Raziskovalci z univerz Griffith in Southern Cross ter indonezijske nacionalne agencije za raziskave in inovacije so v članku v reviji Nature objavili ugotovitve glede starosti jamske poslikave v jami Leang Karampuang na vzhodnem indonezijskem otoku Sulavezi.

Sorodna novica Jamska slikarija v Indoneziji je najstarejši znani primerek pripovedne umetnosti

Mednarodna skupina arheologov je potrdila datacijo uradno najstarejše pripovedne kompozicije na svetu. Z najmanj 51.200 leti je skoraj 6000 let starejša od približno 10 kilometrov stran oddaljene pretekle nosilke tega naslova, obe sta bili namreč najdeni na istem otoku v Indoneziji, na otoku Sulavezi. "Ta pripovedna kompozicija, naslikana pred najmanj 51.200 leti, ki prikazuje človeku podobne figure v interakciji s prašičem, je danes najstarejši znani ohranjeni primer upodobitvene umetnosti in vizualnega pripovedovanja zgodb na svetu," so sporočili raziskovalci. Povedati je treba, da indonezijska slika ni najstarejša jamska slikarija na svetu – najstarejša risba človeštva je na fragmentu skale v Južni Afriki in je stara 73 tisoč let.

Vzorci jamske poslikave so bili zbrani leta 2017, vendar so bili datirani šele na začetku letošnjega leta. Prejšnja nosilka naslova je bila slika divjega prašiča v naravni velikosti, ki naj bi nastala pred najmanj 45.500 leti, na trenutno najstarejši sliki pa so upodobljeni trije hibridi človeka in živali ter divji prašič.

Adhi Agus Oktaviana, glavni avtor in doktorski študent na univerzi Griffith, je za Guardian pojasnil, da je zgodovina jamskih poslikav veliko starejša od znanih evropskih upodobitev v času ledene dobe (spomnimo na slike v jamah Lascaux v Franciji, ki naj bi bile stare približno 20.000 let). Po njegovem mnenju ta ugotovitev nasprotuje siceršnjemu mnenju strokovnjakov, da so zgodnjo figurativno jamsko umetnost sestavljale posamezne figure in ne scene z medsebojnimi interakcijami.

Sorodna novica V Indoneziji našli najstarejšo jamsko slikarijo do zdaj – pujsa

Raziskovalci so za datiranje plasti kalcijevega karbonata, ki je nastal na površini poslikave, uporabili uranovo serijsko datiranje (uranium series dating). Najprej so morali pridobiti vzorce apnenca, ki so jih nato uparili z laserjem. Z merjenjem razmerja med torijem in uranom so nato izračunali starost vzorca. Raziskovalci so povedali, da je ta metoda omogočila natančnejše datiranje plasti, saj je zagotovila, da se mlajši in starejši materiali niso mešali.

V raziskavi so pojasnili tudi, da je natančne upodobitve na poslikavah težko razlagati in da ni jasno, katere živali so navdihnile človeško-živalske hibride, saj so bili narisani kot paličaste figure. "Iz kakršnega koli razloga so zgodnji ljudje le redko upodobljeni v obliki, ki bi jo lahko razumno razumeli kot človeka," je dejal profesor na univerzi Griffith in sodelavec raziskovalne skupine Adam Brumm. "Živali pa so bile pogosto narisane z neverjetno anatomsko natančnostjo," še poroča Guardian.