in Slovenke, ki bi bili pripravljeni braniti Slovenijo. Mislim, da duh domoljubja še ni odšel iz Slovenije. Imamo samo eno domovino. Zdaj sem že toliko star, da lahko to rečem, ker poznam razmere drugod, da je raj na zemlji. Seveda imamo cel kup težav, ampak vsekakor mislim, da je to raj na zemlji in da ga je treba braniti," je sklenil misel in dodal, da se sicer kakšna "gnila jabolka" najdejo tudi v raju, a "šele ko greš v tujino, vidiš, kaj imaš doma, če ne pa samo kritiziraš in zaradi drevesa ne vidiš gozda".

Zdi se, da je svet spet na neki prelomnici, kot je bil konec 80. let, nekateri že govorijo o novi hladni vojni med Zahodom in Vzhodom. Kje vidi Slovenijo v naslednjih 33 letih? "Kot državljan Republike Slovenije in kot državljan Evropske unije (EU) si v prvi vrsti želim miru. Za kakršno koli rast in razvoj je v prvi vrsti potreben mir. Če ga imaš, potem se lahko v miru razvijaš, rasteš in dosegaš svoje cilje, če tega nimaš, je to težko. Na žalost pa imamo na tleh Evrope vojno in seveda, kolikor vemo iz časopisja, se vse države pospešeno oborožujejo. Treba je doseči mir, potem bo vse precej lažje," je Teropšič sklenil pogovor.

Vabljeni v Cekinov grad v Tivoli

Na praznični dan v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije vabijo ob 11. uri na brezplačno vodstvo po razstavi Slovenci v XX. stoletju, ki se začne v Avstro-Ogrski monarhiji in odhodom slovenskih fantov na različne fronte prve svetovne vojne in zaključi s predsedovanjem Slovenije v Evropski uniji. "Vmes se sprehodimo čez celotno 20. stoletje, čez vse sisteme, čez vse države, ki smo jih imeli v tem obdobju, in končamo v zadnji sobi, kjer je poudarek na osamosvojitvenem času in dogodkih, ki so mu sledili," je za MMC opisala muzejska kustosinja Nataša Strlič.

"Poleg stalne razstave, ki omogoča neposreden vpogled v dogajanje na slovenskem področju v burnem zgodovinskem obdobju 20. stoletja, bodo v muzeju začasno na ogled tudi izbrani eksponati iz muzejskih depojev. Gre za časopise, ki prikazujejo zgodovinski trenutek osamosvojitve Slovenije, med njimi so izbrane naslovnice štirih vodilnih tedanjih slovenskih časopisov, in sicer Dela, Dnevnika, Slovenskih novic in Slovenca, datirane 25. in 26. junija," je dodal kustos Sebastian Korenič Tratnik, zakaj se je vredno potruditi do Cekinovega gradu.

Po njegovih besedah naslovnice odražajo perspektive in čustva ljudi ob osamosvojitvi. "Obiskovalci bodo lahko spoznali, kako so se mediji odzivali na ta prelomni dogodek in kako so ga interpretirali," je nadaljeval.

Osrednji poudarek je rojstvo države

"Aktu osamosvojitve smo dali največji poudarek in s tem hoteli predstaviti dva ključna datuma v tem obdobju, in sicer 25. junij 1991, ko se je Slovenija osamosvojila, in pa 26. junij, ko je osamosvojitev javno razglasila. Dejstvo je, da je slovensko vodstvo ves čas napovedovalo, da se bo osamosvojitev zgodila 26. junija, dejansko pa se je to zgodilo že dan prej," je nadaljevala Strlič in dodala, da so sicer prve enote JLA proti meji z Italijo iz Pivke in Ilirske Bistrice krenile že 26. junija. "Na tej večerni slovesnosti večina državljanov tega še niti ni vedela, je pa seveda vedel ves politični vrh. Naslednje jutro ob dveh zjutraj se je potem začel napad na Slovenijo, ki je že bila samostojna država," je sklenila.

"Poudariti velja, da je bila osamosvojitev Slovenije bolj proces razdružitve kot nasilne odcepitve, uresničila se je pa s širokim ljudskim soglasjem, na demokratičen način, miren način, s pomočjo glasovanja na plebiscitu. Kljub začetnim zadržkom mednarodne javnosti je ob napadu JLA-ja in lobiranju v tujini postopoma Slovenija pritegnila simpatije v mednarodni javnosti in vse večjo podporo," je dodal Korenič Tratnik in pristavil, da do prvih uradnih priznanj nove države Slovenije tako ni bilo daleč.

"Dogajanje sprejemanja Slovenije kot samostojne države se je potem v drugi polovici leta nadaljevalo in In predvsem s priznanjem Nemčije, ki je začelo veljati s priznanjem vseh članic Evropske skupnosti 15. Januarja 1992. Temu je sledil globalen plaz priznanj Slovenije," je dodala Strlič.

"Veliko vlogo so imeli tudi Slovenci po svetu, na to ne smemo pozabiti, ko so seznanjali javnost v svojih državah, kjer so živeli, s tem, kaj se v Sloveniji dogaja," pa je poudarila kustosinja Barbara Kočevar in dodala, da so slovenski izseljenci tako prispevali svoj kamenček v mozaik priznanja države Slovenije.

