Arheologi so v Indoneziji na otoku Sulavesi odkrili najstarejšo jamsko slikarijo na svetu, ki je po njihovi presoji nastala vsaj pred 45.500 leti, lahko pa je še veliko starejša. Gre za vrsto divjega prašiča (Sus cebifrons) v naravni velikosti, ki je nekoč poseljeval širna območja JV Azije, danes pa je na robu izumrtja. V Indoneziji ga ni več, najdemo pa ga lahko zgolj še na nekaj filipinskih otokih.

O podrobnostih senzacionalnega odkritja, ki predstavlja najstarejši dokaz človeške poselitve v regiji JV Azije do zdaj, je članek objavila revija ScienceAdvances (ZnanostNapreduje). Soavtor znanstvenega članka Maxime Aubert z avstralske univerze Griffith je pojasnil, da je jamsko poslikavo na indonezijskem otoku Sulavesi leta 2017 našel doktorski študent Basran Burhan.

Skupaj z indonezijskimi oblastmi so takrat izvajali arheološke raziskave terena jame Leang Tedongnge v odročni dolini, ki jo obkrožajo visoke pečine iz apnenca. Do najbližje ceste in civilizacije je kakšno uro hoda. Dostop je mogoč zgolj med sušno sezono, saj je sicer poplavljen, lokalni prebivalci skupnosti Bugis pa so raziskovalcem povedali tudi, da sem še ni stopila noga kakšnega zahodnjaka.

Raziskovalci so zapisali, da je najdba živalskih slikarij v jami Leang Tedongnge po njihovem vedenju najstarejši primer človeške umetnosti tako v regiji kot v celem svetu. A nobenega razloga ni, da bi si kdo lahko mislil, da je ta najdba nekakšen unikaten primer, so dodali in tako namignili, da bodo gotovo sledile še veliko starejše najdbe.

"Pujs opazuje boj"

Stenska risba pujsa meri 136 cm x 54 cm in je v temnordeči oker barvi. Pujs ima narisana tudi dva čekana, kar je značilnost samcev. Nad zadnjim delom pujsa, ki je zazrt v dva druga pujsa, ki sta slabo ohranjena, sta tudi dva odtisa človeških rok. "Pujs opazuje boj oz. socialno interakcijo dveh drugih pujsov," je pojasnil soavtor članka Adam Brumm. Medtem ko se je zamotil z opazovanjum drugih dveh prašičev, ga torej kaj hitro lahko zgrabita roki od zadaj in spremenil se bo v večerjo.

Ljudje so tisočletja lovili divje prašiče in posledično so ti eden glavnih motivov v prazgodovinski umetnosti širše regije, še posebej med zadnjo ledeno dobo, ki se je končala pred slabimi 12.000 leti.

Aubert, ki je specialist za datiranje, je odstranil depozit kalcija, ki se je nabral na površini poslikave, in nato s pomočjo analize uranovega izotopa samozavestno dejal, da je kalcijev vzorec zagotovo star 45.500 let. "To pomeni, da je tudi slika stara vsaj toliko, lahko pa je še veliko starejša, ker smo datirali kalcij, ki se je nabral na njej," je izpostavil.

"Ljudje, ki so to narisali, so bili takšni kot mi, imeli so vse predispozicije in orodja, da so naslikali, kar so želeli," je še dejal Aubert.

Polljudje in polživali

Prejšnjo najstarejšo jamsko poslikavo na območju je prav tako na oktoku Sulavesi našla ista ekipa. Takrat so našli naslikano skupino figur polljudi in polživali, ki so lovile sesalce. Starost te poslikave so ocenili na 43.900 let.

Poslikave ključ do človeških migracij

Jamske poslikave so ključ do razumevanja migracij zgodnjih ljudi po planetu Zemlji. Vemo, da je homo sapiens prišel v Avstralijo že pred 65.000 leti, a tja je lahko prišel le tako, da je prečkal Indonezijo, kjer je torej moral biti še prej. Raziskovalci upajo, da bodo nadaljnje raziskave pomagale odpraviti "avstralsko uganko" in pokazale, da so bili ljudje v Indoneziji res že veliko prej, kot kaže zadnja najstarejša poslikava pujsov, je poročal britanski The Guardian.

Raziskovalci so prepričani, da so pujsi delo homo sapiensa, in ne človečnjaka denisovanca, ki je živel sočasno, a tega ne morejo z gotovosto trditi. Da so lahko naredili odtise rok, so roko tiščali ob steno, ob tem pa nanjo pljuvali pigment, pravijo raziskovalci, ki upajo, da jim bo uspelo v kamenodobni slini najti vzorec DNA, s čimer bi lahko potrdili svojo domnevo.