Po razpletu skupinskega dela je bilo od slovenskih navijačev slišati kar nekaj negodovanja na račun Portugalske, ki je v zadnjem krogu spočila večino nosilcev, izgubila proti Gruziji, s tem pa Slovenijo v tabeli izločilnih bojev potegnila k sebi na težjo stran.

Nogometni statistiki so takoj izračunali, da ima Slovenija skupaj z Belgijo sploh najtežjo pot do finala. No, vsaj na papirju sodeč oziroma po uvrstitvi vseh reprezentanc na jakostni lestvici, ki jih posamezna ekipa lahko sreča v primeru treh zmag.

Slovenija v finalu? Verjetnost je seveda majhna, zelo majhna, a vendarle obstaja. In to je nekako bistvo in sporočilo zgodovinskega razpleta v Nemčiji. Varovanci Matjaža Keka so s tremi remiji odprli vrata osmine finala, kjer pa je na eni tekmi vse možno.

S tem so se pridružili skupini elitnih osumljencev, za katere je ta uvrstitev nekaj običajnega (Nemčija, Italija, Španija, Francija, Anglija ...), pa tudi tiste, ki se redko znajdejo v takem položaju (Slovaška, Gruzija). Bistvo je, da so vse reprezentance zdaj na isti točki. Seveda obstajajo razlike v kakovosti in igralskem kadru, a nihče ne sme nikogar odpisati vnaprej in kar zapisati razplet zmagovalca. Če bi zmagovalca brez boja določali zgolj po ugledu in imenih, potem v izločilnih bojih ne bi imeli tako Gruzije kot Slovenije, v četrtfinalu pa bi Italija zamenjala Švico.

In tega se na neki način zaveda tudi selektor Kek, ki se odlikuje s svojimi taktičnimi odločitvami predvsem pa poznavanjem svoje ekipe. Zato je bil v resnici med redkimi Slovenci, ki si v osmini finala ni želel Romunije. Kakšno uro je namreč kazalo, da bi se njegovi fantje lahko pomerili prav s to reprezentanco, kar pa je že s prej opisanim porazom preprečila prav Portugalska.

Nikakor si ni želel vloge favorita oziroma vsaj enakopravnega tekmeca, po drugi strani pa tudi opozoril, da nikogar ne sme zaslepiti marčevski obračun, ko je Slovenija že ugnala Portugalsko. Ta tudi takrat ni igrala v najboljši možni zasedbi, predvsem pa na prijateljski tekmi ni bila tako motivirana, kot je bila Slovenija. Kar nas pripelje do zadnjega dejavnika − glave.

Ena od nogometnih puhlic, ki mi gre pogosto na živce, je izjava, da danes vsi znajo igrati nogomet in da ni več nogometnih palčkov. To je večkrat izjavil tudi Kek. Slovenija res ni (in najbrž nikoli ne bo) tak velikan, ki bi zgolj z rutino premagala kogar koli. Vedno je potrebna 100-odstotna motivacija in osredotočenost. In vera/prepričanje, da sodi tja, kjer je. Da si je to zaslužila sama. In s takim odnosom je nato vse možno.

Da, zato pa imamo sanje.