Rep gazele sestreljenega Tonija Mrlaka

Najbolj impozanten predmet na razstavi je zagotovo rep helikopterja gazela JLA-ja. "27. junija je slovenska Teritorialna oblast sestrelila helikopter in to je simboličen dogodek. Pokazal je, da se je Slovenija v desetdnevni vojni za neodvisnost pripravljena odzvati na napade, dejansko pa je kasneje bila sestrelitev v središču kontroverznih polemik, ker v resnici ni bil nevaren, vozil pa ga je slovenski pilot," je Korenič Tratnik spomnil na nesrečen dogodek, ko je TO sestrelil slovenskega pilota JLA-ja Tonija Mrlaka, medtem ko je v neoboroženem helikopterju JLA-ja na Vrhniko vojakom peljal kruh.

"Gre za res pomemben artefakt. Takratni muzejski kustosi so se odzvali kot muzealci in razmeroma hitro prišli na kraj nesrečnega dogodka," je pristavila Strlič.

Častni znak svobode Republike Slovenije

Muzejski predmet meseca junija je častni znak svobode Republike Slovenije, ki ga je prejel vod vojaške policije 5. pokrajinskega štaba TO-ja. "Gre za darilo, ki smo ga v sklopu večje donacije od voda prejeli konec leta 2023. S tem smo želeli poudariti enoto, ki ima za povedati zelo zanimivo zgodbo," je pojasnil Korenič Tratnik.

"Onesposobili so prisluškovalno enoto JLA-ja v Ljubljani in preprečili njihovo nadaljnje delo," je opisal njihov največji podvig.

Poziv in propagandni šampanjec

V muzeju pozivajo vse, ki bi doma našli kaj v povezavi z osamosvajanjem, da jih pokličejo in povedo, kaj nameravajo vreči v smetnjak. Ljudje se selijo, hiše se praznijo in takrat se zavrže ogromno stvari, dostikrat se ljudje ne zavedajo zgodovinskega pomena predmetov, ker časovno gledano še niso iz daljne preteklosti. "Če je nekaj staro 100 in več let, se že vsak zaveda, pri 33 letih pa ne ravno," je spomnila Kočevar in ob tem pozvala, naj ljudje dobro premislijo, preden stran vržejo kakšen zanimiv predmet, povezan z osamosvajanjem ali pa obdobjem samostojne Slovenije vse do danes.

"Bili bi veseli propagandnih izdelkov, ki so jih takrat ob osamosvojitvi množično izdelovali, eden od njih je bil recimo tudi šampanjec Independent (samostojnost, op. n.) in lončki, plakati, priponke," je dodala Strlič.

Takšen propagandni izdelek je zagotovo bila steklenica penine Independent, ki jo v muzeju hranijo še neodprto, tako da peneče vino v njej počiva že celih 33 let. "Mama naše sodelavke iz Pivke Irene Uršič je 26. junija kupila dve penini, ki so jo polnili v Goriških brdih. Bila je učiteljica v pivški šoli, kjer so z eno penino res nazdravili, drugo pa je ohranila. Njena hči jo je kasneje prinesla v muzej, kjer je danes razstavljena na stalni razstavi," je poudarila Strlič in dodala, da je bila izdana tudi posebna serija 10.000 steklenic zlate radgonske penine Protokol, ki pa je v muzeju še nimajo, tako da bodo zelo veseli, če se bo našla v kakšni shrambi ali kleti in jo bo najditelj poklonil muzeju.

Fototeka je bogato založena

Muzejska fototeka je zajetna, saj hrani kar okoli tri milijone enot, med njimi posnetke uveljavljenih fotoreporterjev, kot so Nace Bizilj, Joco Žnidaršič in Tone Stojko. "Lani smo dobili tudi fond Delovega dolgoletnega fotoreporterja Aleša Črnivca in s tem tudi nekatere njegove ikonične fotografije. Ena je na primer tista, ko si dva vojaka, eden iz TO-ja in drugi iz JLA-ja, podajata roke na sosednjih bolniških posteljah v UKC-ju Ljubljana, pa tudi njegovo ekskluzivo, ko so se enote JLA-ja umikale iz Luke Koper, torej v oktobru leta 91, na to pridobitev smo zelo ponosni," je sklenila Kočevar.

Zaplapolala je rezervna zastava

Nova slovenska zastava, ki je zaplapolala na Trgu republike, je bila ogromna, saj je merila v dolžino 13,5 metra, v širino pa 2,7 metra. "Imeli smo srečo, da so se naši predhodniki obrnili na državni zbor in od takrat naprej imamo to zastavo v muzeju," je navedla Strlič.

Slovenski tolar ni dočakal polnoletnosti

"Za mlajše generacije, ki so rasle gor ob evrih, so zagotovo zanimivi tolarji, katerih oče je Franc Arhar," je nadaljeval Korenič Tratnik. Jugoslovanski dinar so sicer oktobra 1991 nadomestili tolarski boni, pravi tolarski bankovci in kovanci pa so potem prihajali v obtok, med letoma 1992 in 1993, ko so boni dokončno izginili. Kmalu po vstopu v Evropsko unijo (EU) maja 2004 pa je nato leta 2007 izginil tudi slovenski tolar, saj smo vstopili v evroobmočje in prevzeli evro.

Razstava se konča s slovenskim predsedovanjem EU-ju in zgodovinska časovnica se ustavi leta 2008, a po besedah Strlič že razmišljajo o tem, da "bo treba počasi to zgodbo peljati naprej".